VSC Sodba Cpg 17/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 382,50 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.017,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2007 dalje in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki (toženki) pravdne stroške v višini 1.633,70 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, navaja, da je ob podanih pritožbenih razlogih izkazana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postoka, saj sodbe ni moč preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita predvsem zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov ter se zavzema, da bi bilo treba slediti izpovedbam oškodovanca, njegove žene in priče iz Republike Avstrije, ne pa izpovedbam zdravnika, natakarja, serviserja ter ekspertizi angažiranega izvedenca. Ekspertizo ocenjuje kot nejasno, neutemeljeno in nepopolno ter meni, da je bil izvedeni dokaz z izvedencem neprimeren. Dodaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in kršilo 22. ter 23. člen Ustave Republike Slovenije (URS), ker se ni opredelilo do vseh njenih navedb ter ni podalo jasnih razlogov za svojo odločitev. Sodišče se ni opredelilo do navedb o predloženi sodbi P 478/2016 z dne 10.1.2019, o neprimernosti dokaza z izvedencem in o uporabi petega odstavka 227. člena ZPP. Toženka po pozivu ni predložila tehnične dokumentacije o obravnavanih vratih in ni predložila nobenega dokazila, da naj bi bila ta dokumentacija zalita z vodo in uničena. Tožnica je sodišču prve stopnje predlagala uporabo petega odstavka 227. člena ZPP. Posledično je napačna tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

3Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do vseh pravno relevantnih pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje.

6Nepojasnjen je uvodni pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve, da sodbe ni moč preizkusiti, ker so podani pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in kršitve 22. ter 23. člena URS) ni utemeljen, saj izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da bi bil onemogočen njen pritožbeni preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče nenazadnje opravilo. Spoštovan je tudi tako imenovani standard obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sodba vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339 (in kršitve 22. ter 23. člena URS). Opredelitev do sodbe P 478/2016 z dne 10.1.2019 je vsebovana v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in iz nje je razvidno, da gre v obravnavanem sporu za pravno nerelevantno sodbo med drugimi pravdnimi strankami (oškodovancem in zavarovalnico), v kateri temelj zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode ni bil sporen. Predmetni presoji pritožbeno sodišče pritrjuje, saj sodba P 478/2016 upoštevaje subjektivne meje pravnomočnosti v ničemer ne more vplivati na presojo spora med tožnico in toženko, čeprav naj bi bila v izpostavljeni pravdi oškodovancu priznana odškodnina.

7Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana v zvezi z izvedbo dokaza s sodnim izvedencem in z neizvedenim postopanjem sodišča prve stopnje po petem odstavku 227. člena ZPP. Ni bila storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem upoštevalo kot primeren dokaz; da ni imelo dvoma glede istovetnosti vrat, ki si jih je izvedenec ogledal v skladišču toženke; in da je izvedenčevim ugotovitvam sledilo. Z navedenim se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do navedb oziroma lastnih dvomov tožnice. V tem delu pritožbe tožnica povsem zanemari določene okoliščine konkretnega primera, ki ji niso v korist in ki kažejo na pravilno postopanje sodišča prve stopnje, da se do določenih tožničinih očitkov ni obširno opredeljevalo. O zamenjavi vrat ob obnovi v letu 2020 je izpovedal že serviser na naroku 24.2.2021. Toženka je na naroku 21.9.2022 pojasnila, da je hotel prenovila, da so bila predmetna vrata strokovno demontirana, da se nahajajo v skladišču pri toženki in da si jih bo tam možno ogledati. Držijo navedbe iz odgovora na pritožbo, da je toženka med postopkom sodišču večkrat (s tremi vlogami v letu 2020) neuspešno predlagala, naj se najprej razišče temelj zahtevka (tudi) z angažiranjem izvedenca. Omenjeno kaže na skrbno ravnanje toženke oziroma toženki ni mogoče ničesar upoštevnega očitati v smeri, da ni poskrbela za zavarovanje dokazov, če je vedela, da bo vrata zamenjala. Za zavarovanje dokazov bi nenazadnje lahko poskrbela tudi tožnica. Na predmetna pojasnila na naroku 21.9.2022 tožnica ni imela nobenih pomislekov. Teh ni imela niti ob dokaznem sklepu za postavitev izvedenca, pozivu za založitev predujma, samem plačilu predujma in pri postavitvi vprašanj za izvedenca, ki jih je podala z vlogo dne 9.11.2022. Šele potem, ko je izvedenec pričel z delom, tožnico pozval k predložitvi dokumentacije o vratih in jo povabil na ogled, je z vlogo z dne 17.1.2023 pričela dvomiti o primernosti dokaza z izvedencem in o istovetnosti vrat v skladišču ter opozarjala na dejstvo, da ni tehnične dokumentacije. Predlagala je razrešitev izvedenca in povrnitev predujma, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Izvedenec je opravil ogled vrat v skladišču, na katerega je bila tožnica vabljena, a se na vabilo ni odzvala. Na ogledu je bil poleg predstavnikov toženke prisoten serviser (konkretnih) vrat. Na kasneje izdelano ekspertizo, ki ni ugodna za tožnico, je podala pripombe, s katerimi smiselno nadaljuje v pritožbi. V pripombah se je zavzemala, da naj sodišče v zvezi z dokumentacijo ravna po petem odstavku 227. člena ZPP, da se ekspertiza ne upošteva, podredno pa, da se izvedenca zasliši. V pritožbi tožnica zamolči, da je v zvezi z njenimi pripombami sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 28.8.2023 izvedenca zaslišalo in da po izvedenem zaslišanju tožnica ni več imela nobenih pripomb in predlogov v zvezi z izvedenčevim delom. Ob takšnem sosledju dogodkov se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v izpodbijani sodbi kakorkoli konkretneje opredeljevati do tožničinih predhodno podanih pripomb, saj je utemeljeno sklepalo, da je od njih odstopila oziroma da so bile tožničine dileme v zvezi z istovetnostjo vrat in izvedenčevimi spoznavnimi zmožnostmi na naroku razčiščene. Predmetno je nenazadnje razvidno iz zapisnika o zaslišanju izvedenca. Tudi te okoliščine izkazujejo, da ne gre za utemeljen očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno posebej opredeljevati do predloga tožnice za ravnanje po petem odstavku 227. člena ZPP, saj je evidentno (op. to je bilo razvidno že na zadnjem naroku), da predlogu ni sledilo. Takšno postopanje zadošča in je nenazadnje pravilno, saj tožnica ni podala predloga sodišču po prvem odstavku 227. člena ZPP, ampak je o (ne)obstoju, dokazilih in (ne)predložitvi dokumentacije le pavšalno polemizirala z nasprotno stranko (toženko). Ker ni bilo predloga, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi sploh lahko (s sklepom) zahtevalo predložitev dokumentacije od toženke. Odveč je dodati, da ni bilo zahteve sodišča, da ni bilo nespoštovanja te zahteve s strani toženke in da ni pogojev za uporabo petega odstavka 227. člena ZPP.

8ZPP ne vsebuje (z izjemo javne listine) dokaznih pravil, zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu zavzemanju, da je bil izvedeni dokaz z izvedencem neprimeren in da je ekspertiza posledično neupoštevna. Drži, da se toženka, na tožničin poziv (op. podan v pripombah na ekspertizo) v zvezi s predložitvijo tehnične dokumentacije ni odzvala, vendar iz tega ne sledi posledica, da naj bi se kar preprosto "štele za resnične navedbe tožnice." Toženka je izvedencu pojasnila, da je bila v poplavi tehnična dokumentacija uničena, pri čemer niti ni jasno, kakšna naj bi bila dokazila o "uničeni dokumentaciji," ki naj bi jih po tožničino morala predložiti. Vsekakor iz predmetnega ne izhaja, da so bila v skladišču neka druga vrata, da je toženka popravila vrata in jih zamenjala že kmalu po škodnem dogodku, ipd..

9Rdeča nit obširnih pritožbenih očitkov je v očitku zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni podan in ki ga tožnica gradi na lastni in neutemeljeni dokazni oceni izvedenih dokazov. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje opravilo skladno z 8. členom ZPP in prepričljivo, zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da ugotovljenim dejstvom ne bi sledilo. Izvedenec elektro in strojne stroke je izdelal jasno in prepričljivo ekspertizo, ki ni v nasprotju z ostalimi dokazi v spisu. Nasprotujejo ji sicer izpovedbe oškodovanca, njegove žene in priče iz Republike Avstrije (avstrijske priče), vendar ji pritrjujejo izpovedbe serviserja, natakarja in zdravnika. Drži, da naj bi avstrijske priče neposredno zaznale dogajanje, vendar jim sodišče prve stopnje ob ostalih izvedenih dokazih utemeljeno in obrazloženo ni sledilo. Iz ekspertize izvedenca in njene ustne dopolnitve ter zaslišanja serviserja jasno izhaja, da se škodni dogodek ni mogel pripetiti na s strani tožnice zatrjevani način (z nenadnim zapiranjem vrat, ko se je oškodovanec nahajal med vrati; tako silovitim udarcem, da je oškodovanec padel; in nekajkratnim odpiranjem in zapiranjem vrat, ki so ob tem udarjala na tleh ležečega oškodovanca). Ni dvoma, da si je oškodovanec ob padcu poškodoval ramo, vendar je ugotovljeno, da do poškodbe ni prišlo zaradi zatrjevanega (enkratnega) nepravilnega delovanja vrat. Ugotovljeno je, da so bila (sporna) vrata tehnično brezhibna, redno servisirana in opremljena s senzorji, ki so zadoščali predpisanim standardom. Pritožbeno izpostavljanje, da naj bi vendarle dne 7.10.2015 in v primeru konkretnega oškodovanca vrata nepravilno delovala, ni utemeljeno. Že siceršnje ugotovitve, da vrata niso poškodovala nikogar drugega, da so bila redno servisirana, da na delovanju vrat ni bilo opaziti težav ali nepravilnega delovanja, ipd., kažejo na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da do oškodovančeve poškodbe ni prišlo zaradi nepravilno delujočih vrat.

10Izpovedbi avstrijske priče, da je sama opazila nepravilno delovanje vrat, nista nasprotovali le izpovedbi oškodovanca in njegove žene, ampak predvsem izpovedba natakarja. Konkretna vrata so namreč pomenila njegovo delovno okolje. Drži, da iz spisa ni razvidne zainteresiranosti avstrijske priče za izid spora, vendar celota preostalih izvedenih dokazov utemeljuje pravilnost zaključka, da njeni izpovedbi ni mogoče slediti. Izvedenec in serviser sta podala mnenje glede delovanja konkretnih vrat v času škodnega dogodka, in sicer na podlagi strokovnega znanja in okoliščin, ki sta jih zaznala sama. Gre za njuno sklepanje, kako so vrata delovala na dan škodnega dogodka, pri čemer drži, da ob sami nesreči nista bila prisotna. Neutemeljeno je pritožbeno selektivno izbiranje le določenih izsekov iz zaslišanj, ki so napačno izzvzeti iz konteksta celotnih izpovedb. Izvedenec je res rekel, da delovanja vrat na dan škodnega dogodka ni mogel ugotoviti, ampak je k temu dodal, da je sklepal, kako so vrata delovala na dan škodnega dogodka, in da ne dvomi v pravilnost svojega sklepanja. Na ustnem zaslišanju je odgovoril, zakaj meni (isti tip vrat; stari senzorji, ki po njegovo niso bili zamenjani), da so bila v skladišču ogledana vrata, ki naj bi povzročila poškodbo oškodovanca. Na ogledu je bil prisoten tudi serviser konkretnih vrat, ki je vrata servisiral pol leta pred in pol leta po škodnem dogodku. Pritožbenim lastnim in obširnim dvomom glede istovetnosti vrat ni mogoče slediti. Vrata je toženka hranila v skladišču in ob ogledu so bila postavljena v funkcijo ter preizkušena. Iz izpovedbe serviserja, ki jo je podal še preden je toženka pojasnila zamenjavo vrat in skladiščenje konkretnih vrat, nikjer ne izhaja, da naj bi bila v skladišču pregledana neka druga vrata. Toženkinega ravnanja v smeri skladiščenja (konkretnih) vrat zagotovo ni mogoče šteti v njeno škodo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj sledi izvedenčevi ekspertizi in izpovedbi serviserja. Bistvo zaključkov je predvsem v tem, da ni bilo mogoče slediti tožbenim trditvam o nastanku škodnega dogodka upoštevaje številne tehnične značilnosti delovanja (konkretnih) avtomatskih vrat. Poleg tega sta o pravilnem delovanju vrat izpovedala še natakar in (posredno) zdravnik. Izvedenec ni podal odgovora glede vrat, ki so bila izdelana po letu 2013 (op. konkretna vrata naj bi bila vgrajena leta 2009), ampak je le pojasnil, da so konkretna vrata ustrezala standardom iz leta 2013 in da so po letu 2013 pričeli izdelovati vrata z radarskimi senzorji, medtem ko imajo konkretna vrata IR senzorje. Gre le za nerelevantno pojasnilo, kakšna vrata se izdelujejo po letu 2013. V izpodbijani sodbi je obširno pojasnjeno delovanje vrat v različnih situacijah, medtem ko ni sporno, da je šla skozi vrata najprej oškodovančeva žena, za njo pa oškodovanec. Določene ugotovitve so posledično odvečne, vendar na tej podlagi ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju o nejasnosti, neutemeljenosti in nepopolnosti ter neprimernosti izvedbe dokaza z izvedencem. Izvedenec je, kot je že pojasnjeno zgoraj, sklepal o delovanju vrat na dan škodnega dogodka. Drži, da so vrata za potrebe ogleda vzpostavili v funkcijo, vendar ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da se sodišče prve stopnje posledično preprosto ne bi smelo opreti na izdelano ekspertizo. Gre le za enega od vseh izvedenih dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, saj mu pritrjujejo izpovedbe natakarja, serviserja in (posredno) zdravnika. Zdravniku je sodišče prve stopnje sledilo v delu izpovedbe, da podobnih škodnih dogodkov ni bilo, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Zato je pritožbeno polemiziranje o njegovi zaznavi prisotnosti alkohola pri oškodovancu in neverodostojnosti, ker so avstrijske priče izpovedovale drugače, pravzaprav nerelevantno. Kaj je katera od prič neposredno zaznala in v kakšnem svojstvu so priče do predmeta obravnavanja, je razvidno iz izpodbijane sodbe. Odvečno in neutemeljeno je pritožbeno selektivno izpostavljanje nekaterih okoliščin v zvezi s pričami, ki so izpovedale v prid toženke (npr. da so bile nekatere zaposlene pri toženki), pri čemer je razvidno, da so v prid tožnice izpovedali sam oškodovanec, njegova žena in avstrijska priča. Do škodnega dogodka je prišlo, vendar ne na zatrjevani način oziroma ne zaradi nepravilnega delovanja vrat. Pritožbenim lastnim in neizkazanim dvomom glede istovetnosti vrat in kasnejšemu servisiranju, spremembi in sanaciji vrat ni mogoče slediti na način, za katerega se zavzema tožnica. Gre za neizkazane pomisleke, ki so bili s celovito presojo vseh izvedenih dokazov ovrženi.

11Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov (ob v sodbah ugotovljenem dejanskem stanju) ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo prizna priglašenih 625 točk za odgovor na pritožbo in 12,5 točk materialnih stroškov (pavšalno priglašenih 2% od nagrade v višini do 1000 točk), kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 382,50 EUR.