VSK Sklep I Cp 46/2024

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe ter predlog zavrnilo.

2Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnica). V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da izpodbijani sklep spremeni, ter se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ter toženi stranki (v nadaljevanju tudi toženec) naloži v plačilo stroške pritožbe z obrestmi. Le podrejeno naj se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3Gre za postopek vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke na njeni lastni nepremičnini ID znak parcela 1111 321/5 (v nadaljevanju nepremičnina), predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica vložila sočasno s tožbo. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je terjatev do toženca verjetno izkazana. Ni pa izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Te razloge pritožba graja. Najprej izpostavlja, da se sodišče v izpodbijanem sklepu kljub temu, da je sicer utemeljevalo, da je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča le izjemoma, z ustreznim restriktivnim tolmačenjem težko nadomestljive škode oziroma preprečitve sile, odločilo v nasprotju s sodno prakso, ki kot namen izdaje regulacijskih začasnih odredb opredeljuje začasno ureditev spornega pravnega razmerja, katerega bistvo je v varstvu obstoječega stanja.¹ S tem je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, kar je posledica napačne ugotovitve dejanskega stanja. Iz predloga tožeče stranke jasno izhaja, da izdajo začasne odredbe predlaga prav zaradi varstva obstoječega stanja, v katerega toženec s silo posega in si prilašča nepremičnino tožeče stranke, s čimer ji povzroča težko nadomestljivo škodo. Tožeča stranka pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu v zvezi z izpolnjevanjem predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, sicer, v zvezi s predpostavko, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Zmotno je ugotovilo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče ni obrazložilo, da niso izpolnjeni pogoji, ko se je ugotavljala uporaba sile ter je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršena je tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Dejstvo je, da je toženec nasilje stopnjeval, in sicer je pri spodnjem delu nepremičnine odkopal vso brežino, zemljo je odvozil, tla nepremičnine izravnal s cesto, nanjo navozil pesek in uredil parkirišče, nato pa vse ogradil z ograjo. Vse navedeno je opravljal z izključnim namenom prilastitve nepremičnine. Pri tem je spremenil samo namembnost nepremičnine in ta del nepremičnine predrugačil, iz urejene brežine je nastala povsem nova nepremičnina z drugačno namembnostjo. Parcelo torej uporablja dlje časa in postopoma. Sklep je v razlogih medsebojno nasproten, sodišče sprva ugotavlja, da obravnavana ravnanja toženeca predstavljajo nasilno poseganje v nepremičnino, zaključi pa, da to ne utemeljuje izdaje začasne odredbe. Toženec je s posegi začel brez pravne podlage, prešel je k nasilni prilastitvi lastninske pravice. Zaključek sodišča, da so gradbena dela prenehala, je pavšalen in tudi ne drži. Toženec je po posegu v spodnji del zemljišča posegel še zgornji del, saj nepremičnina ni dokončno urejena, zaradi posegov se je sprožil plaz. Stališče, da je mogoče začasno odredbo izdati vsakokrat, ko tožena stranka že dlje časa brez soglasja tožeče stranke posega v nepremičnino, bodisi tako, da nepremičnino preureja, bodisi, da jo zastavlja z različnimi stvarmi, je namreč sodna praksa že zavzela.² Pri tem stališče sodišča, da citirani sklep ne predstavlja ustaljene in enotne sodne prakse, ne more vzdržati, saj druge sodne prakse, ki bi se o enakem vprašanj izrekla, ni. Sodišče je zato z izpodbijano odločitvijo neutemeljeno odstopilo od sprejete sodne prakse, pri čemer ne odstopa od sodne prakse ne stališča, da citirani sklep ne predstavlja ustaljene sodne prakse, ni obrazložilo, bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Pritožnica povzame določbo 271. člena ZIZ. S predlagano začasno odredbo zahteva varstvo obstoječega stanja, prepoved nadaljnjih posegov. Začasno odredbo bi torej sodišče moralo izdati. Zatrjevana uporaba sile je izkazana, začasna odredba je potrebna, da se prepreči nadaljnja uporaba sile. Zatrjevan in izkazan je tudi nastanek težko nadomestljive škode. Tudi v tem pogledu sodišče, glede na trditveno podlago predloga ni podalo razlogov in je podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dela je toženec izvedel mimo Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (Uradni list RS št. 8/14 in 22/16, v nadaljevanju Odlok), ki ga je izdala tožeča stranka, ni imel ne soglasij za poseg v varovalni pas ob občinski cesti, in tudi ne za priključitev na javno cesto (33. in 35. člen Odloka). Dejansko stanje se je tudi spremenilo, prej je tam obstajala brežina, dostop na javno pot ni bil mogoč, po delih pa je. Predhodno ni bila opravljena presoja varnosti posega. Napačni so zaključki sodišča glede grozečega plazu. Zgolj to, da je toženec plaz prekril s folijo, nevarnosti nastanka še dodatne in nenadomestljive škode ne preprečuje, zaradi neutemeljenega posega in odvoza brežine lahko kadarkoli pride do novega plazu in dodatne škode.

5Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno in priglaša stroške. Toženec oziroma njegovi pravni predniki so na zemljišču pridobili lastninsko pravice najkasneje ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) v letu 1997. Zato ne drži, da si skuša toženec protipravno prilastiti navedene nepremičnine. Meni, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla dejstev, s katerimi bi lahko za verjetno izkazala nastanek težko nadomestljive škode oziroma preprečitev nasilja.

6Pritožba ni utemeljena.

7Tožeča stranka je v tožbi pojasnila, da je lastnica nepremičnine, tožena stranka je lastnica druge nepremičnine z ID znakom 1111 320/1, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu [...]., ki pa je s treh strani obkrožena ravno z nepremičnino, ki je last tožeče stranke. Predlagala je, da sodišče razsodi, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini, predvsem pa prenehati z gradbenimi deli in ureditvenimi deli na spodnjem delu ter tudi na zgornjem delu nepremičnine. Naloži naj se ji tudi vzpostavitev prejšnjega stanja in prepove v bodoče vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na predmetni nepremičnini. Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe. Trdila je, da je izdaja začasne odredbe nujna, da se prepreči uporaba sile in prepreči nastanek težko nadomestljive škode, z začasno odredbe naj se toženi stranki naloži, da opusti poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke ter vzpostavi prejšnje stanje in v bodoče prepove vznemirjati lastninsko pravico tožeče stranke, za primer kršitve začasne odredbe pa zagrozi z denarno kaznijo.

8Sodišče prve stopnje je predlog presojalo v okviru določbe 272. člena ZIZ, ter zaključilo, da je tožnica kot upnica izkazala za verjetno, da terjatev obstoji oziroma ji bo nastala, vendar je treba izkazati kot verjeten obstoj še ene izmed alternativno določenih predpostavk iz drugega odstavka tega člena. Ker gre za regulacijsko začasno odredbo, je treba izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, poleg tega pa mora biti izpolnjen tudi pogoj reverzibilnosti. Sočasno je treba tehtati interese obeh strank. Zaključilo je, da tožnica ni izkazala okoliščin, ki bi razumno utemeljevale potrebo po izdaji predlagane regulacijske začasne odredbe.

9Glede preprečitve uporabe sile je izpostavilo, da ni izkazano, da toženec z gradbenimi deli nadaljuje, parkirišče je v uporabi za namen parkiranja vozil, tekoča oziroma nameravana bodoča dela, kot izhaja iz razlogov sklepa sodišča, niso izkazana, zato ni mogoče zaključiti, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile.

10Glede trditev ogrožanja varovalnega pasu in vključevanja v promet pa je ugotovilo, da dokazi, ki jih je priložila tožnica, ter fotografije, ne omogočajo zaključka, da bi postavljena ograja zmanjševala preglednost ceste in ogrožala promet, ocenilo je tudi fotografije, iz katerih je razvidna lega in dejansko stanje v zvezi z nepremičnino v povezavi s trditvami o grozeči nevarnosti plazu, ter zaključilo, da je brežina pokrita z zaščitno folijo in oddaljena od javne ceste.

11Pritožbeno sodišče zaključkom sodišča prve stopnje pritrjuje, dejstvo, da je toženec dela izvajal, sedaj pa jih več ne (pritožba konkretnih protirazlogov ne poda), ne utemeljuje pravnega zaključka o uporabi sile, zaradi česar bi bila potrebna izdaja regulacijske začasne odredbe. V sklepu ni notranjih nasprotij, ugotovitev o (predhodnih) nasilnih poseganjih je dejanska ugotovitev, zaključek, ali ugotovljena dejstva utemeljujejo izdajo začasne odredbe, pa je pravni sklep. Katere so okoliščine, ki izkazujejo ogroženost zaradi verjetne sprožitve plazu, pritožba ne pojasni, tudi ni predložila na primer likvidnih dokazov (mnenje izvedenca, ...). Pritožnica se sklicuje tudi na odločbo VSL sklep II Cp 480/2017, a neuspešno, saj ne gre za primerljivo situacijo (podano je še obstoječe izvajanje nasilja tako s posegi v zemljišče kot z verbalnim nasiljem, tožnica se toženca boji,..). Sodišče se je izreklo tudi do trditev tožeče stranke, da je izkazan nastanek težko nadomestljive škode, nasprotne posplošene trditve pritožbe niso utemeljene.

12Pritožbeni razlogi niso podani ter je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (365. člen ZPP), saj vsebuje vse potrebne razloge za odločitev in se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do nosilnih trditev predloga.

13Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).

¹ Prim. VS RS sklep II Ips 105/208.
² Prim. VSL sklep II Cp 480/2017.