VSM Sodba III Kp 28814/2023

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, medtem ko potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo državni proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sodbo XI K 28814/2023 z dne 16. 10. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Ob upoštevanju omilitvenih določil, tj. ob uporabi 2. alineje 50. člena in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je po šestem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora in stransko denarno kazen 60 dnevnih zneskov v višini 817,80 EUR, katero je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo tudi stransko kazen izgon tujca iz države Republike Slovenije za čas treh let, ki se šteje od dneva pravnomočne sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu, v čas trajanja te kazni ne všteva, se pa po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen všteje čas, ki ga je obdolženi prebil v priporu, in sicer od dne 26. 4. 2023 od 01.07 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvostopenjsko sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter izdatkov in nagrad po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi odločitve o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izrečeni zaporno in denarno kazen čim bolj zniža, obdolženega pa oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Skozi pritožbena izvajanja zagovornik zavzame stališče, da je obdolženemu izrečena kazenska sankcija glede na izrečene kazni v podobnih primerih ter nedavne pomilostitve nekaterih storilcev podobnih dejanj prestroga. Izrazi prepričanje, da je obdolženi inkriminirano dejanje storil iz razloga, ker je denar nujno rabil, torej v stiski. Pojasnjuje, da je dejansko želel najti zaposlitev v kateri od držav Evropske unije, saj bi tukaj na gradbiščih lahko zaslužil več kot v daljni Gruziji. S priložnostnim delom, ki ga tu in tam dobi na gradbiščih, ne more pridobiti zadostnih sredstev, da bi lahko priskrbel hrano, oblačila, denar za najemnino in študijske obveznosti svojega brata ter druge nujne potrebščine, za kolikor toliko dostojno življenje razširjene družine. Bremeni ga namreč skrb za številčno družino, tako za lastne štiri otroke, brata študenta in nezaposleno mater. Težaško in odgovorno delo pa je v Gruziji slabo plačano.

5Povzeti pritožbeni razlogi pa ne utemeljujejo znižanja izrečene kazni zapora in tudi ne izrečene denarne kazni. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje, storitev katerega je priznal in bil posledično tudi spoznan za krivega, izreklo primerno kazensko sankcijo, ki jo je s tehtnim in smiselnim razlogovanjem tudi ustrezno obrazložilo. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, je obdolženi po predstavitvi obtožnice na predobravnavnem naroku za dejanje, ki mu je bilo očitano, krivdo priznal (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženi razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je bilo priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično je pritožbeno izpostavljanje motiva oziroma razlogov za storjeno kaznivo dejanje (ker je obdolženi nujno potreboval denar in je bil v stiski) brezpredmetno in odvečno. Ne glede na to pritožbeno sodišče opozarja, da čeravno obdolženega bremeni materialna stiska vsled dolžnosti preživljanja številčne (razširjene) družine, ter navkljub zatrjevanju splošno znanega dejstva, da šoferji prebežnikov dobijo zgolj obljubo plačila, denar pa šele na koncu poti, to nikakor ne pomeni, da lahko obdolženi s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja.

6Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na ustaljeno sodno prakso in nedavne pomilostitve nekaterih storilcev podobnih dejanj, pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, ne more omajati. Vsaka nekonkretizirana primerjava z drugimi, niti ne določno opredeljenimi kazenskimi zadevami oziroma postopki pomilostitve, je odvečna in predvsem brez teže. Skozi pritožbeno polemiziranje na način, ki ga ne gre preizkusiti, zagovornik ne upošteva, da je sleherna kazenska zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami. Ko zagovornik skozi pritožbena izvajanja poudarja, da pri obdolženemu ob prijetju ni bil najden noben denar, saj naj bi ga dobil na koncu poti, in vzporedno posplošeno izpostavlja "veliko podobnih postopkov" ter splošno znano dejstvo, da šoferji dobijo zgolj obljubo plačila, medtem ko večino denarja od prebežnikov "poberejo" organizatorji takih prevozov, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen od treh do petnajst let zapora, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen. Tako prezre, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje odmerjeno kazen dve leti in deset mesecev zapora obdolženemu izreklo ob uporabi omilitvenih določil, torej pod spodnjo mejo za obravnavani delikt zakonsko predpisane kazni zapora. Pri tem je že upoštevalo olajševalne okoliščine, kot so navedene v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih sedaj zagovornik ponovno poudarja v pritožbenem postopku (odkrito priznanje očitanega kaznivega dejanja, dosedanjo nekaznovanost, starost ter skrb za 4 mladoletne otroke). Ob že izpostavljeni uporabi omilitvenih določil in upoštevaje težo kaznivega dejanja ter visoko stopnjo kazenske odgovornosti obdolženega, pa tudi nevarnost samega dejanja, pritožbeno sodišče ne najde podlage za še dodatno znižanje obdolženemu izrečene kazni zapora, za kar se brez uspeha zavzema njegov zagovornik. Pritožbeno zavzemanje za še dodatno znižanje kazni zapora je zatorej neutemeljeno.

7Stališču obdolženčevega zagovornika in izraženem lastnem vrednotenju olajševalnih okoliščin pa ne gre slediti niti na točki zavzemanja za izrek nižje denarne kazni. Izrečena stranska denarna kazen v danem primeru nikakor ni previsoka. Višino odmere stranske denarne kazni, katero je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev, in sicer v znesku 817,80 EUR, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v točki 6 izpodbijane sodbe. Število dnevnih zneskov in višino posameznega dnevnega zneska je ustrezno določilo ob upoštevanju splošnih pravil o odmeri kazni ter obdolženčevih premoženjskih razmer. Pritožbeno zatrjevanje, da je izrečena stranska denarna kazen neskladna s sodno prakso, zagovornik z ničemer ne utemelji, pritožbeno sodišče pa s takim pavšalnim zatrjevanjem iz že pojasnjenih razlogov ne more soglašati. Posledično je zaključiti, da je prizadevanje zagovornika za milejše denarno sankcioniranje prav tako neutemeljeno.

8Pritožbeno izpostavljene okoliščine, da je obdolženi tekom prestajanja ukrepa pripora ves čas upošteval navodila in ukaze osebja, ki je zadolženo za izvajanje tega ukrepa, da je v okviru danih možnosti začel tudi delati, da je nekonflikten in ubogljiv ter prijazen, in da je med razmišljanjem o preteklih dogodkih ugotovil, da bo treba za družino poskrbeti z iskanjem boljše in čimbolj stalne zaposlitve ter s trdim delom, pa niso take narave, ki bi v danem primeru imele odločilen vpliv na višino prostostnega in denarnega kaznovanja.

9Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu za storjeno kaznivo dejanje v odločbi o kazenski sankciji izreklo ustrezno kazen zapora in primerno stransko denarno kazen, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega vsled pretečega ogrožanja lastnega preživljanja ter preživljanja oseb, za katere je dolžan skrbeti, plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo, obenem pa je odločilo, da plačilo potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika obremenjuje državni proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP).