VSL Sodba I Cp 855/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 229,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencem naložilo, da opustijo vsakršno poseganje v tožnikovo lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom 0000 44/1, posebej hojo in parkiranje vozil, ter da svojemu psu onemogočijo dostop do nepremičnine. Takšnih ravnanj so se dolžni vzdržati tudi v prihodnje. Toženci so dolžni tožniku povrniti njegove pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Toženci se zoper sodbo pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo ustrezno spremeni (zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži plačilo njihovih pravdnih stroškov), oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Toženci trdijo, da tožbenih trditev ne podpira noben dokaz (niti tožnikova izpoved). Tožnik ni trdil, da se druga toženka v Avstralijo ni preselila z namenom trajnega bivanja. Neprerekane trditve štejejo za nesporne. Posledično je napačna ugotovitev, da toženci niso dokazali, da je druga toženka trajno opustila bivanje na naslovu X. Tožnik ni trdil, še manj dokazal, s katerimi dejanji naj bi vsak od tožencev vznemirjal njegovo lastninsko pravico. Izpovedal je, da je bil pokojni A. A. glavni, ostali pa so ga le poslušali. Dejstvo, da toženci bivajo na naslovu X., ne zadošča za ugotovitev o vznemirjanju. Ni trditev ali dokazov o tem, kateri od tožencev je imetnik psa. Iz tožbenih navedb izhaja, da je s postavitvijo ograje vznemirjanje prenehalo. Prva toženka bi bila vesela odstranitve ograje, ker ji ograja vzbuja občutek, da je v zaporu, ne zato, da bi lahko posegala v tožnikovo lastninsko pravico. Drugače kot v tem sporu, je tožnik (kot toženec) v motenjskem sporu trdil, da toženci (tam tožniki) na njegovi nepremičnini nikoli niso izvrševali posesti. Dostop do tožnikove nepremičnine je zaradi ograje onemogočen. Toženci niso mogli uporabljati tožnikove nepremičnine, kar po naravi stvari pomeni, da vznemirjanja ni bilo. Tožnik že ob vložitvi tožbe ni imel pravnega interesa za vodenje postopka. Ograja še stoji, toženci niso zahtevali njene odstranitve v izvršilnem postopku. Toženci in njihovi pravni predniki so sporno parcelo dejansko uporabljali najmanj dvajset let. Tožnik oziroma njegovi pravni predniki uporabi niso nasprotovali vse do postavitve ograje februarja 2019. Dostopno pot, ki delno poteka po tožnikovi parceli, delno pa po parceli 1746 882, so toženci oziroma njihovi pravni predniki uporabljali za dostop do hiše (oziroma prej - do gospodarskega poslopja) na naslovu X. Ker so služnost izvrševali v dobri veri, so jo priposestvovali. O tem, da so toženci del tožnikove nepremičnine uporabljali kot pešpot in dovozno pot za vozila, za parkiranje in obračanje vozil ter za druge potrebe (dostop do greznice, za odlaganje predmetov), bi se lahko sodišče prepričalo ob ogledu, ki ga neutemeljeno ni izvedlo. Iz predloženih dopisov ne izhaja, čemu je B. B. nasprotovala, niti, da bi bili toženci z njimi seznanjeni. Služnost je bila priposestvovana že veliko pred letom 2011, saj so pravni predniki sedanjih solastnikov nepremičnine z ID znakom: parcela 0000 45/2, sporno parcelo uporabljali na enak način kot sedanji solastniki. Dopis z dne 25. 9. 2012 ni naslovljen na nobenega od tožencev. V gradbenem dovoljenju ni jasno opredeljen potek meje parcele z ID znakom parcela 0000 882. Toženci niso sodelovali v postopku evidentiranja meje med parcelama 44/1 in 45/2 s sosednjimi parcelami, zato s potekom mej niso bili seznanjeni.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik parcele 44/1, k. o. ...², zoper tožence uveljavlja sodno varstvo z negatorno tožbo. Zahtevku za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, s pravno podlago v 1. odstavku 99. člena SPZ³, je sodišče prve stopnje ugodilo, saj je ocenilo, da posegi na tožnikovi nepremičnini dosegajo raven vznemirjanja, da niso dovoljeni in da je glede njih podana ponovitvena nevarnost.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da so toženci brez tožnikovega soglasja uporabljali njegovo nepremičnino kot dovozno in sprehajalno pot do parcele 45/2,⁴ na kateri stoji stanovanjska hiša (X.), v kateri bivajo,

- da je tožnik leta 2019 svojo nepremičnino ogradil z visoko ograjo (iz betonskih blokov in kovinske mreže), ki je tožencem onemogočila dostop,

- da so toženci sprožili spor zaradi motenja posesti, v katerem je bilo tožniku naloženo, da ograjo odstrani,

- da je tožnik obravnavano negatorno tožbo vložil po izdaji sklepa v motenjskem sporu in pred njegovo pravnomočnostjo,⁵

- da ograja še vedno stoji, saj toženci niso zahtevali prisilne izvršitve sklepa iz motenjske pravde, zaradi poteka časa pa tega tudi ne morejo več zahtevati.⁶

8Na trditev, da se je druga toženka februarja 2022 preselila v Avstralijo, toženci vežejo ugovor o pomanjkanju pasivne legitimacije in pravnega interesa za tožbo. Neutemeljeno, saj niso zatrjevali trajne preselitve druge toženke v Avstralijo. V odsotnosti takšne trditve (trditev bi bila sicer lahko relevantna le v zvezi s prepovednim delom zahtevka), in ker se toženci sami sklicujejo na študentsko vizo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o začasni odsotnosti druge toženke (z naslova ...). Toženci niso podali trditve o njeni trajni preselitvi v Avstralijo (oziroma o namenu trajne preselitve), do katere bi se tožnik lahko opredelil. Zgrešeno je zato pritožbeno stališče, da gre za neprerekano trditev, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje zajeti v dejansko podlago sodbe kot nesporno dejstvo.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek o odločanju mimo trditvene podlage. Pravni cilj motenjske in negatorne tožbe je različen. V motenjski pravdi so toženci (kot tožniki) zatrjevali pravico do posesti in zahtevali vzpostavitev prejšnjega (zadnjega) posestnega stanja. V tej pravdi pa tožnik zahteva varstvo pred vznemirjanjem, ki ga ovira pri izvrševanju njegove lastninske pravice. Neskladnost trditev, ki jih je tožnik podal v tem sporu (da so toženci brez njegovega soglasja uporabljali parcelo 44/1 za hojo, parkiranje, spuščanje psa in kot dvorišče) in v motenjski pravdi (da toženci, v motenjski pravdi tožniki, niso izvrševali posesti na njegovi nepremičnini), ni pravno odločilna. Upoštevati je treba tožnikov procesni položaj v motenjski pravdi, oziroma dejstvo, da so bile njegove trditve v tej pravdi v funkciji obrambe pred zahtevkom. Poleg tega velja pravilo o vezanosti sodišča na trditveno podlago le glede trditev, ki sta jih pravdni stranki podali v tem postopku.

10Glede na naravo posegov (vožnja, parkiranje, hoja, spuščanje psa) in dejstvo, da toženci bivajo v neposredni bližini tožnikove nepremičnine, za sklepčnost tožbe zadostujejo tožbene trditve o vznemirjanju s strani vseh tožencev, na enak način. Takšna trditvena podlaga zajema situacijo, da je kateri od tožencev le hodil po sporni nepremičnini ali po njej sprehajal psa, ne pa tudi vozil ali parkiral na njej, zato bi bila podrobnejša konkretizacija odveč. Tožbene trditve o obsegu in načinu vznemirjanja lastninske pravice so se v dokaznem postopku izkazale za resnične. Da so toženci kljub tožnikovemu nasprotovanju hodili, vozili in parkirali na sporni nepremičnini, ki meji na občinsko pot (parcela 882), izhaja iz izpovedi pravdnih strank (tožnika, prve in pete toženke ter tretjega toženca) in predloženih fotografij, ki prikazujejo stanje pred in po postavitvi ograje (priloge A5 - A9, A24 - A26, B10 - B14). Tožnikova izpoved, da je bil pri posegih v njegovo lastninsko pravico glavni pokojni A. A., ostali toženci pa so ga poslušali, oziroma delali kot je on rekel, je skladna (ne v nasprotju, kot trdijo pritožniki) s presojo, da so v tožnikovo lastninsko pravico z različnimi ponavljajočimi se ravnanji posegali vsi toženci. Prva toženka je ob zaslišanju potrdila, da je imela družina v času spornih posegov psa (še vedno ga ima), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o odsotnosti dokaza o tem, kateri od tožencev je (bil) imetnik psa.

11Tožnikov pravni interes za sodno varstvo z negatorno tožbo je bil podan ob vložitvi tožbe (tožnik je tožbo vložil po tem, ko mu je bilo v motenjskem sporu naloženo, da odstrani ograjo), pa tudi kasneje med postopkom. Napačno je pritožbeno stališče, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje postopka, ker toženci ne morejo več doseči prisilne odstranitve ograje (prisilne izvršitve sklepa, izdanega v motenjski pravdi). Ne pravni interes (kot procesna predpostavka za dopustnost tožbe) ne utemeljenost zahtevka nista odvisna od okoliščine, ali je oziroma ni tožnikova parcela ograjena. V okviru izvrševanja svoje lastninske pravice lahko tožnik ograjo kadarkoli prostovoljno odstrani. Tožnik je v postopku celo izrazil voljo, da obstoječo ograjo odstrani in jo nadomesti z manjšo. Negatorna tožba zanj predstavlja sredstvo za dosego cilja - da toženci po odstranitvi obstoječe ograje ne bodo znova posegali v njegovo lastninsko pravico. Pravilna je pritožbena ugotovitev, da po namestitvi ograje vznemirjanje lastninske pravice po naravi stvari ni (bilo) več mogoče. Ni pa pravilno pritožbeno stališče, da ta ugotovitev utemeljuje zavrnitev zahtevka. Tožnik je s postavitvijo ograje leta 2019 tožencem onemogočil dostop do svoje parcele (s tem pa tudi posege v svojo lastninsko pravico), vendar mu zaradi tega ravnanja (samopomoči) ni mogoče odreči sodnega varstva z negatorno tožbo. Za presojo o utemeljenosti (opustitvenega in prepovednega) zahtevka je bilo pravno odločilno, (1) da so toženci pred postavitvijo ograje tožnika ovirali pri izvrševanju njegove lastninske pravice in da je bilo to vznemirjanje ponavljajoče se in protipravno (slednje bo obrazloženo v nadaljevanju), ter (2) da zaradi obsega in načina preteklega vznemirjanja lastninske pravice (toženci so sporno nepremičnino vrsto let uporabljali ne le kot dovozno in sprehajalno pot, temveč kot del svojega dvorišča), obstaja realna nevarnost, da bodo toženci po odstranitvi ograje ponovno in na enak način posegali v tožnikovo lastninsko pravico. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je prva toženka naklonjena odstranitvi ograje izključno zaradi estetskih razlogov, ne zato, da bi bili posegi spet mogoči, ni pravno odločilna.

12Lastnik ne uživa pravnega varstva, če ima tretji za posege v njegovo lastninsko pravico ustrezen pravni naslov. Toženci so se zahtevku upirali z ugovorom, da tožnikovo nepremičnino uporabljajo kot del poti za potrebe dostopa do svoje nepremičnine (parcele 45/2), na podlagi priposestvovane stvarne služnosti hoje in vožnje.

13Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, na katerih temelji izpodbijana presoja, da pogoji za priposestvovanje iz 1. in 2. odstavka 217. člena SPZ⁷ niso izpolnjeni. Toženci niso razpolagali z ustreznim pravnim naslovom (za izvrševanje služnosti), iz katerega bi lahko črpali dobro vero za desetletno izvrševanje služnosti.⁸ Posegi v tožnikovo parcelo so se začeli leta 2007, kar časovno sovpada z dovoljenjem za rušenje in gradnjo nove hiše na parceli 45/2. Do postavitve ograje, ki je bila nedvoumen izraz lastnikovega nasprotovanja izvrševanju služnosti, dvajsetletna priposestvovalna doba še ni potekla. Da je tožnik že pred letom 2019 nasprotoval uporabi sporne nepremičnine, ne izhaja le iz njegove izpovedi, temveč celo iz izpovedi prve toženke. Iz predloženih dopisov (prilogi A12, A13), naslovljenih na prvo toženko in A. A., je razvidno, da je uporabi nasprotovala tudi tožnikova pravna prednica B. B. Iz odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 26. 10. 2011 (priloga A21), katere priloga je grafični prikaz urejene meje, izhaja, da so bili leta 2010 tožnikova pravna prednica, A. A. in prva toženka vlagatelji zahteve za evidentiranje mej parcel 44/1 in 45/2 s sosednjimi parcelami, ter da so na mejni obravnavi podpisali izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Neprepričljiva je zato pritožbena navedba, da s potekom meje (med parcelami 44/1, 882 in 45/2) niso bili seznanjeni. Pritožbena navedba, da so sporno parcelo na enak način uporabljali že pravni predniki tožencev - prejšnji solastniki parcele 45/2, je pavšalno navržena, pa tudi neutemeljena. Pritožniki navajajo, da je pred izgradnjo sedanje stanovanjske hiše na parceli 45/2 stalo gospodarsko poslopje, torej (po velikosti, obliki) drugačen objekt. Potrebe domnevno gospodujočega zemljišča (parcele 45/2) so se torej po izgradnji stanovanjske hiše spremenile. Ugotovitev izključuje pritožbeno tezo, da so toženci in njihovi pravni predniki sporno nepremičnino uporabljali na enak način (kot del dvorišča pred hišo).

14Zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo ogleda je sodišče prve stopnje utemeljilo z ustavno skladnimi razlogi (ocenilo je, da je stanje v naravi razvidno iz predloženih fotografij). Ker toženci niso uspeli dokazati, da so služnost neovirano izvrševali dvajset let, je nepomembno, na kakšen način so uporabljali sporno nepremičnino (oziroma kakšne so bile v času izvrševanja služnosti potrebe domnevno gospodujočega zemljišča). Sodišču ni treba izvesti dokaza, ki bi služil ugotovitvi pravno nerelevantnega dejstva (213. člen ZPP).

15Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je oprt pravilen materialnopravni zaključek, da je utemeljena tožnikova zahteva za varstvo z opustitvenim in prepovednim zahtevkom. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Toženci s pritožbo niso uspeli, zato nosijo stroške v zvezi z njo, tožniku pa so na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP dolžni povrniti njegove pritožbene stroške. Ti zajemajo 375 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 225 EUR za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,⁹ in 2 % materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT. Znesek 229,50 EUR so toženci dolžni tožniku plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka petnajstdnevnega paricijskega roka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Vse v obrazložitvi navedene parcele se nahajajo v katastrski občini ..., zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju ob navedbi posamezne parcele opušča navedbo katastrske občine.
³ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Prva in druga toženka ter tretji toženec so zemljiškoknjižni solastniki parcele.
⁵ Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 406/2019 z dne 25. 5. 2020 je postal pravnomočen z izdajo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1815/2020, 5. 11. 2020. Obravnavana tožba je bila vložena 1. 7. 2020.
⁶ Po 429. členu ZPP tožeča stranka izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahtevala prisilne izvršitve v tridesetih dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen zato, da ga opravi.
⁷ Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (1. odstavek 217. člena SPZ). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (2. odstavek 217. člena SPZ).
⁸ Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv ali neveljaven. Glej M. Juhart, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 902.
⁹ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.