VSRS Sodba I Ips 42661/2022

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

A.

1Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 42661/2022 z dne 17. 10. 2022 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dve leti in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znese 3.000,00 EUR. Sodišče je obsojencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti, izreklo pa mu je tudi stransko sankcijo izgona tujca iz države za dobo štirih let in varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona in SIM kartice. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 42661/2022 z dne 9. 2. 2023 pritožbi obsojenčevega zagovornika in višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik in vrhovni državni tožilec. Obsojenčev zagovornik v uvodu zahteve trdi, da zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo in varnostnim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojencu zaporno kazen zniža na eno leto zapora in 300,00 EUR denarne kazni, stransko sankcijo izgona tujca pa zniža na dve leti ter obsojencu vrne zaseženi mobilni telefon s SIM kartico oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Vrhovni državni tožilec v uvodu zahteve navaja, da zahtevo vlaga zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 ter kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi kršitev zakona.

3Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je pritožbeno sodišče izčrpno in prepričljivo odgovorilo na vse navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, poleg tega pa zahteva izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

4O odgovoru vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti se obsojenec in njegov zagovornik nista izjavila. Slednji se je izjavil o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo RS. V izjavi je ponovil trditve, ki jih je navedel že v zahtevi za varstvo zakonitosti ter poudaril, da je novela KZ-1G, ki je za obsojencu očitano kaznivo dejanje zvišala zaporno kazen za trikratnik, neustavna, zato bi bilo za obsojenca "treba uporabiti milejši zakon, tako, da bi mu bilo sojeno po zakonu, veljavnem pred uveljavitvijo KZ-1G novele".

B.-1

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, ki na več mestih vsebuje docela protispisne trditve in mestoma ustvarja vtis, da ni vložena zoper obravnavano pravnomočno sodbo, temveč zoper neko drugo zadevo,¹ Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti načelo dispozitivnosti nalaga strankam, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje, oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo ustrezno konkretiziral in podrobno obrazložil razloge, iz katerih je (izredno) pravno sredstvo vloženo. Vrhovno sodišče torej ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma izpodbijani odločbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva.²

6Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu je, da je kot član hudodelske združbe za plačilo več tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, nezakonito spravil na slovensko ozemlje in jih po njem prevažal, s tem, da je kot izvidnica ves čas vozil pred voziloma, v katerih so člani hudodelske združbe prevažali šest državljanov Iraka in tri državljane Turčije, z namenom opozarjanja na morebitne policijske patrulje. Dejanje je storil kot član hudodelske združbe, ki se je ukvarjala z organizacijo ilegalne poti migrantov iz Bližnjega vzhoda do Republike Italije, za plačilo do 3.000,00 EUR na osebo.

7Iz takšnega opisa kaznivega dejanja so razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Trditve zahteve, ki jih vložnik pravno opredeli kot kršitev kazenskega zakona - da se obsojencu ne očita, da je ogrožal varnost ilegalnih prebežnikov, da ni dokazano, da je član hudodelske združbe, da so očitki izpodbijane sodbe neresnični in da ni nobena priča potrdila, da je opravljal delo izvidnika - pomenijo, v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

8Neutemeljene so tudi trditve zahteve, da je obsojenec priznal krivdo, čeprav ni razumel obtožbe, da jo je priznal le zaradi tega, ker mu je tako rekla prejšnja zagovornica in da je sodišče obsojenčevo priznanje krivde sprejelo, čeprav pred tem ni opravilo presoje, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu.

9Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče³ iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da obsojenec ne bi razumel obtožbe in pomena priznanja krivde. Nasprotno, na predobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije je po večkrat prejetem pravnem pouku v zvezi s pomenom priznanja krivde izjavil, da je pravni pouk razumel, da je obtožbo prejel in jo razume, da krivdo po obtožbi priznava in da je storil očitano kaznivo dejanje na način in v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot je opisano v obtožnici. Glede na navedeno je obsojenec informirano, zavestno in prostovoljno priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, zato so neutemeljene in v nasprotju s podatki spisa trditve zahteve, da je obsojenec kaznivo dejanje priznal, ker je bil v to zaveden s strani njegove tedanje zagovornice.

10V skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP se obrazložitev sodbe, ki temelji na priznanju krivde glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku je razvidno, da je predsednica senata pred sprejemom sklepa o priznanju krivde presodila, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je tudi v obrazložitvi sodbe⁴ navedlo, da je obsojenčevo priznanje v skladu z zbranimi dokazi v spisu, ki potrjujejo očitke obtožbe.

11Obsojenčev zagovornik v zvezi s kazensko sankcijo uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je, kot navaja, sodišče nejasno obrazložilo, zakaj vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, s katerimi so bile obsojencem za podobna ravnanja izrečene nižje kazenske sankcije. Uveljavlja še, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona in telefonske kartice in da bi ga sodišče moralo oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka.

12Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

13V obravnavanem primeru je sodišče z uporabo omilitvenih določil obsojencu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora, stransko denarno kazen v višini 3.000,00 EUR, stranko kazen izgona tujca iz države za obdobje štirih let in varnostni ukrep odvzema telefona in SIM kartice. Izrečena kazen je odmerjena v mejah v zakonu predpisane kazni za obsojencu očitano kaznivo dejanje. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe⁵ je razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi o kazenski sankciji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnika zahteve, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obsojencu za istovrstno kaznivo dejanje nižjo kazen. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega kaznivega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja, tako v korist kot v breme storilca.⁶ Pritožbeno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe tudi izrecno presodilo, zakaj je sklicevanje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 33420/2020 z dne 27. 10. 2020 neutemeljeno. V navedeni zadevi je namreč šlo za kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ki je bilo storjeno pred novelo KZ-1G, ko je bila za očitano kaznivo dejanje predpisana kazen od enega do osmih let zapora. Sodišče je prav tako razumno obrazložilo, zakaj je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov⁷ in stransko sankcijo izgona tujca iz države.⁸

14Obsojenčev zagovornik s ponavljanjem pritožbenih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni upoštevalo številnih olajševalnih okoliščin, da obsojenec skrbi za bolna starša, da ima brezposelno partnerko in visoke dolgove, da pričakuje otroka, da je brezposeln, da ni prejel denarja za prevoz migrantov, da mu je bila izrečena previsoka kazen, da stranske denarne kazni ne more plačati in da je zaradi kazenskega postopka izgubil službo peka, zaradi česar bi ga sodišče moralo oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, ne uveljavlja kršitve zakona, vezane na izrek kazenske sankcije oziroma zakonitost odločitve o stroških kazenskega postopka, temveč ponovno, v nasprotju z zakonom, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.-2

K zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca

15Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče kršilo 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 ter 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvah, da lahko sodišče, če storilec krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku prizna in državni tožilec omilitve kazni ne predlaga, omili kazen le pod pogoji iz 50. člena KZ-1. Sodišče torej lahko izreče omiljeno kazensko sankcijo v skladu z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 zgolj in samo v primeru, kadar omilitev predlaga državni tožilec. V obravnavanem primeru državni tožilec omilitve kazni v primeru priznanja krivde po obtožbi ni predlagal, kar pomeni, da določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 ni uporabljiva. Sodišče je kljub temu z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo omiljeno kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, s čimer je kršilo kazenski zakon.

16Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno,⁹ da je sodišče obsojencu izreklo omiljeno kazen na podlagi treh okoliščin: prvič, priznanja krivde za očitano kaznivo dejanje, ki pa po presoji sodišča ni bistveno pripomoglo k razkritju, ker je bilo dejansko stanje razjasnjeno že ob prijetju obsojenca; drugič, obsojenčeve dosedanje nekaznovanost in tretjič, okoliščine, da obsojenec dejanje iskreno obžaluje. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbo višje državne tožilke, ki je uveljavljala, da je sodišče obsojencu omililo kazen v nasprotju z zakonskimi pogoji, presodilo,¹⁰ da je odločitev sodišča prve stopnje o omilitvi zaporne kazni pravilna in ustrezno obrazložena. Dodalo je, da okoliščine, da je obsojenec priznal krivdo, da še ni bil obsojen in da kaznivo dejanje obžaluje, same zase niso okoliščine, ki bi imele naravo posebnih olajševalnih okoliščin, vendar pa skupek vseh teh okoliščin dosega kvaliteto posebnih olajševalnih okoliščin, ki utemeljujejo izrek omiljene zaporne kazni. Poleg tega je presodilo, da je sodišče prve stopnje obsojencu kazen omililo na podlagi določbe druge alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1.

17Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da ima lahko priznanje krivde različne vplive na odmero kazenske sankcije. Sodišče lahko presodi, da priznanje krivde ne predstavlja olajševalne okoliščine, lahko ga upošteva kot olajševalno okoliščino v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni iz 49. člena KZ-1, lahko pa ugotovi, da ime priznanje krivde težo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni.

18Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, med drugim, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (tako imenovani materialni razlogi za omilitev kazni iz druge alineje 50. člena KZ-1). Meje omilitve kazni so določene v prvem odstavku 51. člena KZ-1. Določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 pa predvideva širše razpone omilitve po višini in vrsti kazni v primeru priznanja krivde ali sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Iz navedene določbe je razvidno, da sodišče storilcu omili kazen v predpisanih mejah, če prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.

19Že iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za omilitev kazni na podlagi te določbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da obdolženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in drugič, da je s strani državnega tožilca omilitev kazni predlagana za primer, če obsojenec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek omiljene kazni, sodišču ne omogoča, da omili kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1. Takšna, sicer docela jasna jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je podprta tudi z logično in namensko razlago zakona. Logično je namreč, da mora biti obdolženec za priznanje krivde in odpoved določenim procesnim pravicam vzpodbujen s ponudbo nižje kazni. Polni učinek načela smotrnosti je mogoče doseči le ob pogoju, da tožilec pri predlogu vrste in višine kazni v primeru, da obdolženec krivdo prizna, obdolžencu hkrati ponudi nižjo kazen.¹¹

20Ne glede na pravilna teoretična izhodišča, ki jih v zvezi z možnostjo omilitve kazni v zahtevi zastopa vrhovni državni tožilec, zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče ugoditi.

21V obravnavanem primeru omilitev kazni za primer obsojenčevega priznanja krivde s strani državnega tožilstva ni bila predlagana. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe res (očitno napačno) navedlo, da obsojencu izreka omiljeno kazen na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1. Tudi v obrazložitvi sodbe je kot pravno podlago za omilitev kazni navedlo določbo drugega odstavka 51. člena KZ-1.¹² Vendar pa je iz izpodbijane pravnomočne sodbe razbrati, da je sodišče kazen obsojencu dejansko omililo na podlagi določbe druge alineje 50. člena, v zvezi s prvim odstavkom 51. člena KZ-1. To je razvidno: prvič, iz višine izrečene omiljene zaporne kazni, ki je omiljena v mejah iz 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 in drugič, iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe; sodišče je namreč poleg priznanja krivde, v zvezi s katerim je celo presodilo, da ni bistveno pripomoglo k razkritju kaznivega dejanja, upoštevalo še dve olajševalni okoliščini - obsojenčevo nekaznovanost in obžalovanje kaznivega dejanja.

22Glede na navedeno in ob upoštevanju načela falsa denominatio non nocet v navedbi napačne zgornje premise sodniškega silogizma - materialnopravne podlage za omilitev kazni, ob sicer zakonito omiljeni kazni in ustreznih razlogih za takšno odločitev, ni mogoče prepoznati kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec.

C.

23Ker v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva obsojenčevega zagovornika pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevi v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

24Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

25Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Zahteva npr. na več mestih trdi, da:je obsojenec z državnim tožilstvo sklenil sporazum o priznanju krivde, čeprav je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je krivdo priznal na predobravnavnem naroku;da je sodišče iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo "ki je z načinom prevoza tujce, med katerimi so bili tudi petletni, devetletni in dvanajstletni otrok, izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje ...", čeprav je iz kazenskega spisa razvidno, da sodišče v opis kaznivega dejanja ni poseglo, obsojencu pa se je očitala storitev kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 zaradi sodelovanja v hudodelski združbi, ne pa, ker bi koga izpostavil nevarnosti za življenje ali zdravje;sodišče "ni presodilo z izvedenskim mnenjem izkazanih okoliščin, ki bi vplivale na krivdo obtoženca", čeprav je iz kazenskega spisa razvidno, da v obravnavani zadevi izvedenec nikoli ni bil postavljen.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009 in številne druge.
³ 7. in 8. točka razlogov sodbe.
⁴ 2. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.
⁵ 3. do 7. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 12. in 13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁶ Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006 in I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021.
⁷ 9. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 14. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁸ 7. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁹ 5. točka razlogov sodbe.
¹⁰ 17. točka razlogov pritožbenega sodišča.
¹¹ Smiselno primerjaj Bergant K. (2021): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, str. 744.
¹² 5. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.