VSL Sodba I Cpg 347/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 11.234,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 3. 2022 dalje do plačila.

II. Stroške postopka nosi tožena stranka."

2Zoper sodbo je brez navedbe pritožbenih razlogov laično pritožbo vložila toženka. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta sklenili podjemno pogodbo, in sicer je tožnica v zameno za mesečno plačilo pavšala za toženko opravljala računovodske storitve. Vtoževana terjatev se nanaša na storitve, opravljene med 31. 7. 2018 in 31. 7. 2019.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženkine ugovore o napakah izvršenega posla in nastali škodi ocenilo kot prepavšalne in zato neutemeljene. Ugotovilo je tudi, da toženka napak izvršenega posla ni grajala, kar ji sicer narekuje 633. člen Obligacijskega zakonika - OZ.

7Iz listinskih dokazov tožnice je sodišče prve stopnje nadalje zaključilo tudi, da je toženka v elektronskem sporočilu z dne 6. 11. 2022 svoj dolg priznala, podpisala pa je tudi izpisek odprtih postavk z dne 8. 9. 2020, s čimer je potrdila pravilnost salda in priznala dolg v znesku 9.701,40 EUR.

8Glede na to je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo in poleg glavnice toženki naložilo v plačilo še do dne vložitve predloga za izvršbo natekle in obračunane zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov.

9Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

10Toženka v pritožbi ponavlja, in sicer zgolj pavšalno, ugovorne trditve, ki jih je kot nekonkretizirane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Zato z njimi tudi v pritožbi ne more uspeti. Pritožbeni razlog je naveden, če so navedeni razmisleki, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana odločitev nepravilna. Po potrebi mora seveda navesti pritožnik še dejstva in dokaze v podporo svojih razmislekov. Zgolj povsem splošno ponavljanje na prvi stopnji že preizkušenih trditev, da tožnica svojih storitev ni opravljala strokovno in da si je toženka morala zagotoviti drug računovodski servis, zato ne more biti uspešno.

11Pritožnica v nadaljevanju trdi tudi, da sodišče ne bi smelo upoštevati elektronskih sporočil, ki jih je sama posredovala tožnici, saj da je bila takrat v stiski zaradi ravnanja tožnice, ki je neupravičeno zadrževala poslovne knjige toženke in tako toženki ni preostalo drugega, kot da je odprte terjatve priznala, saj da ji sicer tožnica poslovnih knjig ne bi izročila. Trdi, da je šlo za izjavo pod silo, saj je bilo od tega odvisno njeno nadaljnje poslovanje.

12Višje sodišče ugotavlja, da toženka zgornjih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala. Ker sme skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, pritožnica pa slednjega ni trdila, se višje sodišče do teh pritožbenih trditev ni opredeljevalo.

13Toženka se pritožuje še, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predstavnika njenega novega računovodskega servisa, ki bi podrobneje pojasnil svoje ugotovitve glede tožničinih napak pri vodenju poslovnih knjig in glede napačno obračunavanega in posledično plačanega davka.

14Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem predstavnika novega računovodskega servisa toženke utemeljeno zavrnilo. Prvič zato, ker (kot je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje), toženka niti ni trdila, da bi napake opravljenih računovodskih storitev tožnici grajala,¹ kar je pogoj za uspešno uveljavljanje ugovorov zoper zahtevek za plačilo terjatve. Drugič pa zato, ker toženka niti ni podala dovolj konkretnih trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale.² Manjkajoče trditvene podlage toženke ni mogoče nadomestiti z dokazi. Dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Z zavrnitvijo predlaganega dokaza zato sodišče prve stopnje pravil postopka ni kršilo.

15Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožnici, ki je na pritožbo odgovorila, povrniti stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tožnici 500 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT) pa 10 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 373,32 EUR. Toliko ji mora toženka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen ZPP).

¹ Prim. prvi odstavek 633. in prvi odstavek 634. člena OZ.
² Prim. 212. in 213. člen ZPP.