UPRS Sodba I U 750/2023-11

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, Bpp 189/2023 z dne 30. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 28. 2. 2023 za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi II K 13105/2021, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu.

2V obrazložitvi navaja, da je v skladu s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavljala materialni položaj prosilca in njegove družine in ugotovila, da je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejemal povprečno trimesečno pokojnino 762,24 EUR, njegova zakonska partnerica pa 747,73 EUR, kar pomeni, da dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka ni presežen. Nadalje ugotavlja, da sta tožnik in njegova žena lastnika nepremičnin parc. št. 1799/2, 1799/4, 1799/3, 1729/4 in 1935, vse k.o. ... Na parc. št. 1799/2 k.o. ... stoji stanovanjska hiša, ki se do vrednosti primernega stanovanja ne šteje v premoženje. Ker je na tem naslovu stalno prijavljenih 7 oseb, znaša dvakratnik površine primernega stanovanja 182 m2. Glede na to, da je celotna uporabna površine stavbe 425 m2, se kot premoženje upošteva 243 m2, kar upoštevaje podatke o množičnem vrednotenju nepremičnin predstavlja premoženje v vrednosti 98.922,00 EUR. Na podlagi tega ugotavlja, da premoženje tožnika presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP, določen v 13. oziroma 14. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zaradi česar je bilo treba njegovo prošnjo zavrniti.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je podatek GURS, da znaša uporabna površina hiše 425 m2 napačen, saj hiša meri 10 x 9 m, torej 90 m2, uporabna površina pa najmanj 10% manj. Stanovanjsko je urejena le srednja etaža in soba v pritličju v izmeri 20 m2, ostalo so kurilnica v izmeri 3 x 3 m2, klet, garaža in neizdelano podstrešje. Ker se kot primerno stanovanje za 7 člansko družino upošteva površina 182 m2, v konkretnem primeru pa znaša dejanska uporabna površina le približno 100 m2, tožnik pogoje za dodelitev BPP izpolnjuje. Poleg tega je tudi vrednost hiše bistveno nižja od tiste, ki je navedena v podatkih GURS in po mnenju tožnika ne presega 120.000 EUR.

4Ugovarja še absolutno bistveno kršitev postopka, ker mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. O njih se je lahko izjasnil šele v tožbi. Toženka je namreč dejansko stanje ugotavljala tako, da je podatke pridobila iz obstoječih zbirk podatkov in na njihovi podlagi odločila o prošnji, torej v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav pogoji za njegovo vodenje niso bili izpolnjeni. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev pravilna, saj se je oprla na uradne podatke iz zemljiške knjige in katastra, kar je v skladu s 17. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in 20. členom ZBPP po katerem stroškovna služba za BPP po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz obstoječih zbirk podatkov. Med strankama ni sporno, da sta tožnik in njegova žena lastnika v odločbi navedeni nepremičnin, sporna je le vrednost nepremičnine parc. št. 1799/3 k.o. ..., pri čemer pa tožnik drugačne vrednosti te nepremičnine ni izkazal, saj ni predložil nobenih dokazov ampak le pavšalno navaja stanje objekta. Toženka ni pristojna, da bi preverjala podatke GURS, ki je lastnike nepremičnin večkrat pozvala, naj v primeru neskladja podajo ugovore. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2023 vztraja, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe in navaja, da lahko zato dokaze o tem, da se dejansko stanje razlikuje od stanja po podatkih GURS, predloži šele v upravnem sporu.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi ni sporno, da je toženka svojo odločitev o postopanju oprla na 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Po navedeni določbi lahko organ po skrajšanem postopku (med drugim) takoj odloči o zadevi, ne da bi pred tem zaslišal stranko (tretji odstavek navedene določbe), če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka).

9V upravnem postopku velja načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, opredeljeno v 7. členu ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer skrbijo za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori (drugi odstavek). Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek). Organ v skladu z načelom zaslišanja stranke svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP; načelo zaslišanja stranke).

10Načelo zaslišanja stranke je odraz načela enakega varstva pravic. Z jamstvom enakega varstva pravic 22. člen Ustave RS opredeljuje eno od temeljnih pravic v postopkih pred državnimi organi. Bistvena vsebina te pravice je v tem, da se posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ali pravni koristi, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.¹

11Načelo enakega varstva pravic oziroma načelo zaslišanja stranke torej organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. S tem ji je dana možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Zakon res predvideva, da lahko organ odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, kar predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar zakon v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če "samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi." (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).

12Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi. Če je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka v svoji zahtevi, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, organ ne bo mogel odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic oziroma pravnih korist stranko zaslišati. Takšno zaslišanje pa je odveč, če je treba ugoditi zahtevku, ki ga je postavila stranka v svoji zahtevi.² Zato je torej še posebej v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden, pomembno, da ji uradna oseba pred izdajo odločbe posreduje svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvidena odločitev.

13Tožnik je v obravnavani zadevi vložil prošnjo za BPP, kar pomeni, da je štel, da izpolnjuje (tudi) materialni pogoj za njeno dodelitev. Toženka je dejansko stanje s tem v zvezi ugotavljala na podlagi podatkov, pridobljenih v zemljiški knjigi in GURS. Pred izdajo odločbe pa s svojimi ugotovitvami, na podlagi katerih je prišla do drugačnega zaključka kot tožnik, da torej do BPP ni upravičen, ni seznanila tožnika in mu zato ni omogočila, da se o dejstvih, ki so relevantna za odločbo, izjavi. Po presoji sodišča bi to na podlagi 9. člena ZUP morala storiti, saj ne obstajajo pogoji za uporabo skrajšanega postopka, ko bi lahko toženka odločila brez zaslišanja stranke oziroma ne da bi ji pred izdajo odločbe dala možnost, da se izjavi.

14Tega ne spremeni sklicevanje toženke na 20. člen ZBPP, ki določa, da materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja strokovna služba za BPP, ki po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne osebne podatke, tudi podatke, ki štejejo za davčno tajnost, iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po drugem odstavku 34. člena ZBPP namreč pristojni organ za BPP, če ta zakon ne določa drugače, odloča po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Po presoji sodišča je 20. člen materialna določba, ki ne izključuje tistih določb ZUP, ki urejajo vodenje rednega ugotovitvenega in skrajšanega ugotovitvenega postopka in po katerih toženka v primeru, ko se njene ugotovitve razlikujejo od tistih, ki izhajajo iz vloge stranke, ne more odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, sicer krši 9. člen ZUP in 22. člen Ustave.

15Po povedanem sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso bili podani pogoji za odločanje na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, kar pa je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Absolutno bistvene kršitve so tiste kršitve pravil postopka, ki so podlaga za odpravo izpodbijane odločbe, ne glede na to, ali so vplivale na pravilnost izreka ali ne. S temi kršitvami zakonodajalec varuje druge pravne dobrine kot zgolj pravilnost upravne odločbe.³ Ker je odločitev tožene stranke obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, jo je torej že iz tega razloga treba odpraviti. Glede na to se sodišče o tem, ali je toženka pravilno ugotovila dejansko stanje, ni izrekalo.

16Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

17Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj sta tožnika v postopku zastopala odvetnika. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Glej Up-879/12, U-I-234/12 z dne 24. 4. 2014, Up - 785/15, Up-788/15 z dne 27. 10. 2016 in druge.
² Glej E. Kerševan, v. Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 253.
³ E. Kerševan v P.Kovač, E.Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 562.