VSL Sodba I Cp 1013/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati 558 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnik) zahtevala, da mu tožena stranka (toženec) v roku 15 dni plača 22.000 EUR s pripadki ter ji povrne stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni tožencu plača stroške postopka v višini 1.633,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2Tožnik zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencu pa naloži povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka.

V obširni pritožbi sodišču prve stopnje očita, da meša različne predpostavke odškodninske odgovornosti, saj odločitev, da v konkretnem primeru ni podane protipravnosti, utemeljuje skoraj izključno z razlogi, da ni podan naklep. Sodba zato ni razumljiva. Vztraja, da pogojev za uvedbo postopka ni bilo, toženec jih je umetno ustvaril s tem, ko je izpustil del dohodkov tožnika, čeprav so bili pravilno napovedani davčnemu organu in je davčni organ z njimi razpolagal. Sodišče bi moralo ugotoviti, kako bi toženec moral ravnati. Določba 68.a člena ZDavP-2 omogoča davčnemu organu, da uvede postopek in ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo, če ugotovi, da davčni zavezanec razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki znatno presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal. Postopek je namenjen ugotavljanju tistih zavezancev, ki dohodkov niso niti napovedali. Nesorazmernost je treba ugotoviti pred uvedbo postopka, sicer postopka ni dopustno uvesti. Toženec je točno vedel, kako mora ravnati, a v konkretnem primeru tako ni ravnal, saj ni ugotovil trošenja (premoženja) in napovedanih dohodkov, v tem pa je tudi bistvo očitka tožnika v zvezi s protipravnostjo, ki osmisli tudi naklep. Če bi toženec pridobil podatke iz evidenc, odločbe o uvedbi davčnega inšpekcijskega nadzora ne bi mogel izdati. Tudi po tem, ko je prejel vse obrazložitve s strani tožnika, nezakonito uvedenega davčnega postopka ni ustavil. Sodišče na bistveno vprašanje, ali je bil postopek uveden zakonito, ni odgovorilo. S tem je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Obrazložitev sodišča je tudi materialno pravno zmotna in nasprotujoča. Sodišče zmotno meni, da s procesnim sklepom ne morejo biti kršene nobene pravice tožnika oziroma davčnega zavezanca. Ker je ta postopek posebej invaziven, je zakonodajalec določil pogoj za uvedbo, ki ga davčni organ mora spoštovati in pomeni omejitev za izvršilno vejo oblasti. Sicer ravna protipravno. Sodišče zmotno sledi navedbam toženca, da je s "procesnim sklepom" še ni bilo odločeno o pravicah in obveznostih tožnika. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbo II Ips 374/2013, v nadaljevanju pa tudi na toženčevo magistrsko nalogo, iz katere izhaja, kako bi inšpektor moral ravnati, pa ni. Izpovedal je celo, da je cedularno obdavčitev tožnika preverjal po izdaji sklepa, da "je zadostil pogoju". To pa pomeni, da je ravnal z namenom, da bo izpolnil pogoj nesorazmernosti trošenja.

Škodni dogodek se je že pripetil, tožniku je škoda nastala zaradi uvedbe postopka. Sodišče zmotno meni, da bo s podajanjem pripomb na ugotovitve v davčnem inšpekcijskem postopku mogoče sanirati nezakonito uvedbo postopka. Po stališču sodišča lahko toženec s povsem samovoljno uvedbo postopka in samovoljno odločitvijo povzroči poseg v premoženje tožnika, proti temu pa tožnik povsem nemočen in mora šele potem, ko premoženje že izgubi, biti dolgo sodno bitko, da doseže odpravo odločbe. O zakonitosti uvedbe postopka pa se v davčnem inšpekcijskem postopku sploh ne bo odločalo. Zato rezultat in vsebina davčnega inšpekcijskega postopka za predmetno pravdo nista relevantna.

Ni res, da se toženec in tožnik o tem, kaj glede uvedbe postopka določa zakon, ne strinjata. Prav toženec je v svoji magistrski nalogi potrdil vse navedbe tožnika o tem, kako bi moral toženec postopati, da bi ravnal skladno z zakonom. Dokazna ocena sodišča je na tem mestu izrazito pomanjkljiva in nepravilna, stališče, da je "v praksi drugače" pa nezakonito in tudi v nasprotju z 2. členom Ustave.

Tožnik vztraja, da je bil izbran na podlagi popolnoma subjektivnih kriterijev oziroma z namenom nadlegovanja. Uvrstitev določenega zavezanca v letni načrt še ne pomeni izpolnitve pogojev za uvedbo konkretnega inšpekcijskega postopka. Toženec je zaslišan povedal, da sam ne more zavrniti postopka, tega tudi še nikoli ni storil, odločitev o uvedbi in tipu postopka davčnega nadzora pa je sprejeta, še preden on dobi zadevo v delo, zato mora takšno odločitev izpeljati in izpolniti pogoje za uvedbo postopka. Torej mora na vsak način zadostiti pogoju nesorazmernosti trošenja. Njegovo ravnanje bi bilo lahko pravilno in zakonito le, če bi pridobil pred uvedbo postopka vse podatke. V tem primeru pa sklepa tudi ne bi mogel izdati. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da toženec ni ravnal protipravno, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ni dvoma, da je naklep toženca podan. Pri tem zadostuje, da se je toženec zavedal, da bo iz njegovega ravnanja nastala škoda. Vedel je kako mora ravnati in vedel je, da bo zaradi njegovega nepravilnega in protipravnega ravnanja tožniku nastala škoda, ki je v tem primeru poseg in neprijetnost zaradi posega v posameznikove pravice. Vedel je, da se bo moral tožnik več let braniti pred neutemeljenimi napadi in trpeti šikaniranje. Vse to so izjemen stres in nevšečnost. Pri presoji naklepa o uvedbi postopka daje sodišče bistveno prevelik poudarek stališču, da toženec ni bil tisti, ki je tožnika izbral kot zavezanca. Tudi argument, da je postopek še v teku, ni na mestu. Sodišče ni sledilo svoji lastni razlagi vsebine pravnega pojma naklepa. V 12. točki najprej zapiše, da ni pomembno, ali je toženec želel povzročiti škodljive posledice, ker zadostuje, da se je zavedal, da bo iz njegovega ravnanja nastala škoda, nato pa v 24. točki obrazložitve odsotnost naklepa utemeljuje s tem, da naj bi tožnik ne bi podal konkretnih trditev o tem, da je imel toženec osebni motiv prizadejati škodo prav tožniku. Najprej torej trdi, da ni potrebno zatrjevati in dokazovati, da je imel toženec motiv povzročiti škodo, nato pa trdi, da tožnik prav tega ni uspel dokazati oziroma tega ni niti zatrjeval.

Sodišče je tako materialno pravno zmotno presojalo obstoj protipravnosti in naklepa kot predpostavk odškodninske odgovornosti. V izpodbijani sodbi na več mestih sodišče zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se do več trditev tožnika o bistvenih okoliščinah ne opredeli, obrazložitev pa si mestoma celo nasprotuje. Nerazumno je, da lahko inšpektor, zaslišan na sodišču dobesedno prizna, da še nikoli ni zavrnil uvedbe postopka in da pač ravna tako, da so pogoji izpolnjeni. Sodišče bi tako ravnanje moralo obsoditi, saj takšen način dela v pravni državi ni dopusten.

3V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja, da njegova pasivna legitimacija ni podana. Pritrjuje, da tolžnik ni uspel izkazati njegovega protipravnega ravnanja, ne po splošnih obligacijskih pravilih in tudi ne po specifičnih določbah odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost na podlagi 26. člena Ustave RS. Toženec je jasno in obširno pojasnil podlago za uvedbo davčnega inšpekcijskega nadzora, zoper sklep, izdan o tem, pa ni pritožbe. Gre za legitimen sklep - upravni akt, ki ga je v skladu z zakonom in smernicami FURSa izdal kot pooblaščeni davčni inšpektor. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je nujni, ne pa zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Potreben je še dodatni element, ki se povezuje s subjektivnim elementom glede odgovornosti, ki iz te odločbe izvira, in sicer je treba ugotoviti, ali je uradna oseba, ki je odločbo izdala, nezakonitost povzročila namenoma ali iz malomarnosti, ker ni ravnala s skrbnostjo "povprečno skrbnega uradnika". Davčni postopek še ni zaključen, le končna odločba o davčnem inšpekcijskem nadzoru pa je tista, ki je merodajna in bo presodila, ali je bil postopek upravičen ali ne, zato se bo šele potem lahko presojalo o morebitni protipravnosti samega začetnega akta. Kako tožnik vidi svoje davčne obveznosti, pa na to nima vpliva. Da bi tožnik uspel dokazati delovanje toženca v nasprotju s poklicnimi standardi, bi moral najprej dokazati, da je toženec storil nezakonito dejanje. Vendar v postopku še ni bil izdan dokončni upravni akt, ki je nujen predpogoj za protipravno ravnanje toženca pred ugotavljanjem obsega elementa protipravnosti. Navedbe tožnika, da je zavestno in naklepno uvedel postopek v položaju, ko ga ne bi smel uvesti, so popoln nesmisel, ki ga tožnik ne podkrepi z nikakršnim dokazom. Tožnik v pritožbi samega nastanka škode in vzročne zveze med dejanji toženca in domnevno škodo niti ne zatrjuje, ob pomanjkanju teh pa odškodninski zahtevek tožnika ne more biti utemeljen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema.

6Odškodninsko odgovornost toženca kot javnega uslužbenca ureja Zakon o javnih uslužbencih. Ta v tretjem odstavku 135. člena določa, da lahko tretja oseba kot oškodovanec zahteva povzročilo škode tudi od tistega, ki je protipravno povzročil škodo, če je bila škoda povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti. Na tej podlagi tožnik tudi utemeljuje odškodninsko odgovornost toženca in s tem njegovo pasivno legitimacijo. Trdi in v pritožbi pri tem vztraja, da je toženec ravnal protipravno in naklepno, ker pred izdajo sklepa z dne 3. 1. 2020 ni pridobil podatkov cedularne dohodnine, s čimer je umetno ustvaril pogoje za uvedbo davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) in mu povzročil nematerialno škodo.

7Protipravnost (nedopustnost) ravnanja na splošno pomeni ravnanje v nasprotju s pravom. Povzročitelj škode torej ravna protipravno, če na nedovoljen način prekrši pravo, ki varuje nek zavarovani interes tretjega (oškodovanca)¹. Kakršenkoli poseg v pravne interese oškodovanca torej še ne pomeni protipravnosti. Napake v postopku, pri dokazni presoji in pri uporabi materialnega prava, ki niso zunaj okvira pravne dopustnosti, ne utemeljujejo protipravnosti ravnanja oblastnega organa. Ravnanja oblastnih organov so protipravna le v primerih kvalificirane napačnosti² oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.³ Namen (naklep) pa je v civilnem pravu vselej usmerjen k povzročitvi določene škode.⁴

8Ključno vprašanje v tem postopku zato je, ali lahko tožencu očitamo kvalificirano protipravnost. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da toženec ni ravnal naklepno. O tem je sodišče podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno. Ni dvoma, da toženec tožnika ni poznal in si ga ni izbral za preiskovanca. Davčni organ namreč v skladu s 134. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) na podlagi kriterijev iz prvega odstavka tega člena pripravi letni načrt inšpekcijskega nadzora, ki je podlaga za izbor zavezancev za davek, na katerega zavezanec za davek nima pravice zahtevati določenega izbora. Na dodelitev zadeve toženec ni imel vpliva. Nalog za preiskavo tožnika kot davčnega zavezanca je bil tožencu v delo dodeljen preko programa VDS v elektronski obliki. S tem je bila zanesljivo ovržena tožnikova domneva, da si ga je toženec izbral za preiskovanca in s tem tudi, da ga je hotel nadlegovati (šikanirati), pa tudi, da je to storil na zahtevo tretjih. Tožnik konkretnih trditev o osebnih namenih (motivih) toženca, ki bi predstavljali osnovo za nadaljnje sklepanje o naklepnem delovanju toženca, niti ni podal.

9Ni dvoma, da je davčni organ upravičen izpeljati davčni nadzor z namenom ugotoviti, ali so bili v postopku odmerjeni davki ustrezni. Ne tožnik in ne toženec na izbiro tožnika za preiskovanca nista imela vpliva. Tudi sama uvedba postopka ni protipravna. Uvedba postopka tudi ne pomeni šikaniranja. Kot je pojasnil toženec, je davčni organ pri tožniku zaznal problem, naj pa bo dal odgovor uvedeni postopek (ki še ni končan). Po tožnikovi logiki podatki cedularne dohodnine avtomatično kažejo na sorazmerje, a je toženec pojasnil, da ni tako, saj jih je treba v postopku ovrednotiti. Prav tako je napačno stališče tožnika, da bi moral toženec postopek, ko je prejel vlogo njegovega odvetnika glede ceduralne dohodnine, takoj ustaviti. Pogoj za ustavitev postopka je določen v četrtem odstavku 140.a člena ZDavP-2, ta pa (še) ni izpolnjen.

10V obravnavanem primeru gre dejansko za različen pogled tožnika kot davčnega zavezanca na postopek DIN, ki ga zoper njega vodi toženec kot davčni inšpektor. Tožnik trdi, da je toženec vedel, kako mora po dodelitve zadeve v delo postopati, ker je to opisal v svoji magistrski nalogi, Vendar teza iz magistrske naloge sklepanja na arbitrarnost toženčevega postopanja ne omogoča in tudi ne dokazuje, da toženec sklepa z dne 3. 1. 2020 ne bi izdal, če bi predhodno pridobil podatke njegove ceduralne dohodnine. Hkrati tožnik tožencu očita tudi nepoznavanje 58.a člena (ki ga v magistrski nalogi obravnava), torej napačno uporabo predpisa. Da bi tožencu lahko očitali kvalificirano protipravno ravnanje, pa ni ključno, kaj je toženec zapisal v svoji magistrski nalogi, in tudi ne zgolj, da je bil postopek uveden zakonito. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je nujni, ne pa zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Potreben je še dodatni element, ki se povezuje s subjektivnim elementom glede odgovornosti, ki iz te odločbe izvira, in sicer je treba ugotoviti, ali je uradna oseba, ki je odločbo izdala, nezakonitost povzročila namenoma ali iz malomarnosti, kot pravilno navaja toženec v odgovoru na pritožbo. Ključno torej je, ali lahko tožencu očitamo, da je zavestno, namerno in očitno zagrešil napake v postopku (z izdajo sklepa z dne 3. 1. 2020) z namenom škodovati tožniku. Takšno toženčevo ravnanje pa v postopku zanesljivo ni bilo ugotovljeno. To pa pomeni, da subjektivni element, ki je potreben, da bi se lahko toženčevo drugačno dejansko ali pravno presojo pogojev za uvedbo postopka lahko kvalificiralo kot protipravno, ni podan. Tožnik tudi sicer nobenih konkretnih trditev o osebnih motivih toženca, ki bi dajale osnovo za sklep, da je ta ravnal naklepno, ni podal. Za kvalificirano protipravnost je potreben storilčev naklep, tega pa v obravnavanem primeru ni. Kako bi toženec lahko vedel (se zavedal), da bo tožniku nastala zatrjevana nematerialna škoda (škoda na zdravju zaradi miokardnega infarkta), tudi ni jasno. Tovrstna škoda z uvedbo postopka namreč avtomatično (ali običajno) ne nastane. V zadevi II Ips 374/2013 je Vrhovno sodišče res zapisalo, da vsaka intervencija državnih organov, ki je usmerjena proti posamezniku, zanj neprijetna in poseže v njegove z ustavo in zakoni varovane pravice. Pri tem pa tožnik spregleda, da je Vrhovno sodišče v nadaljevanju jasno zapisalo, da zato intervencija še ni protipravna. Takšna postane le, če prekorači mejo dopustnega. Da je toženec prestopil to mejo, tožnik ni dokazal. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da protipravnost v tem primeru ni podana.

11Značilnost odškodninske odgovornosti za oblastno ravnanje je subsidiarnost tega varstva. Gre za skrajno, kot je zapisalo tudi sodišče prve stopnje, poslednje sredstvo, namenjeno varstvu oškodovanca.⁵ DIN še ni končan, do nobene odločitve še ni prišlo. Zapisnik, na katerega bo tožnik lahko podal pripombe, še ni sestavljen (140. člen ZDavP-2). Zoper končno odločbo o DIN bo imel tožnik tudi možnost vložiti pravna sredstva. Možnost sodelovanja v postopku mu je zagotovljena. V tem kontekstu ima vložitev odškodninske tožbe lahko nedopusten zastraševalni učinek in pomeni zlorabo pravice.

12Pritožbeni očitki so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154 člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (odločitev je zajeta v zavrnilnem delu izreka), tožencu pa mora povrniti njegove pritožbene stroške (750 točk za sestavo odgovora, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV).

¹ dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države; UDK 342.22:347.56(497.4).
² Pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti se priznava le, če so te obremenjene s tako imenovano kvalificirano stopnjo napačnosti, to je z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega predpisa ali zavestno kršitvijo postopka.
³ VSL Sodba II Cp 981/2019 z dne 21. 5. 2020.
⁴ VSL sodba II Cp 3323/2006 z dne 13. 12. 2006.
⁵ VSRS II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019.