VSL Sodba II Cp 1287/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 540,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2022 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od osmega dne po prejemu sklepa o izvršbi do plačila. Zavrnilo je tudi plačilo stroškov postopka, ki naj bi jih plačala tožena stranka. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 551,71 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Povzetek pritožbenih navedb

2Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da iz začasne odredbe izhajajo dolžnosti tožene stranke, kršitev katerih prinaša njeno odškodninsko odgovornost. Drži sicer izhodišče, da začasna odredba določa dolžnosti tožene stranke na eni strani in pravice A. A. (ne pa neposredno tožeče stranke kot njegovega delodajalca) na drugi strani glede izvajanja stikov s skupno hčerko. Navedeno pa ne pomeni, da zaradi kršitve dolžnosti tožene stranke po začasni odredbi škoda ne more nastati tožeči stranki kot delodajalcu A. A.

Dejstvo je, da je tožena stranka s svojim ravnanjem onemogočila stik, ki bi ga moral imeti A. A. s svojo hčerko, oziroma, da je s svojim ravnanjem povzročila nepotrebno podaljšano odsotnost z delovnega mesta. A. A. je skladno z začasno odredbo prišel po hčerko na dom tožene stranke, slednja pa hčerke iz neutemeljenih razlogov ni predala očetu, kar predstavlja protipravno ravnanje toženke. Tožeča stranka je bil kot delodajalec A. A. dolžan omogočiti izvedbo stika, ki ga določa začasna odredba. Sodišče prve stopnje je spregledalo pomen sporočila, poslanega iz uradnega elektronskega naslova tožeče stranke, v katerem je A. A. jasno opredelil ceno njegove ure, ki jo po ceniku zaračunava njegov delodajalec za njegovo delo in tudi opozoril na pripadajoče stroške. Navedeno sporočilo jasno dokazuje, da je tožena stranka zavestno ravnala protipravno in sama pristala na vtoževane posledice. Ne samo, da je bil delodajalec svojemu zaposlenemu dolžan omogočiti, da zapusti delovno mesto v tem terminu, za čas predvidenega stika mu je dolžan izplačati tudi plačo oziroma nadomestilo plače, nosil pa je tudi stroške uporabe službenega vozila, ki ga je dolžan omogočati A. A. skladno z njegovo pogodbo o zaposlitvi. Z izpodbijano sodbo je torej sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno onemogočilo povrnitev škode. Škodo predstavlja izpad dohodka, ki ga je utrpela tožeča stranka, ker je njegov zaposleni zapustil delovno mesto in ni opravljal svojega dela, ker je moral izvesti stik, določen z začasno odredbo. Med protipravnim ravnanjem tožene stranke in navedeno škodo obstaja vzročna zveza. Tožeči stranki so nastali tudi stroški iz naslova kilometrine, saj je bila vožnja iz L. v K. in nazaj opravljena s službenim avtomobilom. Nastala ji je tudi škoda in sicer zmanjšano premoženje tožeče stranke, to je izplačilo A. A. za čas, ko ni opravljal dela. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in sicer prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 135. člen OZ.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Presoja utemeljenosti pritožbe

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, kar pomeni, da pravdni stranki v pritožbenem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ne moreta izpodbijati. Na podlagi 458. člena ZPP je namreč sodbo v sporu majhne vrednosti dopustno izpodbijati zgolj iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Tožeča stranka, delodajalec A. A. (ki je njen izvršni direktor), vtožuje škodo, ki ji je nastala, ker A. A. ni opravil dela v času, ko bi moral imeti z začasno odredbo določene stike z mladoletno hčerko. Stiki so odpadli, o čemer A. A. ni bil obveščen. Če bi tožena stranka pravočasno sporočila, da stiki odpadejo, bi A. A. delo opravil in škoda ne bi nastala.

8Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Napačno je presodilo, da protipravnost ravnanja tožene stranke ne more biti podana zgolj zato, ker je izdajo začasne odredbe predlagal A. A. in bi škoda lahko nastala le slednjemu, ne pa tožeči stranki.

9Pravno podlago za obravnavano zadevo nudi prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V skladu z 135. členom OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo torej biti izpolnjeni štirje elementi, in sicer: protipravno ravnanje, odgovornost za nastalo škodo, pravno priznana škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Kadar ni podan eden od teh elementov, je odškodninski zahtevek neutemeljen.

10Po oceni višjega sodišča je tožeča stranka v postopku ustrezno zatrjevala vse navedene elemente, zato tožba ni (nepopravljivo) nesklepčna¹. Drži pa, kot je nakazalo tudi sodišče prve stopnje, da škoda, ki je nastala tožeči stranki kot delodajalcu ni v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Odnos med delodajalcem in njegovim delavcem, torej urnik prisotnosti, plačilo za čas odsotnosti in drugo, je v celoti stvar njunega dogovora. Morebitni dogovor, da delodajalec dopušča odsotnost za primer uspešnih stikov, za primer, da stiki niso uspešni, pa šteje, da mu je zaradi odsotnosti delavca nastala škoda, ne more v ničemer zavezovati tožene stranke.

11Ker je odškodninski zahtevek neutemeljen že iz razloga, da vzročna zveza z nastalo škodo ni podana, in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

¹ Kot je v obrazložitvi zapisalo sodišče prve stopnje.