VSL Sodba I Cpg 39/2024

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh tožeči plačati 64.708,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki različno tečejo od posameznih zneskov. Za glavnico 13.366,87 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od različnih zneskov različno zapadejo, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. izreka). Odločilo še je, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v trgovini tožeče stranke v X. kupila različen gradbeni material, katerega je prevzela in odpeljala, tožeča stranka pa je predmetno blago zaračunala. Tožena stranka svojih obveznosti po poslanih računih ni poravnala. Tožeča stranka je po obračunu vseh zapadlih računov ugotovila, da znaša dolg tožene stranke do tožeče stranke 78.075,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa in obračuna zamudnih obresti do plačila. Zahtevala je tudi izvršilne in pravdne stroške. Tožena stranka je ugovarjala, da ni dolžna plačati zahtevanih zneskov, da je zahtevek nesklepčen, poleg tega je uveljavljala zastaranje.

6Pravna podlaga tega spora so določila o prodajni pogodbi. Določba 435. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja za račune, ki so zapadli v času od 29. 2. 2016 do 30. 4. 2016, predlog za izvršbo pa je tožeča stranka vložila 30. 4. 2019. Gre za glavnico v znesku 13.366,87 EUR in sodišče je ta ugovor zastaranja upoštevalo skladno z določilom 349. člena OZ ter v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Ker se tožeča stranka ni pritožila, je v tem delu izpodbijana sodba pravnomočna. V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je tožena stranka ves material, ki ga zaračunava tožeča stranka, naročila in ga prevzela za opravljanje svoje gradbene dejavnosti na trgu, kar je razvidno iz računov in dobavnic k računom.

8Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavljala nesklepčnost tožbenega zahtevka. Tožnica namreč ni zadostila svoji trditveni podlagi, niti se ni na priložene dobavnice in račune sklicevala kot na del trditvene podlage in zaradi tega tudi sama ni mogla argumentirano odgovarjati na tožbo. Takšne trditve ne držijo, saj je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe (l.št. 39-40) in pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2020 (l.št. 64-66) navedla, da gre za gradbeni material, ki ga je pri njej nabavljal toženec, ki je gradbenik, in kot dokaze priložila račune in dobavnice ter obrazložila, kako je opravila obračun in se pri tem sklicavala na priložene priloge (dobavnice in račune). Tožena stranka temu ni konkretizirano ugovarjala. V pritožbi toženec še navaja, da iz vseh dobavnic ne izhaja cenovni znesek artikla, ki je potem naveden na računu, kar so pavšalne trditve, ki jih ne konkretizira (katera dobavnica in kateri račun ter artikel), zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti.

9Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice tudi napačno ugodilo zahtevku za 11.403,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 30. 4. 2016, saj je tudi to plačilo zastaralo, kar ne drži. Določba prvega odstavka 336. člena OZ določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Iz računa izhaja, da je zapadel 30. 4. 2016, kar pomeni da je zastaranje pričelo teči naslednji dan, to je 1. 5. 2016 in obdobje 3 let, ki velja za gospodarske pogodbe, kar je predmetna (349. člen OZ), se je izteklo 1. 5. 2019.¹ Tožnica je predlog za izvršbo vložila 30. 4. 2019, torej pravočasno.

10Pritožnik očita tudi, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških postopka, ko jih je naložilo toženi stranki, saj ni upoštevalo uspeha strank v postopku. Pritožnik nima prav, saj je sodišče prve stopnje v izreku odločilo le, da stroške nosi tožena stranka, odmera stroškov bo narejena posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Glede na to bo sodišče prve stopnje pri odmeri lahko upoštevalo tudi delni uspeh tožene stranke, vendar pa bo ne glede na to, da je s svojim zahtevkom uspela le v manjšem delu, ona dolžna nositi del stroškov postopka tožeče stranke.

11Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

¹ Glej tudi Kranjc V. v Plavšak N. in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga GV založba Ljubljana, 2003, stran 448 in nasl.