VSL Sodba II Cp 1940/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev v višini 9.140,24 EUR, in da ne obstoji toženkina terjatev v višini 4.749,44 EUR (I. in II. točka izreka), ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 9.140,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.438,26 EUR od vložitve tožbe in od 1.701,83 EUR od 19. 8. 2022 dalje (III. točka izreka), in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (IV. točka izreka).

2Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj ugotovi obstoj toženkine terjatve in delno ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da je obveznost določljiva. Da lahko stranka svobodno in prosto sklene pogodbo, mora imeti vse podatke o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za sklenitev posla. Sama je navedla, da ni razpolagala niti z odmero dohodnine, niti z dejstvi, na podlagi katerih bi jo lahko izračunala. Da bi bila pogodbena obveznost določljiva, bi morala vedeti, koliko dohodka je v obdobju med 2013 in 2015 tožnik prejel izven Slovenije, kolikšen del davka je za to obdobje plačal v Nemčiji, kolikšen del plačanega davka je dobil vrnjenega in koliko priznanih olajšav je uveljavljal. Teh podatkov ni imela. Poleg tega v drugem odstavku 8. člena notarskega zapisa ni navedeno, za katere davčne obveznosti gre. Stališče sodišča je v nasprotju s sodno prakso (sodba VSL I Cpg 393/2016).

V sodbi ni obrazloženo, zakaj stranki nista mogli imeti v mislih tudi kakšne druge davčne obveznosti v zvezi s prometom nepremičnin. O tem ni prepričljivih razlogov. Ni pojasnjeno, zakaj toženka v izpovedbi ni bila prepričljiva. Sodišče se sklicuje le na elektronsko sporočilo tožnika odvetniški pisarni. Ugotovilo je, da je bila le vključena v korespondenco, kar pomeni, da ni imela vpliva na davčno obveznost, ni je mogla izpodbijati in ni bila seznanjena z njeno višino. Izpovedala je, da je za finančne zadeve skrbel tožnik. Poleg tega je tudi glede na besedilo prvega odstavka 8. člena notarskega zapisa lahko utemeljeno pričakovala, da so bile z naknadnimi davčnimi obveznostmi mišljene tiste, ki izvirajo iz realizacije notarskega zapisa.

Sodišče v 20. točki kaže izrazito pristranskost in neobjektivnost. Ni navedeno, kako je ugotovilo, da tožnik in notarka nista tesna prijatelja, ampak le znanca.

Zmotna je odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora. Razlog, da ni pojasnila vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem, je sam s seboj v nasprotju. Natančno je namreč pojasnila, da je bil tožniku davek delno povrnjen, kar pomeni, da je bilo njegovo prikrajšanje manjše. Odločitev je nerazumljiva tudi ob upoštevanju navedb, s katerimi je tožnik utemeljeval spremembo tožbe. Za leto 2015 je tožnik sam priznal vračilo in za vrnjeni znesek znižal zahtevek. Ni logično, da sodišče tega ni upoštevalo za leti 2013 in 2014.

Sodišče je tožniku prisodilo več, kot zahteva, kar prav tako kaže na njegovo neobjektivnost. V spremembi tožbi je zahteval plačilo 9.140,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, ta pa je bila vložena 19. 8. 2022. Tako mu ne gredo obresti od dela glavnice že od vložitve prvotne tožbe.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev o ugoditvi zahtevku temelji na ugotovitvah,

- da sta se pravdni stranki v notarskem sporazumu o delitvi skupnega premoženja, sklenjenem v letu 2016, dogovorili, da morebitne naknadne davčne obveznosti, ki izvirajo iz obdobja zakonske zveze, delita na polovico,¹

- da je tožnik za leto 2013 moral plačati še dohodnino v višini 6.432,16 EUR, za leto 2014 8.444,36 EUR, za leto 2015 pa (ob upoštevanju vrnjenega zneska davka s strani nemških organov) še 3.403,67 EUR,

- da je obveznost, določena v pogodbi, določljiva in da se nanaša na dohodnino,

- da tožnik v vlogi, s katero je spremenil tožbo, ni umaknil zahteve za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prvotno zahtevanega zneska od vložitve (prve) tožbe,

- da toženka v zvezi s terjatvijo, uveljavljeno v pobot, ni podala navedb o vzročni zvezi med obogatitvijo in prikrajšanjem niti o odsotnosti pravne podlage.

6Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da se je pogodbena določba nanašala na davek na dohodek. Sodišče se je izreklo o vseh pomembnih navedbah pravdnih strank. Dokazna ocena je celovita in natančna. Pritožbene navedbe ne vnesejo dvoma o njeni pravilnosti. Pritožnica ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je bilo vprašanje davčnega rezidentstva in s tem obstoj in višina davčne obveznosti iz prejetih dohodkov tema, s katero se je tožnik ukvarjal že med trajanjem zakonske zveze, in da je bila sama s tem seznanjena. Prav tako ne oporeka ugotovitvi, da je v elektronskem sporočilu iz obdobja dogovarjanja o razdružitvi skupnega premoženja navedeno, da ni jasna usoda davkov, ki jih bosta morala plačati v Sloveniji za leto 2014 in 2015, in da je bil podan predlog tožnika, da si te davke delita. Ne drži torej pritožbena trditev, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na eno sporočilo, ki je bilo pritožnici poslano zgolj v vednost. Glede na to, da je tožnik zatrjeval in dokazal, da je bil v času dogovarjanja o vsebini sporazuma sporen obstoj in višina davka na dohodek, toženka pa se je na drugi strani sklicevala na davčno obveznost, ne da bi izkazala obstoj konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o njenem verjetnem obstoju, je prepričljiv zaključek o dokazanosti tožnikovih trditev (in verodostojnosti njegove izpovedbe). Ker ni izkazala druge verjetne davčne obveznosti, ki bi bila povezana s premoženjem, navedenim v prvem odstavku 8. točke notarskega sporazuma,² je prepričljiva tudi ugotovitev v izpodbijani sodbi, da prvi in drugi odstavek navedene točke nista povezana. Takemu zaključku ne nasprotuje niti dokazanost toženkine trditve, da so bile finančne obveznosti v tožnikovi domeni, niti njene navedbe o možnostih za sodelovanje v davčnem postopku. Ker je argument o utemeljenem pričakovanju nekih drugih davčnih obveznosti vsebinsko prazen, nič od tega drugemu odstavku 8. točke ne odvzema ugotovljene vsebine.

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti presoje, da pogodbena obveznost iz drugega odstavka 8. točke notarskega sporazuma ni nična. Pritožnica je neveljavnost utemeljevala na 35. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem je pogodba nična, če je predmet obveznosti nedoločljiv. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo jasno določeno, da se obveznost nanaša na davčno obveznost, ki se nanaša na čas trajanja zakonske zveze, da so vse postavke za izračun davčne obveznosti ob sklenitvi sporazuma že obstajale, deloma pa je bila obveznost odvisna od odločitve pristojnega organa, in da zgolj nepoznavanje višine obveznosti ne pomeni, da obveznost ni bila določljiva.

8Stališče je pravilno. Po prvem odstavku 38. člena OZ je predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Ker je ničnost ultima ratio, je pravilno široko razumevanje določbe. Morebitna toženkina neseznanjenost s podatki, ki bi ji omogočali izračun, še ne pomeni, da ta dejstva ob sklenitvi pogodbe niso obstajala in bi se torej lahko z njimi seznanila. Bistveno je, da so dejstva, od katerih je bila odvisna višina morebitne obveznosti, ob sklenitvi pogodbe že obstajala, odločitev o morebitnem obstoju in višini pa sta prepustila pristojnemu organu. Obveznost je bilo torej mogoče določiti, ne da bi stranki morali skleniti nov dogovor.³

9Očitek o nasprotju med stališčem v izpodbijani sodbi in sodno prakso ni utemeljen. Pritožnica se sklicuje le na eno odločitev pritožbenega sodišča, ki sama za sebe ne more predstavljati uveljavljene sodne prakse. Poleg tega je pritožbeno sodišče v tisti zadevi zavzelo stališče o določljivosti predmeta ob upoštevanju okoliščin tistega primera, da bi bile v tej zadevi podane primerljive okoliščine, pa pritožnica niti ne zatrjuje.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek o prekoračitvi zahtevka. Zahtevo za povrnitev zakonskih zamudnih obresti je tožnik postavil že v tožbi. Ob zvišanju zahtevka je navedel, da zahteva zakonske zamudne obresti od celotnega vtoževanega zneska "od vložitve tožbe". Toženkino razumevanje, da zahteva zamudne obresti le od vložitve vloge, s katero je zvišal zahtevek, bi bilo utemeljeno le, če bi tožnik delno umaknil tožbo, take izjave - ki mora biti, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi - pa tožnik ni podal.

11Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotnosti razlogov glede odločitve o neobstoju terjatve, uveljavljene v pobot. Toženka je uveljavljala, da je tožnik obogaten v višini polovice zneskov, ki ju je dobil vrnjena na račun preveč plačane dohodnine za leti 2013 in 2014. Odločitev temelji na dveh razlogih, toženka pa uveljavlja le pravilnost enega od njiju. Za pravilnost odločitve zadostuje že razlog, da ni zatrjevala odsotnosti pravnega temelja za (zatrjevano) tožnikovo okoriščenje. Pritožničino sklicevanje na tožnikove navedbe v zvezi z davčno obveznostjo za leto 2015 ne prepriča. Ni namreč sporno, da je do vračila v zvezi z davčno obveznostjo za 2013 in 2014 prišlo v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank (in je torej predmet notarskega sporazuma), do vračila v zvezi z davčno obveznostjo za 2015 pa po njenem prenehanju.

12Kakšen naj bi bil pomen zatrjevanega poznanstva med tožnikom in notarko, iz pritožbe ni razvidno. Sicer pa ugotovitev o znanstvu, ki ji pritožnica oporeka, temelji na izvedenih dokazih. Tudi okoliščine, s katerimi je pritožnica utemeljevala neobjektivnost sodišča, so torej neizkazane.

13Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 373,32 EUR (odgovor na pritožbo - 500 točk (postavka za pregled dokumentacije je vključena v pripravo odgovora na pritožbo), materialni stroški - 10 točk, 22 % davek na dodano vrednost). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 278. členu OZ).

¹ Drugi odstavek točke osmič notarskega sporazuma se glasi: "Stranki se sporazumno dogovorita, da morebitne naknadne davčne obveznosti, ki se nanašajo na čas trajanja njune zakonske zveze, prevzameta oba, vsak v deležu do ene polovice."
² Besedilo se glasi: Stranki s podpisom tega sporazuma izrecno potrjujeta, da vse ostalo premično premoženje, denarna sredstva na … računu posameznega zakonca in morebitni deleži v kapitalskih družbah, terjatve, obveznosti in vsa dana poroštva s strani katere koli izmed strank, predstavljajo posebno premoženje oziroma obveznost tistega pogodbenika, ki iz javne evidence izhaja kot lastnik oziroma imetnik posameznega premoženja oziroma je podpisnik posamezne poroštvene izjave ali pogodbe in zato iz tega naslova stranki druga proti drugi nimata nobenih zahtevkov niti obveznosti.
³ Prim. D. Možina, v: D. Možina (ur.), Komentar obligacijskega zakonika (OZ), splošni del, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2024, str. 259.