UPRS Sodba II U 501/2019-12

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4291-13450/2019-16 z dne 23. 8. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu zavrnila zahtevek zavezanca A. A. (tožnika v tem upravnem sporu) za odpis oziroma delni odpis davčnih obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2019 (Mestna občina Ptuj). Odločitev je oprla na določbe 101. do 110. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na vloge za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo davčnega dolga. Ugotovila je, da zavezanec živi s svojo družino na naslovu ..., Ptuj, zato hiša na drugem naslovu A., Ptuj, predstavlja premoženje družine zavezanca in v skladu z določbo 34. člena Pravilnika ni izvzeta. Prav tako je bilo upoštevano, da zavezanec živi v skupnem gospodinjstvu z ženo B. B. in višina dohodkov na družinskega člana v zadnjih 6 mesecih pred vložitvijo vloge v višini 314,20 EUR mesečno. Zavezanec pa je na dan 22. 8. 2019 še vedno lastnik nepremičnine parc. št. 603/1 in 606, k.o. C. do 1/1 celote. Navedeni nepremičnini sta se na javni dražbi 17. 4. 2018 prodajali po izklicni ceni 89.786,20 EUR, vendar je bila prodaja neuspešna. Tako se na parc. št. 603/1 nahaja stanovanjska stavba št. ... in pomožni objekt št. ... Stanovanjska stavba se nahaja na naslovu A., Ptuj, in je bila zgrajena leta 1976. Na podlagi teh ugotovitev zavezanec oz. njegova družina ne izpolnjuje pogojev za odpis oz. delni odpis davčnih obveznosti, saj družina zavezanca razpolaga z nepremičnim premoženjem iz vrednosti katerega se lahko davčne obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2019 (Mestna občina Ptuj), poplača.

2Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, kot drugostopenjski organ, je zavezančevo pritožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4291-13450/2019-16 z dne 23. 8. 2019, zavrnil kot neutemeljeno. Kot pravilno je štel ugotovitev prvostopenjskega organa, ki se nanaša na višino povprečnih mesečnih dohodkov na družinskega člana (314,20 EUR) in ugotovitev, da je bil ob izdaji prvostopenjske odločbe pritožnik še vedno lastnik dveh nepremičnin na parc. št. 603/1 in 606, obe k.o. C. do 1/1 celote, ki sta se neuspešno prodajali na javni dražbi, po izklicni ceni 89.786,20 EUR. Glede na višino davčnega dolga, za odpis katerega je zaprosil pritožnik (60,73 EUR) in ceno nepremičnine na javni dražbi je očitno, da se davčna obveznost s tem premoženjem lahko v celoti poplača. Za dovolitev odpisa oz. delnega odpisa davčne obveznosti morajo biti izpolnjeni vsi kriteriji kumulativno, to pomeni, da dohodki pritožnika in davčnega zavezanca ne smejo presegati osnovnega zneska minimalnega dohodka oz. njegovega 1,5-kratnika, hkrati pa dolga ni mogoče poplačati iz prihrankov in premoženja pritožnika in njegovih družinskih članov. Pritožnik sicer res izpolnjuje dohodkovni kriterij, ne izpolnjuje pa premoženjskega kriterija, zato je bilo njegovo vlogo za odpis oz. delni odpis potrebno zavrniti. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbeni ugovor, da se pritožnik nahaja v osebnem stečaju in da ne živi v lastni hiši, ker ne vpliva na odločitev o zadevi, saj gre za okoliščine, ki jih zakon in Pravilnik ne predvidevata kot relevantne pri odločanju o odpisu oz. delnem odpisu davčnega dolga.

3Tožnik v tožbi pojasnjuje, da jo vlaga sam, ker nima denarja za odvetnika. Zatrjuje, da so nepremičnine pod hipoteko Družbe za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB). Premoženje mu poskušajo vzeti neupravičeno. Z ženo nista lastnika nepremičnin, ker brez soglasja DUTB s premoženjem ne moreta razpolagati. V stečaju sta z ženo že od leta 2015 in od tedaj še nista plačala tega davka in ga tudi sedaj ne bosta. Smiselno predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe ter naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna odločitev o tožnikovi vlogi za odpis oziroma delni odpis obveznosti, ki se nanaša na plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2019, ki je bilo tožniku odmerjeno z odločbo Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije št. DT4224-5172019-00751-14-120-22 z dne 27. 5. 2019.

7Sodišče uvodoma ugotavlja, da odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe določa 101. člen ZDavP-2, ki določa da davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, pri čemer pa mora zavezanec izpolnjevati kriterije za odpis določene v zakonu in Pravilniku.

8Sodišče ugotavlja tudi, da je v zadevi pomemben podatek, ki izhaja iz listin priloženega upravnega in sodnega spisa, da je bil zoper tožnika dne 4. 12. 2015 začet stečajni postopek s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. St ... na predlog DUTB, stečajni postopek pa se pod številko St ... vodi tudi nad tožnikovo soprogo. V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da gre za podatek, ki v povezavi z datumom nastanka obveznosti (plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2019 z dne 27. 5. 2019) pomeni, da gre za obveznost, ki je nastala po začetku stečajnega postopka in ne sodi med stroške stečajnega postopka iz 355. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in zanjo ne veljajo omejitve uporabe določb tretjega podpoglavja ZDavP-2.

9Tožena stranka je odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge oprla na ugotovitev, da tožnik, ki sicer izpolnjuje dohodkovni kriterij, ne izpolnjuje premoženjskega kriterija, ker je bil ob izdaji prvostopenjske odločbe lastnik dveh nepremičnin na parc. št. 603/1 in 606, obe k.o. C. do 1/1 celote, ki sta se neuspešno prodajali na javni dražbi, po izklicni ceni 89.786,20 EUR in da je glede na višino davčnega dolga (60,73 EUR) in ceno nepremičnine na javni dražbi očitno, da se davčna obveznost s tem premoženjem lahko v celoti poplača.

10Sodišče pritrjuje tožniku, da je tožena stranka prezrla, da tožnik z zgoraj navedenim premoženjem, zato ker sodi v stečajno maso, ne more razpolagati. Odločitev je namreč, kljub ugotovitvi, da gre za premoženje, ki se je neuspešno prodajalo na javni dražbi, oprla na ugotovitev, da gre za premoženje, katerega lastnik je še vedno tožnik in na vrednost premoženja, ki ga je povzela po izklicni ceni na podlagi katere se je to premoženje prodajalo, drugostopenjski organ pa je slednjo ugotovitev dopolnil z navedbo, da se ob upoštevanju vrednosti nepremičnine, davčna obveznost s tem premoženjem v celoti odplača. Gre torej za premoženje, ki v celoti predstavlja stečajno maso, kar izhaja tudi iz Rednega poročila upravitelja D. D., na katerega se je v delu prej povzetih podatkov o neuspešni prodaji in izklicni vrednosti tega premoženja na javni dražbi, toženka sklicevala. Takšna lastnost premoženja, torej da to premoženje sodi v stečajno maso, pa pomeni, da ga tožnik ne more uporabljati in z njim razpolagati, prav tako ga ne sme in ne more unovčiti, da bi lahko iz kupnine poravnal obveznost iz odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4224-51/2019-006751-14-120-22 z dne 27. 5. 2019. Navedeno izhaja iz določbe 1 alineje prvega odstavka 386. ZFPPIPP, ki določa, da se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Ker gre torej za premoženje, s katerim tožnik ne more razpolagati, tega pri odločanju o vlogi na podlagi 101. člena ZDavP-2 in pri ugotavljanju tožnikovega premoženjskega stanja ni mogoče upoštevati.

11Ker je torej tožena stranka v obravnavani zadevi napačno uporabila materialno pravo, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3.točke prvega odstavka 64. člena Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje (premoženje uvrščeno v stečajno maso) med udeležencema upravnega spora ni sporno, ampak je bila sporna razlaga materialnega prava.