UPRS Sodba in sklep II U 414/2020-34

I. Dopusti se sprememba tožbe z dne 31. 5. 2023.

II. Tožba se zavrže v delu, da "je sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Bpp 558/2018 z dne 22. 8. 2019 nezakonit ter se razveljavi in se zadevo (v tem delu) vrne organu za BPP v ponovno odločanje".

III. Tožbi se v preostalem delu ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Bpp 558/2018 z dne 2. 12. 2020 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje od plačila.

V. Zavrne se zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka.

Glede poteka upravnega postopka

1Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju toženka) zavrnil predlog tožnika za priznanje nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po napotnici BPP 558/2018 z dne 7. 9. 2018.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo BPP 558/2018 z dne 7. 9. 2018 B. B. (v nadaljevanju prizadeta stranka) dodeljena BPP za nadaljnje zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Celju IX K 46459/2015, za izvajanje BPP je bil določen odvetnik A. A. Ta je toženki po opravljenih storitvah v navedeni kazenski zadevi 15. 7. 2019 pravočasno vrnil potrjeno in izpolnjeno napotnico. S sklepom z dne 22. 8. 2019, ki je že pravnomočen, je toženka odvetniku tudi odmerila potrebne izdatke in nagrado za opravljena dejanja BPP v skupnem znesku 2.016,83 EUR. Odvetnik pa je 19. 11. 2020 pri BPP, sklicujoč se na že po citirani odločbi dodeljeno BPP, vložil še en stroškovnik, v katerem uveljavlja plačilo dodatno nastalih stroškov zastopanja v navedeni kazenski zadevi, zaradi ponovljenega postopka, nastalih po vračilu napotnice, in sicer za zastopanje v tej kazenski zadevi pred sodiščem prve in druge stopnje. Toženka ugotavlja, da odvetnik na podlagi predmetne odločbe ni upravičen do priznanja in izplačila nadaljnjih priglašenih stroškov in se sklicuje na prvi odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Napotnice, potem ko je ta pravilno izpolnjena in vrnjena službi za BPP, ni več mogoče dopolnjevati oz. zahtevati povračila stroškov postopka za dejanja, ki so bila izvršena po vračilu napotnice in ki jih izvajalec BPP v napotnici ni priglasil. V napotnici se ob soglasju tako upravičenca kot tudi izvajalca BPP dokončno opredeli obseg opravljene BPP, kar je podlaga za obračun stroškov in za izplačilo nagrade odvetniku. S podpisom in vračilom napotnice torej upravičenec in izvajalec BPP organu za BPP skladno z določbo 1. odstavka 40. člena ZBPP sporočita, da je storitev BPP opravljena/končana in da so podani pogoji za obračun in izplačilo stroškov BPP. Ker je v obravnavani zadevi odvetnik - izvajalec BPP, katerega dolžnost je bila vrniti napotnico, brez kakršnegakoli dodatnega pojasnila oz. opombe 15. 7. 2019 vrnil izpolnjeno napotnico s stroškovnikom za dotlej opravljena dejanja (stroški so bili odvetniku že tudi odmerjeni), je toženka štela, da je bila storitev BPP opravljena oz. da upravičenec do BPP, ki je napotnici tudi podpisal, BPP ne želi več koristiti. Odvetnik, ki ni zaprosil za izdajo še ene dodatne napotnice niti ni bila vložena nova prošnja za dodelitev BPP, zato ni upravičen do plačila kasneje nastalih in priglašenih stroškov postopka, to je stroškov zastopanja v ponovljenem postopku v tej kazenski zadevi. Ti stroški so tako glede na dano situacijo stvar pogodbenega razmerja med odvetnikom in upravičencem. Toženka je zato tožnikov predlog za povrnitev teh stroškov kot neutemeljenega zavrnila.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter v vlogi z dne 18. 3. 2021, 18. 8. 2021, 8. 9. 2022 in 14. 10. 2022 pojasnjuje, da je bil z odločbo z dne 7. 9. 2018 določen kot izvajalec BPP za nadaljnje zastopanje upravičenca pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju IX K 46459/2015. V navedeni zadevi je kazensko sodišče izdalo sodbo 11. 3. 2019, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo, nato pa še pred pritožbenim odločanjem 15. 7. 2019 vrnil organu za BPP napotnico. Višje sodišče v Celju je zadevi po uradni dolžnosti ugodilo in sodbo razveljavilo, ker razpravljajoča okrajna sodnica ni bila (več) razporejena na Okrožno sodišče v Celju. Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje in dodeljena novi sodnici. To pomeni, da navedena prvostopenjska sodba sploh ni bila izdana, saj lahko sodbo izda le sodnik, ki je za to pristojen. Tožnik in upravičenec sta napotnico vrnila 15. 7. 2019, vendar nista mogla pričakovati, da je sodbo sodišča prve stopnje izdala sodnica, ki ji je razporeditev na Okrožnem sodišču v Celju prenehala. Organ se pri svoji odločitvi sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča II U 497/2009 z dne 16. 2. 2011, vendar je to stališče spremenjeno s sodbo Upravnega sodišča II U 138/2017 z dne 16. 10. 2019. Tako je zmotno stališče organa, da po vrniti napotnice za nadaljnje opravljene storitve izvajalec oz. tožnik več ni upravičen, da zaračunava opravljene storitve BPP. Sodna praksa, na katero se sklicuje organ, v konkretni zadevi ne velja, saj je legitimno sodbo sodišče prve stopnje izdalo šele 8. 6. 2020 in je drugostopenjsko sodišče o njej odločalo šele 23. 10. 2020, na seji senata, kjer je bil tožnik kot zagovornik prisoten. Zato je organ zmotno ugotovil materialno pravo, posledično pa tudi dejansko stanje. Legitimna kazenska sodba je bila izdana šele 8. 6. 2020, o njej pa je meritorno odločalo Višje sodišče šele 23. 10. 2020. Zato je napotnica skupaj z odločbo BPP zajemala vse opravljene odvetniške storitve od izdaje napotnice do pravnomočnosti sodbe 23. 10. 2020. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z dne 2. 12. 2020 odpravi. Sodišče naj ugotovi še, da je s sklepom z dne 22. 8. 2019² odmerjena in izplačana le akontacija delno opravljenih storitev in naj se o vseh stroških nudenja pravne pomoči odloči ponovno s sklepom organa za BPP. Priglaša tudi stroške postopka. Z vlogo z dne 31. 5. 2023 tožnik spremeni tožbo³, kot bo razvidno iz obrazložitve k I. točki izreka te sodne odločbe.

4Toženka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala. V vlogi z dne 29. 9. 2022 pa je še pojasnila, da je neutemeljeno sklicevanje tožnika na odločitev o stroških v kazenski zadevi, saj je postopek odločanja do upravičenosti do povračila stroškov in nagrad izvajalca BPP samostojen. Tudi če bi tožnik predlog za odmero nagrade in stroškov vložil v kazenskem postopku, mora kazensko sodišče njegov predlog odstopiti v pristojno reševanje organu za BPP, sicer zagovornik lahko pridobi dva izvršilna naslova za plačilo stroškov za opravljeno delo. Ko je tožnik priglasil stroške ob vrnitvi napotnice, mu je organ te stroške priznal s sklepom z dne 22. 8. 2019.

5Prizadeta stranka je v postopku vložila vlogo z dne 7. 9. 2022, v kateri navaja, da so ji bili stroški za prvi kazenski postopek nepravilno odmerjeni. Razliko pa bo morala plačati iz lastnega žepa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo razveljavi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. V tej vlogi priglasi tudi stroške postopka. Z vlogo z dne 31. 5. 2023 umakne predlog za svoje zaslišanje.

Odločanje po sodnici posameznici

6Sodni senat je 20. 4. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejel sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Stranke sestavi sodišča niso ugovarjale.

Oprava glavne obravnave

7Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 14. 6. 2023 v odsotnosti pravilno vabljene toženke in prizadete stranke. Na naroku je sodišče vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A13 tožnika in C1 do C2 prizadete stranke ter v prilogo sodišča S1.

8Sodišče pa je na naroku zavrnilo druge predlagane dokaze tožnika, in sicer pribavo in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Celju VII (prej IX) K 46459/2015 ter zaslišanje tožnika in prizadete stranke. Dejstva, ki naj bi jih sodišče ugotovilo z izvedbo teh dokazov, so namreč med strankama nesporna (da je tožnik kot izvajalec BPP za prizadeto stranko vrnil napotnico BPP 15. 7. 2019 po vložitvi pritožbe; da je bila prvotna kazenska sodba po uradni dolžnosti razveljavljena, ker je razpravljajoči sodnici potekla začasna razporeditev na Okrožno sodišče v Celju; da Višje sodišče v Celju pritožbe ni meritorno obravnavalo (niti opravilo seje senata zaradi tega), ker je izdano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti; ter o odločitvi Vrhovnega sodišča RS II Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021 (tudi glede stroškov kazenskega postopka)), zato navedenim dejstvom sodišče kot resničnim sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zaradi navedenega je sodišče te dokaze kot nepotrebne zavrnilo.

9Prizadeta stranka pa je z vlogo z dne 31. 5. 2023 umaknila predlog za zaslišanje prizadete stranke, kar je sodišče vzelo na znanje.

K I. točki izreka

10Tožnik je z vlogo z dne 31. 5. 2023 spremenil tožbo - prvotnemu tožbenemu zahtevku je dodal še zahtevek, da naj sodišče "razveljavi"⁴ tudi sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 558/2018 z dne 22. 8. 2019 ter zadevo tudi v tem delu vrne organu za BPP v ponovno odločanje.

11Sprememba tožbe je bila poslana v izjavo toženki in prizadeti stranki, ki spremembi tožbe nista nasprotovali.

12ZUS-1 v 41. členu ureja spremembo tožbe le za akcesorne zahtevke. Sodišče je zato odločitev oprlo na 185. člen ZPP v zvezi s prvimi odstavkom 22. člena ZUS-1. Toženka in prizadeta stranka se naroka 14. 6. 2023 (na katerega sta bili pravilno vabljeni) nista udeležili in pred tem nista nasprotovali spremembi tožbe, ki je bila podana že v vlogi z dne 31. 5. 2023, čeprav jima je sodišče spremembo tožbe posredovalo in ju pozvalo k eventualni izjavi v roku 8 dni. Tako toženka kot prizadeta stranka sta v postopku po spremembi tožbe vložili vsaka svojo vlogo (v kateri sta napovedali, da ju ne bo na narok), vendar spremembi tožbe niti v tej vlogi nista nasprotovali.

13Sodišče je že zato spremembo tožbe dopustilo, poleg tega pa sodi, da je to smotrno tudi za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi in tretji odstavek 185. člen ZPP).

K II. točki izreka

14Sodišče je dopustilo spremembo tožbe, naj se odpravi tudi sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Bpp 558/2018 z dne 22. 8. 2019.

15Tožba v tem delu ni dovoljena.

16Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Sodišče mora preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče med drugim tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

17Tako je ravnalo tudi zoper obravnavani sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 22. 8. 2019. Zoper navedeni sklep z dne 22. 8. 2019 je bil namreč dovoljen upravni spor, vendar tožnik upravnega spora ni sprožil v 30 dneh od vročitve navedenega izpodbijanega sklepa, navedeni sklep je tako postal pravnomočen 27. 9. 2019 (kot izhaja iz upravnega spisa na l. št. 17), kar ni sporno ne za stranki ne za prizadeto stranko.

18Sodišče v upravnem sporu, kadar se v njem izpodbijajo upravni akti, lahko presoja le pravilnost in zakonitost dokončnih upravnih aktov, ne pa pravnomočnih upravnih aktov. Zato je skladno z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo v delu odprave navedenega sklepa z dne 22. 8. 2019 kot prepozno zavrglo, saj bi moral tožnik navedeni sklep pravilno izpodbijati v upravnem sporu v roku 30 dni od prejema tega sklepa (česar ni storil, navedeni sklep je postal pravnomočen 27. 9. 2019), spremembo tožbe v zvezi s tem pa je vložil šele 31. 5. 2023, torej prepozno. Sodišče je zato v tem delu tožbo zavrglo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodne odločbe.

K III. točki izreka

19Tožba je v preostalem delu utemeljena.

20Za odločitev o preostali tožbi v zadevi je pomembno vprašanje, ali je tožnik, ki je bil pooblaščen za izvajanje BPP v kazenski zadevi na prvi in drugi stopnji, upravičen tudi do povračila stroškov kazenskega postopka, ki so nastali v ponovljenem postopku po tem⁵, ko je organu za BPP že vrnil napotnico in mu tudi priložil stroškovnik za dotlej opravljena dejanja pravne pomoči. Sporno v zadevi je torej, ali lahko izvajalec BPP zahteva vračilo stroškov za dejanja pravne pomoči, ki jih v napotnici ni navedel, saj ta dejanja v času vračila napotnice še niso bila opravljena.

21Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik z odločbo organa za BPP z dne 7. 9. 2018 določen kot izvajalec BPP za nadaljnje zastopanje upravičenca pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju IX K 46459/2015. Na podlagi omenjene odločbe je bila tožniku izdana (ena) napotnica, ki jo je tožnik strokovni službi za BPP vrnil še pred zaključkom kazenskega postopka na drugi stopnji (kazensko sodišče je izdalo sodbo 11. 3. 2019, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, nato pa napotnico 15. 7. 2019 vrnil organu še pred pritožbenim odločanjem). Višje sodišče v Celju je zadevi po uradni dolžnosti ugodilo in sodbo razveljavilo, ker razpravljajoča okrajna sodnica ni bila (več) razporejena na Okrožno sodišče v Celju. Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje in dodeljena novi sodnici. Vse navedeno med strankama in prizadeto stranko ni sporno, zato sodišče navedenim dejstvom kot resničnim sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

22V napotnici, ki ji je bil priložen tudi stroškovnik, je tožnik zahteval povračilo stroškov kazenskega postopka, ki so nastali do dneva vračila napotnice. Po izdaji sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 558/2018 z dne 22. 8. 2019, s katerim so bili tožniku odmerjeni stroški BPP (in ki je že pravnomočen), pa je tožnik organu za BPP 19. 11. 2020 predložil dodatni stroškovnik, s katerim je uveljavljal plačilo stroškov tudi za dejanja v kazenskem postopku, ki so bila izvedena po vračilu napotnice⁶ (in po razveljavitvi kazenske sodbe po uradni dolžnosti ter vrnitvi zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču).

23Navedenemu toženka nasprotuje. Svojo odločitev, da odvetniku ne prizna stroškov, vloženih z dodatnim stroškovnikom 19. 11. 2020 (za zastopanje v ponovljenem kazenskem postopku na prvi in drugi stopnji), utemeljuje na določbi 40. člena ZBPP in stališču, da napotnice, potem, ko je ta pravilno izpolnjena in vrnjena službi za BPP, ni mogoče več dopolnjevati oz. zahtevati povračila stroškov postopka za dejanja, ki so bila izvršena po vračilu napotnice in ki jih izvajalec pravne pomoči v napotnici ni priglasil.

24Sodišče v konkretni zadevi tega stališča ne sprejema kot pravilnega. Odločitev o tem, kdaj je storitev opravljena, je skladno s sodno prakso odvisna od vrste in obsega dodeljene pravne pomoči, ki se, skladno z določbami 37. člena ZBPP, določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP. Obseg odobrene BPP v konkretni zadevi je bil z navedeno odločbo BPP določen za nadaljnje zastopanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju IX K 46459/2015 na prvi in drugi stopnji. Po sodni praksi, ki ji pritrjuje strokovna literatura, je - kadar je upravičencu dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji - storitev opravljena z vročitvijo odločbe sodišča druge stopnje. To pomeni, da trenutek opravljene storitve nastopi takrat, ko odvetnik prejme drugostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o zadevi, za katero je dodeljena BPP.⁷ V konkretni zadevi pa o zadevi s sodno odločbo druge stopnje ni bilo (meritorno) odločeno, saj je Višje sodišče v Celju izdano kazensko sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo, saj jo je izdala oseba, ki ni bila pooblaščena za izdajo kazenske sodbe Okrožnega sodišča. Glede na navedeno torej stroški, ki jih je priglasil tožnik 19. 11. 2020, sodijo v obseg storitev odobrene BPP, saj se je s strani Višjega sodišča v Celju po uradni dolžnosti razveljavila sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 3. 2019 in se zadeva vrnila v ponovno odločanje navedenemu sodišču.⁸

25Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sta za izplačilo storitev BPP pomembni tako odločba o dodelitvi BPP kot napotnica.⁹ Kot že navedeno, pristojni organ za BPP z odločbo, s katero ugodi prošnji, namreč določi oz. navede izrecno obliko in obseg dodeljene pravne pomoči (tretji odstavek 37. člena ZBPP), izvajalec BPP pa je upravičen do plačila storitev BPP le, če pristojni strokovni službi za BPP vrne napotnico v 15 dneh po opravljeni storitvi (prvi in peti odstavek 40. člena ZBPP).¹⁰ O končnem obračunu storitev BPP odloči pristojni organ za BPP s sklepom najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne napotnice (šesti odstavek 40. člena ZBPP). Vse navedeno je bilo v konkretni zadevi izvedeno, saj je tožnik po opravljenih storitvah vrnil izdano napotnico po vložitvi pritožbe zoper izdano kazensko sodbo, vendar pa je bila ta z odločbo Višjega sodišča v Celju razveljavljena po uradni dolžnosti in zadeva vrnjena v ponovno odločanje.

26ZBPP sicer ureja možnost izdaje več napotnic (peti odstavek 39. člena ZBPP), sploh za različne faze postopka. Vendar v konkretni zadevi strokovna služba za BPP tako ni ravnala, četudi je bil odvetnik z odločbo BPP pooblaščen za zastopanje upravičenca v navedeni kazenski zadevi na prvi in drugi stopnji. Tožniku je izdala le eno napotnico. Tožnik bi lahko strokovno službo za BPP takoj oz. vsaj po izdaji navedene sodne odločbe druge stopnje pozval k dostavi nove napotnice.¹¹ Vendar pa tudi tožnik tega ni storil. Organu za BPP je po končanju dejanj po dodeljeni BPP vrnil le stroškovnik, sklicujoč se na prvotno, že vrnjeno napotnico in odločbo upravičenca za dodelitev BPP z dne 7. 9. 2018 (v katere obseg so opravljena dejanja BPP za upravičenca, priglašena na novem stroškovniku, sodila, kot že pojasnjeno).

27Sodišče je zato presodilo, kakšna je pravna narava napotnice. Iz sodne prakse, ki ji pritrjuje strokovna literatura, izhaja, da se napotnica šteje za zahtevek odvetnika za plačilo nagrade za opravljeno delo in povrnitev stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi, in v obsegu dodeljene BPP, pri čemer sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in torej odvetniku ne more priznati več, kot je zahteval v napotnici.¹² Hkrati pa upravičenec s podpisom napotnice jamči, da je odvetnik opravil v napotnici naštete storitve in v navedenem obsegu.

28Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi tožniku kot izvajalcu BPP po razveljavitvi kazenske sodbe po uradni dolžnosti ni bila izdana nova napotnica z vsebino, ki jo določa 39. člen ZBPP (nove napotnice, kot sicer razvidno iz upravnega spisa, od toženke tožnik tudi ni zahteval, čeprav je dobil za zastopanje na prvi in drugi stopnji le eno napotnico). Navedeno ravnanje tudi ni izrecno določeno v ZBPP. Vendar po presoji sodišča navedeno nepravilno postopanje tožnika, ki ni pozival na predložitev nove napotnice (kot tudi že organa za BPP, ki je kljub podelitvi BPP za zastopanje na prvi in drugi stopnji tožniku posredoval le eno napotnico) glede na okoliščine zadeve, ko je bila prvotno izdana kazenska sodba razveljavljena po uradni dolžnosti, ne daje podlage za zaključek toženke, da tožnik ni upravičen do povračila nadaljnjih stroškov za zastopanje v navedeni kazenski zadevi po vrnjeni napotnici. Dejstvo je, da je tožnik tudi po razveljavitvi kazenske sodbe po uradni dolžnosti upravičencu nudil pravno pomoč v okviru, kot mu je bila z odločbo zagotovljena (četudi ni zaprosil za novo napotnico ne po prejemu odločbe BPP, ko mu je bila izdana le ena napotnica, ne po razveljavitvi prvotne kazenske sodbe), zato bi toženka v konkretni zadevi zaradi izjemnosti situacije (ko v zadevi po vrnitvi napotnice ni bila izdana drugostopenjska odločba, s katero bi bilo meritorno odločeno o zadevi) o upravičenosti do plačila zgolj na podlagi predloženega stroškovnika (ki bi ga v konkretni zadevi organ smiselno lahko štel za zahtevek odvetnika za plačilo nagrade za opravljeno delo in povrnitev stroškov v zvezi z opravljenim delom) brez (nove) napotnice morala odločiti in ga ne a priori zavrniti, ker je tožnik že vrnil napotnico (in ni pridobil nove).¹³ Dejstvo, da na stroškovniku ni podpisa upravičenca (ki bi potrdil, da so bile priglašene storitve tudi opravljene, in to v priglašenem obsegu), pa lahko organ odpravi s pozivom na dopolnitev po 67. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

29Sodišče zato ugotavlja, da je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi nepravilno uporabljeno, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

30Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo ta ob upoštevanju materialno pravnega stališča, ki izhaja iz te sodbe in dopolnitvi dejanskega stanja (pri čemer naj preveri tudi pravočasnost tožnikove priglasitve stroškov s stroškovnikom glede na sprejeto odločitev drugostopenjskega kazenskega sodišča. Če je bil stroškovnik vložen pravočasno, pa naj upošteva tudi, da so bili stroški v zvezi s pritožbo z dne 15. 7. 2019 že priznani s pravnomočnim sklepom z dne 22. 8. 2019. Če meni, da je treba pridobiti pred odmero stroškov tudi soglasje upravičenca (da so bili priglašeni stroški tožnika na stroškovniku navedeni v pravilnem obsegu in tudi opravljeni), naj ravna po 67. členu ZUP)) odločila o upravičenosti do povračila stroškov, povezanih z nadaljnjim zastopanjem upravičenca do BPP v navedenem kazenskem postopku po vrnitvi napotnice.

K IV. točki izreka

31Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanj enaki, kot če bi uspel s tožbo v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila skladno s Pravilnikom. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar z 22 % DDV (ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV) znaša 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena tožniku po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

K V. točki izreka

32Prizadeta stranka je v vlogi z dne 8. 9. 2022 priglasila stroške postopka. Sodišče ni ugodilo njeni zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ki se sicer obravnava na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.¹⁴ Ta določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Ti pa so po mnenju sodišča potrebni, če so v vlogi navedbe, pomembne za razjasnitev zadeve oz. ki vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa prizadeta stranka v pripravljalnih vlogah takih navedb ni podala, saj se je sodišče lahko odločilo že na podlagi upravnega spisa ter navedb strank in torej prizadeta stranka ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve oz. vplivala na odločitev sodišča ter zato niso nastali potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

¹ Dejansko je tožnik najprej pri datumu izdaje navedenega sklepa navedel letnico 2018, kar pa je tožnik pravilno popravil v vlogi z dne 31. 5. 2023 (gre za sklep z dne 22. 8. 2019). Ker poprava letnice v tožbenem zahtevku ni sprememba tožbe (skladno s tretjim odstavkom 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, je sodišče pravilni popravi letnice v zahtevku sledilo.
² Hkrati tožbo tudi popravi, kot razvidno že iz prejšnje opombe.
³ Glede na to, da ZUS-1 ne pozna pojma razveljavitve izpodbijane odločbe (prvi odstavek 33. člena ZUS-1), je sodišče štelo, da s tem smiselno predlaga odpravo tega sklepa.
⁴ Čeprav sta tako organ kot tožnik govorila o nadaljnjih stroških, nastalih v kazenskem postopku, sodišče pripominja, da so na novem stroškovniku ponovno zaobseženi tudi že priglašeni stroški pritožbe z dne 15. 7. 2019 (o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 22. 8. 2019).
⁵ Glej prejšnjo opombo.
⁶ Glede izteka zastopanja po BPP na prvi stopnji, kar smiselno velja tudi za zastopanje po BPP na drugi stopnji, glej sodbe Upravnega sodišča RS: I U 573/2012 z dne 6. 9. 2012, I U 1394/2015 z dne 26. 11. 2015, I U 1517/2016 z dne 19. 12. 2017, I U 214/2020 z dne 26. 10. 2021, I U 1763/2020 z dne 15. 3. 2022; tako tudi Petra Janželj: Problemi priglasitve in odmere stroškov pooblaščencev po ZBPP, Revija Odvetnik, 3 (96)/2020.
⁷ Glej opombo 5.
⁸ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 264/2017 z dne 7. 2. 2018, točka 9 obrazložitve.
⁹ Iz prvega odstavka 39. člena ZBPP je razvidno, da strokovna služba za BPP upravičencu izda napotnico na podlagi odločbe, s katero pristojni organ za BPP dodeli BPP.
¹⁰ V praksi to pomeni, da organ za BPP na podlagi vsake napotnice sprejme ločen sklep za odmero (nadaljnjih) odvetniških stroškov za izvajanje BPP. Strokovna služba BPP v praksi načeloma dopušča, da odvetniki napotnice oddajajo za posamične zaključene sklope storitev in stroškov, saj šteje, da v tem primeru ne gre za dopolnjevanje napotnice, temveč za več napotnic, izdanih na podlagi iste odločbe o BPP - tako Petra Janželj: Problemi priglasitve in odmere stroškov pooblaščencev po ZBPP, Revija Odvetnik, 3 (96)/2020.
¹¹ Glej sodbo Upravnega sodišča II U 426/2016 z dne 29. 8. 2018 in Petra Janželj: Problemi priglasitve in odmere stroškov pooblaščencev po ZBPP, Revija Odvetnik, 3 (96)/2020.
¹² Smiselno tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 138/2017 z dne 16. 10. 2019.
¹³ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.