UPRS Sodba II U 59/2022-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju tudi: BPP) Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom tožniku priznal 38,06 EUR za odvetniške storitve in izdatke (I. točka izreka sklepa), v presežku pa je zahtevek odvetnika za plačilo nagrade zavrnil (II. točka izreka sklepa). Sredstva za plačilo stroškov se izplačajo iz proračunskih sredstev Republike Slovenije (III. točka izreka sklepa).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 5. 1. 2022 predložil napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči, ki je je bil deležen upravičenec A. A. v zvezi s postopkom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. X K 1842/2018. Tožena stranka je tožniku priznala 100 točk za ostale obrazložene vloge po 13. točki tar. št. 8 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) in 2 točki za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, skupno torej 102 točki oziroma ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) 52 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znaša 31,20 EUR. Od odmerjenih in priznanih stroškov je tožena stranka odmerila še 22% DDV v višini 6,86 EUR.

3Tožena stranka je pojasnila, da je tožniku za izjavo na odgovor na odgovor pristojnega tožilstva zoper vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti priznala nagrado po 13. točki tar. št. 8 OT in ne v priglašeni višini po 3. točki tar. št. 13 OT, ker ne gre za zahtevo za varstvo zakonitosti ali odgovor na le-to, ampak za storitev iz 13. točke tar. št. 8 OT, torej za obrazloženo vlogo, po kateri tožniku pripada nagrada v višini 100 točk.

4Tožnik vlaga tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve določb postopka in zaradi neustavnosti 11. člena ZST-1. Navaja, da je na podlagi odločbe Organa za BPP nudil brezplačno pravno pomoč upravičencu, ki je zaprt v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Maribor na večletno zaporno kazen. V zadevi je šlo za odgovor na izredno pravno sredstvo zoper 1. in 2. stopenjsko sodbo, kjer je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Ker je za kaznivo dejanje, za katerega je bil obtožen upravičenec A. A., predpisana do 15-letna zaporna kazen, je osnovna nagrada 1000 točk. Tožena stranka je ovrednotila nagrado po napačni tarifni številki, pri čemer se sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 681/2021, kjer je bila uporabljena 3. točka tar. št. 11 OT v povezavi s tretjim odstavkom 10. člena OT in je bila za isto pravno sredstvo izvajalcu priznana 10x višja nagrada. Meni, da mu neupravičeno niso bili priznani vsi priglašeni stroški, saj so bile vloge utemeljene, potrebne, podkrepljene z ustreznimi dokazi in tako izčrpne, da bi lahko po obsegu predstavljale tožbo, redno ali izredno pravno sredstvo. Neustaven je tudi del odločbe, da se mu prizna samo polovico stroškov, ker gre za zastopanje v okviru brezplačne pravne pomoči (kršitev 2., 14. in 21. člena Ustave RS).

5Tožnik nadalje navaja, da mu tožena stranka nepravilno ni priznala nagrade za naslednja opravila, ki so bila opravljena znotraj postopka, in sicer 100 točk za pregled in študij zadeve in 100 točk za končno poročilo stranki ter 100 točk za predlog za oprostitev plačila sodne takse. Izpostavlja, da je tožena stranka povsem arbitrarno presojala o tem, kateri stroški so potrebni za postopek in kateri ne, saj mu ni priznala cca. 90% (v nadaljevanju tožbe navaja 50% oziroma 70%) vseh priglašenih stroškov, z arbitrarnim in diskriminatornim odločanjem pa je ogroženo tudi njegovo preživljanje in preživljanje njegovega delodajalca.

6Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da prizna vse priglašene stroške skupaj oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Obenem predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da zatrjevane kršitve niso podane in se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in OT skladno s sodno prakso odvetniku ne pripada nagrada za pregled listin in študij zadeve, kajti za storitev, ki jo je odvetnik nudil, je nujno potrebna tudi seznanitev z zadevo, zato pri uveljavljanju stroškov ne more biti podvajanja med zastopanjem, ki vsebuje tudi pripravo, in študijem zadeve, ki je priprava na zastopanje. Nagrada za pregled listin, kratke dopise in posvet s stranko je navedena v tar. št. 39 OT, iz katere izhaja, da lahko odvetnik zaračuna navedene storitve v primeru, da storitve iz te tarifne številke niso zajete po drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev, enako pa velja tudi za končno poročilo stranki. V zvezi z zatrjevanjem tožnika o neustavnosti prepolovitve nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv pa izpostavlja, da je le-to brezpredmetno, saj je Ustavno sodišče RS o tem vprašanju že negativno odločilo.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp 1560/2021 z dne 22. 12. 2021 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči v obsegu sestave in vložitve izjave na odgovor pristojnega tožilstva z dne 2. 6. 2021 zoper vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. X K 1842/2018. Prav tako ni sporno, da je tožnik kot izvajalec brezplačne pravne pomoči pravočasno vložil napotnico in predlog za povrnitev stroškov.

10Med strankama je sporno, ali bi morala tožena stranka priznati nagrado za pregled in študij zadeve (100 točk), končno poročilo stranki (100 točk) in za predlog za taksno oprostitev (100 točk) oziroma vsaj polovico teh nagrad. Prav tako je sporno vprašanje, ali je tožnik za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS upravičen do priznanja nagrade v skladu s 3. točko tar. št. 11 OT v zvezi s 3. točko tar. št. 10 OT, kot je v tožbi navedel tožnik, ali na podlagi točke 13 tar. št. 8 OT v višini 100 točk, ker gre za drugo obrazloženo vlogo, kot je nagrado priznala tožena stranka. Sporno pa je tudi vprašanje (ne)ustavnosti določbe petega odstavka 17. člena ZOdv.

11Skladno s šestim odstavkom 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

12Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v predlogu za povrnitev stroškov z dne 31. 12. 2021 (l. št. 55 upravnega spisa) priglasil naslednje stroške zastopanja: izjavo o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (ZVZ) 3000 točk, pri čemer ni navedel pravne podlage, 2% materialne stroške in 22% DDV, kar znaša skupaj 2239 EUR. Iz predloga za povrnitev stroškov z dne 31. 12. 2021 je torej razvidno, da tožnik v predmetni zadevi ni priglasil 100 točk za pregled in študij zadeve, 100 točk za končno poročilo stranki in 100 točk za predlog za taksno oprostitev (le-ta bi bil v obravnavani zadevi sicer tudi nepotreben, saj s sestavo in vložitvijo izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ni nastala taksna obveznost), kot navaja v tožbi. Glede na to, da tožnik teh stroškov ni priglasil, jih tožena stranka pri odločanju o priznanju stroškov tudi ni mogla upoštevati. Sodna praksa pa je zavzela stališče, da napotnice po tem, ko je bila ta pravilno izpolnjena in popolna vrnjena organu za brezplačno pravno pomoč, ni več mogoče naknadno dopolnjevati¹. Sodišče se zato ni opredeljevalo do vprašanja, ali so navedena dejanja že zajeta v tar. št. 39 OT ali pa gre morebiti za samostojna dejanja, saj jih tožnik sploh ni (pravočasno) priglasil in posledično do njih ne more biti upravičen.

13Sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene tožbene navedbe glede nepravilnega priznanja nagrade za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, saj je v 3. točki tarifne številke 11 OT predpisana (zgolj) nagrada za pravno sredstvo - zahtevo za varstvo zakonitosti in odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer je za navedene storitve predvidena nagrada po tarifni številki 10, zvišana za 50 %. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). V tar. št. 11 OT torej ni predvidena nagrada za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, saj vložitev navedene izjave ni obvezna in je zato tarifna številka 11 OT ne predvideva. Obdolženec ima sicer možnost oziroma pravico, da zaradi zagotovitve poštenega postopka poda izjavo o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa Vrhovno sodišče RS o zahtevi za varstvo zakonitosti odloči tudi, če obdolženec te izjave ne poda. Tožena stranka tako tožniku za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti upravičeno ni priznala nagrade po 3. točki tar. št. 11 OT v zvezi s 3. točko tar. št. 10 OT, v višini 3.000 točk, kot je to priglasil tožnik, ampak je pravilno priznala nagrado v višini 100 točk na podlagi točke 13 tar. št. 8 OT, ker gre za drugo obrazloženo vlogo.²

14Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati sklicevanje na sklep Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 681/2021 z dne 22. 11. 2021, iz katerega izhaja, da je bila tožniku za sestavo in vložitev izjave obdolženca na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva zoper vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti priznana nagrada po 3. točki tar. št. 11 OT v zvezi s 3. točko tar. št. 10 OT. Sodišče namreč ne more presojati navedenega sklepa, saj ni seznanjeno s podatki spisa, poleg tega pa na odločitev drugega prvostopenjskega sodišča ni vezano. Na podlagi zgolj enega sklepa pa sicer tudi ni moč sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

15Glede tožbenega ugovora, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, protiustavna oziroma v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, sodišče ugotavlja, da je Vlada RS kot predlagateljica Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podala razlago in opravila presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS. Pojasnila je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagateljica zakona je izhajala tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo: "da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave". Prav tako je predlagateljica zakona pojasnila: "da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila".

16Da zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020.

17Z uveljavitvijo Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-G) je bil peti odstavek 17. člena ZOdv sicer spremenjen tako, da ne določa več, da sta odvetnik, ki zastopa stranko po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki opravlja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičena do plačila za svoje delo le v višini polovice zneska, ki bi jima pripadal po odvetniški tarifi. Spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv se je začel uporabljati šest mesecev po uveljavitvi ZOdv-G, in sicer 26. 4. 2023 (prvi odstavek 3. člena ZOdv-G). Ustavno sodišče RS je nato s sklepom opr. št. U-I-181/22 z dne 11. 5. 2023 zavrglo zahtevo Državnega sveta za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ker niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe, saj Državni svet kot predlagatelj ne more izkazati pravovarstvene potrebe za nadaljevanje postopka zoper neveljavni predpis³.

18Sodišče tako meni, da določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, ni protiustavna, pri čemer še pripominja, da se pri odmeri nagrade in stroškov tudi ne morejo upoštevati osebne okoliščine tožnika oziroma njegovega delodajalca, saj sta tako organ za brezplačno pravno pomoč kot tudi sodišče pri odločanju zavezana upoštevati OT in drugo veljavno zakonodajo.

19Upoštevajoč vse navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

21Sodišče je skladno s peto alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave in je odločalo le na podlagi listin, saj sta se stranki tej pravici pisno (tožeča stranka z dopisom z dne 7. 12. 2013 in tožena stranka z dopisom z dne 8. 12. 2023) odpovedali.

¹ Prim. sodbe Upravnega sodišča RS I U 699/2012 z dne 20. 2. 2013, I U 2012/2011 z dne 21. 2. 2012, II U 497/2009 z dne 16. 2. 2011 idr.
² Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 57/2022 z dne 28. 11. 2023.
³ Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče presoja predpise, ki so prenehali veljati ali so bili spremenjeni ali dopolnjeni, če niso bile odpravljene posledice njihove protiustavnosti oziroma nezakonitosti. Predlagatelj mora za presojo takega predpisa izkazati pravovarstveno potrebo, glej tudi sklep Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-181/17 z dne 12. 9. 2019.