UPRS sklep I U 991/2012

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Posebna natečajna komisija za izvedbo javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve (v nadaljevanju Posebna natečajna komisija) na podlagi četrtega odstavka 60. člena in prvega odstavka 64. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) ugotovila, da tožnik, glede na njegovo strokovno usposobljenost, ni primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve. Tožnik se je prijavil na razpis, ki je bil objavljen 2. 4. 2012. V obrazložitvi je navedla svojo oceno tožnikove strokovne usposobljenosti pri čemer je upoštevala Standarde strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi.

Tožnik v tožbi in popravku tožbe sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in mu prisodi stroške postopka, v primeru zamude s pripadki, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo Uradniški svet ugovarja pasivno legitimacijo v tem upravnem sporu, podrejeno pa predlaga, da naj sodišče tožbo zavrže v skladu s prvim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj do imenovanja kandidata za generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve na podlagi predmetnega javnega natečaja ni prišlo zaradi odločitve pristojnega ministra, da se javni natečaj ponovi. Podrejeno predlaga, da tožbo zavrne in navaja razloge.

V pripravljalnih vlogah tožnik navaja razloge zaradi katerih meni, da je ugovor pasivne legitimacije Uradniškega sveta neutemeljen. Ugovarja tudi kršitev določb postopka in dvomi v nepristranost Posebne natečajne komisije. Navaja, da je bil 1. 10. 2012 objavljen nov javni natečaj za isti položaj v katerem je Posebna natečajna komisija odločila, da tožnik, glede na strokovno usposobljenost, ni primeren. Tožnik je tudi zoper ta sklep sprožil upravni spor. Tožnik vztraja pri zahtevku, da naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

V odgovoru na drugo pripravljalno vlogo Posebna natečajna komisija navaja določbo šestega odstavka 65. člena ZJU. Postopek posebnega javnega natečaja se zaključi z dnem imenovanja kandidata. V konkretnem primeru pa je pristojni minister odločil, da se javni natečaj ponovi na podlagi drugega odstavka 64. člena ZJU. Postopek javnega natečaja je bil nato tudi ponovljen. Na ponovljenem postopku javnega natečaja bo tožnik lahko ponovno kandidiral. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrže na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Prereka pa tudi navedbe tožnika glede pristojnosti Posebne natečajne komisije in zavrača ugovore tožnika navedene v tožbi in pripravljalnih vlogah iz razlogov, ki jih navaja. Podrejeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

V predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Gre za eno do splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v subjektivnem upravnem sporu, v katerem se omejuje dopustnost tožbe v primerih, ko tožnik ne izkaže, da so z upravnim aktom prizadete njegove pravice in pravne koristi. Pravico do meritorne odločitve v upravnem sporu izkazuje lahko le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča potrebna zaradi varstva njegovih pravic ali pravnih koristi, ki jih brez sodbe ne bi mogel doseči. Sodišče mora na razloge iz 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka.

Pravni interes stranke je podan, če bi si lahko stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoj pravni položaj. V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora pravilnost in zakonitost sklepa Posebne natečajne komisije z dne 23. 5. 2012, s katerim je ugotovila, da tožnik, glede na njegovo strokovno usposobljenost, ni primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve razpisanem z javnim natečajem objavljenim 2. 4. 2012, na katerega se je prijavil tudi tožnik. Med strankama ni sporno, da v predmetnem postopku javnega natečaja ni bil izbran noben kandidat in da je pristojni minister sklenil, da se postopek javnega natečaja za navedeni položaj ponovi. Sam tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je bil 1. 10. 2012 objavljen nov javni natečaj za isti položaj (generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov v Ministrstvu za zunanje zadeve) na katerega se je prijavil. Glede na navedeno, v predmetnem postopku posebnega javnega natečaja, objavljenem 2. 4. 2012, do izbire kandidata sploh ni prišlo, marveč se je postopek javnega natečaja ponovil. Tožnik je v novem postopku javnega natečaja lahko ponovno kandidiral. Tudi po presoji sodišča izpodbijani sklep, izdan na podlagi 64. člena ZJU v postopku predmetnega javnega natečaja objavljenega 2. 4. 2012, ki pa je bil ponovljen z javnim natečajem, objavljenim 1. 10. 2012, ne posega v tožnikove pravice.

Sodišče še dodaja, da je tožniku omogočeno, da enako kot ostali kandidati in pod enakimi pogoji kandidira tudi na ponovljenem javnem natečaju, objavljenem 1. 10. 2012, kar je tožnik tudi storil. Varstvo svojih pravic in pravnih interesov tožnik že uveljavlja pred sodiščem v sporu zoper nov sklep Posebne razpisne komisije izdan v ponovljenem postopku, ki se po podatkih sodišča vodi pod opr. št. I U 5/2013. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje svojega pravnega interesa za izpodbijanje sklepa Posebne natečajne komisije z dne 23. 5. 2012, ker se je javni natečaj za naveden položaj ponovil in tako izpodbijani sklep v ničemer ne posega v tožnikovo pravico oz. v njegovo neposredno na zakon oprto korist.

Tožnik z uspehom v tem upravnem sporu po mnenju sodišča ne more v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja, na kar je sodišče dolžno paziti ves čas postopka. Zato je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.