VDSS Sodba Psp 224/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Odpravita se odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 9. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 3. 2022.

Tožba v delu, da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 15. 1. 2020 dalje, se zavrže.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 976,34 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 9. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 3. 2022 ter da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 15. 1. 2020 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ V pritožbi navaja, da je že od leta 2011 (16. 2. 2011) pridobitno nezmožen za delo. Kot datum nastanka invalidnosti je tako potrebno upoštevati leto 2011, ko mu je bila priznana invalidnost z odločbo z dne 5. 11. 2012, in sicer po določbah tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1).² Pri upoštevanju fiktivne dobe po 137. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)³ je potrebno upoštevati, da je njegova invalidnost nastopila pred dopolnjenim 60. letom starosti. Ker je ponovni predlog vložil šele 15. 1. 2020, mu gre pravica od vložitve predloga dalje. Nadalje se tudi ne strinja s stališčem toženca, da na podlagi enajstega odstavka 116. člena ZPIZ-2, novih pravic na podlagi iste invalidnosti ne more pridobiti. Iz navedene določbe ne izhaja, da tožnik ne more pridobiti pravice na podlagi že ugotovljene iste invalidnosti. Toženec določbo preširoko tolmači, in sicer v škodo tožnika. Logično je namreč, da oseba, ki ji je že ugotovljena invalidnost I. kategorije, zaradi česar ni več pričakovati izboljšanja invalidnosti oziroma povrnitev pridobitne zmožnosti, ne more pridobiti nove I. kategorije invalidnosti. Da je pri tožniku I. kategorija invalidnosti nastala v letu 2011, je ugotovil tudi izvedenski organ. Omenjeno je potrebno upoštevati pri presoji te zadeve. Nekdo, ki je od leta 2011 invalid I. kategorije, ne more biti v letu 2020 na novo invalid I. kategorije, če je njegovo stanje od leta 2011 nespremenjeno oziroma se je le še poslabšalo. Manj kot invalid I. kategorije ne moreš biti. Toženec glede na Uredbo ES št. 883/2004 tudi ni upošteval, da je tožnik na Hrvaškem invalidsko upokojen že od 16. 2. 2011 in da mu pripada pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, kljub kratkotrajni zaposlitvi. Glede na stališče toženca naj bi v primeru reaktivacije nastopila pravna domneva o povrnitvi delazmožnosti. Tudi če se izhaja iz omenjenega stališča, kar sicer iz zakona ne izhaja, pa je tudi pravna domneva izpodbojna. Iz izvedenskega mnenja, ki je bilo pridobljeno v tem postopku, je jasno razvidno, da je pri tožniku od 16. 2. 2011 dalje podana popolna nezmožnost za delo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je tožnikova pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo enajstega odstavka 116. člena ZPIZ-2 tudi glede vprašanja datuma nastanka I. kategorije invalidnosti. Morebitne ocene delazmožnosti in morebitne odločitve pri tujih nosilcih zavarovanja, na ocene in odločitve pristojnega organa v Sloveniji ne morejo vplivati, saj vsaka država podpisnica sporazumov o socialnem zavarovanju, delazmožnost ocenjuje in odloča skladno z lastnimi predpisi in v lastni pristojnosti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da pogoj gostote, tj. eno tretjino delovnih let, pri tožniku ni izpolnjen. Pri izračunu je sodišče sicer napačno upoštevalo prišteto dobo, ki za izračun omenjenega pogoja ne more biti upoštevna, kar je toženec že izpostavil, vendar to na rešitev v tej zadevi ni imelo vpliva. Tako s prišteto kot tudi brez prištete dobe pogoj gostote pokojninske dobe ni izpolnjen. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Je pa, glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 9. 2022, s katero je bila zavrnjena odločba prvostopenjskega organa št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 3. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti na podlagi 183. člena ZPIZ-2 razveljavil dokončno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 9. 2021. Odločil je, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine in da odločba učinkuje od 1. 4. 2022 dalje.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženca št. ... z dne 5. 11. 2012 zaradi posledic bolezni od 16. 2. 2011 dalje razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od 16. 2. 2011 dalje priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine (priloga A/5). Z odločbo z dne 28. 1. 2013 je bilo odločeno, da ima pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine v znesku 184,74 EUR na mesec od 16. 2. 2011 dalje. Po obvestilu hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 10. 9. 2019, da se je tožnik na Hrvaškem dne 9. 8. 2019 zaposlil za štiri ure dnevno, je toženec z odločbo z dne 4. 10. 2019 odločil, da tožniku preneha pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine in da se izplačevanje sorazmernega dela invalidske pokojnine ustavi s 4. 10. 2019. Taka odločitev je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 17. 10. 2019.

8Tožnik je nato ponovno dne 15. 1. 2020 začel postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec je z odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 9. 2021 tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 7. 2021 dalje in mu priznal pravico do invalidske pokojnine. Zoper tako odločbo tožnik ni vložil pritožbe. Toženec pa je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo na podlagi 183. člena ZPIZ-2 dokončno odločbo z dne 8. 9. 2021 razveljavil ter odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v odločbi z dne 8. 9. 2021, ki je dne 29. 9. 2021 postala dokončna in pravnomočna, dejansko stanje v zvezi z gostoto pokojninske dobe, napačno ugotovil. Glede na dan nastanka invalidnosti, tj. 13. 7. 2021 tožnik po stališču toženca ni dopolnil pokojninske dobe, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.

9Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, kdaj je nastala invalidnost, pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. (v nadaljevanju: Komisija FA.). Iz pisno podanega mnenja z dne 10. 4. 2023 izhaja, da je tožnik vse od 16. 2. 2011 dalje pridobitno nezmožen za delo. V vmesnem obdobju, glede na ugotovljeno patologijo, ni bilo ugotoviti takega izboljšanja, da bi bil ponovno pridobitno sposoben (kljub temu, da se je delno reaktiviral zaradi materialne stiske). Do dodatnega poslabšanja pa je prišlo v letu 2019, in sicer zaradi adenokarcinoma prostate. Do poslabšanja je prišlo s 15. 1. 2020, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri presoji ter glede na navedeni datum ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje potrebne gostote pokojninske dobe, da bi se mu priznala pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

10Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je toženec z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 4. 10. 2019 odločil, da tožnik nima več pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Toženec se pri tem sklicuje na tedaj veljavno določbo osmega odstavka 116. člena ZPIZ-2 (sedanji enajsti odstavek istega člena). V osmem (sedaj enajstem) odstavku 116. člena ZPIZ-2 je določeno, da če začne uživalec invalidske pokojnine v tujini ponovno delati ali opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izgubi pravico do pokojnine z dnem vključitve v zavarovanje. Gre za strožjo ureditev, kot velja za uživalce starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine. Ti uživalci s tem, ko začno ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, pridobijo lastnost zavarovanca in se jim v tem času pokojnina ne izplačuje. Ponovno pa se jim začne izplačevati z dnem izgube oziroma prenehanja lastnosti zavarovanca. V primeru, ko gre za dejanski stan po osmem (enajstem) odstavku istega člena, pa pride do izgube pravice do invalidske pokojnine. Zavarovanec mora po tem, ko ni več zavarovan, pravico (ki mu je bila sicer že enkrat priznana) ponovno uveljavljati. Odpira se vprašanje, ali ne gre v tem primeru za prekomeren poseg v že pridobljene pravice zavarovancev. Kot izhaja iz navedb toženca, naj bi bila taka ureditev posledica pravne domneve, da je zavarovanec, pri katerem je bila ugotovljena I. kategorija invalidnosti, ponovno postal delazmožen.

11Tudi če bi šlo za pravno domnevo, da je tožnik s pridobitvijo lastnosti zavarovanca ponovno postal delazmožen, pa to iz izvedenega dokaznega postopka v tej zadevi ne izhaja. Izvedenski organ je namreč prepričljivo pojasnil, da pri tožniku ni prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju v smislu izboljšanja, temveč se je stanje, kakršno je bilo ugotovljeno že na dan 16. 2. 2011 (ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti) le še poslabšalo.

12ZPIZ-2 v prvem odstavku 126. člena določa, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Navedeni člen govori o spremembi (poslabšanju ali pa izboljšanju) zdravstvenega stanja. Pri tožniku je bilo stanje enako oziroma se je v letu 2020 še poslabšalo, kar pa ne narekuje razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, temveč je pri njem še naprej (od 16. 11. 2011 dalje) podana I. kategorija invalidnosti. V tem primeru posledično tudi ne gre za nastanek nove invalidnosti. Pri tožniku je ves čas podana I. kategorija invalidnosti. S tem je izpolnjen prvi pogoj za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

13Drugi pogoj pa je določen v 42. členu, ki govori o minimalni pokojninski dobi, ki mora biti izpolnjena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tako je v 2. alineji navedenega člena določeno, da zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni (pri tožniku je invalidnost posledica bolezni) - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.

14Ne glede na to, da je toženec glede na novo tožnikovo vlogo tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 7. 2021 dalje, pa je pri tožniku invalidnost nastala že 16. 2. 2011. Ob nastanku invalidnosti (16. 2. 2011) pa je tožnik izpolnjeval pogoj dopolnjene pokojninske dobe, saj mu je bila že tedaj, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

15Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožnik od 13. 7. 2021 dalje pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker je prvostopenjski organ v odločbi z dne 8. 9. 2021 ugotovil, da tožnik v skladu z 42., 43. in 44. členom do dneva nastanka invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev navedene dokončne in pravnomočne odločbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi z dne 7. 9. 2022 in z dne 21. 3. 2022 odpravilo.

16Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 15. 1. 2020 dalje. Pri tem je ključno, da je odločba z dne 8. 9. 2021 postala dokončna in pravnomočna. Tožnik namreč zoper omenjeno odločbo ni vložil pravnega sredstva. Zaradi pravnomočnosti ni mogoče ponovno presojati datuma od kdaj naprej je tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker je navedena odločba v skladu z določbami ZUP in ZPIZ-2 postala pravnomočna, je bilo potrebno, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, tožbo v tem delu zavreči.

17Ker je tožnik v pretežnem delu uspel s tožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 976,34 EUR. Pri odmeri je upoštevalo priglašene stroške ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)⁴ in Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik).⁵ Po tarifni številki 16 OT je za tožbo priznalo 300 točk, za prvi narok 300 točk, za drugi narok 150 točk, za pripravljalni spis 225 točk in za tretji narok 150 točk. Po tarifni številki 43 točka 4 je za dostavo listin priznalo 20 točk, nadalje 2 % za materialne stroške in 22 % DDV. Ob vrednosti odvetniške tarife 0,60 EUR, znesek znaša 853,84 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo še stroške prevoda tuje listine v višini 122,50 EUR, tako da skupni stroški, nastali pred sodiščem prve stopnje, znašajo 976,34 EUR. Navedeni znesek je dolžan toženec povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več (stroški konference s stranko), je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je navedeno že vključeno v pripravo same tožbe.

18Pritožbeno sodišče je priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer je za pritožbo priznalo 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Navedeni znesek je toženec dolžan tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je bilo zahtevano več (pregled in poročilo stranki v višini 50 točk), je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 84/2018 s spremembami.