VSRS Sodba I Up 147/2024

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo št. 2142-389/2024/5 (1222-15) z dne 12. 3. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na utemeljitev v odločbi toženke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pritrdilo njenemu nosilnemu stališču, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter v njej ponovil velik del tožbenih navedb. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in odpravi odločbo toženke, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja).

7Očitek pritožnika, da se ne more strinjati z obrazložitvijo toženke in Upravnega sodišča, da njegove okoliščine ne predstavljajo utemeljenega razloga za priznanje mednarodne zaščite, saj mu v izvorni državi niso zagotovljeni minimalni standardi za dostojno življenje, ni utemeljen. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča namreč samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede (ne)dokazanosti določenega dejstva oziroma napačnosti sklepa o dejanskem stanju.¹

8Pritožnik ponavlja, da naj bi mu grozila resna škoda zaradi revščine v državi. Kljub rednemu delu in zaslužku 450 EUR na mesecev naj ne bi zaslužil za dostojno življenje in bivališče, kar pomeni, da je v izvorni državi ogrožen, ogrožene pa so tudi njegove človekove pravice. V zvezi s predhodnimi navedbami o najemni nepremičnini z azbestno streho, v kateri je živel z družino in iz katere se je moral na podlagi odločbe, ki so jo izdali državni organi, zaradi gradnje ceste izseliti, pritožbi prilaga fotografije te nepremičnine ter fotografijo odločbe o izselitvi. Dodatno navaja, da izvorna država ni poskrbela za zagotovitev nadomestnih bivališč oziroma ustreznega denarnega nadomestila in torej izvorna država očitno ne poskrbi za ranljivejše skupine državljanov z dostojnimi in zdravimi bivališči. Toženki očita, da ni preverjala, ali je humanitarna pomoč v izvorni državi zagotovljena in dostopna vsem, kot tudi, ali je izvorna država naredila vse, kar je potrebno za zaščito svojih državljanov, niti ni preverjala okoliščin v zvezi z zagotavljanjem ustreznih bivališč ranljivejšim skupinam.

9S takimi navedbami pritožba ne more uspeti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je očitno, da je zatrjevano tveganje, da bo v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), posledica splošnih razmer v Maroku, ki ustvarjajo revščino v državi, ne pa stanja, ki bi mu bil individualno izpostavljen pritožnik zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov preganjanja ali resne škode zaradi enega od pravno upoštevnih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 ali resne škode iz 28. člena istega zakona. Do tega se je pravilno opredelilo Upravno sodišče, ko je povzelo stališče toženke, zakaj z razlogi ekonomske narave, ki niso posledica preganjanja, ni mogoče utemeljiti pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot tudi, da iz pritožnikovih navedb ne izhaja, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji, kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).² Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode³ in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik pa argumentirano ne nasprotuje ugotovitvi Upravnega sodišča, da takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da njegovi razlogi, s katerimi je utemeljeval prošnjo, očitno ne sodijo na področje mednarodne zaščite. Četudi bi Vrhovno sodišče sledilo pritožbenim navedbam o za bivanje neprimerni nepremičnini, za izselitev iz katere je bila pritožniku v izvorni državi izdana odločba (s katerimi je pritožnik dopolnil svoje predhodne navedbe v prošnji za mednarodno zaščito in tožbi), in pritožbi priloženim fotografijam, s katerimi je pritožnik ta dejstva dokazoval, pa tudi te okoliščine glede na predhodno pojasnjeno očitno niso takšne, da bi bile relevantne za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.

10Glede zatrjevane pritožniku grozeče škode zaradi revščine v državi Vrhovno sodišče pojasnjuje, da iz 35. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive (Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite) izhaja, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo.⁴ To izhaja tudi iz 6. člena iste direktive, ki taksativno našteva, kdo so lahko storilci resne škode. To škodo mora povzročiti tretja oseba in torej ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, kot je to po pritožnikovih navedbah v obravnavanem primeru (revščina v izvorni državi). Zatrjevano zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.⁵

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj toženka ne bi preverjala, ali je humanitarna pomoč v izvorni državi zagotovljena in dostopna vsem, ali je izvorna država naredila vse, kar je potrebno za zaščito svojih državljanov, kot tudi ne okoliščin v zvezi z zagotavljanjem ustreznih bivališč ranljivejšim skupinam. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da pritožnik pred toženko ni trdil, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ali da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Očitka glede (ne)zagotavljanja humanitarne pomoči v izvorni državi ni uveljavljal niti v tožbi. Tudi sicer pa vprašanje splošne zagotovljenosti in dostopnosti humanitarne pomoči v izvorni državi ni upoštevno pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče se ob tem sklicuje na Kvalifikacijsko direktivo, ki v 15. uvodni izjavi navaja, da državljani tretjih držav, ki jim je dovoljeno ostati na ozemlju držav članic iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive.⁶

12Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Enako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 87/2023 z dne 14. 6. 2023, I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019.
² VS RS je namreč v sodbi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 že pojasnilo, da tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ne bi mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
³ Določba se glasi:Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.
⁴ Prim. s sodbo VS RS I Up 87/2023 z dne 14. 6. 2023.
⁵ Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
⁶ Prim. s sodbo VS RS I Up 87/2023 z dne 14. 6. 2023.