VSC Sodba PRp 146/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in izpodbijano odločbo o prekršku prekrškovnega organa št. 710-508/2021-6 z dne 23. 6. 2021 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrškov po 27. točki prvega odstavka 79. člena ZG ter po 5. točki prvega odstavka 79. člena ZG na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo (I. točka izreka) ter odločilo, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ iz dovoljenih razlogov po 154. členu ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in temu ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3V odgovoru na pritožbo zagovornik storilca nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške, nastale z vložitvijo odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je prekrškovni organ z navedeno odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega storitve osmih prekrškov po 27. točki prvega odstavka 79. člena ZG, zaradi izvršenih rekreativnih voženj s štirikolesnikom po gozdu izven gozdnih cest, ko ni šlo za gospodarjenje z gozdovi ali za reševanje ljudi ali premoženja, ter petih prekrškov po 5. točki prvega odstavka 79. člena ZG, zaradi uničevanja gozdnih tal in gozdnega rastja ter ogrožanja funkcije gozda.

6Sodišče prve stopnje je ob tem, ko se je storilec v ZSV branil s trditvami, (-) da na posnetkih ni on, (-) da se iz posnetkov ne vidi obrazov oziroma drugih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati storilca, ker sta nalepka A. in rumen odbijač na štirikolesnikih zelo pogosta, saj je nalepka prosto dostopna vsem, (-) da povsod niti ne gre za področje gozdov ter (-) da opredeljevanje prekrškov v časovnem razponu storilcu onemogoča pravico do učinkovite obrambe, iz samih posnetkov pa tudi ni mogoče ugotoviti, kdaj je bil posnetek dejansko posnet, temveč le, kdaj je bil objavljen na spletu, dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca in vpogledalo v listinske dokaze ter z gotovostjo zaključilo, da storilcu očitani prekrški niso dokazani.

Pri tem je iz razlogov izpodbijane sodbe razbrati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec v postopku predložil dokaze, da v kritičnih obdobjih ni vozil štirikolesnika v gozdovih, kot se mu očita, saj je predložil USB ključek iz katerega izhaja, kje se je v teh kritičnih obdobjih nahajal štirikolesnik, ki je njegova last, poleg tega pa iz predloženih videoposnetkov s strani prekrškovnega organa ni mogoče ugotoviti niti datuma niti leta, ko naj bi bil konkretni posnetek dejansko posnet, prekrškovni organ pa je o storitvi prekrškov sklepal izključno na podlagi teh videoposnetkov.

7Prekršek po 27. točki prvega odstavka 79. člena ZG stori, kdor se razen za namene gospodarjenja z gozdovi ali reševanja ljudi oziroma njihovega premoženja, vozi v gozdu ali gozdnem prostoru zunaj gozdnih cest z izjemo vožnje s kolesom brez motorja (prvi odstavek 40. člena) .

Prekršek po 5. točki prvega odstavka 79. člena ZG pa stori, kdor s svojim ravnanjem zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen (prvi odstavek 18. člena).

8V zvezi z navedenimi prekrški je (ob zgoraj ugotovljenem) sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da prekrškovni organ storilcu storitev očitanih prekrškov ni dokazal.

Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, prekrškovni organ izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da navedeni prekršek ni dokazan ter v zvezi s tem izpostavlja, (-) da sta dva prekrška časovno natančno opredeljena (konkretno prekršek z dne 4. 7. 2020 ter z dne 1. 11. 2020), (-) da je prekrškovni organ v spis predložil fotografije s facebook profila storilca, posodobljene dne 26. 12. 2020, na katerih storilec sedi na štirikolesniku s prepoznavno nalepko A., (-) da so posnetki, ki jih je prekrškovni organ priložil kot dokaz prekrškov bili objavljeni na storilčevem kanalu B. ter (-) da je osem kršiteljev, ki so bili na videoposnetkih prepoznani, s plačilom glob kršitve priznalo. S takimi navedbami prekrškovni organ napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato take pritožbene navedbe ne sme vsebinsko presojati.

Na tem mestu pa pritožbeno sodišče dodaja, da ob tem, ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prekrškovni organ storilca identificiral zgolj na podlagi indicev (objava videoposnetkov zgolj na storilčevem kanalu B., nalepka A. na štirikolesniku, razpoznavnost storilca po glasu in stasu na videoposnetkih), pri tem pa na vsakem priloženem videoposnetku voznik štirikolesnika nosi čelado in obraz nikjer ni viden, storilec pa je predložil dokaze, da se je s štirikolesnikom, ki je njegova last, v spornih obdobjih nahajal drugje, pa tudi pritožbeni očitki o neracionalnosti in nesorazmernosti odločitve sodišča prve stopnje niso utemeljeni. V predmetni zadevi je namreč prekrškovni organ prekrške storilcu dokazoval z indici, in ne z neposrednimi dokazi. Res sicer sodišče pri presoji, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ne zavezujejo nobena posebna formalna pravila, je pa omejeno z domnevo nedolžnosti. Kadar indici dopuščajo ne zgolj enega ampak dva ali več razumnih zaključkov in eden od teh kaže na nedolžnost storilca oziroma dopušča upošteven dvom, mora sodišče ravnati v skladu z načelom in dubio pro reo (glej: VSRS Sodba I Ips 29938/2013).

9V odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10O stroških zagovornika, nastalih z vložitvijo odgovora na pritožbo, bo skladno z določbo 144. člena ZP-1 odločilo sodišče prve stopnje.