VSRS Sklep I Up 92/2024

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-4727/2023/15 (1221-15) z dne 19. 2. 2024, s katerim je ta zavrgla njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013¹ (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje prošnje. Prav tako je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 19. 2. 2024 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

2Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je 24. 2. 2024 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrglo, ker za njeno obravnavo ni bila izpolnjena procesna predpostavka, to je za meritorno obravnavo sposobna tožba.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je po pooblaščenki zoper navedeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Meni, da mu zgolj zaradi dejstva, ker se ne nahaja več v azilnem domu, ni mogoče odreči sodnega varstva. Odločitev sodišča naj bi zato predstavljala nedopusten in nesorazmeren poseg v njegovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, 6. člena EKČP in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, zoper II. točko izreka pa ni dovoljena.

K I. točki izreka

6Pritožnik v pritožbi navaja, da izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti in da ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar teh razlogov ne navaja. Zatrjuje sicer, da pomeni zavrženje tožbe nedopusten in nesorazmeren poseg v njegovo pravico do sodnega varstva, vendar za utemeljitev tega očitka ne zadošča le izražanje nestrinjanja s tako odločitvijo.

7Pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve namreč ni neomejena, saj zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.² Določanje procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče tožbo zavrže iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, sicer lahko ogrozi pravico do sodnega varstva. Vendar pa to ne pomeni, da vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk že pomeni omejitev pravice do sodnega varstva. Določitev procesnih zahtev oziroma predpostavk je lahko tudi zgolj določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave. Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam.³ Ena od procesnih predpostavk je tudi pravni interes za odločitev.

8Na tej podlagi temelji tudi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). V obrazložitvi te odločitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj pritožnik nima pravnega interesa za vsebinsko obravnavanje tožbe. Vendar teh razlogov ni oprlo le na dejstvo, da se pritožnik ne nahaja več v azilnem domu, kot to zmotno navaja v pritožbi, temveč je obrazložilo tudi, zakaj samovoljna zapustitev azilnega doma vpliva na njegov pravni interes. Tem razlogom pa pritožnik obrazloženo ne nasprotuje.

9V zadevi torej ni sporno, da je pritožnik po izdaji sklepa o zavrženju njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito.⁴ Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.⁵ Navedeno stališče o učinku samovoljne zapustitve azilnega doma na obravnavanje prosilčeve pritožbe v upravnem sporu je Vrhovno sodišče uporabilo tudi v zadevah (primerljivih z obravnavano) zavrženja prošnje zaradi predaje drugi državi članici. V sklepu I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022⁶ je razložilo,⁷ da navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

10Tako stališče izhaja tudi iz več odločitev Ustavnega sodišča o zavrženju ustavnih pritožb v primerih, ko je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom.⁸ Pri tem je izrecno opozorilo na zakonsko določene obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1; podobno prvi in drugi odstavek 17. člena ter prvi odstavek 32. člena prej veljavnega Zakona o azilu). Te obveznosti pa zavezujejo tudi prosilce, ki jih pristojni organ obravnava na podlagi Uredbe Dublin III.

11Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

12Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, je izpodbijana odločitev toženke postala pravnomočna, s čimer je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več niti pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavržena tudi zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Odločba Ustavnega sodišča št. Up-341/99-10 z dne 4. 10. 2001.
³ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011.
⁴ S tem je nastal položaj, primerljiv s tistim, v katerem se v času do izdaje odločbe po drugi alineji drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) šteje, da je tožnik umaknil prošnjo za mednarodno zaščito.
⁵ Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
⁶ Enako v sklepih I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023 in I Up 18/2024 z dne 14. 2. 2024.
⁷ Ob sklicevanju na sklep Ustavnega sodišča Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008.
⁸ Glej npr. sklepe Up-555/07 z dne 4. 7. 2008, Up-1440/06 z dne 7. 2. 2007 , Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, primerjaj tudi 7. točko obrazložitve odločbe Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 in Up-17/18 z dne 13. 2. 2018.