UPRS Sodba in sklep I U 220/2024-19

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju : ZMZ-1), ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (prva točka izreka). Nadalje je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (druga točka izreka), ter, da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zadeve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 3. 10. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek. (tretja točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 7. 9. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik trdi, da je A. A., državljan Kraljevine Maroko, vendar njegova identiteta ni bila nesporno ugotovljena, ker pri sebi ni imel osebnih dokumentov. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik dne 31. 8. 2023 vnesen v centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, zaradi česar je dne 19. 9. 2023 zaprosila Republiko Hrvaško v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III za ponovni prejem tožnika. Dne 3. 10. 2023 je tožena stranka prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejela odgovornost za obravnavo tožilca.

3Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa kot tudi iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka s tožnikom opravila razgovor in o tem sestavila zapisnik, ki je datiran z 12. 10. 2023. Iz zapisnika izhaja, da je bil tožnik najprej seznanjen s potekom Dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški in s potekom osebnega razgovora. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da nima zadržkov zoper vrnitev na Hrvaško, vendar se tja ne želi vrniti. Navedel je, da ne bi imel težav z vrnitvijo na Hrvaško, če bi tam dobil službo in primerno zaposlitev. Na vprašanje uradne osebe, ali meni da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanje je odgovoril, da ni takih pomanjkljivosti. Navedel je, da bi naj za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški zaprosil 27. ali 28. 9. 2023, vendar pri postopku vložitve prošnje naj ne bi bilo tolmača in odločitve o postopku mednarodne zaščite ni prejel. V Republiki hrvaški ni bil niti eno noč, so mu pa vzeli njegove prstne odtise, zatem pa je pot nadaljeval proti Sloveniji. Ni imel nobenega stika z uradnimi osebami, razen s policisti, ki so ga odpeljali na policijsko postajo, kjer so odvzeli njegove prstne odtise ter ga nato odpeljali do železniške postaje. Tam naj bi kupil karto za vlak in potoval naprej. Tožnik še navaja, da bi naj s strani hrvaške policije prejel papirje, ki jih nima več pri sebi, ker naj bi mu jih v azilnem domu v Sloveniji ukradli skupaj z njegovimi stvarmi. Hrvaška policija naj bi mu posredovala informacijo, da na Hrvaškem ne sme biti več kot 24 ur, zato je tudi Hrvaško zapustil. Tožnik je še navedel, da je zdrav in da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker se v Sloveniji počuti dobro in želi ostati v Sloveniji. Tožnik je na zapisniku potrdil, da je razumel vsa vprašanja in na zapisnik ni imel pripomb. Tožena stranka je dne 23. 10. 2023 s strani pooblaščene organizacije PIC - pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja prejela dokument z naslovom Informacije o stanju na Hrvaškem.

4V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla iz razloga, ker je prosilec sam navedel, da v zvezi s predajo Republiki Hrvaški nima nobenih zadržkov oziroma bi se tja vrnil, če bi dobil službo in primerno nastanitev. Glede tožnikovih navedb, da med postopkom vložitve prošnje na Hrvaškem ni bilo prisotnega tolmača, tožena stranka navaja, da bo imel tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški v sklopu pravic, ki jih imajo prosilci v Dublinskem postopku, zagotovljenega tolmača. Tožnikova izjava v nobenem primeru ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem in v postopku sprejema, poleg tega tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi bil po predaji Republiki Hrvaški kakorkoli izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

5Tožena stranka nadalje zavrača informacijo, ki jo je podal tožnik, da bi mu naj policisti v Republiki Hrvaški navedli, da mora Hrvaško zapustiti v 24 urah. Tožena stranka opozarja, da iz depeše predhodnega postopka številka 225-1523/2023/1 z dne 1. 9. 2023 jasno izhaja, da tožnik ob prijetju s strani policijske postaje Brežice, torej preden je bil nastanjen v Azilni dom, kjer naj bi se domnevna kraja zgodila, ni posedoval nobenih potrdil ali dokumentov iz republike Hrvaške. Nadalje navaja, da ni logično, da bi ga Hrvaška policija evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito, se s tem zavzela za obravnavo na njegovo prošnjo, ter ga nato izgnala iz države. Iz EURODAC izpiska je evidentno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito tam podal, oziroma je za to vsaj izrazil namen. Tožena stranka zato zaključuje, da Republika Hrvaška prosilca zagotovo ne bo evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito in ga nato izgnala.

6V nadaljevanju izpodbijanega sklepa se tožena stranka obširno opredeljuje do "informacije o staneju na Hrvaškem", ki jih je v postopek predložila pooblaščena organizacija tožnika in generalno navaja, da se velika večina teh informacij nanaša na ravnanje z ilegalnimi pribežniki, torej z osebami, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Tako navaja, da se članki in poročilo Amnesty International za Republiko Hrvaško dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila oziroma tako imenovane "push-back", ki se dogajajo na meji, ter ne na onemogočen dostop azila. Gre za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce za mednarodno zaščito. Tožena stranka še navaja, da je v konkretnem primeru prosilca takoj po prihodu v Republiko Hrvaško obravnavala policija in sprejela njegovo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar mu vsekakor ni bil onemogočen dostop do mednarodne zaščite, zato navedene informacije, ki jih je v postopek predložila pooblaščena organizacija tožnika, niso relevantne za obravnavo konkretnega primera.

7Nadalje tožena stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia), posodobljenega junija 2023, izhaja, da tudi prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predane osebe namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, pri resnejših primerih in ko je to potrebno je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno preverjeni, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

8V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do sodb, oziroma postopkov pred nacionalnimi sodišči, ki jih je v postopek pred toženo stranko predložila pooblaščena organizacija v imenu tožnika. Glede odločitve Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru z dne 7. 9. 2022 navaja, da gre pri tem za odločitev zgolj v konkretnem primeru, pri čemer pa niti ne gre za končno odločitev o prekinitvi transferja, vendar le za začasno prekinitev predaje osebe in za dovoljenje za vložitev pritožbe. Glede odločitve Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022 prav tako navaja, da je odločitev sodišča samo v tem, da je pritožba dovoljena, pri čemer tožena stranka še navaja, da prosilca v Republiki Hrvaški kot tudi v vseh drugih državah članic Evropske unije, postopek mednarodne zaščite varuje pred vrnitvijo v izvorno državo, dokler le ta ni pravnomočno končan. Prosilci so torej lahko v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite, v kolikor bo seveda njihova prošnja zavrnjena. S tem bi naj bili zaščiteni pred t.i. "non-refoulment".

9V nadaljevanju zavrača nemško sodbo z dne 24. 5. 2023 kot nerelevantno za obravnavani primer, navaja nemško sodbo z dne 8. 5. 2023, ki je zavrnila vrnitev iraške družine v Republiko Hrvaško, zaradi obstoja precejšnjega tveganja, da bo prosilcem v primeru vrnitve zavrnjen dostop do mednarodne zaščite, te se opredeljuje do sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 10. 2022, ki je ugotovilo, da brez posameznih zagotovil ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni v Republiko Hrvaško na podlagi dublinskega postopka, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do mednarodne zaščite. Na t.i. "push back-e" se nanašata tudi primera iz poročil AIDA iz leta 2020. Tožena stranka vse navedene sodbe zavrača s pojasnilom, da bodo prosilca v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško na ozemlju te države sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, in da bo prosilec nastanjen v azilni dom, v kolikor bo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazil. Toženi stranki v tem postopku ni bil predložen noben primer, ko bi izkazoval, da bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite, oziroma bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko takšnega primera praksa ne pozna. Sodbe, s katerim so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to po mnenju tožene stranke kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Tožena stranka opozarja, da se t.i. "push-back-i" v omenjanih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Tožena stranka se sklicuje na dejstvo, da iz poročila AIDA)¹, ki ga izdaja Evropski svet beguncev in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA)² izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do postopka mednarodne zaščite omogočen. Tožena stranka zaključuje, da imajo takšna poročila veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Po presoji tožene stranke je povsem nelogično, da bi nekoga, ki ima status prosilca v t.i. "push-back-ih" vračali v Bosno in Hercegovino ali Republiko Srbijo, zato nikakor ni verjetno, da bi se to lahko zgodilo tudi v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški. Sklicuje se na dejstvo, da iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega ministrstva za notranje zadeve izhaja, da je Republika Hrvaška v lanskem letu do 30. 9. 2023 v dublinskem postopku sprejela 610 oseb, kar kaže, da se predaja prosilcev v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo pri čemer je bilo največ oseb predanih iz Zvezne Republike Nemčije, Republike Avstrije in Švicarske konfederacije.

10Tožena stranka še navaja, da iz poročila EUAA izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil ,da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Navaja še, da je švicarski nacionalni svet objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primer, ko so osebe bile predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato naj bi bilo potrebno za predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Vendar pa je Zvezno švicarsko upravno sodišče večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena.

11V zvezi z informacijami, predloženimi s strani pooblaščenca in omejenim dostopom do postopka mednarodne zaščite je tožena stranka ugotovila, da prosilec v postopku ni nikoli navajal, da bi mu bil dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite kakorkoli onemogočen. Policija na Hrvaškem je z njim speljala predhodni postopek, potem pa je samovoljno nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. Tako v Republiki Hrvaški ni bil nikoli nastanjen v azilnem domu. Tožena stranka navaja, da iz odgovora Republike Hrvaške na prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca izhaja, individualno zagotovilo, da bo prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito obravnavana v razumnem roku, poleg tega pa bo prosilec nameščen v sprejemni center, skladno z evropskimi standardi.

12V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do članka z dne 21. 7. 2021, ki so ga tožnikovi pooblaščenci predložili v postopek, in ki navaja, da so Združeni narodi prejeli verodostojne navedbe o nasilnem ravnanju nekaterih hrvaških obmejnih policistov do beguncev in migrantov na hrvaški meji, ter na poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Tožena stranka navaja, da navedena vira v predmetni zadevi nista relevantna, prav tako pa sta že zastarala, saj obstajajo novejša poročila. Opozarja, da obstajajo različna poročila, med drugim tudi Fundamental Rights Agency (FRA), ki spremlja situacijo na Hrvaški meji od leta 2021. S tem je vzpostavljen neodvisen nadzorni mehanizem oziroma prisotnost neodvisnih opazovalcev na mejah Hrvaške.

13V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do povzetka Švicarskega sveta za begunce izdanega leta 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven. Tudi s tem tožena stranka pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo, ampak gre za povsem zdravega mladega moškega, zato je ta informacija povsem nerelevantna.

14Opredeljuje se še do poročila Hrvaškega pravnega centra iz januarja 2022 iz katerega izhaja, da organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki na Hrvaškem ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. V odgovor na to se tožena stranka sklicuje, da je iz odgovora Hrvaškega pravnega centra razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje navedbe, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka še navaja, da iz tega poročila izhaja, da so dublinski povratniki nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito in ni nobenega razloga, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila.

15Tožena stranka navaja, da so dne 15. 11. 2023 prejeli komentar tožnikove pooblaščene organizacije, s katerimi je tožena stranka seznanila tožnika glede dublinskih povratnikov na Hrvaško. Iz komentarja izhaja, da bi naj tožena stranka iz posredovanih informacij izpustila skoraj vse informacije, ki podpirajo stališče prosilca, zakaj se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Po mnenju tožene stranke pooblaščena organizacija nepravilno navaja, da bi naj Kraljevina Nizozemska in Kraljevina Belgija ustavili transferje v Republiko Hrvaško. Navedeno po mnenju tožene stranke ne drži, ker je bilo v lanskem letu od 1. 1. 2022 do 30. 9. 2023 iz Kraljevine Nizozemske predanih 4, iz Kraljevine Belgije pa 62 oseb, torej se transferji vsekakor izvajajo. Navaja še, da je predaje nizozemski minister zaustavil zgolj začasno, do zaključka raziskave. Po mnenju tožene stranke je treba omeniti, da je minister za pravosodje in varnost predsednika predstavniškega doma Nizozemske v dopisu z 20. 1. 2024 obvestil o ugotovitvah preiskave, in sicer je bilo ugotovljeno, da se predaje v Republiko Hrvaško lahko nadaljujejo. Pooblaščena organizacija navaja tudi podatke o predajah Helenske republike s strani Republike Hrvaške, za katere pa je tožena stranka ocenila, da so v predmetni zadevi povsem nerelevantni. Nadalje se tožena stranka opredeljuje do sodbe švicarskega Zveznega upravnega sodišča, ki je organu naložilo, naj preveri obstoj sistemskih pomanjkljivosti in splošnih razmer v Republiki Hrvaški vendar opozarja, da je bila sodba izdana leta 2019. Od takrat so bile nekatere zadeve vrnjene organu za presojo v dodatno preučitev, npr. vprašanje dostopa do zdravstvenega varstva za samske moške, medtem ko so bile druge zadeve v zvezi z zdravstvenimi težavami v družinah zavrnjene. Tožena stranka še opozarja na različne odločitve sodišč na Nizozemskem npr. odločitev iz leta 2020, ko je sodišče v mestu Den Bosch odločilo, da za Hrvaško ne velja več načelo vzajemnega zaupanja, do odločitve Državnega sveta v juliju 2023, ki je menilo, da bi moralo načelo vzajemnega zaupanja veljati tudi za predajo Republiki Hrvaški. Tožena stranka opozarja, da je bil navedeni odstavek v celoti vključen v zbir informacij s katerim je preko pooblaščenca soočila tožnika in vztraja pri ugotovitvi, da navedeni vir nikakor ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti ali možnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V zvezi z različnimi mednarodnimi praksami, ki so navedene v izpodbijanem sklepu, tožena stranka pojasnjuje, da je odločitev o prekinitvi predaje posameznega prosilca seveda odvisna od primera do primera, kar tudi sama ves čas poudarja, ne gre pa spregledati dejstva, da se predaje prosilce v Republiko Hrvaško ves čas kontinuirano izvajajo. V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje glede poročil EMN, omenja letno poročilo FRA, v zvezi z predloženimi sodbami v postopku in sicer sodišča v Haagu z dne 1. 6. 2023 in 7. 8. 2023 ter sodbo Zveznega sodišča v Amsterdamu z dne 6. 6. 2023 navaja, da toženi stranki ni znan primer, ko bi bil Dublinski povratnik z ozemlja Republike Hrvaške nezakonito vrnjen v Bosno in Hercegovino oz. Srbijo, pri čemer tožena stranka opozarja, da navede sodbe govorijo le o možnostih t.i. "push-backov". Ponovno poudarja, da toženi stranki dejstvo, da bi naj hrvaške oblasti nezakonito vračale prosilce, ki so nastanjeni v azilnem domu, v državah izven EU, ni znano. Izpostavlja še sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča št. E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023. Glede na navedeno sodbo je pri transferjih skladnih z Dublinsko uredbo, pogrebno ugotoviti, ali bo imel prosilec za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, tam dostop do azilnega postopka. Posledično vprašanje, ali je bilo za prosilca za mednarodno zaščito izjemno težko priti na teritorij Republike Hrvaške, ni več primarno. Posledično ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bi bili dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško. Odločitvi sodišča pritrjujejo, tako tožena stranka, ažurna poročila in večina sodne prakse držav članic, s katerimi se je posvetovalo sodišče. Tako iz dostopnih virov ni nobenega indica, da so dublinski povratniki po tem, ko so izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, protipravno odstranjeni iz države. Iz naveden sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo tako na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

16V nadaljevanju tožena stranka opozarja na obstoječo prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, ki določa, da so merila za odločitev, ali se predaje prosilcev v Republiki Hrvaški ustavijo, razvidna iz sodb mednarodnih sodnih odločb, npr. sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, katerih bi bil sistem mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso znani, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je sodišče zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, ker obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. V nadaljevanju tožena stranka navaja še sodbe Upravnega sodišča, ki so potrdile, (gre za sodbe iz leta 2023), da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo. Da se predaja prosilcev v Republiko Hrvaško lahko izvede, pa je večkrat odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pri čemer tožena stranka navaja tri sodbe iz leta 2023. Tožena stranka ponovno poudarja, da je sledila sodbam Upravnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča.

17Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvrženem nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopki mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Upoštevajoč dejstvo, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem prosilca in da prosilec ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanja v Republiko Hrvaško, se bo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe dogovorila s pristojnim organom Republike Hrvaške o njegovi predaji, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Tožena stranka je tako na podlagi 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrgla, ker je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

18Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Hkrati z vložitvijo tožbe je predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v kateri je predlagal, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da se tožnika ne preda Republiki Hrvaški.

19Tožnik navaja, da bi naj tožena stranka napačno uporabila pododstavek 3(2) Dublinske uredbe. Ta predpogoj naj bi bil predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru evropskega pripornega naloga, ne pa za uporabo Dublinske uredbe. V tej zvezi se sklicuje na odločitev Upravnega sodišča I U 136/2002 z dne 23. 3. 2022. Navaja, da bi poleg citirane sodbe Upravnega sodišča tožena stranka morala uporabiti tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 dne 28. 9. 2016 (odstavek 14), kjer je ustavno sodišče sprejelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. V nadaljevanju kritizira uporabo sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 245/2022 s strani tožene stranke in v zvezi s tem opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s katero naj bi bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, ki se ujemajo z omenjeno sodbo ustavnega sodišča Republike Slovenije ter sodno odločbo sodišča EU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, kot tudi sodno odločbo oziroma prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP in z omenjenimi sodbami Upravnega sodišča. V tej zvezi citira odločbi Vrhovnega sodišča I up 251/2016 in I Up 193/2022, navaja še sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 333/2023. Po navedbi tožnika v skladu z navedeno sodno prakso sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Posledično naj bi to pomenilo, da tožena stranka ni imela podlage, da je od tožnika zahtevala oziroma, da je je svojo odločitev (izpodbijani sklep) oprla zgolj na argument, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

20V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili takšno ravnanje, tožnik navaja oziroma se sklicuje na informacije o stanju na Hrvaškem glede dublinskih povratnikov, ki so bile predhodno že predložene v upravnem postopku. Iz njih naj bi utemeljeno izhajale domneve o sistemskih pomanjkljivostih na Hrvaškem. Tako sklopi informacij po mnenju tožnika prikazujejo: prvi sklop prikazuje informacijo o onemogočenem dostopa do postopka mednarodne zaščite s strani hrvaških organov, drugi sklop prikazuje informacije o sodbah pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil, tretji sklop so informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci, četrti sklop so informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč. Tožnik ponovno izpostavlja, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialno pravo iz določila drugega pododstavka 3(2) Dublinske odredbe. Sodišče ugotavlja, da drugih navedb tožba v tej zvezi nima.

21Glede predloga za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da bi naj v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je po navedbi tožnika absolutna in glede na to, da mora imeti tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt in posledično zagotoviti suspenzivni učinek, saj bi naj šlo za kršitev 13. člena EKČP. Navaja še, da bi tožba zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve sicer zadržala njegovo izvršitev, vendar bi lahko nastala situacija, ko bi tožniku uspelo s tožbo, vendar pa sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. S tem bi bila podana kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP.

22Drugih navedb tožba in predlog za izdajo občasne odredbe ne vsebujeta.

Trditve toženke

23Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, meni, da je izpodbijani sklep z zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena, zato vztraja pri izdanem sklepu. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja, da je pri odločanju uporabila uveljavljeno sodno prakso. Tožena stranka zavrača tožbeno navedbo, da bi naj napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske odredbe. Tožena stranka poudarja, da je vse svoje odločitve oprla na veljavno nacionalno zakonodajo, zakonodajo Evropske unije ter uveljavljeno sodno prakso. Prav tako se je posredno in neposredno opredelila vseh navedb tožnika in njegovega pooblaščenca v postopku. V nadaljevanju se ponovno sklicuje oziroma citira del (svojega) izpodbijanega sklepa, v katerem obširno navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Upravnega sodišča Republike Slovenije, pri čem sodišče v izogib ponavljanju navedene sodne prakse ne citira oziroma ne navaja ponovno. Tožena stranka ponavlja stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 79/2023 z dne 19. 4. 2023 po katerem so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja predvsem objektivno dejstvo, ugotovljive na podlagi dokumentov ustreznih institucij oziroma pristojnih organov, na primer organov EU, ESČP, UNHCR, ki pa Vrhovnemu sodišču, kot navaja omenjena sodna praksa, niso poznani,

24Glede graje tožeče stranke o predpostavki medsebojnega zaupanja iz Dublinske uredbe tožena stranka opozarja, da Dublinska uredba sicer dopušča izjeme in navedeno načelo medsebojnega zaupanja lahko tudi ne velja, vendar pa morajo biti primeri konkretno utemeljeni in jih prosilec ne more kar pavšalno in nekonkretizirano zatrjevati. Predpostavka, da so azilni sistemi držav članic EU skladni s standardi, ki jih določa Evropska unija, v praksi pomeni, da bo imel prosilec katerega prošnjo bo obravnavala druga država članica, v tej državi članici zagotovljen sprejem, oskrbo in obravnavo ter vsa jamstva in pravice v postopku. Temu je pritrdilo tudi vrhovno sodišče v sodbi I U 333/2023 z dne 7. 6. 2023, s katero je sodbo spremenilo in tožbo zavrnilo. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje še na odločitev Ustavnega sodišča Up-919/23 z dne 23. 11. 2023 s katero je zavrnilo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023. Iz navedene sodne prakse naj bi izhajalo, da se mora pristojni organ za namen preveritve, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku države članice, opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente, ki bi lahko med drugim izhajale tudi iz mednarodnih sodnih odločb, kot so to npr. sodbe ESČP, sodne odločbe tretjih držav prosilk, ter odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki jih pripravijo organi sveta Evrope ali organi v okviru sistema Združenih narodov. Posledično očitek tožnika o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški ne drži.

25Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno opozarja, da tožnik ni navajal nikakršnih težav s policisti ali uradnimi osebami na Hrvaškem, ki vodijo postopek za priznanje Mednaroden zaščite in ni imel lastne izkušnje s postopkom mednarodne zaščite in bivanja v azilnem domu v Republiki Hrvaški, saj se je odločil, da do azilnega doma niti ne bo odšel, kot je razvidno iz izjave iz osebnega razgovora s tožnikom.

26V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do navedbe tožnika, da je tožena stranka od tožnika zahtevala, da tožnik predloži dokaze o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. V zvezi s tem tožena stranka opozarja, da je Ustavno sodišče v obrazložitvi odločitve Up 919/23 zapisalo, da mora prosilec predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstaja utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Pri tem mora pristojni organ s prosilcem sodelovati, ko presoja varnost sprejemne države. Nadalje tožena stranka izpostavlja sodbo sodišča Evropske unije C-163/17 z dne 19. 3. 2019 iz katere izhaja, da je na prosilcu, da predloži dovolj utemeljene dokaze, da domneva da načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami ne drži. Šele po tem se dokazno breme prevali na državo članico v smislu, da te prosilčeve navedbe preveri z objektivnimi poročili. Tožena stranka navaja, da že iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je tožena stranka opredelila do vseh navedb tožeče stranke. Tožečo stranko oziroma tožnika je preko njegovega pooblaščenca seznanila z gradivom, za katerega tožena stranka meni, da je to v zadevnem primeru relevantno in na katerega je oprla svojo odločitev. Nadalje se je tožena stranka opredelila do gradiva, ki ji ga je posredoval tožnik oziroma njegov pooblaščenec. Glede na navedeno je očitno, da je tožena stranka aktivno sodelovala s tožnikom pri dokazovanju njegovih upoštevanih navedb in se je pri svoji odločitvi oprla na aktualne, objektivne, zanesljive ter natančne in celovite vire, iz katerih izhaja, da je Republika Hrvaška za tožnika varna država. Prereka navedbo tožnika, da je svojo odločitev utemeljila izključno na argumentu, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite Republiki Hrvaški in poudarja, da zgolj tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno ne pomeni, da je bila ta necelovita, napačna ali v nasprotju z nacionalnim pravom ali pravom EU.

27Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je 3. 10. 2023 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pri tem je prejela tudi zagotovilo, da bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v razumnem roku ter da bo nastanjen v sprejemen center, ki izpolnjuje pogoje v skladu s standardi EU. Tožena stranka še dodaja, da je pristojni organ Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejelo splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4. Listine Evropske unije, kot tudi pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Na podlagi podatkov pridobljenih iz javno dostopnih virov, denimo poročila AIDA, EUAA, je tožeča stranka zaključila, da nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo pridobljeno s strani Hrvaške in zato vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejema, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna.

K I. točki izreka:

28Sodišče je v dokaznem postopku vse predlagane dokaze in opravilo glavno obravnavo, na kateri je prebralo listine oziroma so se te v soglasju z obema strankama štele za prebrane. Tožnika ni zaslišalo, ker se ta ni udeležil glavne obravnave, svojega izostanka ni opravičil. Tožnik svojega zaslišanja niti ni predlagal.

Tožba ni utemeljena.

29Po presoji sodišča je tožena stranka po zakonito opravljenem postopku pravilno zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki bo na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

30Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi zato, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi (4. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je zato odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

31Med strankama ni sporno, da je bil tožnik predhodno v Republiki Hrvaški, kjer je tudi vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi ni sporno, da je bil vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Med strankami ni sporno, da je tožena stranka v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za ponovni sprejem Republiki Hrvaški, na katero je ta odgovorila, da bo tožnika obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka je tako tudi po presoji sodišča pravilna ugotovila, da na podlagi tretjega poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

32Sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi uveljavlja obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem in pogoji za sprejem prosilcev, pri čemer navaja, da bi lahko te povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Sodišče še ugotavlja, da se je v tej zvezi pooblaščenka tožnika oziroma tožnik skliceval na navedbe oziroma na listine, ki jih je podal njegov pooblaščenec v postopku pred toženo stranko in v tožbi ni podal novih navedb v tej zvezi. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka pravilno zavrnila navedbe tožnika v predhodnem upravnem postopku, ta v tožbi tudi ni podal nobenih novih navedb oziroma navajal okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, niti ni navajal nobenih okoliščin, iz katere bi izhajale nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru vrnitve Republiki Hrvaški. Prav tako ni podal navedb, ki bi kakorkoli nasprotovale sklepanju tožene stranke v upravnem postopku, da tožnik ni navajal nobenih okoliščin, iz katere bi izhajale nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru vrnitve Republiki Hrvaški. Tožena stranka je izpodbijanem sklepu in odgovoru na tožbo obširno obrazložila, zakaj v Republiki Hrvaški niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Ugotovitev tožene stranke tožnik ni obrazloženo prerekal, podaja zgolj golo nestrinjanje z dokazno oceno tožene stranke glede neobstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Sodišče ugotavlja, upoštevajoč tudi v postopku pred toženo stranko navedena poročila AIDA in EUAA (ki so izrecno navedena v izpodbijanem sklepu), da v Republiki Hrvaški niso podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Sodišče posledično zaključuje, da ni nikakršnih ovir, ki bi preprečevale izročitev Republiki Hrvaški, ki bo kot odgovorna država na to obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito.

33Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (npr. sodišča I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2024, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstaja pomanjkljivost o izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba, itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki ureja minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Sistemske pomanjkljivosti so podane takrat, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujočo oziroma nečloveško ravnanje. Sodišče ugotavlja, da tožnik niti v postopku pred toženo stranko, niti v tožbi ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi Hrvaška kot odgovorna država članica za presojo njegove prošnje za mednarodno zaščito onemogočila njegov dostop do azilnega postopka oziroma da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomeni ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik dejansko ni prerekal oziroma nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da na Hrvaškem sploh ni šel v azilni dom in torej sploh ni bil izpostavljen življenjskim razmeram v Azilnem domu na Hrvaškem, iz katerih bi izhajalo nečloveško ravnanje.

34Tožena stranka je tudi navedla, da je v zvezi s tožnikom pridobila posebna zagotovila, ki sicer izhajajo iz splošne izjave Republike Hrvaške kot odgovorne države za presojo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in iz katerih izhaja, da bo ta obravnavala njegovo prošnjo in mu zagotovila ustrezno nastanitev v skladu s standardi, ki veljajo na tem področju v EU. Sodišče še ugotavlja, da sta tako sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sprejeli stališče, da se mora pristojni organ (tožena stranka) pri presoji obstoja nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah drugih držav članic, ki dokazuje dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo iz mednarodno sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov sveta Evrope ali Združenih narodov. Sodišče ugotavlja, da se je do navedb pooblaščenca v tej zvezi tožena stranka več kot izčrpno opredelila že v izpodbijanem sklepu, dodatno pa še v odgovoru na tožbo, teh ugotovitev pa tožnik dejansko ni vsebinsko prerekal, s temi ugotovitvami se samo ni strinjal.

35V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru Dublinskega postopka obravnaval kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji sodišča glede morebitnih ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da tožnik tega niti ni zatrjeval, torej, da bi bil podvržen slabemu ravnanju s strani hrvaških organov, ki bi obravnavali njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Dejansko iz tožnikovih navedb, ki jih je podal v postopku pred toženo stranko niti ne izhaja, da bi imel kakršnekoli slabe izkušnje pri prehodu na Hrvaško in pri obravnavi s strani hrvaške policije. Dejansko je celo zatrjeval, da bi se na Hrvaško vrnil, če bi tam dobil zaposlitev.

36Docela nekonkretizirane oziroma presplošne pa so tožbeni ugovori, da naj tožena stranka ne bi pravilno upoštevala tožnikovih navedb, pri čemer tožnik ne navede, katerih navedb naj tožena stranka ne bi upoštevala, kot tudi, da bi naj svojo odločitev sprejela preprosto na nekritični oceni, da na Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in podobno. Sodišče ponovno ugotavlja, da se je tožena stranka obširno opredelila do vseh listin, ki jih je pooblaščenec tožnika podal v postopku pred toženo stranko in v katerih je navajal obstoj t.i. sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Te listine oziroma navedbe je argumentirano oziroma vsebinsko zavrnila. Tožnik se v tožbi preprosto ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, vendar ne ponudi nobenih okoliščin oziroma ne navede dejstev iz katerih bi izhajalo, zakaj naj bi bila dokazna ocena tožene stranke nepravilna.

37Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdani izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

38Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

39Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

40Sodišče ugotavlja, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma v tožbi ni navedel nikakršnih okoliščin in dejstev, s katerimi bi utemeljeval nastanek in višino oziroma obliko škodo, še manj, da bi s stopnjo verjetnosti izkazal, da je takšna škoda zanj težko popravljiva. Tožnik preprosto navaja, da bi izvrševanje naloženega ukrepa, to je izročitev Republiki Hrvaški, zanj predstavljala nepopravljivo škodo. V čem bi naj bila ta nepopravljiva škoda, pa ne navede. V nadaljevanju še navaja, da je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in glede na to, mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporen akt zagotoviti suspenzivni učinek v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP. Iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja, na kaj se ta trditev nanaša. Posledično je sodišče moralo izdajo začasne odredbe zavrniti, ker niso podani pogoji po 32. členu ZUS-1, saj tožnik sploh ni navajal dejstev in okoliščin, iz katerih bi zanj nastala težko popravljiva škoda.

¹ AIDA - Country Report: Dublin Croatia, 2022 update - June 2023https://asviumineurope.orq/wp-content/uploads/2023/06/AIDA-HR-2022-Update.pdf
² https://euaa.europa.eu/pubtications/asylum-report-2023