135. člen ZJU-UPB3

Odškodninsko odgovornost toženca kot javnega uslužbenca ureja Zakon o javnih uslužbencih. Ta v tretjem odstavku 135. člena določa, da lahko tretja oseba kot oškodovanec zahteva povzročilo škode tudi od tistega, ki je protipravno povzročil škodo, če je bila škoda povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti. Na tej podlagi tožnik tudi utemeljuje odškodninsko odgovornost toženca in s tem njegovo pasivno legitimacijo. Protipravnost (nedopustnost) ravnanja na splošno pomeni ravnanje v nasprotju s pravom. Povzročitelj škode torej ravna protipravno, če na nedovoljen način prekrši pravo, ki varuje nek zavarovani interes tretjega (oškodovanca). Kakršenkoli poseg v pravne interese oškodovanca torej še ne pomeni protipravnosti. Napake v postopku, pri dokazni presoji in pri uporabi materialnega prava, ki niso zunaj okvira pravne dopustnosti, ne utemeljujejo protipravnosti ravnanja oblastnega organa. Ravnanja oblastnih organov so protipravna le v primerih kvalificirane napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. Namen (naklep) pa je v civilnem pravu vselej usmerjen k povzročitvi določene škode.

Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena. Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodni

Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za oceno duševnega stanja toženca, zato je v zvezi s tem moralo postaviti izvedenca, saj je odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času spornih dejanj povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ker sodišče ni imelo dvoma v podano izvedensko mnenje, ga je utemeljeno upoštevalo v celoti in na njegovi podlagi zaključilo, da toženec v spornem času pri opravljanju dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo, ni bil razsoden.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova neupravičenih nakupov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig in drobnega materiala ter iz naslova stroškov skladiščenja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predlagal toženec (ki bi podal mnenje o tem, ali je pri tožencu podana kakšna duševna motnja, zaradi katere je imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari), ker toženec ni z ničemer izkazal, da je že v letih 2009 in 2010 trpel za duševnimi boleznimi ali motnjami in da bi bila izdelava izvedenskega mnenja o njegovem zdravstvenem stanju v letih 2009 in 2010 nemogoča zaradi odsotnosti kakršnekoli predhodne zdravstvene obravnave njegovega duševnega zdravja. Takšna argumentacija presega pristojnosti sodišča. Toženec želi z izvedencem psihiatrične stroke dokazati, da trpi za duševnimi motnjami, zaradi katerih je imel v letih 2009 in 2010 potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. Odsotnost zdravstvenega obravnavanja v spornem obdobju še ne pomeni, da toženec takrat ni trpel za kakšno duševno motnjo

Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati. Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil. Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebr

Toženec (delavec) je določenega dne pred zaključkom delovnega časa v službeno vozilo natočil napačno gorivo in s tem toženi stranki (delodajalcu) povzročil škodo v višini plačanega goriva. Njegovo ravnanje je bilo hudo malomarno. Od vsakega voznika službenega vozila se pričakuje, da bo z vozilom ravnal kot skrben gospodar. Toženec pa s tem, ko je v vozilo natočil bencin namesto diesela, ni ravnal kot skrben gospodar. Zato je podana odškodninska odgovornost toženca za nastalo škodo.

Naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v Ustavi je v zagotavljanju pravne države. Načelo pravne države sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo temeljiti na ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Kljub predvidenim postopkom pa ta način zagotavljanja ustavnosti in zakonitost včasih odpove. Ravno v takih primerih nastopa pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti. Svet Vlade za invalide, kot strokovno in posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, ni „organ“ pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Svet Vlade RS za invalide ne izvaja oblasti v imenu države na podlagi podeljenih pooblastil oziroma nima pristojnosti odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov. To izhaja že iz samega sklepa o njegovi ustanovitvi in nalogah. Poleg tega morajo ravnanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi in zakonu (2. člen in drugi odstavek 120. člena Ustave). Položaj in naloge

Ker tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je toženec (policist) spornega dne ravnal namenoma ali s hudo malomarnostjo, ko se je z vozilom spustil po travnati brežini in nasedel na dvignjen del zemljišča, njegova odškodninska odgovornost za vtoževano škodo na vozilu ni podana.

Škoda, ki jo povzroči vojak, ki se z dopusta vrača v vojašnico, kamor mora prispeti ob točno določeni uri, ni nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, ker ni podana funkcionalna zveza med nalogami vojaške osebe in škodnim dogodkom, zato njegov delodajalec (Ministrstvo za obrambo) za povzročeno škodo ne odgovarja.