VSRS Sodba I Ips 26122/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 26122/2014 z dne 11. 3. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in tri mesece zapora. Odločilo je o premoženjskopravnih zahtevkih ter stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 26122/2014 z dne 30. 12. 2022 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega ter drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi in sodbi obeh sodišč spremeni tako, da obsojenca oprosti očitka, podredno pa naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloži ali prekine izvršitev pravnomočne odločbe.

3Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenčevim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili. Obsojencu pa Vrhovno sodišče, po več poskusih vročanja na do tedaj znane naslove, odgovora ni uspelo vročiti.

B.

Vsebina zahteve

5Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je višje sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo pravice do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Utemeljujejo jo z navedbami, da sta kot članici pritožbenega senata, ki je odločal o obsojenčevi pritožbi, sodelovali dve višji sodnici, s katerima je obsojenec v neposrednem sodnem sporu. Takšna okoliščina krni videz nepristranskosti, zato bi sodnici iz sojenja morali biti izločeni. Pojasnjujejo še, da je obsojenec takoj, ko je izvedel za sestavo pritožbenega senata, podal pravočasno zahtevo za izločitev sodnic, ki jo je predsednik višjega sodišča zavrnil.

Izhodišča za presojo

6V kazenskem postopku institut izločitve sodnika ureja 39. člen ZKP. Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi iz 1. do 5. točke prvega odstavka 39. člena ter drugega odstavka 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno, in odklonitveni razlogi iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Navedeno zakonsko določbo je treba razlagati v luči določbe prvega odstavka 23. člena Ustave, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobno določbo vsebuje tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), ki v prvem odstavku 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo pravico, da o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

7V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča¹ in po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)² se za presojo nepristranskosti sojenja uporabljata subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika, in objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Ni torej dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko, ampak mora biti sodišče sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Ta se kaže v zaupanju, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v javnosti in v primeru kazenskih postopkov tudi pri obdolžencih. Za zagotavljanje objektivnega videza tega jamstva je poleg zagotavljanja garancij v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti sodnega odločanja v javnosti oziroma povzročijo dvom o njem. Pri presoji o videzu nepristranskosti je odločilno, ali so v konkretnem primeru podane takšne okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti sodnika.

O kršitvi pravice do nepristranskega sojenja

8Procesno relevantna dejstva so sledeča:

‒ o sestavi pritožbenega senata Višjega sodišča v Mariboru je bil obsojenec seznanjen z obvestilom z dne 1. 12. 2022,

‒ obsojenec je dne 12. 12. 2022 podal predlog za izločitev višjih sodnic in predlog za prenos krajevne pristojnosti; utemeljeval ju je s trditvami, da je zoper pet posameznih sodnikov Okrožnega in Višjega sodišča v Mariboru, med njimi tudi dve višji sodnici, ki sta bili dodeljeni v pritožbeni senat, vložil civilno tožbo in torej v drugem postopku proti obsojencu nastopata v vlogi tožene stranke; opozoril je še, da je bila iz tega razloga že prenesena krajevna pristojnost za odločanje o vloženi odškodninski tožbi z Okrožnega sodišča v Mariboru na Okrožno sodišče v Celju,

‒ predlog za delegacijo pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru je Vrhovno sodišče s sklepom I Kr 26122/2014 z dne 20. 12. 2022 zavrnilo z obrazložitvijo, da vpletenost dveh posameznih sodnic v pravdni spor z obsojencem ne pomeni, da je videz nepristranskosti okrnjen za celotno višje sodišče, ter da se pravica do nepristranskega sodnika primarno uresničuje prek instituta izločitve sodnika,

‒ predlog za izločitev sodnic je predsednik Višjega sodišča v Mariboru zavrnil s sklepom z dne 28. 12. 2022 ter se pri tem oprl na argumente, da stranke z vlaganjem tožb ali drugih pravnih sredstev ne morejo povzročiti izločitve sodnika ter da dejstvo vložene civilne tožbe, ki izvira iz pretekle odločitve sodnic v drugi zadevi, ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost sodnic.

9Podatki spisa potrjujejo trditve vložnikov, da je obsojenec zoper dve višji sodnici, ki sta odločali v pritožbenem senatu, v letu 2021 vložil tožbo za plačilo odškodnine. Tožba se nanaša na zatrjevano odgovornost za škodo, ki naj bi obsojencu nastala zaradi krivdnega ravnanja sodnic v drugi kazenski zadevi, in o njej v času odločanja pritožbenega senata, glede na spisovno gradivo, še ni bilo odločeno.

10Iz tega izhaja, da sta bili sodnici v času sojenja na Višjem sodišču v Mariboru kot toženi stranki v drugem civilnem postopku nasproti obsojencu, na kar je slednji pravočasno opozoril s predlogom za izločitev. V obravnavani zadevi sta v pritožbenem senatu delovali kot sodnica poročevalka oziroma predsednica senata.

11Takšna okoliščina, ko je sodnica z obdolžencem v osebnem (sodnem) sporu, po presoji Vrhovnega sodišča pri razumnem človeku utemeljeno vzbuja dvom v videz nepristranskosti sodnice. Izjemo bi lahko predstavljali le primeri, ko bi bilo v vlaganju tovrstnih pravnih sredstev mogoče prepoznati zlorabo pravice. Vrhovno sodišče je tako že presodilo, da gre pri vlaganju kazenskih ovadb oziroma obtožb zoper sodnike med kazenskim postopkom zaradi nestrinjanja s procesnimi odločitvami lahko za izigravanje pravila o zakonitem sodniku, kar ne more biti dopustno.³ Takšne zlorabe pa v obravnavanem primeru ni mogoče prepoznati. Prvič iz razloga, ker vložena odškodninska tožba zoper sodnici izvira iz popolnoma druge (kazenske) zadeve, ki z obravnavanim primerom in v njem sprejetimi procesnimi odločitvami ni z ničemer povezana; in drugič zaradi časovne odmaknjenosti, saj je obsojenec vložil odškodninsko tožbo že več kot leto dni pred tem, ko je bila obravnavana kazenska zadeva predložena v odločanje pritožbenemu sodišču.

12Na podlagi pojasnjenega Vrhovno sodišče pritrjuje vložnikom, da so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti sodnega odločanja. Takšna povezava med sodnico in obdolžencem - ko sta hkrati tudi nasprotni stranki v drugem, z obravnavano kazensko zadevo nepovezanem civilnem postopku, in sicer na podlagi tožbe, po kateri obdolženec od sodnice terja plačilo (visokega zneska) odškodnine - bi v očeh razumnega opazovalca lahko povzročila ali vsaj ustvarila upravičen dvom, da sodnica ne more odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.⁴ Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da pri konkretni presoji ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti sodnic, ki sta odločali na višjem sodišču, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja obsojenca in javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi.

C.

13Kljub temu da so bile podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile dvom o videzu nepristranskosti odločanja dveh višjih sodnic na pritožbenem sodišču, slednji iz odločanja nista bili izločeni. Vrhovno sodišče je zato zaradi okrnjenega videza nepristranskosti sojenja ter posledično kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo višjega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Posledično se do ostalih očitkov zahteve, ki so zaradi razveljavitve drugostopenjske sodbe v tej fazi postopka postali brezpredmetni, v obrazložitvi ni opredeljevalo.

14Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Odločbe Ustavnega sodišča Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020, Up-879/14 z dne 20. 4. 2015, Up-799/2013 z dne 22. 1. 2015 ter Up-217/2015 z dne 7. 7. 2016.
² Denimo sodbe v zadevah De Cubber proti Belgiji z dne 26. 10. 1984, Coeme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000, Kyprianou proti Cipru z dne 15. 12. 2005, Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015.
³ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021, I Ips 40945/2018 z dne 13. 5. 2021, I Ips 65611/2012 z dne 23. 7. 2020.
⁴ Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Boyan Gospodinov proti Bolgariji z dne 5. 4. 2018, v kateri je sodišče ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, pri čemer je kot nosilno okoliščino upoštevalo, da je v kazenski zadevi odločalo sodišče, zoper katero je obdolženec vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi nepravilnega vodenja prvega postopka in je torej v istočasnem civilnem postopku nastopalo kot tožena stranka.