VSL Sklep I Cp 1880/2023

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa z dne 29. 3. 2007 začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora. Naložilo naj bi tudi, da se toženi stranki prepoveduje razpolaganje s to terjatvijo in da izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožečo stranko poplačilo teh terjatev. V primeru kršitev je bila predvidena v zahtevku denarna kazen. Začasna odredba ima učinek o izvršbi. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za plačilo pravdnih stroškov.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Iz sklepa ne izhaja nepristranska obravnava pravdnih strank. Za regulacijske začasne odredbe velja, da so v bistvenih delih identične s tožbenimi zahtevki. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97. Ne drži, da tožeča stranka ne bi izkazala težko nadomestljive škode. Po 272. členu ZIZ je najprej treba ugotoviti obstoj terjatev in eno izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker sodišče tega ni ugotavljalo, je prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na 14. člen in 22. člen Ustave. Sodišče ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve. Za druge okoliščine pa zadostuje, da je izpolnjen eden izmed pogojev. Začasno odredbo je mogoče izdati, če je možno postaviti zadevo v prejšnje stanje. Začasna odredba se izda zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali preprečitev neugodnih posledic zaupnika ali dolžnika. Upnik mora izkazati še reverzibilnost. Začasno odredbo je moč izdati za nedenarno terjatev, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Opozarja, da so pogoji iz 272. člena v drugem odstavku alternativno določeni. Sodišče pa niti ni presojalo verjetnosti terjatve. Zmotno šteje, da tožeča stranka ne bi utrpela težko nadomestljive škode in to kljub dejstvu, da ima mesečne dohodke na člana družine zgolj 750 EUR, obrok kredita pa je 780 EUR. Ob vložitvi te pritožbe pa je že 834 EUR. Banka pa je imela v prvih šestih mesecih 19,5 milijona EUR čistega dobička. Gre za nepoštenost postopka in neenakopravno obravnavanje. Sodišče zmotno šteje, da glavnica še ni plačana. Tožba je bila vložena 11. 6. 2021, tožeča stranka ves čas plačuje obroke in v trenutku vložitve predloga je že plačan znesek glavnice. Tožba je bila vložena že več kot dve leti nazaj, zato tožeči stranki nastajajo hujše neugodne posledice, če začasna odredba ne bi bila izdana, kot bi nastala banki, če bi bila izdana. Opisuje verjetnost izkazane terjatve. Opozarja na določbe direktive 93/13 in ZVPOT. Opozarja na odločbo EU C - 287/22, v katerem je sodišče obravnavalo identični primer in sprejelo odločitev, da pravila držav članic ne smejo biti manj ugodna za potrošnika, kot so tista, ki so določena v direktivi. Razlaga učinkovanje direktive. Zlasti opozarja, da je treba dopustiti začasno odredbo, če bi potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevni pogoj zavrniti. Meni, da je regulacijska začasna odredba utemeljena. Prosi za taksno oprostitev.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev. Zlasti citira podobne primere, ko so bili predlogi zavrnjeni.

4Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga

5Tožeča stranka je v predlogu, ki ga je vložila 10. 7. 2023, kar je več kot dve leti po vložitvi tožbe, navajala, da predlaga začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve (list. št. 100). Pri tem se je sklicevala na sodbo C - 287/22 SU in na določbo 272. člena ZIZ. Nato je navajala, da je že plačala mesečne obroke, ki so višji od prejetega kredita (list. št. 101). Med drugim je trdila, da bi nadaljevanje plačevanja pomenilo za tožečo stranko, da lahko le delno vzpostavi njen položaj, saj bi morala širiti obseg svojega prvotnega zahtevka mesečno, ali vložiti novo tožbo na vračilo in s tem si povzročiti stroške. Nato je zatrjevala, da nadaljevanje plačevanje obrokov zanjo pomeni poslabšanje njenega finančnega položaja in da je to lahko tako, da ne bo mogla več plačevati obrokov in sodnega postopka. Opozarja, da je materialno stanje tako slabo, da je bila oproščena v celoti sodnih taks, saj prejema dohodke zgolj v višini 750 EUR na družinskega člana, mesečna anuiteta pa je 780 EUR, kar presega mesečni dohodek na družinskega člana in močno posega v premoženjsko stanje tožeče stranke. S tem meni, da bi lahko prišlo do neplačevanja kredita in posledično do posega v lastninsko pravico tožeče stranke. Nato navaja obširne razloge o verjetnosti terjatve, sprejetih sodbah, tako EU kot zadnje sodbe Vrhovnega sodišča. Poudarja, da direktiva zahteva, da je v nacionalni zakonodaji urejeno, da so ti ukrepi sprejeti, da ne bi potrošnik pred sodnim postopkom, ki lahko traja nekaj let, zaradi plačevanja obrokov, ki je višji od dejansko dolgovanega, prišel v stisko. Prilaga dokazila o tem, da je bil znesek plačan (A 72).

6V slovenskem pravu ločimo zavarovalne in regulacijske oziroma ureditvene zavarovalne začasne odredbe. Prve so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, druge pa začasni ureditvi spornega razmerja. Zavarovalne so urejene v 25. poglavju ZIZ, temelj za izdajo regulacijskih pa je postavilo Ustavno sodišče z odločbo Up 275/97. Pogoje pa je tudi že oblikovala sodna praksa. Možne so v zavarovanju nedenarne in denarne terjatve¹ Sodišče pa zmotno meni, da je tožeča stranka vložila regulacijsko začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve (točka 9 izpodbijanega sklepa). Nato meni, da ni možna regulacijska začasna odredba, ko glasi 2. točka tožbenega zahtevka na denarno terjatev. Pri tem spregleda, da je 1. točka zahtevka na ničnost kreditne pogodbe in notarskega zapisa. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je možna regulacijska začasna odredba tudi za zavarovanje denarne terjatve.

7Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo regulacijske začasne odredbe je, verjetnost obstoja ali prihodnega nastanka terjatve tožeče stranke proti dolžniku. Nadaljnji pogoj pa je nevarnost, da bo nastala težko nadomestljiva škoda (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ustavno sodišče je postavilo še pogoj reverzibilnosti. Tožeča stranka pa že v predlogu navaja, da mora biti podana ena izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če se tekom postopka izkaže za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne nastale upniku. SEU pa je v odločbi C 287/22 opozoril na člene 6 in 7 direktive 93/13/EGS o neupoštevnih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti. Postavilo se je sodišče na stališče, da oba člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, ko bi sodišče lahko zavrnilo predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Sodišče SEU je presojalo sicer poljsko zakonodajo, ki je sicer omogočala sprejetje začasnih ukrepov, vendar je bila sodna praksa takšna, da je obstajala precejšnja težnja po zavrnitvi predlogov za sprejetje začasnih ukrepov v teh okoliščinah.

Umestitev pogojev za izdajo začasne odredbe po ZIZ

8Pritožbeno sodišče se je najprej spraševalo, ali je določba 270. člena ZIZ in 272. člena ZIZ dovolj jasna, da je mogoče odločati o konkretnem primeru ob upoštevanju 6. in 7. člena direktive in razlage iz sodbe sodišča SEU. Ugotovilo je, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče odločati o predlagani regulacijski začasni odredbi ob upoštevanju prava EU. Na področju varstva potrošnikov in unificiranega prava na tem področju, ni mogoče poslabšati položaja potrošnikov s strožjimi oziroma neugodnejšimi zakonskimi določili in sodno prakso za potrošnike. Sodna praksa SEU pa je zavezujoč pravni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.

9Bistvo sodbe C 287/22 je, da je treba člen 6. in 7. direktive razlagati tako, da nacionalna sodna praksa ne sme zavračati predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, da se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Pogoj pa je, da je glavnica plačana in bi s tem pritožnik zašel v finančne težave.

10To pomeni, da se po ZIZ in citiranih predpisov zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve za zavarovanje nedenarne terjatve za obstoj ene od predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Gre torej za zakonski dejanski stan, kar pa je treba primerjati s trditveno podlago, ki jo je podal tožnik.

11Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da regulacijska začasna odredba ni možna, ko bi šlo za situacijo iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Citirana pravna teorija prof. dr. Neže Pogorelčnik dopušča to možnost. Treba pa je trditveno podlago presojati skozi 272. člen ZIZ in po potrebi izvajati dokaze.

12Sodišče prve stopnje zmotno meni, ker tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni poplačala glavnice, ne more iti za tak primer. Spregleda, se predlog za izdajo začasne odredbe presoja v trenutku vložitve predloga. Tožeča stranka pa je trdila in dala dokaz, da je ob vložitvi predloga glavnico že poplačala. Trdila je tudi, da nadaljnje plačevanje pomeni poslabšanje njenega finančnega položaja in tveganje, da ne bosta zmogla več plačevati mesečnih obrokov in da bo banka začela izvršbo ter s tem ogrozila njihovo lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje pa se glede finančnega položaja opre na to, da tožeča stranka ni izkazala slabega materialnega stanja. Sodišče je navajalo, da je v vlogi za odobritev kredita 12. 12. 2006 tožeča stranka imela neto plačo v višini 2.538,83 EUR. Nato sodišče piše, da je res tožeča stranka bila oproščena plačila sodnih taks v tem postopku, vendar vseeno sklepa, da ni dokazala slabega materialnega stanja in nenadomestljive škode. Pritožbeno sodišče nato opozarja, da iz razlogov sodbe SEU ne izhaja, da bi moral dolžnik oziroma kreditojemalec biti sedaj popolnoma obubožan. Dovolj je lahko dejstvo, katerega zatrjuje tožeča stranka, če je to izkazano, da je mesečni obrok višji kot je ugotovljen dohodek na družinskega člana. V predlogu meni, da bi jo nadaljevanje plačila obrokov lahko spravilo v takšno stanje, da bi izgubila stanovanje, ker ne bi zmogla plačevanja obrokov.

13Ker je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe 272. člena ZIZ, pri tem pa niti ni ugotavljalo verjetnosti obstoja terjatve, je bilo treba sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

14Sodišče prve stopnje naj opravi preizkus vseh pogojev iz 272. člena ZIZ, kateri pridejo v tem primeru v poštev. Ugotoviti mora verjetnost obstoja terjatve in obstoj enega od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri tem je lahko tudi pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče torej ni opravilo tehtanja relevantnih okoliščin. Glede reverzibilnosti pa je treba opozoriti, da ima tožena stranka na razpolago hipoteko. Res je, da je bila sodna praksa glede regulacijskih začasnih odredb v preteklosti nekoliko neenotna. Vendar noben primer ni tak kot so začasne odredbe v potrošniških sporih o ničnosti kreditnih pogodb. Vendar pritožbeno sodišče meni, da je navedeno predpostavko v predmetni zadevi mogoče razlagati tudi tako, kot to določa točka 59 sodbe SEU. Treba je ugotavljati neugodne posledice, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku in kakšne bi dolžniku, če bi se izdana začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno. Treba je tudi tehtati finančni položaj potrošnika in banke.

15Odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Odločitev o stroških pa se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj Pogorelčnik N. Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, oktober 2013.