VSL Sodba II Cp 935/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba sodišče prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvotožencu A. A. naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača glavnico v višini 10.000 EUR s pogodbenimi obrestmi v višini 2 % mesečno od 1. 10. 2021 do 25. 12. 2022, od 26. 12. 2022 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in znesek 1.610,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2023 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločitev o pravdnih stroških si je sodišče pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2Zoper navedeno odločitev se je pravočasno laično pritožil A. A. (v nadaljevanju: pritožnik). Navaja, da odločbo sodišča izpodbija v celoti. Vztraja pri prvotnih navedbah, da je tožena stranka (prav tožeča stranka) slutila veliko stisko in za pridobitev posojila zahtevala kot pogoj oderuške obresti v višini 2 % mesečno. Te obresti zaradi izsiljevanja ni pripravljen plačati in zahteva soočenje s tožečo stranko pred sodiščem.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka (tožnik), predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka. Izraža strinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje ter poudarja, da pritožnik neutemeljeno in neresnično zatrjuje, da ga je izsiljeval. Navedba je pritožbena novota, z njo pa se smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se ga v skladu z drugim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more uveljavljati. Dodaja, da bode v oči tudi trditev pritožnika v prepoznem odgovoru na tožbo, da naj bi g. B. B. povedal, da tožnik ne bo zahteval nobenih obresti, razen v kolikor bi slutil veliko stisko pri posojilojemalcih, saj bi v takšnem primeru zahteval oderuške obresti. To je absurd.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je odgovor na tožbo vložil prepozno.

6Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker toženec ni (pravočasno) odgovoril na tožbo, je sodišče pravilno upoštevalo, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti, torej dejstva, da na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, je namreč domneva o priznanju resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev. Ta domneva v obravnavanem primeru velja tudi za trditev, da sta ob sklenitvi pogodbe obrestno mero 2% mesečno, če posojilo ne bo vrnjeno v roku, predlagala posojilojemalca. V skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kot pravilno opozarja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo), glede na določbo prvega odstavka 337. člena Obligacijskega zakonika (OZ)¹ pa se ob tako ugotovljenem dejanskem stanju posojilojemalec ne more sklicevati, da se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in zahtevku utemeljeno ugodilo tudi glede dogovorjenih pogodbenih obresti.

7Pritožba zato ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) v izpodbijani delni zamudni sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

8Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je v odgovoru na pritožbo izrazil strinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, z ostalimi navedbami pa k rešitvi spora ni bistveno pripomogel oziroma so bile te za rešitev nerelevantne in zato sam nosi svoje pritožbene stroške.

¹ Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.