VSRS Sklep U 1/2024-8

Tožba se zavrže.

1Tožnica je vložila tožbo na odpravo odločbe Sodnega sveta Republike Slovenije (v nadaljevanju Sodni svet), št. 1/06-37 z dne 7. 9. 2006 (v nadaljevanju izpodbijana odločba). Ker z izpodbijano odločbo ne razpolaga, sodišču predlaga, naj toženko pozove, da jo predloži.

2V tožbi navaja, da je pri odločanju v pravdnem postopku na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je tožnica nastopala kot tožena stranka, sodila nelegitimna sodnica A. A.. Slednja je bila na podlagi izpodbijane odločbe predlagana Državnemu zboru Republike Slovenije (v nadaljevanju Državni zbor) v imenovanje, kljub temu, da obstaja utemeljen sum, da ni izpolnjevala zakonskih pogojev. Pojasnjuje, da je Sodni svet ugotovil, da je kandidatka opravila državni izpit 10. 3. 1987, kot je razvidno iz zapisnika 11. seje Sodnega sveta z dne 20. 1. 2022,¹ pa Sodni svet ni ugotavljal, ali je opravljeni državni pravni izpit v Sarajevu po veljavnem Zakonu o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI) veljaven v Republiki Sloveniji ali ne. Poudarja, da bi po takrat veljavnem ZPDI moral biti državni pravni izpit opravljen po slovenskih predpisih.

3Poudarja še, da dovoljevati sodniku, ki je sodeloval pri sojenju in ni bil zakonito izvoljen, da še naprej opravlja sodniško funkcijo, pomeni kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je pravica po poštenega postopka kršena, če je v postopku imenovanja sodnika prišlo do kršitve nacionalnega prava.²

4Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma poudarja, da tožnica izpodbijanega akta ni predložila, zato je tožba nepopolna. Tožnica ne trdi, da je sodelovala v izbirnem postopku kot protikandidatka ali druga oseba s položajem stranke, zato ne izpolnjuje pogojev za tožnika po 17. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1). Še več, svoj "pravni interes" za odpravo akta utemeljuje s sodelovanjem v sodnem postopku, ki ga je obravnavala sodnica A. A., torej že po izvolitvi v sodniško funkcijo. Tožnik v upravnem sporu ne more biti kdorkoli, ki bi mislil, da je bila z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali pravna korist. Ker je bila sodnica A. A. izvoljena v sodniško funkcijo v letu 2006, je 30 dnevni rok za vložitev tožbe že davno potekel. Tožnica izpostavlja le stališče 11. seje Sodnega sveta z dne 20. 1. 2022 glede ponovnega preverjanja pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo in se do njega kritično opredeljuje, a pri tem spregleda, da v Republiki Sloveniji ni normativne ureditve, ki bi dovoljevala ponovno presojo pravnomočno zaključenih postopkov v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za imenovanje na določeno sodniško mesto, še zlasti, ko gre za že izvoljene sodnike, ki opravljajo sodniško funkcijo. Tega po prepričanju toženke ni mogoče storiti niti v okviru tega postopka. Meni, da upravni spor ni primerno sredstvo za dosego pravnega položaja, ki ga tožnica v tem postopku zasleduje, tožba ni dopustna in jo je treba zavreči.

5Tožnica v odgovoru na odgovor toženke navaja, da upravni akt, ki se izpodbija, ni obligatorna vsebina tožbe po prvem odstavku 30. člena ZUS‑1, sodišču pa je predlagala, da ga v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku predloži toženka, ki z njim razpolaga. Pojasnjuje, da je tožbo vložila zaradi kršitev človekovih pravic po drugem odstavku 33. člena ZUS‑1 kot prizadeta oseba, ki je imela status tožene stranke v pravdnem postopku, kjer je sodila sodnica, za katero se je kasneje izkazalo, da je izkazan dvom glede izpolnjevanja njenih formalnih pogojev za opravljanje sodniške funkcije. S tožbo zahteva odpravo izpodbijane odločbe in ugotovitev, da so ji bile v pravdnem postopku, ki ga je sodila A. A. (Okrožno sodišče v Ljubljani II P 1467/2010) kršene pravice do poštenega sojenja, ki še vedno trajajo.

6Tožba ni dovoljena.

7Tožnica vlaga tožbo po petem odstavku 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve), ki določa, da je v postopku izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo in v postopku imenovanja predsednika in podpredsednika sodišča upravni spor mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje ali izvolitev v te funkcije. Meni, da izkazuje pravni interes za vložitev tožbe s tem, ker so ji z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice po 6. členu EKČP, saj je v pravdni zadevi, kjer je bila tožnica v vlogi tožene stranke, sodila sodnica A. A..

8Iz javno objavljenega zapisnika Sodnega sveta z dne 7. 9. 2006 izhaja, da je Sodni svet na 39. seji tega dne obravnaval med drugim kandidature za pet razpisanih prostih mest okrožnih sodnikov na Okrožnem sodišču v Ljubljani, izbral je med drugimi A. A. in jo predlagal Državnemu zboru v izvolitev na navedeno sodniško mesto. Iz dodatne obrazložitve člana Sodnega sveta k točki 30. zapisnika Sodnega sveta, št. Su 47/2022-28 z dne 20. 1. 2022 nadalje izhaja, da je Sodni svet z izpodbijano odločbo ugotovil, da je kandidatka A. A. opravila pravniški državni izpit 10. 3. 1987, z odločbo, št. 2/06-1269 z dne 26. 10. 2006, pa je Sodni svet ugotovil, da je bila A. A. 29. 9. 2006 izvoljena v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Ljubljani ter je z dnem 10. 10. 2006 prisegla pred predsednikom Državnega zbora.

9Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, predpisane v prvem odstavku 36. člena ZUS‑1. Skladno s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 sodišče tožbo zavrže, tudi če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnica v obravnavanem upravnem sporu ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

10Lastnost stranke v upravnem sporu v procesnem smislu ureja ZUS‑1 v 16. do 19. členu. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku.³ Za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt mora biti oseba stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Izkazano mora biti, da se je tožnik v upravnem sporu zoper upravni akt postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je upravni organ priznal položaj stranke v formalnem smislu v postopku ter da tega položaja ni izgubil pred trenutkom izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen.⁴ To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato je to bistvena okoliščina za odločitev o dovoljenosti tožbe v obravnavani zadevi.

11Tožnica pravni interes za vložitev tožbe izkazuje z navedbami, da naj bi ji bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice, saj naj bi v postopku imenovanja sodnice A. A. prišlo do kršitve nacionalnega prava Republike Slovenije, ker navedena naj ne bi imela legitimnega in v Republiki Sloveniji veljavnega pravniškega državnega izpita. Vendar ob tem tožnica ne trdi, da bi imela v postopku izdaje izpodbijane odločbe položaj stranke oziroma položaj prizadete osebe s položajem stranke. Ob takem stanju stvari tožnica torej v obravnavani zadevi ne more biti stranka v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1.

12Tožnica še trdi, da ji v zvezi z varstvom njenih pravic ni treba izkazovati, da je bil (konkretni) pravdni postopek II P 1467/2019, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je sodila sodnica A. A., nepošten zaradi sodelovanja nelegitimne sodnice, ampak da naj bi bilo dovolj, da je izkazana kršitev prava Republike Slovenije pri njenem imenovanju. V zvezi s tem zatrjuje kršitev 6. člena EKČP oziroma kršitev pravice do poštenega sojenja, ki naj bi bila kršena, če je v postopku imenovanja sodnika prišlo do kršitve nacionalnega prava, in se pri tem sklicuje na odločbo ESČP je v zadevi Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji.⁵ Bistveno je, da tožnica s sklicevanjem na citirano zadevo ESČP ne more uspeti, saj Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne odloča o kršitvi pravice do poštenega sojenja v sodnem postopku, v katerem je sodelovala sodnica A. A..

13Ker torej tožnica za vložitev tožbe v obravnavanem upravnem sporu nima aktivne legitimacije, je Vrhovno sodišče tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 zavrglo. Zato se tudi ni opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb, ki so očitno nerelevantne za odločitev v tej zadevi.

¹ Tožnica očitno napačno navaja, da je bil datum te seje 22. 2. 2022.
² Pri tem se sklicuje na odločbo ESČP v zadevi Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji, št. 26374/18 z dne 1. 12. 2020.
³ Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021).
⁴ Enako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016.
⁵ Odločba ESČP v zadevi Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji, št. 26374/18 z dne 1. 12. 2020. V tej zadevi je ESČP presojalo vprašanje, ali s strani domačih sodišč ugotovljene kršitve določb nacionalnega prava v postopku imenovanja določenih sodnikov predstavljajo razlog za ugotovitev kršitve konvencijske pravice do poštenega sojenja v sodnih postopkih, kjer so ti sodniki sodelovali.