VSL Sodba I Cpg 473/2023

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje (vmesna sodba) in odločitev o stroških postopka po IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 508.330,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 18. 3. 2021 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 9.507,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 9.212,36 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 406.050,00 EUR in v višini 102.280,50 EUR (I. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa pridržalo (IV. točka izreka).

2Zoper takšno vmesno sodbo (I. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožila tožena stranka in višjemu sodišču predlagala, da vmesno sodbo spremeni na način, da tožbeni zahtevek (v tem delu) v celoti zavrne, podredno pa izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo v celoti kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da: (1) sta pravdni stranki dne 3. 7. 2020 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju na področju opravljanja storitev prevozov (Pogodba), ki se je začela izvajati dne 1. 8. 2020, (2) se je tožeča stranka s Pogodbo zavezala za toženo stranko izvajati storitve prevoza odpadkov, tožena stranka pa pri tožeči stranki naročati prevoze in plačevati opravljene storitve, (3) se je tožeča stranka za opravljanje storitev po Pogodbi zavezala zagotoviti osem vozil in vsaj eno rezervno vozilo dogovorjenih specifikacij ter zadostno število strokovno usposobljenega kadra, pri čemer je bilo dogovorjeno, da se lahko glede na razvoj in dinamiko poslovanja število vozil in njihove specifikacije spremenijo, (4) je bila Pogodba sklenjena za nedoločen čas z možnostjo odpovedi obeh strank brez navedbe razloga, s šest mesečnim odpovednim rokom, (5) je tožena stranka dne 23. 12. 2020 tožeči stranki v skladu s Pogodbo podala najavo spremembe izvajanja storitev na način, da bosta za izvajanje storitev od 1. 3. 2021 naprej potrebni dve vozili tožeče stranke, (6) je tožeča stranka na napovedano spremembo odgovorila dne 28. 12. 2020 z dopisom v katerem je zahtevala povrnitev škode zaradi zmanjšanja števila vozil, tožena stranka pa je dne 30. 12. 2020 z dopisom Pogodbo odpovedala, (8) se je Pogodba v času od 1. 3. 2021 do izteka odpovednega roka dne 30. 6. 2021, izvajala na načina, da je tožeča stranka prevoze opravljala z dvema voziloma.

6Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka kršila sklenjeno Pogodbo s tem, ko je v obdobju med 1. 3. 2021 in 30. 6. 2021 tožeči stranki samovoljno znižala število prevozov na dve vozili ter jo dne 30. 12. 2020 v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena Obligacijskega zakonika - OZ) odpovedala. Ocenilo je tudi, da je tožeči stranki v posledici navedenih ravnanj iz sfere tožene stranke nastala škoda iz naslova izgubljenega dobička, in sicer v obdobju med 1. 3. 2021 in 30. 6. 2021, ker je tožeča stranka prevoze namesto z osmimi opravljala zgolj v omejenem obsegu z dvema voziloma, v obdobju med 30. 6. 2021 in 30. 6. 2022 pa, ker je glede na namen dolgoročnega sodelovanja strank tožeča stranka utemeljeno pričakovala poslovanje s toženo stranko vsaj še eno leto po sklenitvi Pogodbe. Presodilo je, da so podane vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, ter z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je v tem delu tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

7Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v zvezi z očitanim zmanjšanjem števila prevozov tožeči stranki ter odpovedjo Pogodbe ves čas ravnala v skladu z določili sklenjene Pogodbe, zaradi česar njenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot pogodbene kršitve oziroma jim pripisati protipravnosti.

8Poleg obveznosti tožeče stranke, da za izvajanje storitev v času podpisa Pogodbe zagotovi osem vozil in vsaj eno rezervno vozilo ustreznih tehničnih specifikacij, je iz (d) alineje prvega odstavka 4. člena Pogodbe jasno izhajalo, da lahko tožena stranka (kot naročnik) te parametre pogodbenega sodelovanja tekom izvajanja Pogodbe spremeni: "Glede na razvoj in dinamiko poslovanja se lahko tako število vozil kot zahtevane tehnične specifikacije spremenijo. Vse morebitne spremembe morajo biti pisno najavljene izvajalcu s strani naročnika najpozneje v roku meseca dni pred morebitno spremembo, izvajalec pa je dolžan spremembe upoštevati." Nadalje je iz 11. člena Pogodbe izhajalo, da se ta sklepa za nedoločen čas, pri čemer je 12. člen Pogodbe urejal prenehanje pogodbenega sodelovanja z redno odpovedjo na načina: "Vsaka od pogodbenih strank lahko brez navedbe razloga odpove to pogodbo, pisno s priporočeno pošto drugi pogodbeni stranki (odpovedna izjava). V primeru odpovedi pogodbe je odpovedni rok 6 (šest) mesecev."

9Pritrditi gre pritožbenim navedbam, da so citirana pogodbena določila enoznačna in jasna. Glede na to, da sklenjena Pogodba ni imela določenega časa trajanja, je razumljiva določba, po kateri so v okviru generalnega dogovora o sodelovanju med strankama podrobnejši parametri in obseg naročil za prevoze odpadkov lahko bili predmet naknadnih sprememb s strani naročnika oziroma tožene stranke. Glede na odprtost trajanja poslovnega sodelovanja je običajno in logično, da je Pogodba predvidevala možnost izstopa obeh strank iz razmerja oziroma odpovedi brez navajanja posebnih razlogov.

10Materialnopravno zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je v obdobju med 1. 3. 2021 in 30. 6. 2021 za izvajanje storitev potrebovala le še dve vozili tožeče stranke in na ta način zmanjšal obseg naročil za odvoz odpadkov, kršila Pogodbo oziroma ravnala samovoljno. Pogodba, ki sta jo stranki prostovoljno in sporazumno sklenili, ni predvidevala morebitnega minimalnega (fiksnega) obsega naročil tožene stranke. Iz tretjega odstavka 4. člena Pogodbe, ki je urejal obveznosti tožene stranke kot naročnika, je izhajalo le, da je naročnik izvajalcu dolžan naročati prevoze v skladu s pogodbenimi določili, pri čemer je (d) alineja prvega odstavka 4. člena Pogodbe predvidevala možnost tožene stranke, da glede na razvoj poslovanja spremeni število vozil, s katerimi tožeča stranka izvaja storitve, in s tem efektivno spremeni obseg naročil.

11Z zmanjšanjem števila vozil tožeče stranke, ki jih potrebuje za odvoz odpadkov, je tožena stranka ravnala v okviru dogovorjenih pogodbenih upravičenj, pri čemer sploh ni pomembno, ali je do zmanjšanja prišlo iz razlogov povezanih z izbruhom epidemije Covid-19, ali v posledici (druge) poslovne odločitve tožene stranke. Četudi gre pri obravnavanem zmanjšanju obsega naročil za "bistveno" spremembo Pogodbe (kot je to navedlo prvostopenjsko sodišče pri čemer razlike med bistveno in nebistveno spremembo ni pojasnilo), ni mogoče prezreti dejstva, da je bila možnost spremembe števila vozil tožeče stranke v (d) alineji prvega odstavka 4. člena Pogodbe izrecno in brez omejitev predvidena in med strankama dogovorjena.

12Upoštevaje dejstvo, da je Pogodba obema strankama omogočala odpoved pogodbenega razmerja s 6 (šest) mesečnim odpovednim rokom, bi bilo morebitno spreminjanje dogovorjenih parametrov po (d) alineji prvega odstavka 4. člena Pogodbe (števila vozil) mogoče šteti kot samovoljno oziroma v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ) le, če bi tožena stranka s takšnim postopanjem skušala izničiti učinke dogovorjenega odpovednega roka. V konkretnem primeru pa ni šlo z takšno situacijo, na kar kaže že dejstvo, da je tožena stranka predmetno zmanjšanje števila prevozov tožeči stranki najavila dne 23. 12. 2020, tj. preden je Pogodbo dne 30. 12. 2020 sploh odpovedala, napovedano spremembo pa uveljavila šele s 1. 3. 2021, tj. več kot dva meseca kasneje, čeprav bi v skladu s pogodbenimi določili zmanjšanje prevozov lahko stopilo v veljavo že mesec dni po ustrezni pisni najavi. Hkrati tožena stranka z obravnavano spremembo ni povsem ukinila naročanja prevozov pri tožeči stranki, pač pa ga je glede na zmanjšanje potrebnih vozil tožeče stranke (iz osem na dve vozili) omejila na eno četrtino predhodnega obsega.

13Obravnavana Pogodba je bila med strankama sklenjena za nedoločen čas in je v 12. členu predvidevala možnost odpovedi obeh strank brez navedbe razlogov s šest (6) mesečnim odpovednim rokom, zaradi česar je napačen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka z uveljavljanjem navedenega pogodbenega upravičenja ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ). Tožena stranka je Pogodbo odpovedala v skladu s pogodbenim dogovorom (pisno z dopisom z dne 30. 12. 2020), pri čemer je spoštovala tudi sporazumno dogovorjen odpovedni rok, ki se je iztekel 30. 6. 2021.

14Četudi je bila Pogodba med strankama sklenjena z obojestransko željo po dolgoročnem sodelovanju, kar med strankama niti ni sporno in na kar kaže že dejstvo, da je bila sklenjena za nedoločen čas, pa pritožba utemeljeno opozarja, da stranki nista določili minimalnega časa trajanja Pogodbe, pred katerim slednje ne bi bilo mogoče odpovedati. Glede na jasno urejeno odpovedno upravičenje v sami Pogodbi zato ni mogoče sklepati, da je bil splošni namen dolgoročnega sodelovanja strank del pogodbene podlage (39. člen OZ), ki bi takšno pogodbeno upravičenje omejeval.¹ V tem delu je lahko šlo zgolj za nagibe za sklenitev sodelovanja pogodbenih strank, pri čemer pa slednji na veljavnost in vsebino sklenjene Pogodbe ne morejo imeti vpliva (prvi odstavek 40. člena OZ). V skladu z navedenim toženi stranki, ki je uveljavila svoje pogodbeno dogovorjeno upravičenje in Pogodbo s tožečo stranko odpovedala po petih mesecih sodelovanja, ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po prvem odstavku 5. člena OZ.

15Po presoji višjega sodišča je v obravnavani zadevi izostala že osnovna predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti v smislu kršitve pogodbene obveznosti, ki bi imela znake protipravnega stanja, zaradi česar se z nadaljnjimi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke ni ukvarjalo.

16Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano vmesno sodbo spremenilo (5. alineja prvega odstavka 358. člen ZPP), tako da je zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 508.330,50 EUR (406.050,00 EUR + 102.280,50 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

17Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijane vmesne sodne (315. člen ZPP), odločitev o stroških postopka v obravnavani zadevi pridržalo (IV. točka izreka prvostopenjske odločbe), pri čemer pa po ugoditvi pritožbi tožene stranke in spremembi vmesne sodbe v zavrnilno, za takšno odločitev ni več obstoječe podlage. V skladu z navedenim je višje sodišče upoštevaje, drugi odstavek 165. člena ZPP in na podlagi načela uspeha strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), odločilo tudi o celotnih stroških postopka v obravnavanem sporu pred sodiščem prve stopnje.

18Glede na dejstvo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v skupni višini 540.330,50 EUR v celoti propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške postopka, svoje stroške pa nosi sama. Upoštevaje priglašeni stroškovnik in veljavno Odvetniško tarifo (OT) je višje sodišče toženi stranki kot potrebne za pravdo (155. člen ZPP) priznalo sledeče stroške odvetniškega zastopanja: 3000 točk za odgovor na tožbo z dne 14. 10. 2021 (tar. št. 20/1 OT), 3000 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 25. 4. 2022 (tar. št. 20/1 OT), 2250 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 30. 6. 2022 (tar. št. 20/2 OT), 3000 točk za pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 13. 3. 2023 (tar. št. 21/1 OT), 1500 točk za narok za glavno obravnavo dne 29. 5. 2023 (tar. št. 21/2), 100 točk iz naslova urnine za narok za glavno obravnavo dne 29. 5. 2023 (6/I člen OT), 138,5 točke iz naslova pavšalno priglašenih materialnih stroškov pooblaščenca (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22% davka na dodano vrednost priznani stroški odvetniškega zastopanja tožene stranke za postopek na prvi stopnji znašajo 9.507,58 EUR. Višje sodišče je odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji zato spremenilo na način, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe, in sicer je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 9.507,58 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje.

19Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), svoje pritožbene stroške pa tožeča stranka nosi sama. Višje sodišče je upoštevaje priglašeni stroškovnik in OT toženi stranki priznalo stroške odvetniškega zastopanja, in sicer 3625 točk za sestavo pritožbe (22/1 OT) ter 46,25 točke iz naslova pavšalno priglašenih materialnih stroškov pooblaščenca (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22% davka na dodano vrednost znaša 2.687,36 EUR. Toženi stranki v povračilo pripada tudi plačana sodna taksa za pritožbeni postopek v znesku 6.525,00 EUR. V skladu z navedenim je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP) povrniti 9.212,36 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje.

¹ Prim. VS RS v sodbi III Ips 126/2015 z dne 24. 1. 2017.