VDSS Sodba Pdp 421/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene stroške v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

1Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali (sodba Pd 51/2021 z dne 4. 2. 2022 v zvezi s sklepom Pdp 397/2022 z dne 13. 10. 2022). V prvem sojenju je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga v postopku odpovedi večjemu številu delavcev. Čeprav je imel pogodbo o zaposlitvi formalno sklenjeno za delovno mesto tehnolog, ob podaji odpovedi (in več let pred tem) ni opravljal teh del, temveč je na nesistemiziranem delovnem mestu opravljal dela, podobna delom informatika. Toženka se je zaradi odločitve o bistvenem zmanjšanju proizvodnih kapacitet odločila zreducirati število zaposlenih znotraj vseh organizacijskih enot, torej tudi v oddelku Kadrovske in splošne službe, v katerem je opravljal delo tožnik. Za določitev presežnih delavcev je določila kriterije in izvedla ocenjevanje vseh zaposlenih po notranjih organizacijskih enotah. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu obrazložilo, da za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni pomembno, ali je pri toženki prenehala potreba po delu, podobnem delu informatika, temveč ali je bil pri ocenjevanju tožnik zakonito določen za presežnega delavca, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

2Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), tožniku pa delovno razmerje pri toženki 17. 3. 2021 ni prenehalo, ampak je trajalo do 15. 6. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da ga je dolžna za čas od 18. 3. 2021 do 15. 6. 2021 prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati bruto nadomestila plače v mesečni višini 1.810,86 EUR in mu s pripadajočimi obrestmi izplačati neto zneske, zmanjšane za prejeta neto denarna nadomestila za čas brezposelnosti (III. točka izreka), ter mu obračunati denarno povračilo v bruto znesku 7.111,72 EUR in izplačati neto znesek (prvi odstavek IV. točke izreka). V presežku, tj. do vtoževanih 10.667,58 EUR denarnega povračila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). V delu, ki se nanaša na odvod dajatev, je tožbo zavrglo (V. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 2.539,49 EUR stroškov postopka (VI. točka izreka).

3Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Z obsežnimi navedbami nasprotuje stališču sodišča, da zaposleni znotraj oddelka Kadrovske in splošne službe niso bili primerljivi in medsebojno zamenljivi. V trenutku kolektivnega odpusta so bili nepotrebni vsi delavci. Zaradi želje, da po epidemiji nadaljuje s poslovanjem, ko bo to mogoče, je toženka iskala usposobljeno jedro zaposlenih, ki bi jih bilo smiselno ohraniti. Ocenila je, da so ključni kader predvsem vodje oddelkov, za izbor med preostalimi delavci pa je uporabila zakonsko predpisane kriterije. Nobeno od del v oddelku Kadrovske in splošne službe ni bilo odločilne narave za ponovni zagon podjetja, so pa ti zaposleni imeli znanja, ki bi lahko ponovni zagon olajšala, in glede te okoliščine so bili med seboj primerljivi. Sodišče ne pove, kako naj bi sicer v navedenem oddelku izbrala najprimernejše delavce za ponovni zagon podjetja, ne da bi pri tem kršila 98. do 103. člen ZDR-1. Kar se tiče dela na širšem področju informatike, kjer je deloval tožnik, je bilo pomembno le, ali je v podjetju kakšna oseba, ki je zmožna kontaktirati zunanjega izvajalca in mu pojasniti, kaj toženka potrebuje, to pa bi lahko opravil vsak iz oddelka Kadrovske in splošne službe. Pritožba se nadalje ne strinja s presojo ocene tožnika po kriterijih. Navaja, da je bilo nezadovoljstvo s plačo v oceni omenjeno le v kontekstu, da je tožnik to nezadovoljstvo uporabljal kot opravičilo za neupoštevanje navodil in neopravljanje nalog. Težave v komunikaciji je bilo v oceni dopustno upoštevati. Dejansko so pomenile nekvalitetno opravljanje dela tožnika oziroma odklonilen odnos do dela, v takih okoliščinah pa bi bilo neutemeljeno pričakovati, da bo ocenjevalec dal poudarek npr. natančnosti dela. Izpovedi prič in e-korespondenca dokazujejo neustrezno izvajanje dela. V oceni je bilo v zvezi s strokovnim znanjem zapisano, da ima tožnik visoko stopnjo specifičnega znanja na področju operacijskega sistema Largo, na ostalih področjih pa je njegovo znanje glede vzdrževanja računalniške opreme, zlasti pa celotnega IT sistema pomanjkljivo. Kriterij delovnih izkušenj ni pomemben, ker bi bil tožnik uvrščen med presežne delavce tudi, če bi po tem kriteriju prejel vse točke. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi ocenjevalca, da je v pisni oceni zapisal vse, kar je pomembno. Odnos med tožnikom in A. A. je prikazalo, kot da bi se ta hotel s slabimi ocenami tožniku maščevati. Pritožba izpodbija tudi višino prisojenega denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 in očita, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bilo v ozadju ocenjevanja zavzemanje tožnika za ureditev delovnopravnega položaja. Tožnik ni bil ne formalno ne dejansko kvalificiran za zaposlitev na delovnem mestu informatika in za dobršen del teh nalog niti ni bil usposobljen, še manj pa ga je bil zmožen opraviti. Priglaša stroške pritožbe.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ugotovljeno dejansko stanje pa materialnopravno utemeljuje sprejeto odločitev.

7Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Po prvostopenjskem stališču gre za takšna delovna mesta takrat, kadar se na njih opravljajo enake naloge in se zanje zahteva enaka stopnja izobrazbe, znanja in zmožnosti. Na podlagi izpovedi prič in opisov delovnih mest, ki so spadala v navedeni oddelek (čistilka, tehnični referent, receptor, poslovni sekretar, referent za logistiko, vzdrževalec, monter notranje opreme in direktor, ki sicer ni bil ocenjevan) je ugotovilo, da so ti delavci in tudi tožnik, ki je prav tako spadal v ta oddelek, opravljali povsem drugačne naloge, in da se je za zasedbo delovnih mest zahtevala različna stopnja in smer strokovne izobrazbe ter različne delovne izkušnje, torej da so delali na takih delovnih mestih, da jih ni bilo mogoče medsebojno razporejati. Glede na to je zaključilo, da delavcev oddelka Kadrovske in splošne službe toženka pri ocenjevanju ni mogla medsebojno objektivno primerjati.

8Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadaljnji), ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta.1 Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev. Ta je določal, da se presežne delavce določi na način, da se zaposlene po posameznih notranjih organizacijskih enotah oceni na podlagi enotnih kriterijev (delovna uspešnost, strokovno znanje oziroma usposobljenost za opravljanje nalog, delovne izkušnje, delovna doba pri delodajalcu) in to zahtevo je toženka upoštevala.

9Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil znotraj oddelka Kadrovske in splošne službe po kriterijih najslabše ocenjen tožnik. V zvezi s prvostopenjsko presojo, da je ta ocena predstavljala subjektivno dojemanje ocenjevalca A. A. (vodje oddelka), pritožba sicer pravilno navaja, da ocenjevanje, ki je bilo izvedeno za potrebe kolektivnega odpusta, ni bilo avtomatizirano, kar pomeni, da je bilo po naravi stvari pogojeno s subjektivnim vrednotenjem ocenjevalca. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.

10Po kriteriju delovne uspešnosti je tožnik prejel 20 točk od 50 možnih. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bilo v pisni oceni poudarjeno, da je večkrat izrazil nezadovoljstvo s plačo, vendar mu te okoliščine po oceni sodišča prve stopnje glede na navodilo, kaj se v okviru kriterija upošteva, ni bilo mogoče šteti v škodo, oziroma njeno upoštevanje v oceni ni bilo primerno in objektivno. Pritožba navaja, da je takšno sklepanje sodišča napačno, saj je bilo nezadovoljstvo s plačo v oceni omenjeno le v kontekstu, da je tožnik to nezadovoljstvo uporabljal kot opravičilo za neupoštevanje navodil in neopravljanje naloženih nalog. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj zapis v oceni o izražanju nezadovoljstva s plačo še ne pomeni nezakonitosti ocene. V povezavi z vsebino preostalega dela pisne ocene ni razvidno, da bi bilo nezadovoljstvo s plačo ključno pri točkovanju delovne uspešnosti, nenazadnje to ne izhaja niti iz izpovedi ocenjevalca.

11Pritožba navaja, da tožnik ni zatrjeval, da bi bila njegova plača nižja od tiste, ki je bila za ustrezen tarifni razred določena v panožni kolektivni pogodbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi direktorja in A. A. o tem, da tožnikovo vztrajanje pri plačni povišici ni bilo utemeljeno itd. Čeprav je tudi tožnik podal trditve v tej smeri (da je večkrat opozarjal, naj se uredi pogodba o zaposlitvi za pravilno delovno mesto s pripadajočo plačo ...), se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z (ne)ustreznostjo tožniku določene plače ne opredeljuje, saj ne gre za dejstvo, ki bi bilo odločilnega pomena za ta spor (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12V zvezi s kriterijem delovne uspešnosti je v prvostopenjski sodbi nadalje obrazloženo, da iz utemeljitve tega kriterija izhajajo predvsem težave v komunikaciji tožnika, vendar pa po oceni sodišča prve stopnje merijo na osebno okoliščino tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim zavzemanjem, da je bilo težave v komunikaciji, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta jih priči B. B. in C. C. potrdili, v okviru ocenjevanja po obravnavanem kriteriju dopustno upoštevati. Zaznane so bile v okviru tožnikovega izvajanja delovnih obveznosti, zato ne morejo predstavljati protipravnega upoštevanja "osebne okoliščine".

13Sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da bi se glede na toženkina navodila moralo pri kriteriju delovne uspešnosti oceniti tudi kakovost opravljenega dela, vestnost in natančnost pri delu, pogostost in pomembnost napak, ki se pojavljajo pri delu ... Ugotovilo je, da vsi ti elementi niso bili upoštevani, saj je A. A. izpovedal, da ni ocenjeval, ali je tožnik npr. pravilno ali nepravilno opravljal delo (npr. ali je pripravil tabele pravilno in strokovno, ali je kupil najcenejši računalnik ...), ali je optimalno delal spremembe (v sistemu Largo) ipd., temveč je pri oceni, da ni uspešno opravljal dela, štel kot bistveno, da so se zaradi odpora do komunikacije s tožnikom zaposleni obračali nanj. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka po navedenem kriteriju tožnika ni ocenila celovito, tj. v skladu z navodilom. Pritožba tej presoji nasprotuje in zatrjuje, da so omenjene težave v komunikaciji dejansko pomenile nekvalitetno opravljanje dela tožnika oziroma odklonilen odnos do dela, v takih okoliščinah pa bi bilo neutemeljeno pričakovati, da bo ocenjevalec dal poudarek npr. natančnosti dela. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Toženkino navodilo je predpisovalo, kaj vse je treba upoštevati pri kriteriju delovne uspešnosti, zato bi A. A. moral pri ocenjevanju upoštevati tudi zgoraj omenjene elemente, za katere je izpovedal, da jih ni.

14Pomanjkljivo izvedenega ocenjevanja tožnika po obravnavanem kriteriju ne more nadomestiti pritožbeno sklicevanje na izpovedi prič in e-korespondenco, ki naj bi dokazovala neustrezno izvajanje dela. Tudi sicer pritožba povzame izpovedi selektivno. B. B. je res izpovedala, da je bilo s strani tožnika vedno prisotno godrnjanje, vse je bilo težavno, če ni bilo treba, se nanj niso obrnili …, a pritožba spregleda, da je priča obenem izpovedala, da bi težko rekla, da tožnik česa ni naredil, ali da je rekel, da ne bo naredil. D. D. je res izpovedala, da je bilo potrebnega več potrpljenja, da je tožnik opravil delo, da so se, če je bilo mogoče, izognili reševanju težav na način, da so vključili tožnika …, a pritožba spregleda predhodni del njene izpovedi, da so se določene stvari rešile, da jih je včasih rešil tožnik hitro. Tudi sklicevanje na e-korespondenco E. E. ne vpliva na drugačno presojo spora, saj je v izpovedi pojasnila, da se ta nanaša le na takratni "krah", sicer pa sta s tožnikom sodelovala "čisto ok", korektno, večkrat je pomagal, naredil je vse ... Tudi C. C., ki jo pritožba le splošno omeni, je izpovedala, da ji je tožnik tisto, kar je lahko, rešil, sicer pa je poklical zunanjega izvajalca.

15Po kriteriju strokovno znanje oziroma usposobljenost je tožnik prejel 10 od 20 možnih točk. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, bi bilo treba pri tem kriteriju skladno z navodilom upoštevati splošna znanja, ki se uporabljajo pri delu, in specifična znanja za opravljanje delovnih nalog v podjetju, ki so potrebna za uspešno opravljanje delovnih nalog. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je v utemeljitvi ocene ponovno poudarjena neustrezna komunikacija, čeprav komunikacija ni opredeljena kot element tega kriterija. Že to kaže na napačno ocenjevanje tožnika po tem kriteriju in posledično nepravilno sprejeto končno oceno, česar ne more spremeniti pritožbena navedba, da je bilo v oceni zapisano tudi, da ima tožnik visoko stopnjo specifičnega znanja na področju operacijskega sistema Largo, na ostalih področjih pa je njegovo znanje glede vzdrževanja računalniške opreme, zlasti pa celotnega IT sistema pomanjkljivo. V zvezi s tem je tudi sicer neuspešno pritožbeno poudarjanje ustreznosti točkovanja po tem kriteriju zaradi primerov B. B. in C. C., v katerih je imel tožnik po navedbah pritožbe težave že s preprostima IT opraviloma (nastavitev tiskalnika in tiskanje iz programa Largo), kar je terjalo pomoč zunanjega izvajalca, ki je odpravil težavi v nekaj trenutkih. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je šlo pri tem za problem sistemske narave, s temi pa se je pri toženki ukvarjal zunanji izvajalec, ki je tudi sicer hitro rešitev težav pripisal svojim 23-letnim izkušnjam na navedenem področju, oziroma je pojasnil, da hitra rešitev še ne pomeni, da je šlo za enostavno zadevo.

16Po kriteriju delovnih izkušenj je tožnik prejel 10 od 20 možnih točk. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bilo treba skladno z navodilom oceniti delovne izkušnje, ki so osvojene pri opravljanju delovnih nalog, in pomenijo delovno dobo na enakem ali primerljivem delovnem mestu, ne glede na to, ali jih je zaposleni pridobil pri toženki ali pri drugem delodajalcu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da iz obrazložitve ocene ne izhaja, da bi ocenjevalec sploh ugotavljal delovno dobo tožnika v smislu napotila iz navodila (tudi pri tem kriteriju je v oceni zabeležena opazka, ki se nanaša na težave pri komuniciranju, kar ni skladno z navodilom). Kot je namreč izpovedal, ni naredil preračuna delovne dobe, temveč je oceno sprejel subjektivno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tožnik (zatrjeval je 33 let delovne dobe na primerljivih delih) po tem kriteriju ni bil ocenjen v skladu z navodilom. Pritožba temu zaključku konkretizirano ne oporeka. Navaja le, da ta kriterij ni pomemben, ker bi bil tožnik uvrščen med presežne delavce tudi, če bi po tem kriteriju prejel vse točke (po vseh štirih kriterijih je prejel 50 točk, preostala dva presežna iz istega oddelka 60 točk, medtem ko so tisti, ki niso bili presežni, prejeli 70 ali več točk). Pritožbena navedba ni utemeljena. Predstavlja zgolj ugibanje, še zlasti, ker tožnik ni bil pravilno ocenjen tudi po ostalih dveh obravnavanih kriterijih.

17Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi A. A. o tem, da je v pisni oceni zapisal vse, kar je pomembno. Prvostopenjska dokazna ocena namreč ne temelji zgolj na njegovem zaslišanju, temveč je sodišče vanjo zajelo tudi bistvo pisne ocene v zvezi z vsakim posameznim kriterijem.

18Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je odnos med tožnikom in A. A. prikazalo, kot da bi se ta hotel s slabimi ocenami maščevati tožniku, ki je želel višjo plačo. Očitek ni utemeljen, saj izpodbijana sodba takšnega maščevanja ne omenja. Iz tega razloga tudi ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi, ki maščevanja ne potrjujejo (npr. izpoved C. C., da A. A. ni imel nič proti tožniku, saj je bil zelo dober šef; B. B. ni zaznala konfliktov med njima; direktor je izpovedal, da ni imel nič proti tožniku …).

19Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj tožnik zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri ocenjevanju ni bil zakonito določen za presežnega delavca. O pravicah tožnika je odločilo skladno s pravili 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in mu priznalo denarno povračilo v višini štirih plač. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zgolj minimalno denarno povračilo. Sodišče prve stopnje je kot okoliščino, ki je vplivala na odmero povračila in s katero se pritožba ne strinja, resda navedlo tudi to, da je bilo pri ocenjevanju tožnika v ospredju njegovo zavzemanje za ureditev delovnopravnega položaja. Ta okoliščina pa niti ni ključna, saj po presoji pritožbenega sodišča prisojeni znesek denarnega povračila utemeljujejo že preostala dejstva, na katera se je oprlo sodišče prve stopnje, in sicer zaposlitev tožnika pri toženki v trajanju sedmih let, način prenehanja delovnega razmerja, ob prejemu odpovedi (prenehanje delovnega razmerja 17. 3. 2021) je bil starejši delavec, ter se je nato 1. 1. 2023 starostno upokojil.

20Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

21Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) mu pripada 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), materialni stroški v višini 7,5 točk (11. člen OT), skupaj 382,5 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR. Pripada mu tudi 22 % DDV (12. člen OT) v znesku 50,49 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 280,00 EUR, v primeru zamude s plačilom pa toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožnik ni upravičen do povračila stroškov za posvet s stranko in pregled dokumentacije, saj sta zajeta v že priznanih stroških.

1 Prim. VIII Ips 240/2013.