UPRS Sodba I U 1434/2021-26

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) v ponovnem postopku po uradni dolžnosti tožniku v zadevi davčnega nadzora obračunov davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje januar 2017, dodatno odmerila DDV v znesku 384.919,59 EUR in pripadajoče obresti, obračunane po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka, v skupnem znesku 86.648,95 EUR (točka I izreka). Odmerjeni DDV ter obresti v skupnem znesku 471.568,57 EUR mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve odločbe na prehodni davčni podračun, kot je naveden. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti (točka II izreka). Če davek ne bo plačan v določenem roku, bo prisilno izterjan (točka III izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka IV izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka V izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ v ponovnem postopku opravil nadzor obračunov DDV v delu, ki se nanaša na popolnost, pravočasnost in pravilnost evidentiranja prejetih dobropisov, izdanih s strani A., d. d. ... (v nadaljevanju tudi A.,). Sestavljen je bil zapisnik z dne 30. 1. 2020, na katerega je tožnik podal podal pripombe, do katerih se je davčni organ izjasnil v izpodbijani odločbi. Davčni organ navaja člene 6, 85, 87, 39 in 68 Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter člene 129, 130, 31, 39 in 129 Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira. V postopku nadzora obračuna DDV-O je davčni organ pridobil 17 dobropisov, kot so navedeni, v skupni vrednosti 2.309.517,95 EUR, izdanih s strani A., z dne 30. 12. 2016, to je na dan, ko je banka prevzela poslovne prostore v Izoli. Tožnik prejetih dobropisov ni evidentiral in upošteval v obračunu DDV-O za obdobje januar 2017 in ni zmanjšal odbitka DDV po stopnji 20 % od osnove 1.924.597,67 EUR v znesku 384.919,59 EUR, kot izhaja iz tabele na strani 4 obrazložitve.

3Iz pridobljenih listin A., izhaja, da je banka oziroma predhodno B., d. o. o. kot leasingodajalec prostorov v objektu ... v Izoli, razdrl pogodbe o finančnem leasingu 27. 1. 2014, kar je po 68. členu ZDDV-1 bistvenega pomena za popravek odbitka DDV. Zato so dobropisi banke upravičeno izdani, tožnik pa bi jih moral upoštevati pri obračuna DDV-O za januar 2017. Nesporazumi med banko in tožnikom ne opravičujejo nepravilnega izkazovanja podatkov, saj iz predloženih listin izhaja, da je banka 30. 12. 2016 prevzela upravljanje. Iz odgovora banke izhaja, da je že 6. 1. 2017 banka zaračunala najemnino, kar pomeni, da je tudi dejansko prevzela poslovne prostore od tožnika v objektu ... v Izoli, ko so podpisali prevzemni zapisnik (30. 12. 2016). Na poziv davčnega organa tožniku, da predloži dokaze, ali je z zadevnimi prostori razpolagal in jih uporabljal za namene obdavčljive dejavnosti tudi po 30. 12. 2016, je tožnik navedel, da je še v januarju 2017 izdal račune vsem najemnikom, da je bil prevzem opravljen 7. 2. 2017 in da je z njimi razpolagal vsaj še do marca 2017, dodatno pa, da ni bilo primopredaje prostorov in da primopredajnega zapisnika ne priznava. Davčni organ je 22. 11. 2019 od banke prejel odgovor, da je tožniku 27. 1. 2014 poslala razdrtje pogodbe in da so 30. 12. 2016 podpisali prevzemni zapisnik, ker pa je tožnik te prostore oddajal drugim najemnikom, sta se dogovorila, da za januar 2017 najemnikom pošlje račune tožnik, banka pa istočasno te najemnine zaračuna tožniku in da je za februar 2017 najemnino že zaračunala banka, dne 7. 2. 2017, ki ga tožnik omenja kot dan prevzema prostorov, pa je bil opravljen le prevzem dokumentacije, 8. 3. 2017 pa je prevzela le ključe enega prostora, katerega je uporabljal tožnik, za kar je v dokaz predložila račune, kot so navedeni na strani 5 obrazložitve. Tožnik je vpogledal v spis ter v odgovoru 13. 2. 2020 navedel, da odgovor banke pretežno ne ustreza resnici in da ni prejel računov banke. Davčni organ je preveril obračun DDV-O banke za februar 2017 in knjigo izdanih računov, iz katerih izhaja, da je banka izdala vse račune za mesec januar 2017, kot jih je navedla in jih vključila v obračun, kot tudi račune za najemnino za februar 2017. Davčni organ ugotavlja, da je bil tožnik z izdanimi dobropisi z dne 31. 12. 2016, katere je prejel 3. 1. 2017, seznanjen o zneskih, za katere ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV, kar bi moral upoštevati v obračunu DDV-O za januar 2017 in izvesti popravek odbitka. Obračun zamudnih obresti po 95. členu ZDavP-2 je razviden iz tabele na strani 6 obrazložitve.

4Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Iz pisne izjave leasingodajalca je razvidno, da je ta že 27. 1. 2014 odstopil od 17 pogodb o finančnem leasingu in je tožnika pozval, da poravna dolg v znesku 199.5050,63 EUR ter izprazni nepremičnino oziroma poravna dolg v znesku 3.373.710,00 EUR ter s tem nepremičnine odkupi. Iz primopredajnega zapisnika je razvidno, da je 30. 12. 2016 tožnik nepremičnine izročil leasingodajalcu (C., d. d.). Ugotovljeno je bilo tudi, da so prostori oddani najemnikom. Dne 30. 12. 2016 je leasingodajalec tožniku izstavil 17 dobropisov, ki jih je tožnik prejel, vendar jih pri sebi ni evidentiral. V postopku je pojasnil, da jih je zavrnil z izdanimi bremepisi, ki pa jih ni predložil, s katerim je od bivšega leasingodajalca zahteval še več (znesek 2.729.140,00 EUR) kot znaša vrednost storniranih obrokov leasinga po obravnavanih dobropisih in da so bile sporne druge (dodatne) leasingodajalčeve obveznosti po odstopu od pogodbe, ne pa sami zneski storniranih obrokov leasinga po dobropisih, ki vplivajo na njegovo pravico do odbitka vstopnega DDV. Izpisek iz registra poslovnih sredstev, da ima tožnik nepremičnine še vedno evidentirane med osnovnimi sredstvi, za presojo utemeljenosti dobropisov oziroma za obveznost popravka obračuna DDV ni pomemben.

5Tožnikove navedbe, da še vedno ni podpisan "dogovor v procesu ureditve medsebojnih razmerij" ne vpliva na obveznost popravka obračunanega DDV. Tudi do sklenitve tripartitnega dogovora, ki navaja tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, ni prišlo, pač pa do 30. 12. 2006 vračila predmetov leasinga leasingodajalcu, na podlagi česar so mu bili izdani obravnavani dobropisi. Podlago za obravnavane dobropise predstavlja leasingodajalčev odstop od pogodb o finančnem leasingu, ki mu je sledilo tudi vračilo blaga. Neprepričljive so pavšalne navedbe tožnika, da zapisnika o primopredaji 30.12. 2016 ni podpisal, ampak samo parafiral njegovo vsebino, saj ga je podpisal tedanji prokurist, ki je bil pooblaščen za samostojno zastopanje tožnika. Okoliščina, da so nepremičnine še vedno oddane istim najemnikom, pa ne pomeni, da ni prišlo do vračila blaga leasingodajalcu, ki je že na podlagi zakona vstopil v obstoječe najemno razmerje na mesto najemodajalca. Iz spisne dokumentacije ne izhaja, da je bil leasingodajalčev odstop od pogodbe "zgolj formalen." Tožnikova nadaljnja uporaba predmetnih nepremičnin ne pomeni nadaljevanja finančnega leasinga nepremičnin, tudi ni razvidno, da je bila izjava o odstopu preklicana. Ker tožnik nepremičnin ni imel več v posesti kot leasingojemalec na podlagi pogodb o finančnem leasingu, je prišlo do spremembe dejavnikov, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneskov za odbitek. Glede sklicevanja v zvezi s trditvijo tožnika o neutemeljenosti prejetih dobropisov v zvezi z vloženo tožbo pri Okrožnem sodišču v Kopru za razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 4. 11. 2019, s katero je bivši leasingodajalec poslovne prostore prodal družbi D., d. o. o ... (I Pg 373/2019), toženka navaja, da sodba še ni izdana, davčni organ pa v zvezi z vprašanjem, ali je prišlo do odstopa od pogodbe ni dolžan prekiniti postopka do odločitve v tej zadevi. Če je imel tožnik v posesti po prenehanju finančnega leasinga nepremičnino na drugi pravni podlagi, to ne vpliva na njegovo dolžnost popravka odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal od dobave blaga na podlagi pogodb o finančnem leasingu.

6Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe predpisov in bistvene kršitve določb postopka. Omenja spor tožnika z A., d. d. Navaja da bo sodišče odločalo o usodi leasinškega razmerja med tožnikom in banko in ne Finančna uprava RS, ki v izpodbijani odločbi ne omenja vložene tožbe (I Pg 373/2019) kot bistveno okoliščino, ki vpliva na davčni postopek. Sodišče bo odločalo o obračunu leasinškega razmerja in o pravni naravi (ne)odstopa od pogodbe in domnevne primopredaje. Ker banka in tožnik nista zaključila leasing pogodb, nista naredila obračuna leasinga, tožnik ne priznava sporne dobropise banke in jih zavrača ter šteje leasing pogodbe kot veljavne. Posledično banka ni imela pravice do odbitka DDV in tožnik nima obveznosti za popravek odbitka in plačilo DDV. Smotrno bi bilo prekiniti upravni postopek do rešitve predhodnega vprašanja, vezanega na leasinško razmerje.

7Glede razdrtja leasing pogodb januarja 2014 navaja, da je banka dve leti po (ne)odstopu, priznavala tožniku, da ima poslovne prostore v posesti in uporabi na podlagi pogodb o finančnem leasingu in pravico, da jih lahko odda v najem, pri čemer navaja najemno pogodbo z E., d. o. o. z dne 19. 5. 2016 v notarski obliki, pri kateri je sodelovala tudi banka. Navaja, da je bil odstop od leasing pogodb z dne 27. 1. 2014 zgolj formalen, do česar se toženka ni opredelila. Navaja, da je tudi tedanji zastopnik banke, kot priča v pravdnem postopku, izpovedal, da je bil odstop od pogodbe izdan zgolj kot formalnost zaradi internih pravil banke.

8Glede primopredaje poslovnih prostorov je tožnik dokazal, da 30. 12. 2016 ni prišlo do nikakršne primopredaje, ki bi imela učinek na davčnem področju, banka pa ni razpolagala s poslovnimi prostori in ni prišlo do nobenega dejstva, ki bi vplival na obračun DDV. Po izjavi priče v pravdnem postopku je primopredajni postopek sestavljen zgolj kot formalnost zaradi internih pravil banke, zaradi računovodskih izkazov oziroma zaradi prenosa najemnikov in najemnin na banko, ne zaradi primopredaje poslovnih prostorov banki. Dobropise z dne 30. 12. 2016 banka zato ne bi smela izstaviti, prav tako ni bil izdelan končni obračun leasinga. Banka je najemnike prevzela pozneje, šele v februarju in marcu 2017.

9Tožnik očita, da se finančna uprava se ni opredelila do dogovora med tožnikom in banko o začasnem, pogojnem prenosu poslovnih prostorov v izključno ekonomsko izkoriščanje banki za obdobje dveh let, kar je pomenilo, da bi najemniki tožnika plačevali najemnino neposredno banki, kar se je realiziralo februarja in marca 2017. Po novem letu 2017 bi moralo priti do pisnega zapisa sklenjenega dogovora v obliki pisne pogodbe, do katere ni prišlo. Zato je vložil civilno tožbo. Ni logično, da bi tožnik poslovne prostore izročil v trajno posest, prazno od oseb in stvari, saj je bilo dogovorjeno, da banka prevzame zgolj najemnike in najemnine za obdobje dveh let, v katerem bi imel tožnik pravico do (re)odkupa poslovnih prostorov, do česar se toženka ni opredelila. Nasprotno, toženka ni upoštevala priznanja tožnika, da je primopredajni zapisnik podpisal v navedenih okoliščinah in da je prišlo zgolj do neobveznega parafiranja osnutka sporazuma.

10Ključne pomanjkljivosti odločbe toženke so, ker se ni opredelila do dokaza, da banka ni prevzela predmetov lizinga niti z dnem primopredajnega zapisnika 30. 12. 2016 niti kadarkoli v januarju 2017, ker je račune za najemnino za mesec januar 2017 izstavil najemnikom tožnik in jih prikazal v obračunih DDV-O. Banka, ki naj bi po dogovoru začasno prevzela prostore zgolj v ekonomski obliki, je prve najemnine obračunala šele za februar 2017. Glede prikazovanja v decembru 2016 in januarju 2017 nepremičnin v tožnikovih osnovnih sredstvih, to samo po sebi res ni odločilni dokaz, kar pa v povezavi z ostalimi dokazi ni dvoma, da tudi januarja 2017 ni prišlo do izročitve poslovnih prostorov banki, kar je ključnega pomena za obračun DDV v januarju 2017. Glede navedbe toženke, da bi tožnik moral dobropise banke izrecno zavrniti, ne pa izstaviti bremepisa v višjem znesku, in da bi iz tega lahko izhajalo, da so bile sporne druge (dodatne) obveznosti, ne pa sami zneski storniranih obrokov leasinga, pa gre po stališču tožbe za nedopustno novoto, na katero se tožnik v postopku ni mogel izjasniti in za kršitev načela zaslišanja stranke. Ker banka ni pravilno in pravno učinkovito odstopila od leasing pogodb, saj so poslovni prostori ostali v leasingu tožniku, ki jih je oddajal v najem, niti ni prišlo do primopredaje, banka dobropisov ne bi smela izdati. Toženka se tudi ni opredelila do navedb, da dobropisi banke nimajo takega pomena, kot jim jih pripisuje davčni organ. Toženka bi morala obrazložiti njihovo pravno naravo in njihov pomen ter odgovoriti na navedbe tožnika, da so dobropisi enostranske listine banke, ki jih tožnik ne priznava in jih ni dolžan upoštevati v davčnem obračunu. Glede navedb toženke, da ne gre v obravnavanem primeru za odstop od pogodbe, ampak za zmanjšanje odbitka DDV in neupoštevnosti stališča iz sodb SEU, da se pri odstopih od leasing poslov ne bi smelo obračunati DDV, saj so po vsebini to le odškodninski zahtevki, ki niso podvrženi obračunu DDV, pa navaja, da je v tem bistvo spora, da ker ni prišlo do odstopa od leasing pogodb, tudi ni prišlo v januarju 2017 do vračila predmeta leasinga. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve toženke. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

12Tožba ni utemeljena.

13V zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa glede dodatne odmere in naložitve plačila DDV iz naslova neizvedenega popravka odbitka vstopnega DDV pri tožniku v znesku 384.919,59 EUR na podlagi prejetih dobropisov banke.

14Skladno s 68. členom ZDDV-1 mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen, popravek pa mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen (prvi in drugi odstavek).

15Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ za spremembo dejavnikov, ki narekujejo popravek odbitka, opredelil razdrtje pogodb o finančnem leasingu s strani leasingodajalca leta 2014 zaradi neizpolnjevanja finančnih obveznosti tožnika in vračilu blaga po primopredajnem zapisniku z dne 30. 12. 2016. Na tej podlagi je 30. 12. 2016 A., d. d. ... izdala 17 dobropisov, ki jih je tožnik prejel 3. 1. 2017. Na podlagi navedenih dobropisov bi moral tožnik v obračunu DDV-O za obdobje januar 2017 od osnove 1.924.597,67 EUR zmanjšati odbitek vstopnega DDV po stopnji 20 % v znesku 384.919,59 EUR, česar pa ni storil.

16Davčni organ izhaja iz ugotovitve, da je banka kot leasingodajalec zadevnih prostorov v objektu ... v Izoli razdrla pogodbe o finančnem leasingu s tožnikom in pisno seznanila tožnika o razdrtju pogodb z dopisom z dne 27. 1. 2014, ki mu je bil vročen 28. 1. 2014, čemur tožnik nasprotuje, in iz ugotovitve, da je 30. 12. 2016 s strani banke in tožnika podpisan primopredajni zapisnik, čemur tožnik prav tako nasprotuje. Glede obeh dokumentov v bistvu tožnik navaja, da sta bila zgolj formalna in pravno neučinkovita. To dokazuje z v letu 2016 (19. 5. 2016) sklenjeno pogodbo v notarski obliki z najemnikom E., d. o. o., pri kateri je sodelovala tudi banka. Glede primopredajnega zapisnika z dne 30. 12. 2016 pa navaja, da je bil sklenjen zaradi prenosa najemnikov in najemnin na banko in da do primopredaje prostorov ni nikoli prišlo, pri čemer navaja ustni dogovor med tožnikom in banko, pri tem pa navaja, da do pisne pogodbe ni prišlo ter je zato vložil tožbo zoper banko (I Pg 373/2019).

17V bistvenem tožnik po povedanem ne priznava niti samega razdrtja pogodb o finančnem leasingu z dne 27. 1. 2014 niti primopredaje poslovnih prostorov 30. 12. 2016 in posledično se ne strinja s prejetimi dobropisi banke. V zadevi pa ni sporno, da je tožnik prejel dobropise 3. 1. 2017 in da jih ni vključil v obračun DDV-O za januar 2017.

18Sodišče se strinja z razlogi davčnega organa in toženke, da tožnik v davčnem postopku glede nepriznavanja dobropisov ni ponudil pravno upoštevanih dokazov. Tožnikovo zatrjevanje, da ni prišlo do razdrtje pogodbe in do primopredaje poslovnih prostorov, sloni na tožnikovem zatrjevanju, da gre v tem primeru zgolj in samo za pravno neupoštevne dogodke, pri čemer navaja ustni dogovor z banko in svoje videnje poteka dogodkov, za kar pa ne predloži drugačnih dokazil, kot so tista, na katerih sloni izpodbijana odločitev.

19Sklicevanje na civilni postopek, ki ga je sprožil pred rednim sodiščem, v katerem po navedbah tožnika izpodbija razdrtje pogodb o finančnem leasingu, po presoji sodišča ne vpliva na drugačno davčno obravnavo prejetih dobropisov, kar je predmet tega postopka, glede na dejanske ugotovitve in dokaze, ki se nanje sklicuje davčni organ in slonijo listinah, ki se nahajajo v upravnem spisu, iz katerih izhaja, da so bile pogodbe o finančnem leasingu razdrte 27. 1. 2014 in da je bil opravljen primopredajni zapisnik 30. 12. 2016. Kot povedano, tožnik drugačnih dokazov v postopku ni predložil, pa tudi v tožbi navaja zgolj svoje razumevanje poslovnih dogodkov in iz njih nastalih pravnih posledic, za kar pa ne predloži nikakršnih dokazov, ki bi izkazovali nasprotno, kot izhaja iz listin upravnega spisa.

20Tožnik v tožbi navaja, da banka sploh ni odstopila od leasing pogodb in da ni imela tega namena, pri čemer navaja, da je tožnik imel v posesti poslovne prostore v letu 2016, ko je sklenil pogodbo z najemnikom E., d. o. o., pri kateri je sodelovala tudi banka, glede tega pa navaja, da se toženka ni opredelila, kar pa ne drži. Toženka na strani 13 obrazložitve v tej zvezi pojasni, da ta okoliščina, če je imel tožnik po prenehanju finančnega leasinga nepremičnine v posesti na drugi pravni podlagi, in ne kot leasingojemalec, na katerega bi ob normalnem poteku stvari najkasneje po plačilu zadnjega obroka prešla lastninska pravica, to ne vpliva na njegovo zakonsko obveznosti, da popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal na podlagi pogodb o finančnem leasingu kot pogodb iz točke b) drugega odstavka 6. člena ZDDV-1. S tem se strinja tudi sodišče.

21Sklicevanje v tožbi na izpoved priče v pravdnem in kazenskem postopku, da je šlo pri leasingodajalcu za odstop od leasing pogodb iz formalnih razlogov, na drugačno odločitev ne vpliva, saj izpodbijana odločitev temelji na v davčnem postopku ugotovljenih dejstev in okoliščin in na v tem postopku pridobljenimi dokazi in listinami, tožnik pa izvedbe drugih dokazov ni predlagal, tega pa ne predlaga niti v tožbi. Zato sodišče tožbene navedbe, da banka ni odstopila od pogodbe kot nedokazane in protispisne zavrača.

22Glede navedb tožbe, da bo o usodi leasinškega razmerja med tožnikom in banko odločilo sodišče in da bo vse odločilno vplivalo na obračun DDV, pri čemer navaja postopek I Pg 373/2019 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, se sodišče ne opredeljuje, saj sodba v tej zadevi ni izdana, obveznost popravka odbitka vstopnega DDV pa po presoji sodišča ni pogojena s prehodno pravnomočno odločitvijo sodišča v sporu med leasingojemalcem in leasingodajalcem, kot navaja tudi toženka.

23V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku dodatno odmeril DDV na podlagi 68. člena ZDDV-1, ker tožnik ni opravil popravka odbitka DDV, ker so se po opravljenem obračunu spremenili dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska odbitka, na podlagi ugotovitev, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in imajo podlago v upravnih spisih.

24Tožnik tudi v tožbi, tako kot v postopku, šteje leasing pogodbe kot veljavne in navaja, da banka ni odstopila od leasing pogodb ter da ni prišlo 30. 12 2016 do nikakršne primopredaje poslovnih prostorov banki, vendar sodišču za te svoje trditve ne predloži nobenih dokazil, iz katerih naj bi izhajalo to, kar tožnik trdi. Tega tudi v postopku pred upravnima organoma tožnik ni ponudil, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke. Tudi iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi se po odstopu banke od pogodb o finančnem leasingu tožnik in banka karkoli dogovarjala, kot navaja tožnik v tožbi, glede začasnega pogojnega prenosa poslovnih prostorov v izključno ekonomsko izkoriščanje banki za obdobje dveh let oziroma kar naj bi po navedbah tožbe pomenilo, da bi najemniki tožnika plačevali najemnino neposredno banki in kar naj bi se dejansko realiziralo z mesecem februarjem in marcem 2017.

25Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja ravno nasprotno. Na straneh 5 in 6 obrazložitve izhaja med drugim ugotovitev, da je bilo z banko dogovorjeno, da za januar 2017 račune najemnikom pošlje tožnik, banka pa bo istočasno te najemnine zaračunala tožniku, za kar je kot dokaz predložila račune, izdane tožniku za mesec januar 2017 in najemnikom prostorov za februar 2017, kar izhaja tudi iz njene knjige izdanih računov in obračuna DDV-O za februar, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje, saj ne predloži nobenih dokazov, ki bi njegove trditve potrdili. Tožnik pa je bil v postopku seznanjen z vsemi listinami, ki jih je pridobil davčni organ s strani banke in se je imel možnost do njih opredeliti, kar je tudi izkoristil, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločbe podrobno pojasnjena in razvidna korespondenca s tožnikom.

26Tožnik v tožbi očita, da davčni organ ni upošteval, da je banka najemnike prevzela pozneje, da primopredajni zapisnik sestavljen zgolj kot formalnost zaradi internih pravil banke zaradi računovodskih izkazov, ne pa zaradi tega, ker bi prišlo na dan 10. 12. 2016 do primopredaje in da iz drugih predloženih dokazil izhaja, da je bilo to šele v februarju in marcu 2017. Pri tem pa ne pojasni, kateri konkretno so ti drugi predloženi dokazi, ki jih po stališču tožbe davčni organ ni upošteval, zato se sodišče do tega tudi ne more opredeliti in tožbene ugovore tudi kot pavšalne zavrača. Kot že povedano, pa se sodišče glede tožnikovega sklicevanja na izjavo priče, ki je bila dana v drugih postopkih, ne more opredeljevati, saj je tožnik dokaznega predloga zaslišanja priče v davčnem postopku ni predlagal.

27Glede očitka tožnika, da se toženka ni opredelila do dokaza, da banka ni prevzela predmetov leasinga, ker je račune za najemno v januarju 2017 izstavil tožnik in da je banka prve najemnine obračunala šele februarja 2017, sodišče navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo nasprotne ugotovitve v tej zvezi, kar je sodišče pojasnilo v točki 26 te sodbe. Prav tako pa je tudi toženka pojasnila, da okoliščina, da so bile predmetne nepremičnine še vedno v oddane v najem istim najemnikom, ne pomeni, da ni prišlo do vračila blaga banki, saj je bivši leasingodajalec že na podlagi zakona vstopil v obstoječe najemno razmerje na mesto najemodajalca in četudi je tožnik, kljub izvedeni primopredaji, zadržal nekatere prejete najemnine za januar 2017, to tudi ne pomeni, da do vračila blaga ni prišlo. S tem pa se strinja tudi sodišče. Tožnik pa drugega v tožbi ne zatrjuje niti ne predlaga nobenih dokazov za svoje trditve.

28Tudi po presoji sodišča podlago za sporne dobropise predstavlja leasingodajalčev odstop od pogodb o finančnem leasingu, ki mu je sledilo tudi leasingojemalčevo vračilo blaga, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje. V zadevi tudi ni relevantno, da tožnik prejetih dobropisov ni zavrnil, saj njegova obveznost za popravek (zmanjšanje) odbitka vstopnega DDV izhaja v obravnavanem primeru iz 68. člena ZDDV-1 in tudi ni odvisna od njegovih morebitnih terjatev do leasingodajalca. Očitek, da izdani dobropisi banke oziroma lesingodajalca nimajo takšnega pomena, kot jim jih pripisuje davčni organ, pa ni utemeljen, saj ta obveznost banke izhaja iz drugega odstavka 39. člena ZDDDV-1.¹ To pomeni, da je banka upravičeno na tej pravni podlagi izstavila dobropise za še nezapadle obroke leasinga z DDV, na podlagi katerega bi tožnik moral popraviti (zmanjšati) znesek odbitka DDV.

29Sodišče zavrača očitke, da ni pravilno uporabljeno stališče SEU, da se pri odstopih od leasing poslov ne bi smelo obračunati DDV, saj so ti po vsebini zgolj odškodninski zahtevki, ki niso podvrženi obračunu DDV. Predmet tega postopka namreč ni vračilo DDV zaradi odstopa od leasing pogodb, temveč zmanjšanje odbitka vstopnega DDV zaradi vračila blaga po opravljeni dobavi po 68. členu ZDDV-1.

30Sporno je tudi, ali je prišlo do vračila blaga leasingodajalcu, saj tožnik nasprotuje tako razdrtju pogodb o finančnem leasingu kot tudi primopredajnemu zapisniku.² Tožnik nasprotuje, da je banka januarja 2017 razpolagala s poslovnimi prostori, ko navaja, da je bil primopredajni zapisnik zgolj formalnost zaradi prenosa najemnikov in najemnin na banko in da bi v letu 2017 moralo priti do pisnega zapisa dogovora z banko o začasnem pogojnem prenosu poslovnih sredstev banki za dve, glede tega pa v postopku niti v tožbi ni predložil nobenih dokazov. Iz upravnih spisov tudi ne izhaja, da so po lesingodajalčevem odstopu od pogodb med strankama potekali kakšni pogovori v smeri realizacije pogodb s prenosom lastninske pravice na tožnika oziroma preklicu pisne izjave o odstopu.

31Po povedanem tožnik za svoje trditve v postopku ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi potrdil svoje navedbe, niti ni predlagal za svoje trditve nobenih dokaznih predlogo. Na podlagi trditev tožnika in odsotnosti dokaznih predlogov tožnika v davčnem postopku po presoji sodišča ni bilo mogoče sprejeti drugačne odločitve od izpodbijane.

32Tožnik v davčnem postopku tudi ni nasprotoval, da je prejel dobropise 3. 1. 2017. V zadevi tudi ni sporno, da jih pri sebi ni evidentiral. Toženka ugotavlja, da jih tudi ni zavrnil, temveč je izdal bremepise z višjim zneskom. Tožnik očita kršitev pravil postopka, ker se glede tega ni mogel izjasniti v postopku na prvi stopnji. Vendar pa izpodbijana odločitev ne sloni na tem razlogu kot relevantnim, temveč na ugotovitvi, da so bili podani utemeljeni razlogi za izdajo dobropisov tožniku, kar tožniki izpodbija v tem postopku, zato po presoji sodišča pravica do izjave ni bila kršena.

33V tem upravnem sporu ostaja po presoji sodišča neizpodbito, kar sta ugotovila davčni organ in toženka in na čemer je utemeljena izpodbijana odločba: da so bile pogodbe o finančnem leasingu s strani leasingodajalca razdrte v letu 2014; da izjava o odstopu od pogodb ni bila preklicana; da je bila opravljena primopredaja poslovnih prostorov po primopredajnem zapisniku z dne 30. 12. 2016; da je banka tožniku na tej podlagi izdala 17 dobropisov, ki jih je tožnik prejel 3. 1. 2017; da tožnik prejetih dobropisov ni vključil v svoj obračun DDV-O za januar 2017; da je bil tožnik seznanjen z zneski DDV, za katere nima pravice do odbitka.

34Sodišče na podlagi navedenega sodi, da je sprejeta odločitev davčnega organa, da opisane okoliščine ustrezajo "spremembi dejavnikov" iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1, pravilna. S tožbenimi trditvami o neučinkovitem razdrtju pogodb o finančnem leasingu in pravni neutemeljenosti prevzemnega zapisnika in neutemeljenostjo izdanih dobropisov pa tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, ne more uspeti, saj v postopku niti v tožbi ni predložil dokazov za svoje trditve.

35Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

36Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi pisnih vlog in dokazov strank, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

37Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Ki določa, da se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna obveznost ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.
² Iz katerega izhaja, da je banka kot leasingodajalec dejansko prevzela poslovne prostore od tožnika 30. 12. 2016, ko je bil podpisan primopredajni zapisnik.