VDSS Sodba Pdp 73/2024

I. Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve pismenega odpravka sodbe plačati stroške prevoza v znesku 702,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2018 dalje do plačila."

II. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti znesek 397,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. Pritožba tožnika se zavrne.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v višini 137,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plača stroške prevoza v znesku 702,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2018 do plačila (točka I izreka) in mu v istem roku plača stroške postopka v znesku 565,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka dalje do plačila (točka II izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

3Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ker mu sodišče ni priznalo potnih stroškov za prihod na glavno obravnavo, saj je tožnik delo za toženko opravlja v Italiji, kar izhaja iz naloga za službeno potovanje št. ... Prilaga tudi potrdilo delodajalca o odsotnosti z delovnega mesta.

4Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in prizna toženki nastale stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da razveljavi odločitev in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje na več mestih obrazložitve svojo odločitev opira na elektronsko sporočilo A. A. ter njegova ustna zagotovila tožniku, da je upravičen do povračila potnih stroškov za dnevne prevoze, pri čemer je po stališču toženke, relevantna in zavezujoča zgolj vsebina uradnih dokumentov. Sodišče ni upoštevalo izpovedi B. B. in tudi ne C. C., da je šlo v elektronskem sporočilu A. A. za napačno informacijo. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se ukaz z dne 15. 6. 2016 ne navezuje na izobraževanje tožnika, ker v zvezi ukaza z dne 14. 9. 2016 ni naveden ta ukaz. Navaja, da iz vseh štirih ukazov (ukazi z dne 26. 4. 2016, z dne 15. 6. 2016, z dne 16. 8. 2016 in z dne 14. 9. 2016) vsebinsko nedvoumno izhaja, na katero generacijo za častnike se nanašajo, na katero obdobje in na katero vojaško dolžnost. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik z načinom obračunavanja stroškov ni bil seznanjen. Zaključek sodišča prve stopnje, da izplačilo potnih stroškov na podlagi Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev z dne 25. 11. 2004 kot internega pravnega akta ni mogoče, saj se pogodba o SVIU na ta pravilnik ne sklicuje. Ta pogodba je bila sklenjena na podlagi Zakona o službi v Slovenski vojski (57. člen) in v petem odstavku tega člena je podana tudi podlaga za sprejetje pravilnika, zato odsotnost tega pravilnika iz pogodbe še ne odvzema veljave temu pravilniku. Toženka v pritožbi ponovno ponavlja že svoje navedbe iz odgovora na tožbo o tem, kateri so za vsebinsko odločitev v obravnavani zadevi odločilni akti poveljevanja. Pogodba o SVIU določa, da pripadniku pripadajo dejanski stroški skladno s programom, zagotovljeno namestitvijo in prehrano, ter da se pripadniku v času SVIU načeloma zagotovi prehrano in prenočišče skladno s pravilniki, v kolikor izobraževanje traja več kot 8 ur dnevno, v obravnavanem primeru pa so bile namestitvene kapacitete in prehrana zagotovljene kljub časovnici do 8 ur dnevno. Pogodba o SVIU se glede potnih stroškov sklicuje na Program SVIU, kjer stopijo v veljavo relevantni ukazi in Pravilnik. Ker ne gre za spremembo pogodbe je zaključek sodišča prve stopnje o potrebnosti aneksa k pogodbi napačen. Iz izpovedi zaslišanih prič jasno izhaja, da je bilo predvideno tedensko in ne vsakodnevno povračilo potnih stroškov. Sodišče se v okviru dokazne ocene do dejanskih izpovedi zaslišanih prič ni opredelilo, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

5Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in naloži toženki v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

8Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo razlike med izplačanimi potnimi stroški in pripadajočimi potnimi stroški, ki jih je imel tožnik zaradi specialističnega vojaškega izobraževanja in usposabljanja za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti "častnik za tehnično vzdrževanje" v času od 3. 10. 2016 do 5. 1. 2017 v vojašnici D. Nosilec izobraževanja je bil Center vojaških šol. Toženka mu je izplačala le potne stroške za en dvosmeren prevoz na teden, tožnik pa zahteva plačilo vsakodnevnega dvosmernega prevoza.

9Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi ukaza št. ... z dne 14. 9. 2016 (priloga A1) napoten na specialistično vojaško izobraževanje in usposabljanje za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti "častnik za tehnično vzdrževanje" v času od 3. 10. 2016 do 5. 1. 2017, ki je potekalo v vojašnici D. Stranki sta na podlagi tega ukaza sklenili pogodbo o specialističnem vojaškem izobraževanju in usposabljanju za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti. Tožnik se je izobraževanja udeležil. Priznani so mu bili stroški prevoza na in z izobraževanja zgolj za en dvosmeren prevoz na teden, izobraževanje pa ni trajalo več kot 8 ur na dan.

10Za pravilno odločitev v tem sporu je bistveno, da je tožnik dne 9. 10. 2016 Pogodbo o izobraževanju podpisal in je v sporu ne izpodbija. Nadalje je bistvena ugotovitev, da so imeli udeleženci možnost bivanja in prehrane v kraju, kjer se je izobraževanje izvajalo.

11Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se Ukaz za pripravo, načrtovanje, organiziranje in izvedbo specialističnega vojaškega izobraževanja in usposabljanja za 26., 27. in 28. generacijo Šole za častnike št. ... z dne 15. 6. 2016 ne navezuje na izobraževanje tožnika, ker je v ukazu z dne 14. 9. 2016 naveden zgolj ukaz z dne 26. 4. 2016. S tem ukazom je bil tožnik napoten na specialistično VIU za pridobitev VED, zato zanj veljajo vsi ukazi, ki se na to vojaško izobraževanje in usposabljanje nanašajo in tako tudi ukaz z dne 15. 6. 2016.

12Iz pogodbe o specialističnem vojaškem izobraževanju in usposabljanju za pridobitev vojaške evidenčne dolžnosti z dne 15. 9. 2016 (priloga A2), ki jo je tožnik podpisal dne 4. 10. 2024 med drugim izhaja, da bo toženka tožniku povrnila stroške prevoza od organizacijske enote oziroma kraja stalnega bivališča ali kraja začasnega bivališča do kraja izvajanja izobraževanja in usposabljanja in nazaj skladno s programom; da mu pripadajo dejanski prevozni stroški skladno s programom, zagotovljeno namestitvijo in prehrano ter da mu bo načeloma v času specialističnega vojaškega izobraževanja in usposabljanja, ki bo trajalo več kot 8 ur na dan, zagotovilo prehrano skladno s pravilniki in prenočišče, o čemer vodi evidenco vodja usposabljanja.

13Toženka se je te pogodbene zaveze držala. Tožniku je povrnila stroške prevoza iz kraja bivanja do kraja izobraževanja in usposabljanja in nazaj skladno s programom, ki se nahaja v prilogah pod A10 in B15. Dnevna obveznost udeležbe na izobraževanju in usposabljanju je bila sicer določena na 8 ur, hkrati pa sta bili udeležencem zagotovljeni namestitev in prehrana. Tožnik namestitve ni koristil, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da sta jo dva udeleženca koristila. Toženka mu je tako pravilno skladno s Pravilnikom o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi (B11) ter Spremembami in dopolnitvami tega pravilnika (B12), skladno z Ukazi z dne 26. 4. 2016 (B9), z dne 15. 6. 2016 (B7), z dne 16. 8. 2016 (B6) in z dne 14. 9. 2016 (A1) povrnila pripadajoče stroške prevoza, ki so bili dogovorjeni v tožnikovi Pogodbi o izobraževanju. Za odločitev v tem sporu, kjer tožnik vtožuje povrnitev stroškov prevoza za vsakodnevni prihod na izobraževanje, tako ni pomembno, kako je tožnik razumel elektronsko sporočilo A. A.

14Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s 351. členom ZPP, pritožbi toženke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

15Posledično se je spremenil tudi izrek o stroških postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, je skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP dolžan toženki povrniti stroške postopka, in sicer stroške: odgovora na tožbo - 200 točk po OT, vloge z dne 17. 10. 2023 - 50 točk, pristopa na narok dne 8. 11. 2023 - 200 točk in urnine 150 točk, končno poročilo stranki 50 točk ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 397,80 EUR.

16Ker tožnik v sporu ni uspel, je neutemeljena njegova pritožba v zvezi s povračilom stroškov nastalih zaradi udeležbe na naroku pred sodiščem prve stopnje, zato jo je sodišče prve stopnje posledično zavrnilo (353. člen ZPP).

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške, in sicer stroške sestave pritožbe 225 točk po OT in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 137,70 EUR, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.