VDSS Sodba Psp 169/2023

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

1V ponovljenem sojenju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe drugo toženca št. ... z dne 1. 6. 2021 in prvo toženca št. ... z dne 10. 2. 2021, priznanje denarnega nadomestila v višini 530,19 EUR od 27. 12. 2019 dalje, ter izplačilo razlike med že izplačanimi mesečnimi zneski in usklajenimi zneski, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer znesek 21,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. in 15. 3. 2020 dalje do plačila, zneske 106,05 EUR mesečno z zamudnimi obrestmi pa od 15. 4. 2020 dalje do 15. 4. 2021 (I. tč. izreka). Sklenilo je, da krije tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka)

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve človekovih pravic po Ustavi Republike Slovenije¹ (Ustava) in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin² (EKČP). Priglaša stroške pritožbe.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav bi prvo toženec moral po uradni dolžnosti z dnem 27. 12. 2019 uskladiti denarno nadomestilo z novim minimalnim zneskom iz 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela³ (ZUTD-E). Zavrnilo je navedbe, da sta toženca kršila 50., 14., 22. in 2. člen Ustave ter se sklicevalo na sodbo Psp 182/2021, ki ne more biti aplicirana na obravnavani primer, saj se 53. člen ZUTD-E ne nanaša na uskladitev že odmerjenih nadomestil z novim minimalnim zneskom. 53. člen je v prehodne določbe ZUTD-E uvrščen iz drugih razlogov. Novela uvaja vrsto sprememb, ki zavarovance postavljajo v manj ugoden položaj kot npr. krajša doba prejemanja denarnega nadomestila, zvišanje zavarovalne dobe za priznanje pravice itd. Po 50. členu Ustave zato 53. člen ZUTD-E zavarovancem ohranja obstoječi položaj, če o njihovih vlogah še ni bilo odločeno. Ni mogoča ekstenzivna razlaga na način, da tožnik, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pred začetkom uporabe ZUTD-E, zadrži te pravice v obsegu po ZUTD. Zakonska pravila je potrebno razlagati ustavno skladno, razlaga ne sme ožiti pravic ali obveznosti kot v konkretnem primeru, ko je okrnjena pravna varnost, ki jo zapoveduje 2. člen Ustave. Sodišče je prekoračilo pooblastila z ekstenzivno razlago pravne norme, ki je jasna in prekršilo ustavno načelo delitve oblasti. Ni bil namen predlagatelja, da bi določil minimalni znesek nadomestila z odlogom za več kot dve leti in pol. Logična, teleološka in sistemska razlaga ZUTD-E pripeljejo do zaključka, da spremenjen 2. odst. 62. člena ZUTD določa absolutno omejitev najmanjše višine nadomestila. Prvo toženi zavod je bil dolžan po uradni dolžnosti uskladiti že priznana nadomestila. Sodna praksa ne razbremenjuje sodišča, da logično obrazloži svoje stališče ter poda argumente, saj naš pravni red ne pozna precedenčnega sistema. Ker sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, gre za kršitev 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ (ZPP).

Sodišče se ni opredelilo do kršitev 2., 14., 22. in 50. člena Ustave, temveč le navedlo, da je drugačno pravno naziranje zmotno in nesprejemljivo. Izpostavlja standard ustaljene sodne in ustavno sodne prakse glede obrazložitve sodne odločbe. Sodišče se mora opredeliti do navedb strank in jim pojasniti, zakaj navedbe niso bile upoštevane. Sklicuje se na odločbi Up 808/13-16 z dne 17. 4. 2014 in Up 162/14 z dne 18. 3. 2014 v katerih je Ustavno sodišče RS poudarilo, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga v okviru pravice do enakega varstva zagotavlja 22. člen Ustave. Splošno načelo enakosti iz 2. odst. 14. člena Ustave terja, da se bistveno enake položaje ureja enako in različne različno. Če se v bistvenem enake položaje ureja različno in različne enako, mora obstajati razumen razlog. Interpretacija, po kateri se bistveno enaki položaji denarnega nadomestila razlikujejo po višini le zato, ker je bilo o nekaterih vlogah že odločeno v drugih pa ne, ne predstavlja razumnega razloga, zato je kršen 2. odst. 14. člena Ustave.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V zadevi ni zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je jasen, ne nasprotuje sam sebi, niti odločilnim razlogom sodbe, zato očitana kršitev iz 14. tč. 2. odst. ZPP ni podana.

Ob zakonito razsojeni zadevi ni zatrjevanih kršitev 2., 14., 22. in 50. člena Ustave niti 6. člena EKČP o pravici do poštenega sojenja. V ponovljenem sojenju izdana zavrnilna sodba vsebuje odločilne dejanske ter pravilne pravne razloge, zato je na pritožbene navedbe potrebno poudariti le naslednje.

5V zadevi ni sporno, da je pritožniku s pravnomočno odločbo z dne 1. 4. 2019 od 1. 3. 2019 dalje priznano denarno nadomestilo za brezposelnost za 25 mesecev, in sicer 678,62 EUR bruto za prve tri mesece, 508,96 EUR bruto za naslednjih devet mesecev in po 424, 14 EUR bruto za nadaljnjih dvanajst mesecev.

6Predmet tega sodno socialnega spora sta odločbi z dne 1. 6. 2021 in z dne 10. 2. 2021 o zavrnjeni zahtevi za uskladitev pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost po ZUTD-E ter plačilo razlike.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju postopalo v skladu s stališčem in napotili pritožbenega sodišča iz sklepa Psp 260/2020 z dne 11. 1. 2023. Po dopolnitvi tožbe z navedbo drugotožene stranke in postavljenim tožbenim zahtevkom je pravilno presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁵ (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano razliko nadomestila z akcesornimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Za razsojo zadeve je edino pravilno materialno izhodišče, da je pravna podlaga podana v Zakonu o urejanju trga dela⁶ (ZUTD). Po 2. odst. 62. člena ZUTD, veljavnem v času, ko je bilo pritožniku pravnomočno odmerjeno nadomestilo za brezposelnost od 1. 4. 2019 dalje, najnižji znesek nadomestila ni smel biti nižji od 350,00 EUR. Res je sicer, da je s 15. členom ZUTD-E, ki velja od 27. 12. 2019 dalje, 350,00 EUR nadomeščenih s 530,19 EUR. Po spremenjenem 2. odst. 62. člena ZUTD-E torej znesek nadomestila ne sme biti nižji od 530,19 EUR. Vendar slednja določba ZUTD-E ne velja in ni uporabljiva v obravnavani zadevi, kot pravilno zaključuje sodišče.

8ZUTD-E velja in se uporablja od 27. 12. 2019 dalje, ko je bil tožnik že od 1. 4. 2019 uživalec nadomestila za brezposelnost. V ZUTD-E ni podlage za uskladitev in izplačilo vtoževane razlike. V prehodni določbi 53. člena ZUTD-E je eksplicitno določeno, da se o vlogah za priznanje pravic, vloženih pred uveljavitvijo novele, odloči po ZUTD. Z ZUTD-E ni uzakonjena retroaktivna veljavnost 15. člena, s katerim je 350,00 EUR nadomeščenih z zneskom 530,19 EUR. Takšna zakonska ureditev je skladna s 155. členom Ustave o prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih aktov, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje (11. tč. obrazložitve). Čeprav 15. člen ZUTD-E spreminja najnižji znesek denarnega nadomestila, ne določa, da ima ureditev učinek za nazaj, niti ne uzakonjuje uskladitve pred tem uveljavljenih in priznanih denarnih dajatev.

Ravno nasprotno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo 53. člen ZUTD-E, da se o vlogah za priznanje pravic, vloženih pred uveljavitvijo novele, odloča po ZUTD. Ker gre pri nadomestilih za brezposelnost za pravice javnopravne narave, urejene s kogentnimi normami ZUTD in ZUTD-E, ni dopustna interpretacija in uporaba na način, kot se zavzema pritožnik.

9V obravnavani zadevi ni zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Ob zakonito razsojeni zadevi ni kršen 2. člen Ustave, da je Slovenija pravna in socialna država, ne 14. člen Ustave o enakosti pred zakonom, saj tožnikov položaj ni enak položaju tistih, ki so zahteve za priznanje pravic vložili šele po uveljavitvi ZUTD-E. Enako velja za očitano kršitev 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic ter 50. člena Ustave o pravici do socialne varnosti. Nenazadnje prav 50. člen Ustave eksplicitno določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti, med katere sodi tudi pravica do nadomestila za brezposelnost le pod pogoji, določenimi z zakonom. Ker z ZUTD-E uzakonjeno minimalno nadomestilo za brezposelnost v predmetni zadevi ni uporabljivo, pritožba ne more biti uspešna.

10Do preostalih pritožbenih izvajanj, od tega, da naj bi sodišče prve stopnje z ekstenzivno razlago prekoračilo svoja pooblastila; da se s sklicevanjem na sodno prakso ni razbremenilo dolžnosti argumentirane obrazložitve sodne odločbe in drugih, ki za pritožbeno rešitev niso odločilnega pomena, se sodišče glede na 360. člen ZPP posebej ne opredeljuje. Ker ima izpodbijana sodba jasne in prepričljive argumente do pravno relevantnih tožbenih navedb, pritožnikovo sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča RS Up 808/13-16 in Up 162/14 ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane.

11Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP izreči, da krije pritožnik sam svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
² Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/94).
³ Ur. l. RS, št. 75/2019.
⁴ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
⁵ Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.