VSL Sklep Cst 102/2024

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor upnika A. A. zoper odpust obveznosti (p.d. 42) zavrne, v preostalem delu pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil dolžnik zaradi nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3Upravitelj je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnik (dolžnik) očita sodišču prve stopnje, da je na naroku za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti izvajalo dokaze in z njimi dolžnika ni seznanilo (zaslišanje vlagatelja ugovora – upnika). S tem naj bi stečajnemu dolžniku odreklo pravico do izjave. Iz izpodbijanega sklepa in iz listinske dokumentacije v spisu (zapisniki z narokov) izhaja, da je sodišče oba naroka za obravnavanje ugovora opravilo v navzočnosti upnika in v odsotnosti upravitelja in dolžnika (četrti odstavek 405. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega zaslišanja dolžnika, saj se ta brez opravičenega razloga ni odzval vabilu na nobenega od narokov. Iz navedenega izhaja, da je dolžnik imel dve možnosti, da se narokov udeleži in se na njih izjavi o izvedenih dokazih, pa jih ni izkoristil. Tudi v pritožbi dolžnik ni z ničemer pojasnil, zakaj se narokov ni udeležil. Res je, da pravnih posledic neudeležbe na narokih za dolžnika ni, na utemeljenost pritožbe pa ne vpliva pritožbena trditev, da je v vabilu na narok bilo sicer zapisano, da bo sodišče narok opravilo tudi v nenavzočnosti dolžnika, ni pa bilo zapisano, da se dolžnik o dokazih, navedenih na naroku, ne bo mogel več izjasniti. Pritožnik meni, da bi ga moralo sodišče prve stopnje (potem, ko ga iz neopravičenega razloga ni bilo na narok) seznaniti z izvedenimi dokazi in mu dati ustrezen rok, da se o tako izvedenem dokazu izjavi. Pritožnik (zastopan po odvetnici) se pri tem (brez navedbe zakonskih členov) sklicuje na subsidiarno uporabo pravil ZPP. Takšna (razširjena in očitno dolžnikovim potrebam prirejena) razlaga načela kontradiktornosti ni sprejemljiva.

6Sodišče prve stopnje je upnikovemu ugovoru proti odpustu obveznosti ugodilo na podlagi „generalne klavzule“ iz tretjega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki se glasi: „Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja […] izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zloraba pravice do odpusta obveznosti).“ Ta odstavek se glasi: „Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.“ Glede na trditve v ugovoru je sodišče prve stopnje v ugovornem postopku presojalo, ali iz ravnanj dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja izhaja, da bi bil odpust obveznosti v nasprotju z namenom odpusta in bi pomenil zlorabo pravice do odpusta obveznosti oziroma ali dolžnikova ravnanja ustrezajo pravnemu standardu vestnega in poštenega dolžnika, ki je upravičen do odpusta obveznosti.

7Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi se od vestnega in poštenega dolžnika pričakovalo, da bi se trudil edino prijavljeno, priznano in dokaj visoko terjatev (156.286,55 EUR) vsaj deloma poravnati. Drži tudi, da je bil dolžnik v zvezi s tem popolnoma pasiven, dolžnik pa tudi ni z ničemer nasprotoval upnikovim trditvam, da se njegovim pozivom k plačilu dolga ni odzval.

8Sodišče prve stopnje je za odločitev kot pomembno štelo dejstvo, da dolžnik ni sprejel dela pri upniku, kar naj bi kazalo na nevestnost in nepoštenost stečajnega dolžnika. Navedenemu očitku ni mogoče pritrditi. Listinska dokumentacija v spisu (priloge k predlogu za začetek stečajnega postopka) potrjuje pritožnikove navedbe, da je dolžnik v rednem delovnem razmerju, da je že štiri leta v bolniškem staležu ter da drugih del zato ne more in ne sme opravljati. Razvidno je tudi, da dolžnik prejema le okoli 750,00 EUR dohodka, to pa ne zadostuje za poplačilo upnika.

9Pritožba utemeljeno opozarja tudi na to, da je sodišče prve stopnje le na podlagi upnikove izpovedbe zaključilo, da dolžnik na vloženo upnikovo civilno tožbo ni odgovoril in da naj bi bila zato (v zadevi, iz katere izhaja upnikova terjatev) izdana zamudna sodba. Listinska dokumentacija v spisu tega namreč ne potrjuje. Iz sodb okrožnega in višjega sodišča v tej zadevi (priloženi sta k predlogu za začetek stečajnega postopka) izhaja, da je stečajni dolžnik ves čas nasprotoval vtoževani terjatvi. Zato ni utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da je bil tudi v navedeni zadevi dolžnik pasiven in je bila zaradi tega zadeva zaključena brez sodelovanja dolžnika.

10Sodišče prve stopnje je dolžniku (izhajajoč iz upnikove izpovedbe) očitalo, da zavlačuje tudi kazenski postopek s tem, ko se ne udeležuje narokov. Pritožnikove trditve, da naj bi bilo iz kazenskega spisa razvidno, da ne glede na to, da je v bolniškem staležu, redno hodi na kazenske obravnave, so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi upnikove navedbe o neudeležbi dolžnika na narokih moralo preveriti ob vpogledu v kazenski spis le, če bi jim dolžnik nasprotoval pred zaključkom naroka za ugovor (če bi se ga seveda udeležil). Iz spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer vpogledalo v kazenski spis, vendar ni navedlo nobenih ugotovitev glede udeležbe dolžnika na narokih.

11Naravo zlorabe ima sicer lahko katerokoli ravnanje stečajnega dolžnika, ki ni zajeto v domnevah iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, če izpolnjuje pogoje iz generalne klavzule iz prvega in tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Vendar pa višje sodišče po tehtanju vseh prej opisanih okoliščin ocenjuje, da bi za to, da bi ravnanja, ki jih upnik v ugovoru očita dolžniku, pomenila zlorabo odpusta obveznosti, morale biti ob že očitanih izkazane še dodatne kvalifikatorne okoliščine. Kršitve, ki napolnjujejo dejanski stan zlorabe, so namreč lahko samo hujše kršitve, le takšne imajo lahko odločilen pomen za oceno dolžnikove primernosti za pravno dobroto odpusta. Takšnih okoliščin pa upnik po oceni višjega sodišča ni izkazal.

12Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor proti odpustu obveznosti v delu, v katerem se nanaša na ustavitev postopka odpusta obveznosti, zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

13Ker je sodišče prve stopnje ugovoru zoper odpust obveznosti ugodilo, ni odločalo o upnikovem predlogu za podaljšanje preizkusnega obdobja, zato bo moralo to storiti v nadaljevanju postopka. V okviru presoje tega dela upnikovega ugovora bo sodišče prve stopnje lahko upoštevalo upnikove trditve o spornem dolžnikovem ravnanju in tudi (v tem času morebiti že pravnomočno) kazensko sodbo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.