VSC Sklep Cp 400/2023

I. Pritožbi zoper točko I.3. izreka izpodbijanega sklepa se delno ugodi tako, da se ta točka izreka spremeni in sedaj glasi:

″Stiki med mld. A. A. in materjo B. B. bodo od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje prve tri mesece potekali vsak dan, razen v torek, četrtek in soboto, ko te dneve oče mld. A. A. prevzame ob 9.00 uri na domu matere, do 19.00 ure, ko jo mati prevzame na domu očeta, po preteku treh mesecev tako izvajanih stikov pa stiki naslednja dva meseca potekajo tako, da ima mati stike z mld. A. A. vsak dan, razen od ponedeljka, ko jo oče ob 9.00 uri prevzame na domu matere, pa do srede do 9.00 ure, ko jo mati prevzame na domu očeta, in v petek, ko jo oče ob 9.00 uri prevzame na domu matere, pa do sobote do 19.00 ure, ko jo mati prevzame na domu očeta, in tako dalje v enakem zaporedju do preteka naslednjih dveh mesecev, po preteku tako določenih stikov pa stiki med mld. A. A. in materjo B. B. potekajo vsak drugi vikend od petka, ko mati mld. A. A. prevzame na domu očetu ob 9.00 uri ali po končanem vrtcu oziroma po končanem pouku v šoli in jo oče v nedeljo ob 19.00 uri prevzame na domu matere. V istem tednu, ko ima mati vikend stik, ima stik tudi od ponedeljka do srede na takšen način, da mati v ponedeljek prevzame hčerko na domu očeta ob 9.00 uri ali po končanem vrtcu oziroma po končanem pouku v šoli in jo oče v sredo prevzame na domu matere ob 19.00 uri. V tednu, ko mati nima vikend stika, pa ima stik z mld. A. A. od srede do četrtka, na takšen način, da hčerko prevzame v sredo ob 9.00 uri na domu očeta ali po končanem vrtcu oziroma po končanem pouku v šoli, nato hčerko oče v četrtek ob 19.00 uri prevzame na domu matere. ″

II. V preostalem, še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v točki I.1., I.2., v nespremenjenem delu točke I.3. in v točki III. izreka, potrdi.

1S sklepom, opr. št. III N 130/2020 z dne 11. 6. 2023 je sodišče prve stopnje sklenilo:

I. 1. Mld. A. A., rojena ..., EMŠO: ..., se zaupa v varstvo in vzgojo očetu C. C., rojenemu ..., EMŠO: ... .

2B. B., rojena ..., EMŠO: ... je kot mati dolžna od pravnomočnosti te zadeve dalje plačevati za preživljanje mld. A. A. mesečno preživnino v višini 50,00 EUR in sicer do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, vse na TRR očeta C. C., številka: SI56 ..., ki je odprt pri NKBM, d.d. V primeru zamude pri plačilu posameznih mesečnih preživninskih obrokov je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od plačilne zamude dalje do plačila. Tako določeno preživnino je dolžna plačevati vse do prve uskladitve preživnin po sklepu Vlade RS po obvestilo pristojnega CSD in naprej v višini po vsakokratnem obvestilom pristojnega CSD, vse pod izvršbo.

3Stiki med mld. A. A. in materjo B. B. bodo od pravnomočnosti te zadeve dalje potekali vsak drugi vikend od petka, ko mati mld. A. A. prevzema na domu očeta ob 9.00 uri oziroma po končanem vrtcu in jo oče v nedeljo ob 19.00 uri prevzame na domu matere. V istem tednu, ko ima mati vikend stik, ima stik tudi od ponedeljka do srede na takšen način, da mati v ponedeljek prevzame hčerko na domu očeta ob 9.00 uri oziroma po končanem vrtcu in jo oče v sredo prevzame na domu matere ob 19.00 uri. V tednu, ko mati nima vikend stika, pa ima stik z mld. A. A. od srede do četrtka, na takšen način, da hčerko prevzame v sredo ob 9.00 uri na domu očeta ali po končanem vrtcu nato hčerko oče v četrtek ob 19.00 uri prevzame na domu matere.

II. V presežku se zahtevek predlagatelja zavrne.

III. Predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 2. 3. 2022 se delno ugodi in se tudi po uradni dolžnosti izda začasna odredba, ki glasi:

1Stiki med mld. A. A. in očetom C. C., ki so bili nazadnje določeni z začasno sodno poravnavo v zadevi opr. št. III N 130/2020, z dne 24. 6. 2022, se z dnem izdaje te začasne odredbe spremenijo na način, da bodo začasno potekali vsak torek, četrtek in soboto na takšen način, da mati pripelje hčerko ob 9.00 uri na dom očeta, nato jo oče istega dne ob 19.00 uri pripelje na dom matere. Od ponedeljka 18. 9. 2023 dalje pa mld. A. A. preživi pri starših na takšen način, da je pri očetu vsak ponedeljek od 9.00 ure, ko jo mati pripelje na dom očeta pa do srede do 9.00 ure ko jo oče pripelje na dom matere, nato je mld. A. A. pri materi do petka, ko jo ob 9.00 uri mati pripelje na dom očeta in je pri očetu do sobote do 19.00 ure, ko jo oče pripelje na dom matere in je nato pri materi do ponedeljka, ko jo mati pripelje ob 9.00 uri na dom očeta in tako dalje v enakem zaporedju.

2V primeru kršitve te začasne odredbe bo sodišče kršitelju izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti v korist proračuna, na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, v primeru nadaljnjega nespoštovanja začasne odredbe pa bo sodišče izreklo novo denarno kazen, v novem, višjem denarnem znesku in bo tako sodišče ravnalo vse dotlej, dokler ne bo kršitelj s kršitvijo prenehal.

3Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

4Ugovor zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

5Predlog za izdajo začasne odredbe, da se mld. A. A. začasno zaupa v varstvo in vzgojo očetu in da se določijo stiki med mld. A. A. in materjo vsak drugi vikend od petka, ko mati prevzame otroka na domu očeta ob 15.00 uri, do nedelje do 18.00 ure, ko mld. A. A. vrne na dom očeta in med tednom ob torkih in četrtkih od 15.00 do 18.00 ure, se zavrne.

IV. Udeleženca postopka krijeta vsak svoje stroške tega postopka.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev v tej zadevi uporabilo določbe prvega odstavka 138. člena Družinskega zakonika (DZ), kjer je določeno, da se morajo starši, če živijo ali ne bodo več živeli skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Tretji odstavek istega člena določa, da če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. To lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši v skladu s tem zakonikom. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sledilo predlogu predlagatelja, to je očeta C. C., da se mld. otroka, to je A. A., zaupa v varstvo in vzgojo njemu. Nato je določilo stike med materjo in mld. otrokom in kako bodo le-ti potekali od pravnomočnosti zadeve sodišča prve stopnje. Z začasno odredbo pa je začasno uredilo režim stikov, ki naj velja najprej do 18. 9. 2023, nato pa do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse, s strani udeležencev tega postopka predlagane dokaze, zavrnilo je le dokaz s postavitvijo novega, to je drugega izvedenca klinično psihološke stroke, ker je ocenilo, da je mnenje izvedenke klinične psihologije Č. Č. izdelano strokovno in prepričljivo ter da je odgovorila na vsa vprašanja sodišča, kakor tudi na ugovore nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo predlog za zaslišanje te, že postavljene izvedenke na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Prav tako ni ugodilo dokaznemu predlogu nasprotne udeleženke, da se v postopku angažira izvedenec travmatolog ali izvedenec ortoped, kajti že izvedenka klinične psihologije je pojasnila, da zaradi aktualne fizične oviranosti predlagatelj potrebuje pomoč asistenta, vendar pa ima oče takšne osebne značilnosti, da je sposoben prepoznati potrebe otroka in da zanj poskrbi v odnosnem smislu. Ker je ta nepravdni postopek potekal od vložitve predloga predlagatelja v letu 2020 in je postopek trajal do junija 2023, je sodišče prve stopnje na predlog predlagatelja, CSD in pa tudi po uradni dolžnosti začasno urejalo stike, ki naj bi potekali med očetom in mld. otrokom. Nasprotna udeleženka je stike med otrokom in očetom, razen nekaterih, onemogočala in je bila zato tudi denarno kaznovana. Sodišče je na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da mati že več let onemogoča in na vse načine preprečuje stike med očetom in mld. A. A. in v tem času ni spustila iz svoje patološke simbioze otroka in ni sprejela vse strokovne pomoči, ki ji je bila naložena. Pri materi gre v postopku za manipulativna ravnanja, kot na primer, da najprej na naroku sklene začasno sodno poravnavo glede stikov, pa si čez nekaj dni premisli, da odločb sodišča ne želi sprejemati, da je na začetku postopka navajala, da ne nasprotuje stikom mld. A. A. s starši predlagatelja, kasneje pa je temu nasprotovala in je navajala, da mati predlagatelja ne more biti njegova asistentka, ker je bila v preteklosti do nje nespoštljiva. Na naroku je povedala, da bo hčerko pripeljala na dom očeta, nato pa tega ni izvedla in v vsakem dejanju predlagatelja vidi možnost neizvajanja stikov. Nasprotna udeleženka je obljubila, da bo mld. A. A. vpisala v vrtec, oče je bil pripravljen plačevati polovico vrtčevske oskrbnine, pa te zaveze do zadnjega naroka v tej zadevi ni izpolnila in je celo dejala, da se o vrtcu ne bo pogovarjala, kajti ona je tista, ki se ukvarja z otrokom. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenka zaključilo, da manipulativno vedenje matere pripelje do čustvene in psihične zlorabe otroka in do sindroma odtujitve od starša. Pri mld. A. A.še ni opaznih tipičnih zunanjih znakov odtujitve (zavračanje stikov), vendar je splošno znano, da starš, ki nima stikov z otrokom, z njim ne more vzpostaviti nobenega odnosa in navezanosti. Takšno ravnanje matere po mnenju sodišča prve stopnje narekuje odločitev o tem, da se mld. A. A. zaupa v varstvo in vzgojo očetu in sodišče nima v mislih samo cilja realizacije dogovorjenih stikov, ker je za to izvršba, ampak so vsa navedena ravnanja matere podlaga za utemeljen zahtevek očeta, da se mld. A. A. zaupa njemu v varstvo in vzgojo. Nujna je nevtralizacija moči matere, kar pa se lahko naredi samo z dodelitvijo otroka očetu. Oče je pripravljen omogočati stike hčerke z materjo in je po mnenju izvedenke tudi sposoben prepoznati potrebe otroka in je tudi zmožen pravega odnosa s hčerko in težave z njegovo gibljivostjo dejansko niso ovira za prevzem starševstva, ob dejstvu, da ima glede tega urejeno asistenco. Tudi socialna mreža predlagatelja, to sta oče in mati D. D. in E. E., so pomemben dejavnik ocene, katero okolje je za mld. A. A. primernejše. Oba starša predlagatelja sta bila zaslišana na naroku dne 11. 5. 2023 in nista podala nobene negativne ocene o nasprotni udeleženki, nasprotno pa so vsi ožji družinski člani nasprotne udeleženke izražali negativne ocene o predlagatelju. Po zaključku sodišča prve stopnje je to tudi eden od pokazateljev, da bo pri očetu bolj spodbudno okolje, da bo mld. A. A. imela možnost imeti ob sebi oba starša, kar je v njeno največjo korist. Tudi CSD je v mnenju z dne 16. 5. 2023 ocenil, da bo oče s pomočjo socialne mreže in osebne asistence za otroka potrebno dobro poskrbel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mati sicer ustrezno poskrbi za fizične potrebe mld. A. A., vsa njena ravnanja tekom tega postopka pa kažejo na pomanjkanje razumevanja do čustvenih potreb otroka, kar pomeni, da ne poskrbi za njen psihološki razvoj. Za zdrav otrokov psihofizični razvoj pa sta potrebna tako oče kot tudi mati. Sodišče je s tem, ko je zaupalo mld. A. A. očetu, sledilo predvsem dolgoročni koristi mld. A. A., ki je v tem, da se zagotovi zdrav in celosten osebni razvoj otroka, to je razvoj v zdravo in samostojno odraslo osebo. Sodišče prve stopnje je tako ugodilo zahtevku predlagatelja in mu je zaupalo mld. A. A. v varstvo in vzgojo. Odločilo je o preživnini in je pri tem ugotovilo, da ima predlagatelj socialnovarstveni dodatek v skupnem znesku 690,00 EUR in živi v hiši staršev, v svojem gospodinjstvu. Upoštevalo je stroške mld. A. A. in je ugotovilo, da ti znašajo mesečno okoli 220,00 EUR. Mati nima dohodkov, ni zaposlena, prejema samo otroški dodatek za oba otroka, tako da njo dejansko preživlja njen partner. Kljub temu, da mati ni zaposlena in je brez dohodkov, pa je dolžna kot starš prispevati k stroškom mld. A. A. Sodišče je ugotovilo, da mati skrbi tudi še za dva otroka, saj je v mesecu juniju 2023 rodila še enega otroka, vendar sodišče meni, da je kljub temu dolžna plačevati mesečno preživnino v višini 50,00 EUR. Ob tem je sodišče upoštevalo, da so stiki v nadaljevanju določeni tako, da bo mld. A. A. polovico časa pri materi, kar pomeni, da bo v tem času dolžna poskrbeti za hčerko in gre v tem primeru za del naturalnega plačevanja preživnine. Sodišče prve stopnje je stike po pravnomočnosti tega postopka dalje določilo tako, da je upoštevalo, da se bodo z začasno odredbo stiki začeli izvajati postopoma in se bodo lahko po pravnomočnosti tega postopka izvajali tako, da bo mld. A. A. preživela pri obeh starših približno enako časa. Tudi izvedenka je pojasnila, da je bistveno, da se stiki resnično začnejo izvajati in da bodo enakovredni. Na takšen način, kot so določeni stiki, bo mld. A. A. preživela pri obeh starših nekaj dni skupaj in oba starša bosta enakovredno prisotna pri varstvu in vzgoji mld. A. A., kar je tudi v njeno največjo korist. Sodišče prve stopnje pri določitvi stikov izhaja iz predpostavke, da bo mati spoštovala odločbo sodišča in bo stike izvajala. V primeru, da bi se izkazalo, da tudi te odločbe mati ne bo spoštovala, pa bo potrebno stike spremeniti in določiti drugačno dinamiko, ki pa bo v začetni fazi zagotovo v manjšo korist mld. A. A. Sodišče prve stopnje je še izdalo začasno odredbo, saj je ugotovilo, tudi na podlagi mnenja izvedenke klinične psihologije, da mati ne upošteva nikogar, njeni ukrepi so neustrezni in škodljivi in škodljivo vplivajo na razvoj otroka. Mld. A. A. si na nek način lasti, vse kar počne, pa bo zagotovo vplivalo na Tejin kasnejši odnos do avtoritete in vrstnikov, kjer se bodo lahko pojavile težave. Zaradi pozitivne ocene stikov, ki so bili izvajani pod nadzorom CSD, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da nadaljnje izvajanje stikov pod nadzorom ni potrebno, ter je izdalo sklep, s katerim je določilo stike ob torkih in četrtkih brez nadzora, ki pa ga mati ponovno ni upoštevala. Sodišče je na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da mati stikov med mld. A. A. in očetom ne omogoča tako, kot so določeni s sodnimi odločbami, in se s tem povzroča škoda pri nadaljnjem razvoju mld. A. A., kar je sodišče že obrazložilo pri obrazložitvi glede glavne stvari. Sodišče prve stopnje je mnenja, da čas do pravnomočnosti tega postopka, ko mld. A. A. še ne bo zaupana v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, ni tako ogrožajoč, kot to, da je potrebno takoj vzpostaviti stike med očetom in mld. A. A., ki bi pomenili vzpostavitev njunega odnosa. S tako določenimi stiki z začasno odredbo pa se bo tudi omogočil postopen prehod otroka k očetu, kajti dejstvo je, da deklica okolja pri očetu ni navajena, niti ni navajena preživljati daljši čas z očetom in ostalimi družinskimi člani. Sodišče ocenjuje, da je v največjo korist, da se stiki med očetom in mld. A. A. postopno povečujejo, ob upoštevanju, da je s končno odločbo mld. A. A. zaupana v varstvo in vzgojo očetu. Takšna situacija, kot je sedaj, ko se stiki ne izvajajo, je ogrožajoča v nadaljnjem psihičnem in fizičnem razvoju mld. A. A., zato je sodišče z začasno odredbo natančno določilo stike in bo v primeru, da se tudi ti stiki ne bodo izvajali, potrebno poseči po ustreznih ukrepih, da se bodo zavarovale koristi mld. A. A. Glede stroškov tega postopka pa je sodišče ocenilo, da se ti na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) določijo po prostem preudarku. V konkretni zadevi je šlo za postopek ureditve družinskih razmer obeh udeležencev postopka v zvezi z njuno hčerko in je sodišče prve stopnje ocenilo, da je pravično, da jih poravnata vsak svoje, takšne kot so jima nastali.

2Zoper odločitev o glavni stvari in zoper odločitev o začasni odredbi podaja pritožbo nasprotna udeleženka po svojih pooblaščencih. Nasprotna udeleženka izpodbija sklep sodišča v točki I.1., I.2, I.3. in v točki III. izreka. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožbe so bili razlogi sodišča za odločitev sprejeti na podlagi nepopolno in posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer tako glede predlagateljevih starševskih kapacitet skrbeti za mld. A. A. in njene življenjske potrebe, kot tudi glede otrokovih potreb po stabilnem in varnem družinskem okolju, v katerem živi in je vanj popolno integrirana. Z izpodbijano odločitvijo se sedaj nasprotno uveljavlja režim, v katerem, v življenjsko izjemno pomembnem obdobju razvoja mld. A. A., grozi, da se bo to emocionalno uničilo, da se jo bo iztrgalo iz varnega in podpornega družinskega okolja razširjene družine, v katerem živi, s tem pa obstaja realna nevarnost, da bo bistveno ogrožen nadaljnji razvoj otroka. Sodišče je ustvarilo dejansko položaj, ki je izrazito v nasprotju s koristmi deklice, saj je, namesto da bi jo varovalo, skonstruiralo situacijo, s katero jo bo nepopravljivo ogrozilo. Nasprotna udeleženka v pritožbi podarja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se mld. deklica zaupa v varstvo in vzgojo očetu - predlagatelju iz vseh, v poštev prihajajočih vidikov, katastrofalna za prihodnji razvoj deklice. Mnenja je, da je sklep sprejet izključno v interesu, da se želi disciplinirati nasprotno udeleženko, ki pa izraža upravičeno skrb, ali bi lahko predlagatelj kot oče v njegovi življenjski situaciji sploh izvrševal kakršnokoli starševsko skrb. V tej zadevi je po prepričanju pritožbe ključno odgovoriti na vprašanje, v kateri situaciji bosta zdrav in celosten razvoj mld. A. A. zagotovljena v najboljši meri, oziroma bosta vsaj najmanj ogrožena. Nasprotna udeleženka je mnenja, da bi rešitev konkretne družinske situacije na način, kot ga je zastavilo sodišče, to je da se mld. A. A. zaupa v varstvo in vzgojo očetu, privedla do nemogočega in življenjsko ogrožajočega položaja za nadaljnji razvoj deklice. Sodišče prve stopnje se pri tem neutemeljeno sklicuje na splošne ugotovitve o potencialni in bodoči nevarnosti za odtujitev deklice od očeta in pa tudi na mnenje sodne izvedenke, ki pa ga pritožba ne sprejema. Sodišče nasprotno udeleženko s svojo odločitvijo sili, da bo morala zavestno ravnati na način, da ogrozi razvoj mld. hčerke in jo prepusti v izvrševanje starševski skrbi, v zaupanje v varstvo in vzgojo očetu, ki pa ni sposoben celostno skrbeti sam zase in do mld. A. A. kot oče kaže vse lastnosti, ki jih oče ne bi smel imeti. Predlagatelj tudi ne prepoznava potreb in koristi skupne mld. hčerke. Sodišče je napravilo 180 stopinjski preobrat, ki je izključno posledica neizvrševanja stikov. Sodišče ni ugotovilo, da bi bil razvoj deklice v čemerkoli prizadet ali ogrožen. A. A. se dobro razvija, ljudi se ne boji, tudi v odnosu do očeta ne kaže prav nobenega odtujevanja, kar sodišče tudi ni izrecno ugotovilo. Sodišče je neutemeljeno modificiranemu predlogu predlagatelja ugodilo, čeprav deklica v družinskemu okolju pri materi ni v ničemer ogrožena. Pritožbeno graja tudi, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dopolnitvi, že podanega izvedenskega mnenja oziroma ni postavilo novega sodnega izvedenca s področja klinične psihologije. Sodišče bi moralo izvedensko mnenje dopolniti, zato ker je sodišče še po pisni in ustni dopolnitvi mnenja v nadaljevanju izvajalo obsežen dokazni postopek z zaslišanjem prič in z dodatnim zaslišanjem obeh strank, s čemer pa izvedenka ni bila seznanjena. Od izdelave izvedenskega mnenja pa je minilo več kot leto, v tem času pa se je v družini marsikaj spremenilo, med drugim tudi odnos predlagatelja do CSD in zavračanje nadaljnjega sodelovanja s socialnimi delavkami. Sodna izvedenka ni bila seznanjena z nobenim od teh dejstev, zato njeno mnenje ne more predstavljati prepričljive in sprejemljive podlage za odločitev. Izvedenka je svoje stališče glede starševskih kapacitet očeta in ogroženosti deklice pri materi gradila na enostranskem predstavljanju dejstev s strani očeta in zgroženosti nad materjo, ki ne spoštuje inštitucij. Sodišče bi zato moralo imenovati novega izvedenca s področja klinične psihologije. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo dejansko stanje glede starševskih kapacitet predlagatelja. Predlagatelj v začetku ni uspel poskrbeti niti za lastno higieno in je bil povsem brezbrižen do otroka in se za hčerko ni nikoli posebej zanimal. Predlagatelj svoje dejavnosti usmerja v nasprotno udeleženko, namesto da bi jo usmeril v prepoznavanje koristi in blaginje otroka. To se je pokazalo tudi na zadnjem stiku dne 20. 5. 2023, ko je morala za vse poskrbeti predlagateljeva mati D. D., ki je praktično skrbela za dva otroka. Po mnenju pritožbe oče sploh ni sposoben prepoznavati stiske deklice in da deklici grozijo psihofizične posledice pri očetu. Predlagatelj je tudi v decembru 2022 samovoljno in brez pojasnil prenehal sodelovati s CSD. Nasprotna udeleženka je mnenja, da bi bilo najbolj ustrezno, da bi se stiki z očetom pričeli ponovno izvajati postopoma in sicer na ta način, da bi bila sprva ona prisotna na stiku, nato pa bi se postopoma prehajalo na samostojne stike, če bi predlagatelj pokazal, da ga hči zanima. Sodišče je tudi povsem nekritično sledilo mnenju strokovne delavke CSD o obstoju starševskih kapacitet pri predlagatelju. Dejansko stanje je tako bilo nepopolno ugotovljeno. Po mnenju nasprotne udeleženke predlagatelj ne more kot nosilni starš prevzeti odgovornosti za samostojno varstvo in vzgojo deklice, ker ne more kvalitetno poskrbeti niti sam zase. Vse to je v postopku ostalo neraziskano in ni raziskana sposobnost očeta, ali lahko samostojno skrbi za mld. hči. Po mnenju pritožnice je potrebno v konkretnem primeru k zadevi pristopiti življenjsko in modro. Deklico je sodišče s svojo odločitvijo spravilo v travmatsko doživetje in v nepopravljivo življenjsko stisko. Predlagatelja vse doslej strokovnjaki še niso pregledali, da bi se lahko ugotovila njegova predstava o zmožnosti skrbeti za živahno petletno deklico. Tudi F. F. je želel vzpostaviti stik s predlagateljem, da bi se dogovorili za izvedbo stika, vendar pa predlagatelj na to ni reagiral. Izpodbijani sklep je v bistvenem delu, to je glede odločilnih dejstev ogroženosti deklice na njenem psihičnem in fizičnem področju ter zlasti glede obstoja starševskih kapacitet predlagatelja, neobrazložen. Preselitev k očetu bi deklico nedvomno spravilo v psihično in življenjsko katastrofo. Izpodbijani sklep je zato nepravilen in nezakonit in pritožnica predlaga, da se predlog predlagatelja zavrne ali pa da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Predlaga še razpis pritožbene obravnave.

3Na takšno pritožbo nasprotna udeleženka ni odgovorila. Odgovoril je Center za socialno delo Celje. CSD je mnenja, da je svoje delo do sedaj opravil zakonito in v skladu z veljavno zakonodajo ter strokovno in skladno z metodami svojega dela.

4Nasprotna udeleženka pritožbo podaja tudi zoper odločitev o izdani začasni odredbi (točka III. izreka). Mnenja je, da je dejstvo, da deklica okolja pri očetu ni navajena, niti ni navajena preživljati daljšega časa z očetom in ostalimi družinskimi člani. Zato je izdaja takšne začasne odredbe v otrokovo škodo, ne pa v največjo korist. Po mnenju pritožbe sodišče pri odločitvi o izdaji začasne odredbe ne poda prav nobenega pojasnila, zakaj bi naj bil razvoj mld. A. A. ogrožen, ker ostaja pri materi. Ne le to, prazni, pavšalni in neobrazloženi so razlogi, da bi naj bila sedanja situacija, ko se stiki ne izvajajo, ogrožajoča v nadaljnjem psihičnem in fizičnem razvoju mld. A. A. Sodišče želi zgolj disciplinirati nasprotno udeleženko in jo sili, da bi morala zavestno ravnati na način, da ogrozi razvoj mld. hčerke in prepusti izvrševanje stikov na domu predlagatelja, ki ni sposoben skrbeti zase in do mld. A. A., kot oče kaže vse lastnosti, ki jih oče ne bi smel imeti. Mnenje, katerega je izdelala klinična psihologinja, ni strokovno in bi sodišče moralo postaviti novega sodnega izvedenca s področja klinične psihologije. Oče nima nobenih starševskih kapacitet, saj za lastno hči nikoli ni od njenega rojstva kazal nobenega pravega interesa in je bila mati sama zadolžena za deklico. Predlagatelj ni bil sposoben skrbeti niti za lastno higieno in se za hčer ni nikoli posebej zanimal. Tudi delavke na CSD so ugotovile, da takšna začasna predodelitev otroka ne bi bila ustrezna in bi pri deklici povzročila hudo stisko. Predlagatelj še ni izgradil potencialne lastne skrbi zase in je nepravilen zaključek o obstoju zadostnih starševskih kapacitet predlagatelja, da bi mu lahko nasprotna udeleženka zaupala, da bo lahko samostojno skrbel za skupno mld. hčer A. A. na njegovem domu. Po mnenju pritožbe je sklep o začasni odredbi neobrazložen, saj niso podani razlogi o odločilnih dejstvih - ogroženost deklice na njenem psihičnem in fizičnem področju ter zlasti pri vprašanju starševskih kapacitet predlagatelja. Iz tega razloga je sklep obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka. Ker je tudi odločitev o glavni stvari napačna in predstavlja katastrofo za deklico, tudi iz tega razloga ni utemeljena izdaja te začasne odredbe.

5Nasprotna udeleženka in CSD na pritožbo zoper začasno odredbo nista odgovorila.

6Pritožba je delno utemeljena glede točke I.3. izreka izpodbijanega sklepa, sicer pa ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje je na podlagi sklepa senata z dne 16. 11. 2023 dne 30. 1. 2024 opravilo pritožbeno obravnavo. Sodišče druge stopnje je v dokazne namene najprej prebralo dokaze: poročilo in mnenje CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 18. 2. 2020, podatke iz ZZZS za obe stranki, podatke o TRR-jih za obe stranki, podatke o lastništvu motornih vozil za obe stranki, podatke iz zemljiške knjige o lastništvu nepremičnin za obe stranki, podatke FURS za obe stranki, izpise TRR ... banke, d.d. za nasprotno udeleženko, izpiske iz TRR ..., d.d. za predlagatelja, poročilo CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 17. 8. 2020, izpise iz E-riska za oba udeleženca (register ZZZS, FURS, MDDSZ, podatke iz zemljiške knjige, register ZPIZ), poročilo in mnenje CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 30. 6. 2021, zdravniško potrdilo ZD Šmarje pri Jelšah 9. 6. 2021, poročilo in mnenje CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 4. 3. 2021 in z dne 30. 6. 2021, dopis CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 7. 7. 2021, poročilo in mnenje CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah z dne 23. 7. 2021, z dne 29. 7. 2021, z dne 5. 8. 2021, z dne 27. 8. 2021, izvedensko mnenje sodne izvedenke Č. Č., ki ga je sodišče prejelo dne 10. 9. 2021, z dne 15. 10. 2021, z dne 28. 10. 2021, z dne 3. 11. 2021, z dne 16. 11. 2021, z dne 9. 11. 2021 (prejeto dne 17. 11. 2021), z dne 30. 11. 2021 z dne 10. 12. 2021, z dne 10. 12. 2021, 24. 12. 2021, z dne 11. 1. 2022, dopis CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 13. 1. 2022 in z dne 18. 1. 2022, dopis CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 2. 2. 2022, in z dne 11. 2. 2022, z dne 17. 2. 2022, mnenje CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 9. 3. 2022, z dne 9. 3. 2022, dopolnitev izvedeniškega mnenja sodne izvedenke Č. Č., ki ga je sodišče prejelo dne 5. 5. 2022, poročilo in mnenje CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 17. 5. 2022, poročilo CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 26. 1. 2023, priloge A spisa - pooblastilo, izpisek iz rojstne matične knjige, dokazilo CSD z dne 3. 2. 2020, predlog z dne 24. 1. 2020, zapisnik z dne 12. 8. 2019, odločbo z dne 12. 9. 2020, v SMS sporočila, obvestilo upniku, e-pošto, kazensko ovadbo, e-pošto - A23 do A25, odločbo CSD z dne 4. 3. 2020 - A26, pogodbo o zaposlitvi - A27, sklep o izvršbi I 36/2021 z dne 30. 4. 2021 - A29, SMS sporočilo - A30 in A31, sklep opr. št. N 130/2020 - A32, priloge B spisa - v SMS sporočila, zapisnik CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah z dne 7. 10. 2020, z dne 8. 6. 2020, priložen spis Okrožnega sodišča v Celju opr. št. II N 388/2019, poročilo CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 1. 3. 2021, prilogo B10, zdravniško potrdilo z dne 24. 5. 2021 - B 11, v sporočilo - B13, odločbo ZZZS - B17, prošnjo z dne 6. 5. 2022 - B18, odločbo ZZZS z dne 26. 4. 2022 - B19, priložene spise Okrožnega sodišča v Celju opr. št. II N 388/2019, opr. št. IV N 568/2022, ftc. spisa opr. št. I Kpd 19027/2021, ftc. spisa opr. št. I K 19027/2021, dopolnilno mnenje CSD z dne 18. 5. 2023, prebralo zapisnike o zaslišanju obeh udeležencev postopka in strokovne delavke CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, prebralo je zapisnike o zaslišanju prič G. G., H. H., I. I., F. F., D. D. in E. E. ter sodne izvedenke Č. Č., prebralo se je tudi poročilo CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, z dne 29. 12. 2023, prebralo je še v spis vložene SMS izpiske, zaslišalo je predlagatelja, nasprotno udeleženko, pričo J. J. in izvedenko klinične psihologije Č. Č.

8Predlagatelj, to je oče mld. otroka, je na obravnavi izpovedal, da je seznanjen z vsebino sodne odločbe III N 130/2020 z dne 11. 6. 2023 in da se ravnanje nasprotne udeleženke tudi po tistem, ko je bila izdana ta izpodbijana sodna odločba in začasna odredba, ni spremenilo. Povedal je, da se deklica vedno bolj odtujuje od njega, zadnji stik je bil v knjižnici dne 20. 5. 2023, naslednji stik bi moral biti dne 26. 6. 2023, vendar pa je mati mld. otroka poslala SMS, da stika ne bo. Izpovedal je, da se čuti sposobnega izvršiti odločbo sodišča prve stopnje in da ima deklica v hiši, kjer prebiva, svojo sobo, zanjo ima pripravljene igrače in se čuti sposobnega, da prevzame deklico v varstvo in vzgojo. Predlog glede zaupanja mld. A. A. je spremenil zaradi ravnanja matere, kajti ona ne želi pripraviti deklice na stik z njim in tudi deklico odtujuje od njega. Povedal je še, da je na pobudo CSD prišlo do stika dne 28. 11. 2023 in je opis tega stika pravilno naveden v poročilu CSD z dne 29. 12. 2023. Sam je na tem stiku poskušal vzpostaviti osebni stik z otrokom na ta način, da je hčerki risal po papirju, vendar ni bilo nobenega uspeha, kajti mati deklice ni izpustila iz naročja. Do naslednjega stika nato ni prišlo, ker je mati poslala SMS, da deklice ne bo pripeljala na Center za socialno delo. Pojasnil je tudi, da ni reagiral na pobudo matere in F. F., da bi šel k otroku na stik, saj zakaj bi hodil tja, če iz odločbe izhaja drugače, in jo je tudi vprašal, zakaj je onadva ne pripeljeta k njemu, kot je to navedeno v odločbah. Povedal je še, da je mati vseskozi ravnala dvolično in nikoli ni pokazala pravega obraza v odnosu do izvajanja stikov med njim in otrokom. Sam je obiskoval Center K., stiki z otroki mu niso tuji, saj se druži s sosedovim štiriletnim otrokom, ki večkrat prihaja k njemu. Povedal je, da vozi osebno vozilo, sicer pa ima asistenco svoje matere in še ene osebe po odločbi CSD. Povedal je, da živi pri starših v zgornjem nadstropju in to prebivališče je v bližini vrtca in šole v ...

9Nasprotna udeleženka, to je mati mld. hčerke A. A., pa je navedla, da predlagatelj ni govoril po resnici, kajti stiki niso potekali na tak način, kot je on navajal v svoji izpovedbi. Povedala je, da izdane začasne odredbe ni spoštovala, čeprav je razumela vsebino izdane sodbe odločbe. Sodnih odločb ne izvršuje zaradi nezaupanja do otrokovega očeta, saj oče noče komunicirati z njo, noče povedati, kako bi na stikih poskrbel zanjo, to je na tistih stikih, kjer bi bila deklica sama z očetom. Na stikih pri CSD je bilo drugače, saj je bila vedno navzoča. Deklice pa na stike brez nadzora ni pripeljala, ker ni imela zaupanja do očeta. Niso resnične navedbe, da otroka odtujuje od očeta, ker je vedno bila pripravljena na stike med očetom in hčerko, vendar bi hotela biti vedno nekje v bližini. Takšnih stikov oče ni hotel imeti. Nezaupanje do očeta izvira že od samega začetka, saj je naprej zahteval splav, nato pa se za otroka sploh ni zanimal. Po razhodu so stiki potekali pri njemu doma, vendar se za deklico ni zanimal, z njo se ni igral, to se je ponavljalo še po tistem, ko si je sama našla novega partnerja. Zanikala je, da bi na stiku dne 28. 11. 2023 ves čas stiskala otroka k sebi, ker je deklica hodila sama, držala jo je le za roko, pri tem je bil navzoč tudi njen sedanji partner. V dogajanje je posegla delavka CSD, ki je deklico prijela za roko in ji rekla, da gre z njo k staršem od očeta, vendar se je deklica skrila za njo. Sicer se oče ne zanima za njo, čeprav ve, da hodi na plezanje dvakrat na teden v ..., pa je ne pride nikoli pogledat. Povedala je še, da je deklica zelo navezana na oba sorojenca, na mlajšega in starejšega brata, s katerima se že igra. Sama želi, da bi se stiki postopno izvajali pri njej doma, ker otrok očeta ni navajen, pa tudi sama bi želela biti sigurna, da bodo ti stiki potekali v redu in da bo tudi sama dobila zaupanje do uspešno izvajanih stikov. Deklico bo pripravila na stike. Povedala je, da deklici ni omogočila nobene druge pomoči osebe ali centra po tistem, ko je bila seznanjena z odločbo prvostopnega sodišča. Pred porodom je sicer obiskovala inštitut K., po porodu pa ne več. Sama je tudi zaposlena z obema otrokoma, za katera mora poskrbeti. Do očeta deklici ne daje nobenih negativnih sporočil, sama je pripravljena skleniti sodno poravnavo, katero bo tudi spoštovala. Sama dvomi v kakršnakoli sposobnost očeta, da bi lahko zadovoljeval koristi in potrebe mld. deklice. On lahko govori, da bo skrbel zanjo, vendar pa so to samo besede. Oče ne zna pokazati ljubezni do otroka tudi zaradi tega, ker tega ni znal pokazati tudi do nje, ko sta bila še skupaj. Deklici je pojasnila, da je C. C. njen oče, da bi rad imel stike z njo in da bi jo rad videl, vendar deklica na to ni reagirala. Povedala je, da bi želela, da bi otrok imel stike tudi s starimi starši, v kolikor bi le-ti razumeli njene želje in bi upoštevali tudi njeno mnenje glede otroka.

10Priča J. J., zaposlena na CSD Celje, Enota Šmarje pri Jelšah, je povedala, da spremlja dogajanja med udeležencema tega nepravdnega postopka. Z vsakim od udeležencev je imela tudi razgovor. S strani CSD so tudi poskušali opraviti ogled bivanjskih prostorov deklice, vendar pa mati ogleda ni dovolila, ocenili pa so, da je za deklico bivanjsko dobro poskrbljeno. Oče se je strinjal, da bi se deklica vključila v VVZ, vendar pa do tega vpisa do sedaj še ni prišlo.

11Sodišče druge stopnje je ponovno, v navzočnosti obeh strank tega postopka zaslišalo sodno izvedenko Č. Č., specialistko klinične psihologije. Le-ta je povedala, da je seznanjena z izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje, seznanjena je tudi z na novo izvedenimi dokazi. Glede na vsebino pritožbe matere na začasno odredbo oziroma glede stikov otroka z očetom pa ugotavlja, da to potrjuje njena določena predvidevanja, da želi mati popolnoma razvrednotiti očeta v življenju mld. otroka, ker so stiki v sklepu sodišča opredeljeni dokaj enakovredno in ne bo prišlo do iztrganja otroka iz njenega edinega domačega okolja. Opazno pa je ponovno doživljanje mame v odnosu do hčere in da gre za tako imenovano ″lastninjenje‶ otroka. Pri materi se čuti, da ima takšno mnenje o sebi, da je vsemogočna in grandiozna, je edina, kar nakazuje idealizirano narcistično predstavo o svoji vlogi matere in da oče ni sposoben skrbeti niti sam zase in je zato posledično mamina zadržanost glede stikov utemeljena. Takšna njena navajanja kažejo na odnos ″lastninjena‶ otroka. Sama je najprej opravila razgovorom z očetom, nato pa tudi z materjo, otrokom in tudi z očetovimi starši. Te razgovore je opravila zato, ker je s tem preverjala tudi zmožnost očetove matere kot asistentke in kompletne klime v tej družini predlagatelja. Glede matere je ugotovila, da se boji in je zaskrbljena za deklico glede očetovih sposobnosti poskrbeti za otroka, kar pa je rdeča nit vsega njenega ravnanja, v smeri grandioznih prepričanj matere, da ima samo ona prav in nihče drug ni upoštevan, ne strokovne službe in ne sodišča. S tem mama svojemu otroku ne dopušča drugačnega razmišljanja kot je njeno, kar pa onemogoča otroku avtonomen razvoj. Zelo verjetno je, da se mati ne bo strinjala z nobenim strokovnim mnenjem, tudi ne morda s ponovnim izvedeniškim mnenjem, ki ne bo po njenih prepričanjih. Mnenja je, da je mati ves čas zavlačevala sodni proces na sodišču, kar je povzročilo še večjo odtujitev otroka od očeta, saj stikov v tem obdobju sploh ni bilo. Strahovi mame, da deklica ne bo imela stikov z materjo, če se deklica zaupa očetu, so posledica njenih projekcij in te projekcije tudi dejansko ovirajo stike z očetom. Izvedenka je mnenja, da je za psihološki razvoj otroka pomembno, da sta vedno vloga matere in kasneje tudi očeta enakovredni vlogi. Zaskrbljujoče je, da mama še vedno in ponovno predlaga lastno prisotnost na stikih z očetom in zahteva tako rekoč kontrolirajoč odnos s poudarkom, da lahko le mati ocenjuje starševsko kapaciteto očeta. Takšna prepričanja in miselnost so zelo škodljivi za razvoj otroka, predvsem v smeri negativnega prikazovanja očetove figure in rušenja njegove avtoritete. Otrok je povezan z materjo najmočneje samo prvo leto, kjer je v simbiotičnem odnosu z materjo in je zato to za otroka zdravo, kasneje pa prihaja vedno bolj v poštev navezanost na očeta, ki pomaga otroku pri ločitvi iz materinske simbioze in predvsem vodi v bolj avtonomen razvoj otroka. Podala je še mnenje, da izpovedbe priče F. F., G. G., H. H. in I. I. ne spreminjajo v ničemer njenega mnenja o očetu, ker je sama opravila z njimi več strokovnih in strokovno usmerjeno anamnestičnih pogovorov in je opravila klinično psihološki pregled in je že predhodno pregledala tudi podatke iz spisa. Mnenja je, da glede na njene dolgoletne izkušnje, pri deklici že lahko prihaja do odtujitvenega sindroma, saj deklica še vedno nima stikov z očetom. Odgovorila je tudi na vprašanje, kako bi vplivala predodelitev otroka iz sedanjega okolja, ko živi le pri materi in nikoli ni živela pri očetu, in njena vključitev v novo okolje, katerega ne pozna, podala je mnenje, da je to sigurno strašno, vendar je to še vedno najmanjše zlo, ki se lahko v takšni situaciji zgodi. Veliko lažje bi bilo, če bi deklica obiskovala vrtec. Na vprašanje, kako bo nova situacija vplivala na deklico, pa je povedala, da kolikor jo je uspela spoznati v razgovoru, ima deklica kapacitete za prilagodljivost, tudi določeno fleksibilnost, tako da to govori v smeri prognostično dokaj ugodne ocene, da se bo zmogla adaptirati v novo okolje, vsekakor pa bo imela permanentne, bogate stike z materjo še naprej. Dom niso le štiri stene, dom so odnosi. Podala je mnenje, da je v dekličino dolgoročno korist njena predodelitev k očetu in izvajanje enakovrednih stikov z obema staršema, ker je to iz razvojno psihološkega vidika vsekakor v korist otroku, predvsem za razvoj njene avtonomije in kakovosti odnosov, z njej pomembnimi odraslimi osebami in vrstniki. Mnenja je, da je postopno uvajanje stikov z očetom, določenih v začasni odredbi, primerno, vendar izvedenka dvomi, da se bodo ti stiki izvajali. Podala je mnenje tudi o tem, ali obstaja sorazmerje med tem, da se bo deklica ″predodelila‶ očetu in se bo s temi iztrgala iz domačega okolja, z dolgoročno koristijo otroka in sicer je mnenja, da je to v dolgoročno korist otroka. Najbolj primerno bi bilo, da bi zadeva potekala postopno, morda celo z oporo kakšnega strokovnjaka. Mnenja je tudi, da mati ne bo upoštevala nobene vključitve v strokovne pomoči in da tudi ne bo upoštevala inštitucij in tudi ne sklepov sodišča. Podala je tudi mnenje, da je ″lastninjenje‶ otroka s strani matere zelo škodljivo za razvoj otroka, čeprav takšna mati marsikdaj prikazuje sebe kot ljubečo mamo, v bistvu pa prava ljubezen pomeni, da mati otroka tudi izpusti, zlasti da se mu ponudi možnost navezovanja na druge ljudi in na bližnjo in širšo socialno okolico. Mnenja je, da takšno ″lastninjenje‶ otroka s strani matere lahko pomeni tudi nezaupanje v ustanove, kot so na primer vzgojno varstvena ustanova - vrtec. Lahko se zgodi, da takšna mati otroka tudi ne vključi v šolo, ampak skuša izvajati šolo doma. Deklica bo obdržala stike z dosedanjimi družinskimi člani, to je z obema sorojencema. Sama je pojasnila, da si je s pregledi udeležencev ustvarila realno sliko o predlagateljevih starševskih kapacitetah, z njimi je opravila klinično psihološki pregled, pridobila je podatke iz spisa in iz CSD, vse podatke je dobivala enakovredno za oba starša in na podlagi teh podatkov je podala mnenje, pri katerem v celoti vztraja. Povedala je, da vztraja pri takšnem mnenju tudi, če bi sedaj opravila razgovor z deklico, če bi se ona sama opredeljevala glede njenih želja, s kom želi biti in koliko stikov bi imela s staršema, kajti za pravilno izvajanje stikov so izključno odgovorne odrasle osebe, predvsem starša. Če starša tega ne zmoreta in tudi ne druge odrasle osebe, se za to ne more prenesti kakršnokoli odgovornost na deklico. Na vprašanje pooblaščenca nasprotne udeleženke, ali bi glede na predhodno izvedenkino stališče, da obstoji prognostično dokaj ugodna ocena, da se bo deklica zmogla adaptirati v novo okolje in ali bi v zvezi s tem morala opraviti ponovni razgovor z deklico, pa je povedala, da je ta odgovor podala na osnovi mnenja, ki ga je oblikovala 4. 5. 2022, kjer je ocenjevala pri deklici njeno intelektualno opremljenost in nastavke za nadaljnji, relativno zdrav psihofizični razvoj. Že takrat je omenila, da je problem viden v njeni pomanjkljivi predstavi o družini, ki je osnovna celica za razvoj otroka. Tu je bila deklica zmedena. Prav tako je bila zmedena glede jasnih mej in vlog, njej pomembnih odraslih oseb. Že takrat je imela podatke, da z očetom tako rekoč deklica ni imela permanentnih stikov. Na vprašanje pooblaščenca nasprotne udeleženke, kako bi deklica osebno doživljala tako pomembno spremembo kot je dodelitev v varstvo in vzgojo očetu, pa je izvedenka podala mnenje, da ne ve, ker ne dela z njo kot psihoterapevtka, lahko pa predvideva, da bi bilo v začetni fazi zelo hudo, zlasti zaradi močnega posesivnega odnosa mame, ki ne bo pripravljena otroka pripraviti v smeri koristi za otroka, da ima stik tudi z očetom. Najmočneje vpliva na otroka mamin odnos do kompletne situacije in predvsem mamin odnos do očeta, kjer je prikazana črno bela slika dobre mame in slabega očeta. Prav zaradi tega bo sprememba za deklico na začetku težka, dolgoročno pa, tako kot je že podala mnenje, je prav gotovo v korist otroka in je takšna predodelitev gotovo koristna, če pa bi bilo v tej fazi preveč travmatično, je priporočljivo, da se deklici ponudi strokovna pomoč in opora. Po mnenju izvedenke je oče zelo fleksibilen in poskuša narediti marsikaj in sodeluje tudi s sodiščem in se trudi, da bi vzpostavil odnos z deklico. Mnenja je, da je stik očeta, nadzorovan s strani matere škodljiv za otrokov razvoj, saj se otroku še dodatno prikazuje slika rušenja avtoritete očetu, nezaupanje in razvrednotenje očeta. Izvedenka je mnenja, da so stiki, kot so določeni v začasni odredbi, to je da gre za postopno uvajanje stikov z očetom, pravilni in da je s strokovnega vidika primerno, da bi se ti stiki pričeli izvajati. Mnenja je, da mati ne bo spoštovala odločbe sodišča druge stopnje, ker tako kažejo izkušnje iz dosedanjega postopka. Mnenja je še, da mati ne diferencira partnerskega odnosa z očetom deklice od starševskega odnosa in prenaša nezaupanje do bivšega partnerja na otroka. Vse to kaže v tej smeri, da njuni odnosi še vedno niso v celoti rešeni.

12Po podaji tega mnenja je pooblaščenec nasprotne udeleženke predlagal, da pritožbeno sodišče imenuje novega sodnega izvedenca s področja klinične psihologije odraslih in otrok, ker je mnenja, da tudi s ponovnim zaslišanjem sodne izvedenke ni bilo mogoče odpraviti vseh nejasnosti. Mnenja je, da je izvedenka na podlagi dokaj skopih razgovorov s staršema in z otrokom izvajala dosedanje strokovne zaključke. Prav tako izvedenka ni odgovarjala na konkretna vprašanja, ki so se nanašala na vprašanje starševske kapacitete predlagatelja. Mnenja je, da bi drugi izvedenec pokazal večje razumevanje do matere in nezaupljivosti do očeta. Pritožbeno sodišče je takšen dokazni predlog zavrnilo, ker je mnenja, da je mnenje izvedenke podano pisno, kakor tudi dvakrat ustno dopolnjeno, podano skladno s pravili klinične znanosti in stroke. Mnenje je popolno in izvedenka je odgovorila na vsa, s strani sodišča in strank zastavljena vprašanja. Sodišče druge stopnje ni imenovalo izvedenca ortopeda, ker je na podlagi drugih dokazov ugotovilo fizične sposobnosti očeta.

13Pritožba glede točke I.1. izreka ni utemeljena.

14Sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da je za dolgoročno korist mld. A. A. boljše, da se zaupa v varstvo in vzgojo očetu, saj je oče pripravljen omogočiti stike med mld. A. A. in materjo in deklica bo na takšen način imela oba starša. V konkretnem primeru gre pri materi za nedvomno odtujevanje hčerke od očeta, kar je potrdila tudi izvedenka, zaslišana tudi na obravnavi pri sodišču druge stopnje, ki je dokazno ocenilo, da je glede na dejstvo, da mati ves čas ovira vse stike očeta z otrokom, ki niso oblikovani po njeno, torej na njenem domu in pod njeno kontrolo, kaže, da bo tako počela tudi v bodoče, saj ne upošteva nikogar in ničesar, ne mnenja strokovnih delavcev na CSD ne drugih strokovnih mnenj ne sklepov sodišča. Obe sodišči ocenjujeta, da gre za hudo obliko odtujitve, saj je predlagatelj kot oče v popolni nemilosti matere, ker otroka lahko vidi samo, če ona pristane na to, in takšno ravnanje daje občutek, da mati poskuša popolnoma izločiti očeta iz življenja otroka. Mati s svojim prepričanjem in načinom, ko ovira stike hčerke z očetom, neustrezno ukrepa in hčerki daje zgled, da ne upošteva ničesar in na takšen način razvija v odnosu do hčerke, odnos ″lastninjena‶ in omejuje avtonomen razvoj otroka. Poleg tega gre pri materi za vzorec vedenja v daljšem časovnem obdobju in ne samo za reakcijo na nek odziv. Deklica ni vključena v VVO, nima stikov z očetom in njegovo družino, kar je potrebno za razvoj v smeri socializacije in nadaljnjega zaupljivega odnosa do pomembnih avtoritet in vrstnikov. Če vse potrebe otroka niso zadovoljene, je veliko tveganje za razvoj patologije, ki se pri otroku lahko kaže v agresivnih vedenjih, v nezmožnosti razvoja empatije in veščine primernega načina za reševanje konfliktov in v onemogočanju razvoja samospoštovanja. Na obravnavi pred sodiščem druge stopnje je mati otroka povedala, da deklica z očetom nima stikov, da ne spoštuje izdane začasne odredbe, da otroka ni vključila v VVO. Izvedenka je v mnenju potrdila, da je takšno stanje pri deklici zaskrbljujoče, da mama še vedno in ponovno predlaga lastno prisotnost na stikih z očetom in zahteva tako rekoč kontrolirajoč odnos s poudarkom, da lahko le mati ocenjuje starševske kapacitete očeta. Takšna prepričanja in miselnost pa sta zelo škodljiva za razvoj otroka, predvsem v smeri negativnega prikazovanja očetove figure in rušenja njegove avtoritete. Izvedenka je mnenja, da s tem ko mati otroka ne spusti v širšo okolico, ji ne ponudi možnosti navezovanja na druge ljudi oziroma bližnjo in širšo socialno okolico, je to škodljivo za razvoja otroka. Zelo škodljivo je, da mati otroka ne vključuje v VVO, prav tako obstaja možnost, da mati otroka ne bo vključila v sistem javnega šolanja, kar vse je v škodo otroka. Mati otroku ne omogoča in ne dopušča drugačnega razmišljanja kot je njeno, kar pa pomeni, da s tem onemogoča avtonomen razvoj mld. deklice. Zelo verjetno je, da se mati ne bo strinjala z nobenim strokovnim mnenjem in tudi v bodoče ne bo upoštevala mnenj drugih strokovnih inštitucij, v katere se niti ne želi vključiti. Tudi CSD je mnenja, da mati niti ob pomoči centra v daljšem časovnem obdobju ni omogočila stikov z očetom in tudi iz tega razloga center meni, da sodišče lahko poseže na način, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo očetu. Mati ne spoštuje izrečenih ukrepov trajnejšega značaja glede vključenosti v storitev Laična pomoč družini. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se mld. A. A. zaupa v varstvo in vzgojo očetu in sodišče nima v mislih samo cilja realizacije dogovorjenih stikov, ker je za to izvršba, ampak so vsa navedena ravnanja matere podlaga za utemeljen zahtevek očeta, da se mu mld. A. A. zaupa v varstvo in vzgojo. Nujna je nevtralizacija moči, kar pa se lahko naredi samo z dodelitvijo otroka očetu. Pri očetu bo bolj vzpodbudno okolje, da bo mld. A. A. imela možnost imeti ob sebi oba starša, kar je v njeno največjo korist. Tudi CSD je v mnenju dne 16. 5. 2023 ocenil, da bo oče s pomočjo socialne mreže in osebne asistence za otrokove potrebe dobro poskrbel. Glede na takšno ugotovitev sodišča druge stopnje so neutemeljene pritožbene navedbe, da so razlogi za odločitev sodišča prve stopnje bili sprejeti na podlagi nepopolno in posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede predlagateljevih starševskih kapacitet skrbeti za mld. A. A. in za njene življenjske potrebe po stabilnem in varnem družinskem okolju. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ne izhaja, da je svojo odločitev sodišče sprejelo izključno v interesu, da se želi disciplinirati nasprotno udeleženko, saj kot je obrazloženo, temelji odločitev sodišča prve stopnje na podlagi strokovnega mnenja izvedenke, strokovnega mnenja CSD ter na podlagi neposrednega zaslišanja predlagatelja in nasprotne udeleženke. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ne gre za ogrožanje razvoja mld. deklice, v kolikor bo ostal dosedanji način varstva in vzgoje mld. otroka, kajti izvedenka je mnenja, da je potrebno izvajanje enakovrednih stikov z obema staršema, kar je za razvoj iz psihološke vidika vsekakor v korist otroka, predvsem za razvoj njene avtonomije in kakovosti odnosov z njej pomembnimi odraslimi osebami in vrstniki. Tako pri deklici že nastaja njej nenadomestljiva škoda. Po mnenju izvedenke pa obstaja sorazmerje med dolgoročno koristijo otroka in s tem, da se bo deklica ″predodelila‶ očetu in se bo s tem iztrgala iz domačega okolja. To je v dolgoročno korist otroka, kajti dolgoročna korist otroka je, da zadeva poteka postopno z oporo kakšnega strokovnjaka, torej je v dolgoročno korist mld. otroka, da se le-ta zaupa v varstvo in vzgojo očetu, ki bo lahko glede na svoj odnos do otroka in matere vzpostavil takšen režim varstva, vzgoje in oskrbe, da bo omogočil enakomerno zastopanost obeh staršev v življenju mld. deklice, kar je najbolj pomembno za njen dolgoročni psihični razvoj. Nujna je namreč nevtralizacija moči matere, kar pa se lahko naredi samo z zaupanjem v varstvo in vzgojo mld. otroka očetu. Oče je pripravljen omogočati stike z materjo in je po mnenju izvedenke tudi sposoben prepoznati potrebe otroka in je tudi zmožen pravega odnos s hčerko in težave z njegovo gibljivostjo dejansko niso ovira za prevzem starševstva, ob dejstvu, da ima glede tega urejeno asistenco. Tudi socialna mreža predlagatelja, to sta oče in mati, D. D. in E. E., sta pomemben dejavnik ocene, katero okolje je za mld. A. A. primernejše. Starša predlagatelja nista podala nobene negativne vrednostne ocene o nasprotni udeleženki, nasprotno pa so vsi ožji družinski člani nasprotne udeleženke podajali negativne vrednostne ocene o predlagatelju. Tudi to je eden od pokazateljev, da bo pri očetu bolj spodbudno okolje, da bo mld. A. A. imela možnosti imeti ob sebi oba starša, kar je v njeno največjo korist. Tudi CSD je v mnenju z dne 16. 5. 2023 ocenil, da bo oče s pomočjo socialne mreže in osebne asistence za otrokove potrebe dobro poskrbel. V tej zadevi je tako sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na vprašanje, v kateri situaciji bosta zdrav in celosten razvoj mld. A. A. zagotovljena v najboljši meri oziroma v kateri bosta vsaj najmanj ogrožena, to pa bo v takšni situaciji tako, da bo otrok dodeljen v varstvo in vzgojo očetu, z obema staršema pa bo imel enakovredne stike in bo to omogočeno s sistemom izvajanja stikov, kot je to odločeno v točki I.3. izreka, s tem sklepom, spremenjenega sklepa sodišča prve stopnje o izvajanju stikov otroka z materjo.

15Neutemeljene so pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, da bo v primeru, da bo mld. A. A. zaupana v varstvo in vzgojo očetu, to privedlo do nemogočega in življenjsko ogrožajočega položaja za nadaljnji razvoj deklice. Res so potrjene pritožbene navedbe, da je deklica primerno psihofizično razvita, vendar pa je zaradi ravnanja matere ogrožen njen nadaljnji psihofizični razvoj. To izhaja tako iz mnenja izvedenke kakor tudi iz mnenja CSD, ki ima naravo strokovnega mnenja (člen 108 ZNP-1). Izvedenka je na pritožbeni obravnavi podala mnenje, da je to ″lastninjene‶ otroka s strani matere zelo škodljivo za razvoj otroka, tudi v primeru, da takšna mati marsikdaj prikazuje sebe kot ljubečo mamo, v bistvu pa prava ljubezen pomeni, da mati otroka spusti iz svojega okolja, zlasti, da otroku ponudi možnost navezovanja na druge ljudi oziroma na bližnjo in širšo socialno okolico. S tem, ko bodo omogočeni enakovredni stiki med mld. otrokom in materjo ter očetom, pa mld. A. A. ne bo izgubila stika z dosedanjim podpornim okoljem in tudi ne z obema bratoma. Mati ravna škodljivo, ker otroka odtujuje od očeta in ga ne vključi v VVO. Izvedenka je mnenja, da je iz razvojno psihološkega vidika vsekakor v korist otroka, da se zaupa v varstvo in vzgojo očetu, predvsem za razvoj njene avtonomije in za kakovost odnosov z njej pomembnimi odraslimi osebami in vrstniki.

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da oče ni sposoben celostno skrbeti zase in za mld. A. A. To je zanikal sam predlagatelj, ki je povedal, da ima vso podporno okolje za to, da bo vzgajal deklico. Izvedenka je tudi na obravnavi potrdila, da si je v tem času pridobila zanesljivo in realno sliko o predlagateljevih starševskih kapacitetah, da je opravila klinično psihološki pregled, pridobila je podatke iz spisa in iz poročil CSD, in sicer enakovredno za oba starša, in je zato vztrajala pri mnenju, kot ga je podala do sedaj, da ima oče dovolj kapacitet, da lahko kakovostno poskrbi za vzgojo in oskrbo mld. otroka. Izvedenka je za očeta pojasnila, da le-ta zmore kakovosten in empatičen odnos, ima razumevanje za potrebe otroka, saj je sicer zelo senzibilna oseba. Za izboljšanje svoje samopodobe bi sicer potreboval strokovno pomoč. Predlagatelj je povedal, da je takšne strokovne pomoči že deležen. Glede matere pa je izvedenka pojasnila, da je pri njej prisotna šibkejša osebnostna organizacija z elementi narcistične motenosti in kaže na to, da težko sprejema drugačne poglede na odnos, način življenja, določene ideologije, strokovna mnenja, organizacijo sistema, kot so njena prepričanja in to ji preprečuje širši pogled in vzpostavitev zaupanja do drugih oseb. S tem lahko v podobne vzorce potegne tudi svojo hčerko, če ji ne bo omogočila in dopuščala več avtonomije pri vzpostavljanju odnosa z očetom in z drugimi pomembnimi odraslimi osebami ter vrstniki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mld. A. A. na svoj način navezana na oba starša in kaže močno potrebo po navezovanju stikov in odnosov z obema staršema, kljub temu, da ji mati preprečuje stike z očetom. Mati s svojimi neustreznimi ukrepanji daje vzgled, da ne upošteva ničesar, ne sklepov sodišča ne strokovnih mnenj, kar vsekakor ni priporočljivo, saj na ta način razvija v odnosu do hčerke odnos ″lastninjenja‶ in omejuje avtonomen razvoj otroka. Izvedenka je mnenja, da je oče sposoben poskrbeti za hčerko v času, ko bo bivala pri njemu. Oče kaže več pripravljenosti, odprtosti in zavedanja, da je deklici v korist, da ima enakovredne stike z obema staršema. Glede na obrazloženo tako ni bil edini razlog sodišča prve stopnje glede nastanka odtujitvenega sindroma. Zato je odločitev o zaupanju mld. otroka, kot je to odločeno v točki I.1. izreka sklepa, pravilna. Izvedenka je podala mnenje, da mati ves čas zavlačuje proces na sodišču, kar povzroča še večjo odtujitev otroka od očeta, saj stikov tako rekoč ni bilo, za pravilen psihološki razvoj pa je potrebno, da sta vloga matere in kasneje tudi vloga očeta enakovredni vlogi. Odvračanje matere od očeta je zelo škodljivo za razvoj otroka, predvsem v smeri negativnega prikazovanja očetove figure in rušenja njegove avtoritete. Po mnenju izvedenke je otrok povezan z materjo najmočneje samo prvo leto, ker je v simbiotičnem odnosu z materjo in je to za otroka zdravo, kasneje pa prihaja vedno bolj v poštev navezanost na očeta, ki pomaga otroku pri ločitvi iz materinske simbioze in predvsem vodi v bolj avtonomen razvoj otroka. Odtujevanja otroka od očeta tako ni v njegovo največjo korist in ne vodi v avtonomen razvoj otroka. Po mnenju izvedenke pa do odtujitvenega sindroma do očeta lahko prihaja, saj deklica še vedno nima stikov z očetom, kar pa ni v njeno dolgoročno korist, saj je za otroka zdravo, da prihaja v vedno bolj močno navezanost na očeta, ki pomaga otroku pri ločitvi iz materinske simbioze in to vodi v bolj avtonomen razvoj otroka, kot je bilo že poudarjeno zgoraj. Otrok mora dobiti z odraščanjem avtonomijo, da lahko zagotavlja kakovosten odnos z njim pomembnimi odraslimi osebami in vrstniki. Mati pa s svojim ″lastninjenem‶ otroka ne deluje v tej smeri in zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi iz tega razloga materialnopravno pravilna.

17Iz teh gornjih razlogov se tudi izkažejo neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila sprememba predloga predlagatelja neodgovorna in da ni zasledovala koristi deklice. Kot je obrazloženo zgoraj, temu ni tako. Res je, da se deklica dobro razvija v domačem okolju in da mati zanjo ustrezno skrbi, vendar pa iz mnenja izvedenka in mnenja CSD izhaja, da takšen način varstva in vzgoje matere ni v dolgoročno korist otroka. Materino ″lastninjene‶ hčerke ni v otrokovo korist. Mati ima namreč grandiozno prepričanje, da ima samo ona prav, nihče drug ni upoštevan, ne strokovne službe ne sodišče in mati ne dopušča otroku drugačno razmišljanje, kot je njeno, in s tem otroku onemogoča avtonomen razvoj. Izvedenka je mnenja, da če se otrok zaupa očetu, to ne pomeni, da deklica ne bo imela stikov z materjo. Strahovi mame so posledica njenih projekcij, ki dejansko ovirajo stike z očetom. Zaskrbljujoče je, da mama še vedno in ponovno predlaga lastno prisotnost na stikih z očetom in zahteva tako rekoč kontrolirajoč odnos s poudarkom, da lahko le mati ocenjuje starševske kapacitete očeta. Takšna prepričanja in miselnost so zelo škodljivi za razvoj otroka, predvsem v smeri negativnega prikazovanja očetove figure in rušenja njegove avtoritete. Kot že obrazloženo, to ni v dolgoročno korist otroka, da se razvije v smeri avtonomnega otroka. Dolgoročno razvojno je s psihološkega vidika v korist otroka, predvsem za razvoj njene avtonomije in kakovosti odnosov z njenimi pomembnimi odraslimi osebami in vrstniki, da se loči od ″lastninjena‶ matere. ″Lastninjene‶ otroka s strani matere je zelo škodljivo za razvoj otroka, čeprav mati prikazuje sebe kot ljubečo mamo, v bistvu pa prava ljubezen pomeni, da otroka tudi izpusti iz svoje varne okolice, zlasti, da mu ponudi možnost navezovanja na druge ljudi oziroma na bližnjo in širšo socialno okolico. S tem je odgovorjeno na pritožbeno navedbo, da je nepravilno izoblikovano stališče sodišča prve stopnje, da je razvojno potrebno poseči, da se otrok seznani tudi s širšo okolico, ne samo s svojim lastnim družinskim podpornim okoljem. Dolgoročno ″lastninjene‶ matere in odtujevanje od očeta ter od širšega socialnega omrežja tako ni koristno za otroka, ki se mora dolgoročno razvijati avtonomno in da bo v razvoju sposoben razvijati odnose s širšo okolico in da se pripravi na življenje v širši družbi, mati pa to onemogoča. Mati otroka ni vključila v VVO in po oceni izvedenke obstaja nevarnost, da ga tudi ne bo vključila v obvezno šolanje v javno šolsko ustanovo, kar ni v korist mld. otroka.

18Glede pritožbenih navedb, da mnenje izvedenke ni izdelano strokovno in da je potrebna njegova dopolnitev, pa je sodišče druge stopnje sprejelo sklep, da se opravi pritožbena obravnava, na kateri se bo izvedenka neposredno zaslišala in podala dopolnitev mnenja zaradi časovnega poteka od zadnjega zaslišanja. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni obravnavi ponovilo vse izvedene dokaze, obema pravdnima strankama je dalo možnost, da postavljata vprašanja za izvedenko. Tudi ta, dopolnjen dokazni postopek je pokazal, da ima predlagatelj dovolj starševskih kapacitet. Izvedenka je obrazložila, da je do takšnega mnenja prišla na podlagi kliničnega pregleda predlagatelja ter na podlagi podatkov iz spisa, mnenja CSD in na podlagi lastnih strokovnih znanj. Izvedenka se je tudi seznanila z izpovedbami prič, katere so podale svoje izpovedi po podaji njenega zadnjega mnenja v postopku na prvi stopnji. Izvedenka je mnenja, da izpovedi teh prič ne spremenijo v ničemer njenega mnenja o očetu, saj je sama opravila z njim več strokovno usmerjenih anamnestičnih pogovorov in klinično psiholoških pregledov in je predhodno pridobila tudi podatke iz spisa. Izvedenka je vztrajala pri svojem mnenju, da ima oče dovolj starševskih kapacitet, da poskrbi za nemoten in neodvisen razvoj otroka ter da omogoči enakovredne stike z njim, kakor tudi z materjo. Glede na to, da je izvedenka svoje mnenje strokovno dopolnila in odgovorila na vsa zastavljena vprašanja obeh pooblaščencev kakor tudi sodišča, tako sodišče druge stopnje ni imelo materialnopravne podlage, da bi imenovalo novega oziroma drugega izvedenka klinične psihologije, kajti izvedenka, je strokovno in prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in njeno mnenje, je tudi po oceni sodišča druge stopnje strokovno in prepričljivo.

19Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe glede dvoma o starševskih kapacitetah predlagatelja. Sodišče prve stopnje njegovih kapacitet ni ugotovilo na podlagi pavšalnih zaključkov, temveč je to ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke in na podlagi predlagateljeve izpovedbe. O pravilnosti tega zaključka se je prepričalo tudi sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi z zaslišanjem predlagatelja in izvedenke. Pritožnici pa je potrebno pojasniti, da sodišče lahko izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka na podlagi določbe četrtega odstavka 138. člena DZ, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o tem, komu se zaupa v varstvo in vzgojo mld. otroka, upoštevalo tudi določbo sedmega odstavka 141. člena DZ, kajti v primeru, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev, ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči CSD, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, vzame varstvo in vzgojo ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati koristi otroka. Ravno iz takšne situacije je izhajalo sodišče prve stopnje, saj je ugotovilo, da mati skoraj povsem onemogoča stike mld. otroka z očetom in tega ni omogočila niti ob strokovni pomoči CSD, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedi očeta in na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da ima oče dovolj kapacitet, da bo omogočal stike otroka z materjo in bo s tem omogočal enakovredno vzgojo matere in očeta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je le na ta način, da se otrok dodeli očetu, mogoče obvarovati dolgoročne koristi mld. otroka. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, v primeru spora med staršema ni zmagovalca, vendar mora sodišče pri odločanju o tem, komu bo otrok dodeljen, upoštevati njegovo največjo dolgoročno korist. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bo le oče lahko omogočil izvajanje enakovrednih stikov z obema staršema, kar je iz razvojno psihološkega vidika vsekakor v korist otroka, predvsem za razvoj otrokove avtonomije in kakovostnih odnosov z njej pomembnimi odraslimi osebami in vrstniki.

20Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do bivših kapacitet in sposobnosti očeta in njegovega fizičnega stanja in da v takšnem stanju prej naj ne bi bil sposoben prevzeti vzgojo mld. A. A. Sodišče je zaključilo, na podlagi mnenja izvedenke, da je predlagatelj zaradi takratnega zdravstvenega stanja ravnal kdaj neprimerno, v zadnjem obdobju pa je oče pridobil vse kapacitete, da je kot oče sposoben poskrbeti za svojo hčer v času, ko bo bivala pri njemu. Oče kaže več pripravljenosti, odprtosti in zavedanja, da je deklici v korist, da ima enakovredne stike z obema staršema. V sedanji trenutni situaciji je oče tisti, kateri bo v večji meri znal prepoznati koristi in blaginjo otroka. To izhaja tudi iz poročila CSD, izvedenka pa je podala mnenje, da samo skrbništvo ni toliko pomembno, kot to, da starš dopušča stike drugemu staršu in dá otroku vedeti, da to podpira. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je mld. A. A. na svoj način navezana na oba starša, kaže močno potrebo po navezovanju stikov in odnosov, kljub temu, da ji mati preprečuje stike z očetom. In ker je izvedenka podala mnenje, da je oče sposoben poskrbeti za svojo hčerko v času, ko bi bivala pri njemu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da oče v ranem otroštvu deklice ni pokazal prave skrbi za mld. otroka. Tudi iz pojasnil strokovne sodelavke J. J. izhaja, da imajo otroci takšne starosti, to je v zgodnjem otroštvu drugačne potrebe in da odnos očeta v času, ko je bila še dojenček, ne pove ničesar o tem, kakšen oče bi lahko bil sedaj deklici. Za lastnega otroka zna kvaliteten starš pravilno poskrbeti v vseh obdobjih življenja, pri tem pa sta ključna interes in pripravljenost skrbeti zanj.

21Pritožnica v nadaljevanju pritožbe navaja, da je neprimerno, da se deklico iztrga iz sedanjega življenjskega okolja, v katerem mirno živi, in da se jo dodeli očetu, sama pa bi z deklico ohranila stike vsak drugi vikend in kakšen dan med tednom. V tej zvezi pa je izvedenka podala mnenje, da lahko predvideva, da bo v začetni fazi zelo hudo, zlasti zaradi močnega posesivnega odnosa matere, ki ne bo pripravljena otroka pripraviti v smeri koristi za otroka, da ima stik oziroma, da ima stik tudi z očetom. Najmočneje vpliva na otroka mamin odnos do kompletne situacije in predvsem mamin odnos do očeta, kjer je prikazana črno-bela slika dobre mame in slabega očeta. Prav zaradi tega bo sprememba za deklico na začetku res zelo težka, dolgoročno pa je prav gotovo koristna, če pa bo to v začetni fazi preveč travmatično, pa je priporočljivo, da se deklici ponudi strokovna pomoč in opora. Izvedenka je mnenja, da je oče fleksibilen, da je poskušal narediti marsikaj zase in za otroka. Še vedno sodeluje s sodiščem, se trudi, dejstvo pa je, da je stik očeta nadzorovan s strani matere škodljiv za otrokov razvoj, saj se otroku še dodatno prikazuje rušenja avtoritete očetu, nezaupanje in razvrednotenje očeta. Izvedenka je tudi podala mnenje, da ima deklica dovolj kapacitet za adaptacijo na novo okolje, sicer pa bo deklica ohranila tudi v primeru zaupanja otroka k očetu stike z dosedanjimi družinskimi člani, to je tudi z obema sorejencema. Izvedenka je podala mnenje, da ima deklica kapacitete za prilagodljivost in tudi določene fleksibilnosti, tako da to govori v smeri prognostično dokaj ugodne ocene, da se bo zmogla adaptirati v novo okolje, vsekakor pa bo imela permanentne, bogate stike z materjo še naprej. Dom niso štiri stene, dom so odnosi. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi podatkov v spisu, na podlagi mnenja sodne izvedenke in strokovne sodelavke CSD imelo dovolj opore, da je zaključilo, da ima oče dovolj starševskih kapacitet, da prevzame vzgojo in oskrbo, ter da sprememba glede varstva in vzgoje ne bo za deklico pomenila prehud šok, kajti izkazala je dovolj kapacitet, da bo lahko sprejela vsakršno spremembo glede tega, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo očetu, pri čemer pa je sodišče prve stopnje vzpostavilo takšen stalen režim (ki bo stekel po preteku začetnih pet mesecev, kot je to odločeno v nadaljevanju) izvajanja stikov, da so praktično izenačeni stiki med očetom in materjo, kar vse je v največjo korist otroka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je oče kot nosilni starš sposoben prevzeti odgovornost za samostojno varstvo in vzgojo deklice, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

22Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo v celoti zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke glede odločitve sodišča prve stopnje, sprejete v točki I.1. izreka izpodbijanega sklepa.

23Delno je utemeljena pritožba glede točke I.3. izreka sklepa.

24Pritožnica navaja, da je nasprotna udeleženka že večkrat povedala, da bi bilo najbolj ustrezno, da bi se stiki pričeli ponovno uvajati postopoma, in sicer na ta način, da bi bila sprva ona prisotna na stiku z očetom, nato pa bi se postopno prehajalo na samostojne stike, če bi predlagatelj pokazal, da ga hči zanima. Sodišče druge stopnje meni, da je glede na sprejeto odločitev o zaupanju deklice v varstvo in vzgojo očetu, s katerim ni imela rednih stikov, da stike očeta z materjo določi tako, da bo otrok postopoma preživel več časa z očetom. Zato bo deklica pretežni del tedna imela stike z materjo, po preteku treh mesecev pa bo mld. otrok tudi lahko preživel preko noči pri očetu. Takšno postopno izvajanje stikov je tudi potrdila v svojem mnenju izvedenka, ko je podala mnenje, da bi bilo najbolj primerno, da bi zadeva potekala postopno. Izvedenka je podala mnenje, da bi bilo primerno, da bi deklica najprej tri mesece ob torkih, četrtkih in sobotah od 9.00 do 19.00 ure bivala na očetovem domu, nato pa bi po treh mesecih začela pri očetu tudi prenočevati. Takšno postopno prepuščanje otroka očetu v varstvo in vzgojo, je iz strokovnega vidika primerno, vse ob predpostavki, da se bodo ti stiki izvajali. Po preteku tega ″uvajalnega obdobja‶ pa je sodišče druge stopnje opredelilo stike med materjo in mld. otrokom na tak način, kot je odločilo sodišče prve stopnje z dodatkom ″prevzema po šoli‶. Mld. A. A. bo s takšnim režimom stikov preživela pri vsakemu od staršev nekaj dni skupaj in tako bo tudi mati imela možnost vplivati na otrokov razvoj in vzgojo, kar je tudi v A. A. največjo korist. Sodišče prve stopnje je pri določitvi teh stikov pravilno izhajalo iz predpostavke, da bo mati spoštovala odločbo sodišča in stike izvajala. V primeru, da bi se izkazalo, da tudi te odločbe mati ne bo spoštovala, pa bo potrebno stike spremeniti in določiti drugačno dinamiko.

25Sáme odločitve o višini preživnine, nasprotna udeleženka v pritožbi ne izpodbija. Uradni preizkus uporabe materialnega prava s strani sodišča druge stopnje pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje odmerilo višino preživnine skladno s preživninskimi zmožnostmi matere mld. otroka in potrebami mld. otroka. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 189. člena DZ, po kateri se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri preživnine za otroka pa mora sodišče upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Ker dejanskih zaključkov glede preživninskih zmožnosti zavezanca in glede potreb mld. otroka nasprotna udeleženka ne izpodbija, je zato pravilna materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje glede določitve preživnine (točka I.2. izreka).

26Nasprotna udeleženka podaja pritožbo tudi zoper odločitev glede izdane začasne odredbe, to je zoper točko III. izreka sklepa sodišča III N 130/2020 z dne 11. 6. 2023. Pritožbeno nasprotna udeleženka ponavlja razloge, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o dodelitvi otroka in o izvajanju stikov. Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da se mld. otroka zaupa v varstvo in vzgojo očetu zaključilo, da je potrebno določiti postopne stike med očetom in deklico. Sodišče je z začasno odredbo odločilo, da se ti stiki pričnejo izvajati vsak torek, četrtek in soboto na takšen način, da deklico mati pripelje na dom očeta ob 9.00 uri, oče pa jo po končanem stiku pelje na dom matere ob 19.00 uri, po nekaj tednih, ko se bo deklice že navadila na očeta in na okolje pri njemu, pa se bodo stiki z dnem 18. 9. 2023 povečali na takšen način, da bo hčerka pri očetu od ponedeljka od 9.00 ure, ko jo mati pripelje na dom očeta, pa do srede do 9.00 ure, ko jo oče pripelje na dom matere in je nato mld. A. A. pri materi do petka, ko jo ob 9.00 uri mati pripelje na dom očeta in je pri očetu do sobote do 19.00 ure, ko jo oče pripelje na dom matere in je nato pri materi do ponedeljka, ko jo mati pripelje ob 9.00 uri na dom očeta in tako dalje v enakem zaporedju. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je največja korist, da se stiki med očetom in mld. A. A. postopno povečujejo, ob upoštevanju, da je s končno odločbo mld. A. A. zaupana v varstvo in vzgojo očetu. Takšna situacija, kot je sedaj, ko se stiki ne izvajajo, je ogrožajoča v nadaljnjem psihičnem in fizičnem razvoju mld. A. A., zato je sodišče prve stopnje pravilno, z začasno odredbo natančno določilo stike in v primeru, da se tudi ti stiki ne bodo izvajali, bo potrebno poseči po ustreznih ukrepih, da se bodo zavarovale koristi mld. A. A. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje, da se stiki ne izvajajo, pravilno uporabilo v točki 62. obrazložitve navedeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da mati stikov med mld. A. A. in očetom ne omogoča tako, kot so določeni s sodnimi odločbami in s tem povzroča škodo pri nadaljnjem razvoju mld. A. A., kar je sodišče že obrazložilo v sklepu glede glavne stvari. Sodišče prve stopnje pravilno meni, da čas do pravnomočnosti tega postopka, ko mld. A. A. še ne bo zaupana v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, ni tako ogrožajoč kot to, da je potrebno takoj vzpostaviti stike med očetom in mld. A. A., ki bi pomenili vzpostavitev njunega odnosa. Pritožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja za izdajo začasne odredbe, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se, s tem ko se stiki ne izvajajo, povzroča škoda pri nadaljnjem razvoju mld. A. A. in je za preprečitev takšne škode nujno potrebno izdati začasno odredbo. Ker deklica na okolje pri očetu še ni navajena, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je potrebno te stike uvajati postopno. Kot je že obrazloženo glede zavrnitve pritožbe zoper odločitev o glavni stvari, sodišče prve stopnje, s tem ko je izdalo to začasno odredbo, ni želelo disciplinirati nasprotne udeleženke, ker ne izvaja sodnih odločb, kajti ugotovilo je, na podlagi mnenja izvedenke, da je potrebno, da se nujno vzpostavi ravnotežje v odnosih, to je med obema staršema mld. deklice, ki pa se lahko vzpostavi le z izdajo začasne odredbe, s katero se postopoma vzpostavljajo stiki, in se s tem razbija avtoriteta in celoten vpliv matere na psihofizični razvoj mld. deklice. Takšnemu izvajanju stikov se je s svojim mnenjem pridružila tudi sodna izvedenka, ki je poudarila, da je potrebno stike čim prej izvajati, da pa jih je potrebno izvajati postopno. Svoje mnenje je izvedenka podala na podlagi pravil znanosti in stroke, na podlagi kliničnih pregledov udeleženih v tem nepravdnem postopku in je ugotovila, da je potrebno poskrbeti za mld. A. A. na ta način, da se nemudoma vzpostavijo stiki z očetom, da se ne bo delala še naprej škoda na razširjenem razvoju mld. otroka. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ima oče dovolj kapacitet, da poskrbi na stikih za varstvo otroka. Ker je sodišče uvedlo postopno stike, s tem ni iztrgalo otroka iz dosedanjega podpornega okolja, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi nasprotna udeleženka. Ker je po mnenju izvedenke oče že izgradil dovolj potenciala za skrb za lastne potrebe in tudi za potrebe mld. otroka, v katere uvidi bolj kakor mati, je zato neutemeljena pritožbena navedba, da je takšna začasna odredba izdana v škodo mld. otroka, ker oče naj ne bi bil sposoben skrbeti zase. Nasprotna udeleženka je vseskozi zatrjevala, da bo spoštovala začasne poravnave in druge odločbe sodišča glede izvajanja stikov, pa se razen tistih, ki so potekali pod nadzorom CSD, teh dogovorov ni držala in ni spoštovala odločb sodišča, kljub denarnemu kaznovanju in pri tem ni spregledala, da je takšno njeno ravnanje v škodo mld. deklice, ker ji s tem, ko jo drži samo v svojem okolju ne omogoča avtonomnega bodočega razvoja. Pritožba nasprotne udeleženke glede izdane začasne odredbe je tako glede na obrazloženo neutemeljena in je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo v sklepu citirano materialno pravo.

27Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje po opravljeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje sprejelo odločitev, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo nasprotne udeleženke glede točke I.1., I.2. in III. v celoti zavrnilo in v teh delih potrdilo izpodbijani sklep. V pretežnem delu je potrdilo tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločeno o izvajanju stikov (točka I.3. izreka). Odločitev v tem delu je ob pravilni uporabi materialnega prava in ob upoštevanju največje koristi mld. otroka delno spremenilo le glede izvajanja stikov v začetni fazi pet mesecev, kot je obrazloženo že zgoraj. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo določbo 2. in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1.

28Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke tega postopka niso priglasile.