VSL Sklep II Cp 1473/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal začasno zadržanje kreditne pogodbe, katere ničnost zahteva, in prepoved razpolaganja toženi stranki s terjatvijo ter njenim zavarovanjem, pod pretnjo denarne kazni. Sodišče je ocenilo, da tožnik za predlagano začasno odredbo ni izkazal zakonskih pogojev.

2Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bi bilo njegovemu predlogu ugodeno, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) C-287/22 (Getin Noble Bank z dne 15. 6. 2023) in opozarja, da varstva potrošnikov ni mogoče spremeniti z nacionalno zakonodajo. Tudi v referenčni zadevi je potrošnik predlagal zadržanje plačevanja obrokov do sprejetja končne odločitve o neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe. Končna odločitev bi brez zadržanja le delno vzpostavila njegov položaj in bi ga silila, da stalno spreminja svoj tožbeni zahtevek oz. da s tožbo zahteva nazaj to, kar je plačal med sodnim postopkom. SEU je v 42. točki obrazložitve odločbe poudarilo, da je treba sprejeti začasne ukrepe za uveljavitev pravic zlasti, kadar obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevni pogoj zavrniti. Zato meni, da ni nesprejemljivo, da bi moral med sojenjem zaradi ničnosti kreditne pogodbe plačevati obroke po kreditni pogodbi, katere ničnost zahteva. Po njegovem prepričanju argument možnosti brezplačne pravne pomoči, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, ni sprejemljiv. Po stališču SEU bi bila zavrnitev začasnih ukrepov za odložitev izvajanja obveznosti plačila mesečnih obrokov v nasprotju s pravom EU zlasti tedaj, ko je potrošnik, še preden je začel sodni postopek, banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska. Tožnik meni, da je izkazal vse potrebne pogoje za predlagano začasno odredbo, in sicer, da je že pred sodnim postopkom plačal že več, kot dejansko dolguje; da bo moral brez začasnega zadržanja v primeru uspeha s predmetno tožbo vložiti novo tožbo, katere predmet bo ravno vračanje obrokov, ki jih bo plačal v času sojenja. Vse to bi znatno poslabšalo njegov finančni položaj. Opozarja na načelo primarnosti evropskega prava in načelo lojalne razlage.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi v zvezi z načelom primarnosti evropskega prava, ki zahteva, da se nacionalna pravna norma "umakne" evropski, če je prva drugačna od slednje. Nadrejenost prava Evropske unije (EU) preprečuje, da bi države članice EU lahko preprosto omogočile, da bi njihovi nacionalni predpisi prevladali nad primarno ali sekundarno zakonodajo EU, izvajanje politik EU pa bi na ta način postalo neizvedljivo. Še zlasti je to pomembno na področju varstva potrošnikov in unificiranega prava na tem področju ni mogoče poslabševati s strožjimi oz. neugodnejšimi zakonskimi določili (ali sodno prakso) za potrošnike. Drži tudi, da je v tem duhu tudi sodna praksa SEU zavezujoč pravni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.

5V zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, C-287/22, je SEU razsodilo, da je treba "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve."

6Pritožnik iz navedene sodbe SEU pravilno povzema, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. točka). Ta zahteva med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije (57. točka).

7Vendar pa pritožba neutemeljeno vztraja, da je predlog za zavarovanje utemeljen že na tej abstraktni podlagi, in da je izpodbijani sklep že zato napačen oz. nezakonit, ker naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo pogoje, ki jih za zavarovanje v slovenskem pravu določa Zakon o izvršbi in zavarovanju¹ (v nadaljevanju: ZIZ) in ki sam po sebi ni v nasprotju z evropskim pravom. Za izdajo začasne odredbe ZIZ zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve, nato pa za zavarovanje denarne terjatve še subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ), za zavarovanje nedenarne terjatve pa obstoj ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.²

8Zakonske določbe je treba vedno aplicirati na dejstva konkretnega primera, zato so stranke tiste, ki morajo navesti ustrezna dejstva, na podlagi katerih od sodišča zahtevajo pravno varstvo. Tožnik je svojo trditveno podlago strnil v II. točki predloga za zavarovanje z dne 26. 6. 2023, kjer je zapisal, da meni, da so izkazane vse okoliščine za predlagano začasno odredbo:

- da je tožnik iz naslova predmetnega kredita toženi stranki že plačal mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, o čemer je že podal navedbe v tožbi, ki naj štejejo kot sestavni del predloga,

- če ne bi bil bi bil sprejet začasni ukrep za zadržanje izpolnjevanja njegove pogodbene obveznosti plačila mesečnih obrokov, bi tožnik, da bi se izognil temu, da bi končna odločitev o ugotovitvi neveljavnosti kreditne pogodbe pomenila le delno ponovno vzpostavitev njegovega položaja, moral razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka po plačilu vsakega mesečnega obroka oz. po odločitvi o ugotovitvi ničnosti te kreditne pogodbe vložiti novo tožbo, katere predmet bi bilo plačilo mesečnih obrokov, plačanih med prvim postopkom, za vsako razširitev (ali vložitev) tožbe pa plačati stroške postopka,

- če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, bi bilo treba vložiti nove tožbe zoper toženo stranko, ker bi temu postopku (nedvomno vsaj pretežno verjetno) sledil pritožbeni postopek na podlagi pritožbe tožene stranke, nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov kredita bi povzročilo tako poslabšanje finančnega položaja tožnika, da ta ne bi mogel več vložiti potrebnih tožb za povračilo zneskov, do katerih je upravičen zaradi neveljavnosti pogodbe, kar samo po sebi vzpostavlja povečano tveganje, da ne bi več mogel plačati mesečnih obrokov kredita brez nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje njegove družine,

- tožnik je prejel kredit v višini 106.186,50 EUR in je toženi stranki do vključno 15. 3. 2023 že plačal 128.383,31 EUR, njegov dolg pa na dan 23. 6. 2023 še vedno znaša 60.253,75 CHF 0z. 61.326,97 EUR.

9Iz teh tožnikovih trditev ni mogoče izluščiti vseh dejstev, ki jih mora upnik verjetno izkazati, če želi uspeti s predlogom za izdajo začasne odredbe, zato je vloženi predlog nesklepčen. Zlasti manjka zatrjevanje katere od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik tako ni zatrjeval nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

10Zahteve, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZIZ, same po sebi niso v nasprotju s pravom EU in načelo lojalne razlage ne more pomeniti, da se nacionalna zakonodaja sploh več ne upošteva. Pomeni le, da je nacionalno zakonodajo (v obravnavanem primeru ZIZ) treba razlagati v luči prava EU. Ko govorimo o razlagi nacionalnega prava, pa to seveda pomeni, da ne moremo odločati mimo njega. Uporabi se torej nacionalno pravo in ne pravo EU, vendar slednje vpliva na razlago nacionalnega prava.³,⁴ Šele ko bi tožnik navedel vse tisto, kar za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva določba drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi sodišče opravilo vsebinsko presojo, pri čemer bi moralo upoštevati tudi pravo EU (in odločbo SEU C-287/22). Iz te med drugim izhaja obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Opozoriti je treba, da doslej sodna praksa ni bila enotna ali izdaja ureditvene začasne odredbe lahko temelji na razloge iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ravno navedena obveznost spremembe sodne prakse pa nakazuje na možnost širše razlage pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe.

11Možnost izdaje ureditvene začasne odredbe pomeni, da naše nacionalno pravo ima pravno sredstvo, ki (če so izpolnjeni zakonski pogoji) nudi potrošnikom ustrezno varstvo. Poleg tega pa zatrjevanje predpostavk iz 272. člena ZIZ (in njihovo izkazovanje s stopnjo verjetnosti) pretirano ne obremenjujejo upnika. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči pa za tožnika ni bil odločilen.

12Po presoji pritožbenega sodišča torej ni mogoče izdati začasne odredbe mimo določb ZIZ, je pa te pri odločanju o (sklepčnem) predlogu za zavarovanje z začasno odredbo nujno razlagati upoštevaje pravo EU. Na koncu pritožbeno sodišče še opozarja, da pravnomočna odločba o zavrnitvi nesklepčnega predloga za začasno odredbo ne preprečuje vložitve novega (sklepčnega) predloga.⁵

13Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku,⁶ v nadaljevanju: ZPP). Odločitev o stroških temelji na šestem odstavku 163. člena ZPP.

¹ Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami.
² Glej 9. točka te obrazložitve.
³ M. Fajdiga: Načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, magistrsko diplomsko delo, UL PF, Ljubljana 2018, str. 7.
⁴ Na to nakazuje tudi 56. točka obrazložitve sodbe SEU C-287/22, ki govori o obveznosti nacionalnih sodišč, da ob upoštevanju nacionalnega prava naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem.
⁵ V. Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str.272.
⁶ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.