VSC Sklep I Kp 28444/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor ob vložitvi obtožnice.

2Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornica obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pripor odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom - hišnim priporom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5Zaključek o obstoju utemeljenega suma je sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na še nepravnomočno neposredno obtožnico ter vse dokaze, na katerih le ta temelji, zlasti na dokazno gradivo, pridobljeno tekom predkazenskega postopka in izpovedbo tujke, zaslišane tekom nujnih preiskovalnih opravil. Ob tem, ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je zaslišana priča B. B. potrdila očitke v zvezi s storitvijo očitanega kaznivega dejanja, ki bremeni obdolženca, so pritožbeni očitki zagovornice, da utemeljen sum ni podan, saj je izpoved priče glede poteka dogodkov naučena in neverodostojna, izkažejo za neutemeljene. Neutemeljene so glede na ugotovljene okoliščine primera tudi navedbe pritožnice, da obdolženi okoliščin očitanega kaznivega dejanja ni mogel predvideti vnaprej, temveč je bil vanje zaveden s strani tretje osebe (C. C.), ki mu poprej naj ne bi bila poznana. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo vsebino dokazov in podalo jasne, celovite ter prepričljive razloge o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tako zagovornica obdolženega z lastno dokazno oceno izpovedbe priče ter podatkov, na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju le-tega ne more omajati. Pritožbena dokazna ocena izpovedi zaslišane priče je v predmetnem pritožbenem preizkusu neupoštevna. V tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno. Prav na podlagi izpovedbe zaslišane priče, ki je za zaslišanju natančno opisala celotno pot iz Iraka do Slovenije, vlogo obdolženca pri prevozu nje in njenih treh otrok, v povezavi z zbranimi podatki in dokazi v predkazenskem postopku, so na ravni utemeljenega suma, tudi po oceni pritožbenega sodišča, obdolžencu dokazani vsi očitki iz obtožbe.

6Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obdolženem podan razlog begosumnosti, saj gre za državljana Turčije, ki biva v Belgiji in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj nima niti stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev in premoženja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obdolženi prosto prehaja meje evropskih držav. Očitani prevoz tujcev, kot je povedal obdolženi, naj bi opravil v okviru testnega prevoza oseb v Zagrebu ter v okviru obljubljene zaposlitve kot "Uber taksista" za opravo prevozov v Belgiji in na Nizozemskem. Delo obdolženega naj bi zajemalo prevoze potnikov na letališča. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj povzeto pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi se obdolženi v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu in z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja.

Kot neutemeljene se izkažejo pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, da razlogi begosumnosti pri obdolženem niso podani, saj obdolženi biva v Belgiji kjer ima družino (šest mladoletnih otrok, ki potrebujejo varstvo), čeravno je tujec in v Sloveniji nima bivališča. Izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje o podanih pripornih razlogih begosumnosti obdolženega, ne omajejo niti navedbe obdolženčeve zagovornice, da lahko morebiten beg v druge države obdolženemu prepreči Evropski priporni nalog (EPN), položitev varščine. Pritožbeno sodišče je večkrat predhodno pojasnilo, da okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni. Zato je glede vsega povzetega sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da so pri obdolženem utemeljeno podani priporni razlogi begosumnosti, saj obstaja povsem realna nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost pobegnil ali se skril, s tem pa otežil uspešno dokončanje predmetnega kazenskega postopka.

7Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša.

Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obdolženi A. A., ki je sicer zaposlen in prejema plačo oziroma pokojnino (okoli 1.900 EUR), sredstva za preživljanje pridobiva s kriminalno dejavnostjo oziroma izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen), v povezavi z ugotovljenimi subjektivnimi okoliščinami, ki so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja), po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost podana.

Takšnih zaključkov sodišča ne morejo izpodbiti niti pritožbene trditve zagovornice, da je ponovitvena nevarnost obdolženega zgolj hipotetična, saj obdolženi do sedaj še ni bil obsojen za tovrstna in druga kazniva dejanja. Ob tem pa prejema tudi redne dohodke v višini 2.000 EUR in je zaposlen. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženega ne temelji zgolj na ugotovljenih objektivnih, temveč tudi na subjektivnih okoliščinah obravnavanega primera. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča razumno utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem podana.

8Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženca, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (hišni pripor po 199. a členu ZKP), kot to predlaga obdolženčeva zagovornica v pritožbi. Glede hišnega pripora je pritožbeno zavzemanje za izrek tega ukrepa, kljub trditvam v pritožbi, da bi izrek takšnega ukrepa zagotovil, da obdolženi tovrstnih kaznivih dejanj ne bi ponavljal, ter upoštevajoč dejstvo, da ima obdolženi v državi, kjer biva šest mladoletnih otrok, potrebnih varstva, glede na prej izpostavljene okoliščine, neutemeljeno. Zato je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

9Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornice obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.