UPRS Sodba I U 637/2022-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožeča stranka dolžna vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 15.170,17 EUR ter izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 15.170,17 EUR.

2Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožeča stranka prejela pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožeča stranka sodi med podjetja v težavah v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014). V 109. členu Zakonu o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) so določeni upravičenci do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014 pa je določeno, katera podjetja so podjetja v težavah. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se tožeča stranka po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014 na dan 31. 12. 2019 šteje za "podjetje v težavah". Tega dne je njen celotni kapital znašal - 83.826,78 EUR, vpoklicani kapital pa 8.000,00 EUR. Ker je bila ustanovljena pred 31. 12. 2016, je prvostopenjski organ zaključil, da do navedene pomoči ni bila upravičena (tretja alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE).

3Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Dne 31. 12. 2019 je bil celotni kapital tožeče stranke negativen, zaradi nakopičenih izgub je izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To pa je utemeljen razlog, da se tožečo stranko po 18.(a) točki 2. člena Uredbe 651/2014 šteje za "podjetje v težavah". Ker se merodajno stanje presoja na dan 31. 12. 2019, navedb glede dokapitalizacije v letu 2020 ni mogoče upoštevati.

4Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni upošteval točke 3.12. Sporočila Komisije - Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 (v nadaljevanju Začasni okvir¹). Po njej se pomoč lahko dodeli mikro ali malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Tožeča stranka po številu zaposlenih in letnih prihodkih sodi med mikro podjetja, ni v insolvenčnem postopku, niti ni podvržena omejitvam poslovanja zaradi prejetih državnih pomoči. Upoštevati je treba tudi, da je bil zakonodajalčev namen izvzeti najbolj ranljive in izpostavljene družbe. Prvostopenjski organ je zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj se ni opredelil do vseh pravnorelevantnih navedb tožeče stranke. Kršil pa je tudi pravila postopka, saj se ni opredelil do dokaznih predlogov tožeče stranke. Tožeča stranka je v postopku predložila poslovno dokumentacijo, ki dokazuje, da ni podjetje v težavah, vendar se organ ni vsebinsko opredelil do navedenih dokazov. Prvostopenjski organ je kršil tudi temeljna načela varstva pravic stranke in varstva javnih koristi. Ker je tožeči stranki izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov že odobril in izplačal, nato pa jo je z izpodbijano odločbo zahteval nazaj, je nedvomno ravnal v nasprotju s tem načelom. Tožeča stranka izpostavlja tudi kršitev določb o osebnem vročanju. Prvostopenjski organ je poziv dne 7. 7. 2021 posredoval v obliki telefonskega klica, brez navedbe pravne podlage, obrazložitve ali pravnega pouka. Poziv tožeči stranki ni bil vročen skladno s procesnimi pravili, zato organ ni mogel ugotoviti pravne narave predmetnega poziva oziroma predvideti njegovih pravnih posledic.

5Nazadnje pa tožeča stranka uveljavlja še kršitev ustavnih pravic. Vse družbe, registrirane pred 1. 1. 2020, so v popolnoma neprimerljivem in neenakopravnem položaju v primerjavi z družbami, registriranimi po tem datumu, za kar ni nikakršnega razumnega in utemeljenega razloga. Prvi odstavek 112. člena ZIUOPDVE določa, da se šteje, da upravičenec zaradi posledic epidemije COVID-19 ne more opravljati dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu, če bodo prihodki upravičenca v upravičenem obdobju zaradi posledic epidemije COVID-19 upadli za 30 ali več odstotkov glede na isto obdobje leta 2019. Za leto 2019 se upoštevajo podatki iz poslovnih izkazov, ki so bili oddani do 31. 5. 2020. Če je bil upravičenec registriran za opravljanje dejavnosti po 1. 10. 2019, je do pomoči upravičen tisti upravičenec, ki mu bodo prihodki v upravičenem obdobju zaradi posledic epidemije COVID-19 upadli za 30 ali več odstotkov v primerjavi s povprečnimi mesečnimi prihodki od registracije do 1. 9. 2020, preračunanimi na enako obračunsko obdobje. Če pogoj iz tega odstavka ni dosežen, mora upravičenec vrniti celotno pomoč oziroma sorazmerni delež, če mu prihodki od prodaje padejo za manj, kot je ocenil v vlogi, skladno s petim odstavkom 109. člena tega zakona. Tožeča stranka navedene pogoje izpolnjuje, saj je bil v letu 2019 njen prihodek 421.393,59 EUR, v letu 2020 pa 261.495,51 EUR, torej je prihodek upadel za več kot 30 odstotkov. Iz tega razloga uporaba navedene določbe na tak način, tožečo stranko postavlja v neenak položaj brez utemeljenega razloga. V skladu z načelom enakosti pred zakonom ter enakim varstvom pravic državni organi prava ne smejo uporabljati arbitrarno in morajo bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako, bistveno različna dejanska stanja pa različno. Prvostopenjski organ je tožečo stranko obravnaval drugače od družb, ustanovljenih po 1. 10. 2019, s čimer je storil hudo kršitev načela enakosti pred zakonom in s tem kršil 14. člen Ustave RS. Ker je drugostopenjski organ potrdil izpodbijano odločbo, je s tem prišlo tudi do kršitve načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Razlikovalna okoliščina v smislu presečnega datuma iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE je neprimerna in nerazumna glede na predmet urejanja. Tovrstno neenako obravnavanje onemogoča gospodarno, uspešno in učinkovito opravljanje dejavnosti. Nenazadnje pa takšen način obravnavanja tožečo stranko postavlja v neenakopraven položaj tudi v razmerju do drugih podjetij na ravni EU. Tožeča stranka vztraja, da je 3. alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE v nasprotju s prvim odstavkom 14., 22., prvim odstavkom 23. in 25. členom Ustave RS, zato sodišču predlaga, da postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti, izpodbijano odločbo odpravi in vlogi za izplačilo pomoči ugodi oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da Začasni okvir v poglavju 1.3 v točki 11 določa zgolj možnosti, ki jih imajo države članice EU na voljo za zagotavljanje likvidnosti in dostopa do financiranja podjetjem, ki se soočajo z nenadnim pomanjkanjem. Posledično uporaba Začasnega okvirja ni zavezujoča. Dodelitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov se tako izvaja v skladu s točko 1.12 in 3.1 Začasnega okvirja, ob upoštevanju pogojev, ki jih določa ZIUOPDVE. Ta pa izjeme iz 87.f točke Začasnega okvira za mikro in mala podjetja, ki so bila 31. 12. 2019 že v težavah, ne predvideva. Zakonska ureditev v Zakonu o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (ZIUPGT) ne zadrži pravne presoje, saj gre za popolnoma drug zakon in zakonsko ureditev. Tudi očitek, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ne drži. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

7V odgovoru na poziv sodišča tožeča stranka pojasnjuje, da se vprašanje uporabe pravil Začasnega okvira nanaša na razlago materialnega prava, zato jih je organ dolžan upoštevati in mora na njihovo uporabo paziti po uradni dolžnosti. Odsotnost izrecne trditve tožeče stranke o neuporabi Začasnega okvira v upravnem postopku pred vložitvijo tožbe je zato šteti za irelevantno. Enako velja glede uveljavljanje kršitev ustavnih pravic in spornosti ZIUOPDVE. Tožeča stranka je prvostopenjskemu organu predložila dokaze, s katerimi je dokazovala, da na dan 31. 12. 2019 ni bila podjetje v težavah, zato je upravičena do pomoči v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, na podlagi katere je tožeča stranka dolžna vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 15.170,17 EUR in za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 15.170,17 EUR oziroma v skupni višini 30.340,34 EUR, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožeča stranka na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah, skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE za pridobitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov.

10Pravna podlaga obravnavane zadeve torej izhaja iz 109. člena ZIUOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, pravna ali fizična oseba, ki: - je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, - ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, - na dan 31. december 2019 ni podjetje v težavah, skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, - ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov. 113 člen ZIUOPDVE pa določa, da se ukrep iz tega poglavja izvaja v skladu s točko 3.12 in točko 3.1 Začasnega okvira.

11Upravni organ je izvedel nadzor, v katerem je na podlagi podatkov iz bilance stanja ugotovil, da je celotni kapital tožeče stranke na dan 31. 12. 2019 izkazan v negativnem znesku 83.826,78 EUR, vpoklicani kapital pa v znesku 8.000,00 EUR, kar pomeni, da je tožeča stranka zaradi nakopičenih izgub izgubila več kot polovico vpisanega osnovnega kapitala, zaradi česar se šteje za podjetje v težavah in ni upravičena do izredne pomoči, ker ne izpolnjuje pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Iz točke 18.(a) 2. člena Uredbe 651/2014 med drugim izhaja, da je družba z omejeno odgovornostjo (razen MSP, ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) podjetje v težavah, če je zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala.

12Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na Začasni okvir, in sicer na točko 3.12 in podtočko 87.f, v skladu s katero se pomoč ne odobri podjetjem, ki so bila dne 31. 12. 2019 že podjetja v težavah. Z odstopanjem od navedenega se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Sodišče glede navedenega potrjuje stališče toženke, da določila Začasnega okvira niso obvezujoča za države članice EU, saj so z Začasnim okvirom oziroma sporočilom določene le vrste in obsegi pomoči, ki jih posamezna država članica lahko uporabi. Navedeno izhaja tudi iz dikcije poglavja 1.3 Začasnega okvirja, ki med drugim določa, da Začasni okvir določa možnosti, ki jih imajo na podlagi pravil EU države članice za zagotavljanje likvidnosti in dostopa do financiranja podjetjem, ki se soočajo z nenadnim pomanjkanjem. Enako izhaja iz 12. točke Začasnega okvira, ki določa, da je Komisija z Začasnim okvirom določila različne možnosti, ki so na voljo državam članicam zunaj področja uporabe nadzora EU nad državno pomočjo, in ki jih lahko uvedejo brez sodelovanja Komisije. Tudi v 288. členu Pogodbe o delovanju EU sporočila Komisije niso navedena med zavezujočimi pravnimi akti. Enako izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU.² Iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca v zadevi C-526/14 z dne 18. 2. 2016, Kotnik in drugi proti Republiki Sloveniji, izhaja, da akti t. i. "mehkega prava", kot so smernice, obvestila, sporočila, držav članic ne zavezujejo. Edini učinek imajo v razmerju do Komisije, in sicer kot omejitev izvajanja njenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.³

13Sodišče po povedanem zavrača očitke tožeče stranke o zmotno uporabljenem materialnem pravu, ker davčni organ ni upošteval točke 3.12 oziroma podtočke 87.f Začasnega okvira, saj določila Začasnega okvira niso zavezujoča, niti jih zakonodajalec (v zvezi z odstopanjem za mikro in mala podjetja v težavah) ni prenesel v določila ZIUOPDVE. Zavezujočo naravo mu ne daje niti 113. člen ZIUOPDVE. Sodišče v tej zvezi sledi pravilni obrazložitvi toženke, da se dodelitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov izvaja v skladu s točko 3.12 in točko 3.1 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči, kot to določa 113. člen ZIUOPDVE, vendar ob upoštevanju pogojev, ki jih določa ZIUOPDVE. Iz jezikovne razlage jasno izhaja izjema za mikro in mala podjetja v Začasnem okvirju in sicer, da je državam članicam EU prepuščena diskrecija pri uporabi navedene izjeme, saj besedilo jasno določa, da se državna pomoč "lahko" dodeli, ne pa da se "mora" ali da se "dodeli". Kot pa že pojasnjeno, navedena izjema v slovenski pravni red ni bila prenesena ne z ZIUOPDVE ne z drugim zakonom.

14Sodišče zavrača tudi očitke o kršitvah pravil postopka. Tožbene navedbe, da se prvostopenjski organ ni opredelil do predlaganih dokazov - poslovne dokumentacije, ki naj bi dokazovala tožničino sposobnost poslovanja na dan 31. 12. 2019, temveč je te dokaze zgolj pavšalno zavrnil, so neutemeljene. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka na podlagi telefonskega poziva dne 7. 7. 2021 podala pojasnilo, ki ga je predhodno že pisno vložila na eDavke. V njem je izpostavila le, da je podjetje na dan 31. 12. 2019 res izkazovalo negativni kapital, vendar je bilo podjetje v letu 2020 dokapitalizirano v višini 150.000,00 EUR, s čimer izkazuje pozitivni kapital, kar je tudi razvidno iz bilance stanja na dan 31. 12. 2020. Do navedenega se je organ opredelil, drugih dokazov pa tožeča stranka ni predložila. Glede ugotovitve toženke, da je tožeča stranka podjetje v težavah, pa tožeča stranka pravzaprav ni zanikala, da je njena bilanca na dan 31. 12. 2019 izkazovala negativni kapital. Ravno obratno, tudi v sami pritožbi je tožeča stranka to dejstvo izrecno priznala, pri tem pa dodala, da ga je konec leta 2020 odpravila. Tako ni dvoma, da se je tožeča stranka po točki 18.(a) 2. člena Uredbe 651/2014 na dan 31. 12. 2019 štela za podjetje v težavah. Na to ne vpliva dejstvo, da je svoje obveznosti pravočasno izpolnila niti da je bila v letu 2020 dokapitalizirana. Ker je torej bila podjetje v težavah, je toženka morala odločiti, da po tretji alineji prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ni upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za navedeno obdobje.

15Tožeča stranka v tožbi uveljavlja kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen Ustave RS). Gre za eno temeljnih ustavnih norm in pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju, kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Vendar pa načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, ampak je o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS mogoče govoriti le takrat, kadar se enaki dejanski položaji obravnavajo različno. Tožeča stranka meni, da je bilo načelo enakosti kršeno s tem, ko zakonodajalec različno obravnava družbe, ki so na dan 31. 12. 2019 podjetja v težavah, medtem ko imajo družbe, ustanovljene po 1. 10. 2019 prosto pot do pridobivanja pomoči, ne glede na uspešnost poslovanja. Vendar pa navedeno ne drži. Iz osmega odstavka 109. člena ZIUOPDVE izhajajo omejitve za upravičence, ki so bili registrirani od vključno 1. 10. 2019 do 1. 9. 2020. Treba je tudi upoštevati, da so v konkretnem primeru družbe, ustanovljene po 1. 10. 2019, pričele s poslovanjem v času pred izbruhom epidemije COVID-19, torej v času pred upadom prihodkov od prodaje zaradi omejitev gospodarske dejavnosti, medtem ko so se podjetja v težavah že na dan 31. 12. 2019 soočala z upadom prihodkom še pred izbruhom epidemije COVID-19. Zato po presoji sodišča takšna obravnava ne pomeni diskriminacije tožeče stranke, ampak gre za različno ureditev dveh različnih položajev. Zato sodišče ocenjuje, da z njo ni prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom in s tem do posega v pravice iz 14. člena Ustave RS. Posledično sodišče zavrača tudi očitke o kršitvah pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

16Kršitev načela enakosti se po mnenju tožeče stranke kaže tudi v razmerju do drugih podjetij na ravni EU, saj je Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči namenjen vsem državam članicam EU z namenom enakega obravnavanja in omogočanja izhoda iz gospodarske krize vseh podjetij, ki izpolnjujejo pogoje za mikro in mala podjetja. Kot že obrazloženo, Začasni okvir in njegove spremembe države članice ne zavezuje in se v njej ne uporablja neposredno, zato lahko vsaka država članica obravnavano pomoč uredi tudi drugače, kot je to urejeno v Četrti spremembi Začasnega okvira. Na podlagi navedenega pa zatrjevani neenakopravni položaj tožeče stranke v razmerju do drugih podjetij na ravni EU in kršitev 14. člena Ustave RS po presoji sodišča ni podan. Tožbene navedbe glede kršitve 14. člena Ustave RS, češ da je razlikovalna okoliščina v smislu "presečnega datuma" iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE neprimerna in nerazumna glede na predmet urejanja, ki pomeni neenako obravnavanje enakih položajev in hkrati onemogoča gospodarno, uspešno in učinkovito opravljanje svoje dejavnosti, so po presoji sodišča nekonkretizirane. V skladu s sodno prakso pa tožnica ne more utemeljiti kršitve ustavne pravice iz 14. člena Ustave, ki jo v tožbi nekonkretizirano uveljavlja⁴.

17Sodišče predlogu tožeče stranke, naj prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti, ni sledilo, saj je ocenilo, da zatrjevana protiustavnost, zaradi katere tožnica meni, da je 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE neustavna, ni podana. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče ni našlo nobenih razlogov, ki bi lahko kazali na protiustavnost obravnavane določbe ZIUOPDVE.

18Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

19V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker tožeča stranka izvedbe glavne obravnave ni predlagala. Tudi sicer pa med tožečo stranko in toženko ni sporno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in je odločilnega pomena za sedaj sprejeto odločitev, pač pa so bila sporna le pravna vprašanja (tj. interpretacija določbe 18.(a) točke 2. člena Uredbe 651/2014 v povezavi z določbo 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE).

20Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Objavljen v Uradnem listu Evropske unije C 91 I z dne 20. 3. 2020, C 112 I z dne 4. 4. 2020, C 164 z dne 13. 5. 2020, C 218 z dne 2. 7. 2020 in C 340 I z dne 13. 10. 2020.
² Primerjaj sodbe Sodišča EU C-70/06 z dne 9. 10. 2007, EK proti Portugalski, C-369/07 z dne 7. 7. 2009, EK proti Grčiji, C-270/11 z dne 30. 5. 2013, EK proti Kraljevini Švedski.
³ Primerjaj sklepne predloge generalnega pravobranilca v zadevi C-526/14 z dne 18. 2. 2016, Kotnik in drugi proti Republiki Sloveniji (točke 25, 28, 38 in 39).
⁴ Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 30/2021 z dne 19. 1. 2022, točka 18.