UPRS Sodba II U 316/2023-26

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Radovljica številka 330-164/2023-6239-21 z dne 18. 7. 2023 se v 2., 3. in 4. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva strank z interesom B. B. in C. C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Potek upravnega postopka

1Upravna enota (v nadaljevanju: UE) Radovljica je z odločbo št. 330-164/2023-6239-21 z dne 18. 7. 2023 odločila, da se zadevi št. 330-164/2023-6239 in 330-205/2023-6239 (odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom) združita v en postopek, ki se vodi naprej pod št. 330-164/2023-6239 (1. točka izreka). Nadalje je odločila, da se odobri pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 420/11, k. o. ..., sklenjen 6. 3. 2023 na podlagi sprejema ponudbe, vodene pod št. 330-105/2023-6239, pod odložnim pogojem te odobritve, med A. A., kot prodajalcem, in B. B. ter C. C., kot kupcema, za ceno 178.250,00 EUR (2. točka izreka). Zavrnila pa je vlogo tožnika za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom, za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 420/11, k. o. ... (3. točka izreka). Odločil je tudi, da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka izpodbijane odločbe).

2Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta bili pri UE Radovljica podani dve vlogi za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem za parc. št. 420/11, k. o. ..., ki jo prodaja A. A., in sicer sta vlogo 21. 3. 2023 vložila B. B. in C. C., tožnik pa jo je vložil 7. 4. 2023. Upravni organ je po vpogledu v lokacijsko informacijo Občine Bled št. 3510-0007/2023-2 z dne 9. 1. 2023 ugotovil, da je navedeno zemljišče po osnovni namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, na delu zemljišča pa se nahaja tudi del objekta razpršene gradnje.

3V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, in da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), medtem ko B. B. in C. C. nista uveljavljala predkupne pravice, sta pa sicer lastnika zemljišča parc. št. 419/9, k. o. ..., ki meji na zemljišče, ki se prodaja. Iz predloženega Poročila o dejanskem stanju zemljišča parc. št. 420/11, k. o. ..., ki ga je pripravil sodni izvedenec dr. Č. Č., je razvidno, da gre v primeru prodajanega zemljišča za neusklajenost podatkov namenske rabe prostora Občine Bled z dejanskim stanjem v naravi. Zemljišče predmetne parcele je v pretežni meri pozidano zemljišče in v osrednjem delu svoje površine predstavlja asfaltiran dovoz in dvorišče z urejenim asfaltiranim parkiriščem k stanovanjski stavbi na sosednjem zemljišču parc. št. 419/9, k. o. ... Dovoz do objekta je na predmetni parceli urejen že več desetletij in predstavlja edini dostop do objekta. Preostali del parcele je porasel z gozdnim drevjem in zelenico, ki predstavlja funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe na sosednji parceli. Po oceni izvedenca prodajano zemljišče ni primerno za kmetijsko rabo in se ne bi smelo prodajati po principu predkupne pravice, ki velja za kmetijska zemljišča, kot določa ZKZ.

4Po seznanitvi s predloženim mnenjem in stališčem upravnega organa, da se ga ne upošteva kot predkupnega upravičenca, je tožnik upravnemu organu sporočil, da mu nakup navedenega zemljišča pomeni zelo pomemben korak v razvoju njegove kmetije, saj bo na zemljišču postavil čebelnjak in že v obstoječem delu stavbe uredil manjšo prodajalno, kjer bo prodajal lastne domače izdelke. Zemljišče bi zaradi lokacije ob ... jezeru izredno vplivalo na prepoznavnost njegove kmetije in povečalo prihodke, zato oddaljenost zemljišča zaradi specifične lege niti slučajno ni pomembna. Po njegovem mnenju je nesprejemljivo, da upravna enota upošteva pristransko mnenje sodnega izvedenca, ki sta ga predložila kupca, poleg tega pa sta si vpisala nesprejemljivo služnost, ki je pokazatelj nedovoljenega izrivanja ZKZ. V objavi na oglasni deski je bilo navedeno, da je kupec znan in ne razume, zakaj poročila sodnega izvedenca niso uporabili pred prodajo ter se s tem izognili objavi na oglasni deski. Izpostavlja, da je upravni organ napačno uporabil podatek, če je lastnik zemljišč na območju UE Radovljica, ker ta podatek sploh nima veze z upravnim postopkom. Prodajalec namreč izbere kupca le takrat, ko sta oba kupca izenačena po vrstnem redu predkupnih upravičencev, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Navaja še, da bo z nakupom tega zemljišča postal sosed sosednjim zemljiščem, za katera je tudi zainteresiran, da bi tam prideloval zelenjavo in jagode.

5Stranki z interesom B. B. in C. C. v odgovoru na tožnikove pripombe pojasnjujeta, da na prodajanem zemljišču ni mogoče postaviti niti trgovine niti tržnice, saj je za to potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in to ne sodi v okvir zatrjevane kmetijske dejavnosti, na zemljišču pa veljavni OPN ne omogoča gradnje. Postavitev kakršnegakoli objekta ni mogoča tudi zaradi ceste na prodajanem zemljišču. Obstoječa cesta pa predstavlja edini dostop do stavbe, ki stoji na zemljišču parc. št. 419/9, k. o. ..., in ne držijo navedbe, da je dostop mogoč preko drugih cest.

6Ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca, mnenja katerega tožnik niti ne demantira in navaja le njegovo pristranskost, je upravni organ ugotovil, da prodajano zemljišče ni primerno za kmetijsko obdelavo, predkupne pravice pa so namenjene usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da obstanejo v primarni predelovalni funkciji. Pri tem prodajno zemljišče tudi ne predstavlja zaokrožitve tožnikovega kmetijskega gospodarstva za zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave. Upravni organ je tako zaključil, da tožnika na prodajanem zemljišču, zaradi oddaljenosti (njegovo prebivališče je od prodajanega zemljišča oddaljeno 194 km), ekonomičnosti in gospodarnosti nakupa, ne bo upošteval kot predkupnega upravičenca. Ker je prodajalec A. A., v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZKZ, kot kupca izbral B. B. in C. C., je upravni organ odobril pravni posel, sklenjen med navedenimi strankami, pravni posel, sklenjen med prodajalcem in tožnikom, pa je zavrnil.

7Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo št. 33008-274/2023/3 z dne 29. 9. 2023 zavrnilo ter odločilo, da nosijo stranke same stroške pritožbenega postopka, sklenilo pa je tudi, da se zavrne zahtevek tožnika za povračilo stroškov upravne takse za pritožbo v višini 18,10 EUR.

8Drugostopenjski organ je pojasnil, da je po stališču sodne prakse, v primeru prodaje, za opredelitev statusa zemljišča pomembna namenska raba zemljišč, ki je razvidna iz potrdila o namenski rabi, ne pa njihova dejanska raba. Ker postopek odobritve pravnega posla ni namenjen dokazovanju drugačne namembnosti prodajanih zemljišč, kot so razvidne iz uradnih evidenc, izvedensko mnenje z dne 12. 4. 2023 ni bistveno pri odločitvi v konkretni zadevi. Tožnikova navedba, da navedenega poročila nikoli ni videl, je zato po oceni drugostopenjskega organa nerelevantna, saj ne gre za bistveno okoliščino, na podlagi katere bi upravni organ sprejel svojo odločitev. Soglaša pa z odločitvijo prvostopnega organa, da zaradi posebnih lastnosti zemljišča (del predmetnega zemljišča je asfaltirana cesta oziroma dovoz za stanovanjsko hišo), lege zemljišča, reliefa, oblike zemljišča, oddaljenosti zemljišča od tožnikovega stalnega prebivališča (več kot 190 km) in dejstva, da tožnik ni lastnik kmetijskih zemljišč na območju UE Radovljica, z odobritvijo pravnega posla tožniku namen ZKZ ne bi bil dosežen.

Tožbene navedbe

9Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi odprave ali spremembe prvostopenjskega akta, v kateri navaja, da upravni organ, kljub večkratnim pojasnilom, kako pomemben bo nakup obravnavanega zemljišča za znaten dvig prihodkov na kmetiji ter kako pomenljiva je širitev kmetije na območje z visokimi prodajnimi cenami, še vedno (zmotno) vztraja pri trditvi, da mu nakup ne predstavlja ekonomske smiselnosti. Pri tem poudarja, da s prodajo svojih produktov deluje po večjem delu Slovenije. Izpostavlja, da upravni organ, kot dokaz neekonomičnosti obdelave zemljišča zaradi oddaljenosti, upošteva stroške, ki jih je določil odvetnik nasprotne stranke, hkrati pa ne upošteva dejstva, da je kmetija D. že zelo velika in bo njena prisotnost na tem območju prinesla občutno večjo korist, kot so navedeni stroški vseh potencialnih prevozov. Pri tem še opozarja, da je po določbah ZKZ kmet tudi oseba, ki zemljišča obdeluje s pomočjo drugih, tako da stroški prevozov, ki jih omenja odvetnik nasprotne stranke, niso relevantni za odločitev upravnega organa.

10Tožnik nadalje izpostavlja, da prodaja zemljišča B. B. in C. C. ustvarja vtis, da je bila prilagojena v korist določenega kupca, na kar kaže že dejstvo, da sta si izbrana kupca nekaj mesecev pred prodajo pridobila služnosti nerazumljivih razsežnosti na zemljišču, kar pa je v nasprotju z osnovnim namenom ZKZ, da se zemljišča prodajajo tistim, ki bodo najbolje skrbeli zanje in s tem prispevali k prehranski samozadostnosti oziroma prehranski varnosti prebivalcev Slovenije. Pri tem še pripominja, da bo vse omenjene služnosti, razen služnosti vožnje, po nakupu zemljišča brez težav izpodbil.

11Tožnik še navaja, da je drugostopenjski organ omenjal večinoma argumente, ki so v prid nasprotni stranki, ni pa komentiral dejstva, da je sam izrazil željo po postavitvi čebelnjaka, zaradi česar tudi, če bi bile te značilnosti zemljišča resnične (s čimer se sicer nikakor ne strinja), le-te v tem oziru niso relevantne. Prav tako drugostopenjski organ ni komentiral, kakšno dodano vrednost bi imel nakup tega zemljišča za kmetijo D., niti se ni opredelil do prodaje izdelkov na oziroma ob zemljišču. Pozidani del zemljišča je namreč za kmetovanje in posledično tudi prodajo izdelkov več kot dobrodošel.

12Po mnenju tožnika je izjemno neresnično in žaljivo namigovanje upravnega organa, da bi naj zlorabljal svoj status kmeta v "špekulativne" namene, pri čemer poudarja, da je dolgoletni kmet, ki je večji del svojega življenja svojega življenja posvetil izključno kmetovanju, njegove namere pa so iskrene. To potrjuje dejstvo, da redno in dosledno vlaga v nakup nepremičnin, ki so brez dvoma in izključno namenjeni kmetijski rabi, kar je tudi dokazljivo. Prodaja zemljišča nekomu, ki niti ne živi v Sloveniji in se sploh nima namena ukvarjati s kmetijstvom, pa bi po njegovem mnenju predstavljalo nedopustno prakso.

Navedbe tožene stranke

13Tožena stranka je 10. 1. 2024 sodišču predložila upravni spis, v odgovoru na tožbo pa navaja zgolj, da prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, kot so že navedeni v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

Navedbe strank z interesom

14V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je sodišče tožbo vročilo v odgovor strankam z interesom B. B., C. C. in A. A.

15Stranki z interesom B. B. in C. C. v odgovoru na tožbo primarno izpostavljata, da je tožba nepopolna in nerazumljiva, saj tožnik ni postavil tožbenega zahtevka in za svoje navedbe ni predlagal nobenega dokaza, zato jo je potrebno zavreči, podredno pa zavrniti, s stroškovno posledico. Navajata, da tožbene navedbe, glede opravljanja kmetijske dejavnosti, niso substancirane, pri čemer je tožnik tudi spregledal, da je iz priloženega potrdila Občine Bled razvidno, da parcela ni primerna za gradnjo kakršnihkoli prodajaln oziroma drugih objektov.

16Stranki z interesom B. B. in C. C. nadalje navajata, da sta že v upravnem postopku pojasnili razloge, zaradi katerih je bilo treba tožnikov predlog za odobritev pravnega posla zavrniti, in sicer: A. zemljišče parc. št. 420/11, k. o. ..., ni primerno za kmetijsko pridelavo oziroma obdelavo; B. prodajano zemljišče je od tožnikovega stalnega prebivališča oddaljeno 194 km, zaradi česar ga tožnik niti ne more niti nima namena obdelovati, navedena parcela pa tudi ne predstavlja zaokrožitve kmetijskega gospodarstva tožnika zaradi zagotavljanja lažje in bolj ekonomične obdelave, saj tožnik ni lastnik kmetijskih zemljišč na območju UE Radovljica; C. v ZKZ določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči so namenjene zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, kar pa v primeru odobritve pravnega posla med prodajalcem in tožnikom ne bi bilo doseženo, saj tožnik očitno zlorablja status kmeta, kot predkupnega upravičenca, zaradi špekulativnih namenov nadaljnje prodaje parcele, zloraba pravic pa ne more uživati pravnega varstva, kot tudi jasno izhaja iz sodne prakse Upravnega sodišča RS. K temu še dodajata, da ima tožnik registrirano podjetje, katerega dejavnosti so dejavnost vzdrževanja objektov in hišniška dejavnost, trgovanje z lastnimi nepremičninami ter oddaja in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin, kar vse kaže na to, da je tožnik želel kupiti nepremičnino zaradi nadaljnje prodaje. Poudarjata tudi, da sta solastnika sosednje parcele, in da je edini dostop do navedene parcele oziroma hiše preko obstoječega dovoza, ki se nahaja na prodajanem zemljišču, takšno stanje pa obstaja že več desetletij. Tako je očitno, da je bil edini namen tožnika ta, da bi od strank z interesom, ki preko obstoječega dovoza dostopata do svoje hiše, izsilil višjo kupnino in zase ustvaril dobiček.

17Stranka z interesom A. A. se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe in zaproša za čim prejšnjo odločitev o zadevi. Pojasnjuje, da je prodajana parcela vedno služila kot dovozna pot k stavbi na sosednji parceli št. 419/9, k. o. ..., zato se je tudi vknjižila služnostna pravica, saj drugega mogočega dostopa ni. Navedena parcela se ni nikoli uporabljala za kmetijsko proizvodnjo ali kak drug namen, saj je na parceli naklon, sama parcela pa je v obliki črke U in meri cca. 900 m2 ter je tako premajhna za obdelavo, sploh upoštevaje dejstvo, da je večina parcele asfaltirana, ob urejanju dovoza pa so se izvedla tudi nasutja materiala, zaradi česar parcele niti ni mogoče obdelovati.

Prednostno odločanje po drugem odstavku 13.a člena Zakona o sodiščih (ZS)

18Stranki z interesom B. B. in C. C. sta 22. 3. 2024 zaprosili za prednostno obravnavo, pri čemer sta pojasnili, da do zaključka tega postopka ne moreta začeti s prenovo stanovanjske hiše na sosednji parceli. Za čim prejšnjo odločitev v zadevi pa je zaprosila tudi stranka z interesom A. A. Glede na vrsto, naravo in pomen zadeve je tako sodišče, na podlagi drugega odstavka 13.a člena ZS, zadevo obravnavalo prednostno.

Glede popolnosti in razumljivosti tožbe ter tožbenega zahtevka

19Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik v (prvotni) tožbi izrecno navedel, da vlaga tožbo zaradi odprave ali spremembe drugostopenjske odločbe, zaradi česar ga je sodišče z dopisom pozvalo, da pravilno navede, kateri akt izpodbija s tožbo, in da popravi tožbeni zahtevek tako, da zahteva odpravo oziroma spremembo prvostopenjskega akta in ne drugostopenjskega. Tožnik je, skladno s pozivom sodišča, izrecno navedel, da izpodbija prvostopenjski akt, pri čemer se zavzema za spremembo ali odpravo le-tega. Sodišče ocenjuje, da je tožnik s tem jasno izrazil svojo voljo, zaradi česar (laična) tožba ni nepopolna ali nerazumljiva, saj je iz nje mogoče razbrati, kaj stranka hoče.¹

K I. točki izreka sodbe:

20Tožba je utemeljena.

21Med strankami v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik v vlogi za odobritev pravnega posla - prodaje parcele št. 420/11, k. o. ..., uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, in da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, stranki z interesom B. B. in C. C. pa nista uveljavljali predkupne pravice. Sporno pa je vprašanje, ali je pravilna odločitev upravnega organa, da tožnika ne upošteva kot predkupnega upravičenca, saj po mnenju upravnega organa tožnik na prodajanem zemljišču, zaradi oddaljenosti, ekonomičnosti in gospodarnosti nakupa ter dejstva, da predmetno zemljišče ni primerno za kmetijsko obdelavo, ne bi mogel uresničevati javnega interesa in posledično ne bi bil izpolnjen namen ZKZ.

22Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 14/2023 z dne 29. 11. 2023 zavzelo stališče, da je upravni organ v postopku odobritve pravnega posla v okviru določb ZKZ pristojen za odločanje tudi o tem, ali se s prodajo dosega namen ZKZ, kadar gre za zlorabo statusa kmeta za uveljavljanje predkupne pravice, kar pomeni, da je mogoče uveljavljanje predkupne pravice zavrniti, če upravni organ ugotovi, da predkupna pravica ni bila uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v ta zakon. Tako gre za zlorabo predkupne pravice, če sprejemnik ponudbe v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča. Pri tem je Vrhovno sodišče opozorilo, da je ugotavljanje zlorabe pravice nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.

23Ob upoštevanju navedenega stališča Vrhovnega sodišča RS sodišče ugotavlja, da ne iz prvostopenjske ne iz drugostopenjske odločbe niso razvidne ugotovitve, ali je tožnik zlorabil status kmeta za uveljavljanje predkupne pravice oziroma da tožnik ponudbe v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ob tem sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da se upravni organ ni v ničemer opredelil do navedb tožnika, da namerava na prodajanem zemljišču postaviti čebelnjak in v že zgrajenem objektu na zemljišču prodajati svoje kmetijske izdelke. Pri odločanju o (morebitni) zlorabi pravice pri uveljavljanju predkupne pravice v postopku odobritve pravnega posla se je namreč upravni organ dolžan konkretno opredeliti do vseh okoliščin, ki vplivajo na presojo, ali je predkupni upravičenec zlorabil oziroma nameraval zlorabiti status kmeta oziroma da dejansko ne namerava zemljišča uporabljati z namenom kmetijske pridelave. V zvezi s sklicevanjem strank z interesom B. B. in C. C. na sodno prakso Upravnega sodišča RS (sodbe IV U 4/2018, IV U 201/2017 in IV U 62/2018) sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da so bile vse citirane sodbe izdane pred zgoraj navedenim stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki je v revizijskem postopku odločalo o načinu upoštevanju namena ZKZ pri odločanju o upoštevanju predkupne pravice v postopku odobritve pravnega posla, poleg tega pa se vse navedene sodbe nanašajo na istega tožnika, za katerega je bilo v upravnih postopkih ugotovljeno, da zlorablja status kmeta s tem, ko je po raznih krajih po Sloveniji kupoval večje število praviloma majhnih parcel, ki v smislu kmetijske pridelave niso pomenile ničesar, z namenom nadaljnje prodaje, kar pa iz odločb upravnega organa v predmetni zadevi ne izhaja.

24Ker se upravni organ do tožnikovih navedb o nameravanem opravljanju kmetijske dejavnosti na prodajanem zemljišču sploh ni opredelil, prav tako pa upravni odločbi ne vsebujeta obrazložitve glede tožnikove (domnevne) zlorabe statusa kmeta, sodišče v tem delu odločbe ne more preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

25Sodišče k temu še dodaja, da je upravni organ kršil določbe upravnega postopka tudi s tem, ko ni izvedel ustne obravnave, te kršitve pa ni odpravil niti drugostopenjski organ. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZUP mora biti namreč v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi se interesi, razpisana ustna obravnava. Ker je imel tožnik v obravnavanem primeru nasprotni interes kot stranki z interesom B. B. ter C. C., bi torej moral prvostopenjski organ opraviti ustno obravnavo, ne pa strank zgolj pisno seznaniti s svojimi stališči.

26Na podlagi vsega navedenega tako sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), prav tako pa je dejansko stanje v upravnem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v 2., 3. in 4. točki izreka² odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

27Prvostopenjski organ bo pri ponovnem odločanju, ob upoštevanju stališča, ki ga je sodišče zavzelo v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), moral razpisati ustno obravnavo, na kateri bo treba ugotoviti vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na ugotovitev, ali je tožnik zlorabil status kmeta za uveljavljanje predkupne pravice, pri čemer se bo moral opredeliti tako do vseh tožnikovih navedb kot tudi do navedb strank z interesom B. B. in C. C., da ima tožnik registrirano podjetje, v okviru katerega se, med drugim, ukvarja tudi s trgovanjem z nepremičninami.

28Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika, da sámo spremeni izpodbijano odločbo. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.³ Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa jih tožnik ne zatrjuje niti v obravnavani zadevi niso izkazani.

29Sodišče je, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1⁴, odločilo brez glavne obravnave, saj nobena od strank ni predlagala izvedbe glavne obravnave, poleg tega pa je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi, zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ugoditi in upravni akt odpraviti.

K II. točki izreka:

30Odločitev o stroških strank z interesom B. B. in C. C., ki sta v postopku sodelovala na strani tožene stranke, je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013) in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ker stranki z interesom v postopku nista uspeli, torej nista upravičeni do povračila stroškov postopka.

31Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

¹ Prim. Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 193 in 208.
² Sodišče ni odpravilo 1. točke izreka izpodbijane odločbe, saj le-ta po vsebini predstavlja sklep procesnega vodstva (združitev zadev v en postopek), za izpodbijanje katerega pa tožnik nima pravnega interesa.
³ Prim. npr. sodba Upravnega sodišča RS II U 102/2024 z dne 25. 4. 2024, II U 69/2024 z dne 8. 5. 2024 in I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.
⁴ Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 333, tč. 6.