UPRS Sodba I U 1266/2020-29

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da mu v Kongu grozijo s smrtjo iz političnih razlogov. Grozili so mu že pred odhodom na mednarodno konferenco v Ljubljani, katere se je udeležil. V času, ko je bil na konferenci, mu je družina posredovala informacije, da so se grožnje s smrtjo zaostrile zaradi njegove politične aktivnosti, zaradi česar se ni vrnil nazaj. Poleg tega je v Kongu tudi izgubil službo. Grožnje so se začele septembra leta 2016. Ker so se takrat začeli poboji mladih ljudi, so morali ukrepati in ustanovili so civilno pobudo. Leta 2017 se je pridružil politični stranki MSR. V Kongu je bil konkretno fizično ogrožen, nanj so streljali in izstrelek ga je oplazil. Drugič so ga zadeli v desno nogo. Dogodka ni prijavil policiji, ker je bila oblast tista, ki ga je ogrožala. V tistem času je bil zaposlen, zato ni razmišljal o zapustitvi države. V Kongu so ga dvakrat ugrabili. To se je zgodilo pred njegovim odhodom na konferenco. Najprej so ga ugrabili v njegovem kraju. Pripeljal je črn avto, ugrabili so ga, povlekli v avto, ga zvezali in mu grozili. Drugič se je to zgodilo po proslavi stranke MSR. Druga ugrabitev je bila hujša, saj so se nad njim izživljali nekaj dni in je bil tudi posiljen.

3V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka podrobno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru in kakšno dokumentacijo je predložil. Nadalje je tožena stranka opravila oceno njegove verodostojnosti in po obsežni obrazložitvi prišla do zaključka, da mu ni mogoče priznati splošne verodostojnosti.

4Tožena stranka ugotavlja, da iz tožnikovih izjav tako ob vložitvi prošnje kot na osebnem razgovoru izhaja, da svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ima politične probleme, ki so se začeli septembra 2016, ko se je udeležil protestov, na katerih je bil tudi aretiran. Februarja ali marca 2017 se je pridružil stranki MSR in maja 2018 postal podpredsednik nižje sekcije stranke. Kandidiral je tudi za poslanca regijskega parlamenta, a je bil kasneje s strani komisije stranke izbrisan. Junija 2018 je dobil poziv na policijo, na katerega se ni odzval. Nato so ga ugrabili in po nekaj urah izpustili, medtem pa so mu grozili s smrtjo, ga poniževali in posilili. V izvorni državi je izgubil tudi službo na Ministrstvu za komunikacije in pošto. Tožena stranka je preverila vse razloge, ki jih je za vložitev prošnje navedel tožnik.

5Tožnik je navedel, da se je septembra 2016 udeležil protestov. Proteste je organizirala katoliška cerkev, zavzemali pa so se za spoštovanje ustave in ukinitev režima pod predsednikom Kabilo. Na protestih je prišlo do spopadov s policijo. Tožnik je v zvezi s protesti še navedel, da je bil tudi ranjen. Vendar je ob vložitvi prošnje trdil, da ga je izstrelek oplazil, nato pa je bil ranjen v nogo, na osebnem razgovoru pa je dejal zgolj, da je bil zadet v desno nogo. Na protestih so ga aretirali in priprli na policijski enoti PIR, ki je enota za hitro posredovanje. V času pridržanja je bil izpostavljen pretepanju, a je bil še isti dan izpuščen. Tožena stranka ugotavlja, da so septembra 2016 bili protesti, ki jih je organizirala opozicija oziroma civilna družba. Protesti so bili organizirani, ker državna volilna komisija ni objavila datuma predsedniških volitev, kar je pomenilo, da na oblasti še naprej ostaja dotedanji predsednik Joseph Kabila. V tem delu tožena stranka lahko sledi tožniku v njegovih izjavah. Obstaja možnost, da se je tožnik protestov udeležil. Kljub temu pa v to dvomi, saj bi bilo za državnega funkcionarja in vodjo službe na Ministrstvu za komunikacije in pošto to nenavadno. Na protestih je prišlo do nasilja. Tožnik je zatrjeval, da je bil na protestih aretiran s strani PIR - enote za hitro posredovanje, iz informacij pa je razvidno, da je bilo sicer veliko število protestnikov aretiranih, vendar v nobeni od preučenih informacij ni navedeno, da bi aretacije izvajala enota za hitro posredovanje. Zaradi tega tožena stranka dvomi, da je tožnika, če je bil na protestih, prijela ravno ta enota. Ob tem pa tožnik ni znal navesti, kdaj točno je bil na demonstracijah, in ne, kdaj je bil prijet.

6Tožnik je tudi navedel, da se je februarja ali marca 2017 pridružil stranki MSR, ki jo vodi Francois Rubota. Stranka se je kasneje razcepila na dva dela in sicer je en del podpiral obstoječi režim, drugi del pa je bil na strani opozicije. V delu stranke, ki je podpirala obstoječi režim, je kandidiral za poslanca. Kot dokaz o svojem članstvu v stranki MSR je predložil tudi izkaznico stranke. Tožena stranka je izkaznico poslala v preverjanje nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju. Ali gre za pristno člansko izkaznico, iz mnenja laboratorija ne izhaja, ker takšne ocene ni bilo mogoče podati. Tožena stranka je pridobila tudi informacije o stranki MSR. Po zadnjih informacijah je njen predsednik Pierre Lumbi, ki je še vedno tesen sodelavec Josepha Kabile, čeprav nima posebne vloge v vladi. Tožnik trdi, da je bila stranka ustanovljena januarja 2016, iz informacij pa nasprotno izhaja, da je bila ustanovljena leta 2006. Prav tako se razlikuje ime predsednika stranke. Tožnik je navedel, da je predsednik Francois Rubota, iz informacij o izvorni državi pa izhaja, da je bil v preteklosti predsednik Yves Mobando Yogo, sedaj pa Pierre Lumbi. Tožena stranka tudi ni zasledila tega, da bi se stranka razcepila na dva dela. Toženi stranki se tudi poraja dvom glede pristnosti izkaznice. To, da je bil tožnik iz kandidatne liste izbrisan, pa je odločitev stranke MSR oziroma njenih organov. Če je bil neupravičeno izbrisan, bi se moral za pojasnitev obrniti na organe stranke. Članska izkaznica sama po sebi ne more predstavljati dokaza o članstvu v stranki.

7Tožnik je toženi stranki predložil tudi poziv na zglasitev na policijsko postajo, ki naj bi ga dobil na začetku junija 2018 in na katerega se ni odzval. Iz prevoda poziva izhaja zgolj to, naj se javi na policijski postaji z namenom posredovanja informacij. Nadalje je tožnik predložil tudi kopijo tiralice, ki naj bi jo poslala sestra 8. 8. 2018. Iz elektronskega sporočila izhaja, da naj bi tožnika v začetku julija 2018 dvakrat iskali neki moški v uniformah. Tožnik tiralice ni predložil v izvirniku, zato je ni bilo mogoče posredovati Nacionalnemu forenzičnem laboratoriju v preverjanje pristnosti. Glede na to, da je tiralica predložena zgolj v kopiji, ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin nima posebne dokazne vrednosti. Iz tiralice izhaja, da naj bi tožnika iskali zaradi sodelovanja v prevratniških dejavnostih. Ta tiralica nima posebne vrednosti tudi zato, ker se je tožnik demonstracij udeležil v septembru 2016, tiralica pa je bila izdana šele po odhodu iz izvorne države. Malo je verjetno, da bi ga zaradi tega skoraj po dveh letih iskali. Poleg tega je izvorno državo zapustil legalno, kar ne bi bilo mogoče, če bi ga res iskali državni organi.

8Tožnik je kot razlog za svojo prošnjo za mednarodno zaščito navedel tudi, da so ga v izvorni državi ugrabili. Pri tem pa je ob vložitvi prošnje navedel, da je bil dvakrat ugrabljen. Druga ugrabitev naj bi bila hujša, saj so se nad njim izživljali nekaj dni, bil pa je tudi posiljen. Na osebnem razgovoru pa je nasprotno trdil, da je bil ugrabljen le enkrat in da je s prvo ugrabitvijo mislil svoje priprtje s strani PIR. Na osebnem razgovoru je rekel, da je ugrabitev trajala približno 4 ure, pri podaji prošnje pa je rekel, da je bil ugrabljen nekaj dni. Poleg tega je ob vložitvi prošnje zatrjeval, da ga je ugrabila skupina ljudi, na osebnem razgovoru pa je navedel, da sta bili to dve osebi, ki sta bili skupaj z njim na zadnjih sedežih vozila.

9Tožnik je tudi izpostavil, da je v izvorni državi izgubil službo. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožniku s strani delodajalca odobrena službena pot v tujino in sicer v Slovenijo, iz službene poti pa se ni vrnil nazaj v izvorno državo, zato je bil uveden disciplinski postopek, katerega zaključek je prinesel izgubo zaposlitve. Torej je zaposlitev izgubil zgolj zato, ker se na delovno mesto ni vrnil, to pa ni eden od razlogov za presojanje upravičenosti do statusa begunca. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da je na vsak način hotel zapustiti državo in si rešiti življenje, kasneje pa je na osebnem razgovoru navedel, da se je na konferenco pripravljal že tekom leta, ko je izvedel, da bo organizirana. Prijavo je izpolnil več mesecev pred odhodom, na konferenci pa je videl priložnost, da zapusti državo. Na konferenco se je prijavil, preden je prejel tako poziv na policijo kot tudi, ko se mu je zgodila domnevna ugrabitev in posilstvo. Zato odhod iz izvorne države ni povezan s temi dogodki. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni prepričljivo izpovedal in dokazal, da je bil pred odhodom iz izvorne države izpostavljen preganjanju.

10Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so se v juliju 2018 zgodile bistvene spremembe v izvorni državi. Prišlo je do predsedniških volitev, na katerih je zmagal Felix Tshisekedi. Le ta je obljubil, da bo osvobodil politične zapornike in zaprl tajne policijske centre ter dovolil vrnitev politikov iz izgnanstva. Od tedaj naprej ni več novih političnih zapornikov, novi predsednik pa je objavil štiri predsedniške ukaze, na podlagi katerih je bilo izpuščenih okoli 110 političnih zapornikov, med drugim tudi zelo pomembne osebnosti politične opozicije. Poleg političnih zapornikov je bilo izpuščenih tudi na stotine pripornikov vesti in drugih pripornikov. Glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

11V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožniku tudi ni priznala statusa subsidiarne zaščite. Tožnik ni navedel, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Tožnik je sicer rekel, da so mu ob ugrabitvi grozili s smrtjo, vendar pa je tožena stranka ugotovila, da glede domnevne ugrabitve ni bil prepričljiv. Prav tako ni bil prepričljiv glede domnevnega prijetja s strani PIR in da naj bi ga pretepali ob domnevni ugrabitvi. Sicer se je res izvajalo nasilje nad aretiranimi osebami, vendar naj bi bil tožnik še isti dan izpuščen iz pripora. V času nekajurnega pripora, v kolikor je do njega prišlo, ni dobil hujših poškodb, zaradi česar tega ni mogoče šteti za resno škodo v okviru 1. in 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožena stranka pa tudi ugotavlja, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Na vzhodu Konga se sicer izvaja nasilje, vendar pa tožnik prihaja iz glavnega mesta Kinshase, ki se nahaja na jugozahodu države, kjer pa ni zaslediti kakšnih večjih varnostnih problemov. Tožena stranka je upoštevala tudi informacije o izvorni državi, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika. Ne gre spregledati, da je v Kongu prišlo do sprememb z izvedbo predsedniških in parlamentarnih volitev. Moč in vpliv nekdanjega predsednika Kabile ni mogoče neposredno povezati s tožnikom in njegovimi razlogi. Tožnik že vrsto let živi v Kinshasi in se nahaja na drugi strani države, torej ne tam, kjer je varnostna situacija slaba. Razmere na vzhodu so sicer res nestabilne, vendar pa ne vplivajo na razmere v Kinshasi, od koder prihaja tožnik.

12Tožnik v tožbi navaja, da ne ve, zakaj bi bile neprepričljive njegove izjave, da je potni list izgubil na letališču v Ljubljani. Poleg tega je tožena stranka navedla, da tožnik ni prepričljiv, ker ni znal povedati, katerega dne v septembru je bil ugrabljen. To pa le pomeni, da tožniku ta podatek ni bil tako zelo pomemben. Poleg tega tožnik v nasprotju s toženo stranko meni, da je z dronom možno prepoznati obraze oseb, ki so sodelovale na demonstracijah. V septembru 2016 pa so demonstracije v Kongu dejansko bile. Tožnik vztraja pri tem, da stranka, katere pripadnik je bil, deluje v dveh delih. Predsednik tožnikovega dela stranke je bil Francois Rubota. Tožena stranka ni preverila vseh tožnikovih navedb. Tožniku je težko predstaviti vse težave, saj so bili dogodki dramatični in so pri njem pustili psihične posledice. Glede dokumentacije, ki jo je tožnik predložil (članska izkaznica politične stranke MSR), tožnik meni, da če forenziki niso potrdili nepristnosti, je velika verjetnost, da je ta pristna. To velja tudi za elektronsko sporočilo, ki mu ga je posredovala sestra. Ni obrazloženo, zakaj je to sporočilo brez dokazne vrednosti. Poleg tega, če v poročilih ni navedeno, da je aretacije izvajal tudi PIR, to ne pomeni, da tožnikova trditev ne drži. Glede izgube službe ni bistveno, da je službo izgubil zato, ker se ni vrnil na delo. Zakaj se ni vrnil, pa je tožnik natančno obrazložil. Poleg tega tudi noben predpis ne govori o roku, v katerem mora prosilec zaprositi za mednarodno zaščito. Neutemeljen je očitek, da za zaščito ni zaprosil takoj. Glede utemeljevanja tožene stranke, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, pa tožnik navaja, da postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju verjetnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. Ne drži trditev, da Kinshasa ni nevarno mesto. Kabila dela vse, da bi ponovno prišel na oblast. Glavno mesto je polno milic, celoten varnostni sistem je še vedno pod vplivom Kabile. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma naj odločbo spremeni.

13Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je tožnik zapletal v izjavah, kdaj se je odločil, da se ne bo več vrnil v Kongo. Ob vložitvi prošnje je navajal, da je to odločitev sprejel po konferenci, na osebnem razgovoru pa, da se je že v Kongu odločil, da se ne želi vrniti. Če se je že prej odločil, bi to gotovo že navedel ob vložitvi prošnje. Glede izgube potnega lista tožena stranka ugotavlja, da je tožnik z njim prispel na letališče, nato pa naj bi ga izgubil. Torej je bil ves čas, ko je bil v Sloveniji na konferenci, brez potnega lista, kar je nenavadno. Potrdilo o izgubi, ki je bilo izdano v Nemčiji in naj bi dokazovalo, da je potni list res izgubil, ne more zadovoljivo in upravičeno pojasniti tožnikovega ravnanja, ko izgube potnega lista ni prijavil takoj, ko je opazil, da ga je izgubil. Tožnik je različno navajal pri prošnji in na osebnem razgovoru, kolikokrat je bil ugrabljen. Različno je naveden tudi čas trajanja ugrabitve. Ni prepričljiva njegova trditev, da je zapis njegove izjave pri podaji prošnje netočen. Imel je pooblaščence in razgovor je potekal v francoskem jeziku preko tolmača in zapisnik mu je bil tudi prebran. Glede tega, kdo je predsednik tožnikove politične stranke MSR, je tožena stranka pridobila in preverila vse dostopne verodostojne informacije o stranki. Nenavadno je, da bi obstajali dve stranki z istim imenom. Sklicevanje tožnika na informacije na Youtube pa je neutemeljeno, saj to ni verodostojen vir, gre pa tudi za tožbeno novoto. Tožena stranka se je tudi opredelila do elektronske pošte, ki jo je tožniku posredovala njegova sestra. Na službeno pot v Ljubljano je bil tožnik napoten z odobritvijo delodajalca in glede na to, da se s službene poti ni vrnil, je logična posledica, da je bil uveden disciplinski postopek, katerega končna posledica je bila izguba službe. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času. Tudi glede subsidiarne zaščite v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1 je tožena stranka preučila vse verodostojne informacije in ugotovila, da razmere ne dosegajo standarda, postavljenega za ugotovitev in zaključek, da je prisotno vsesplošno nasilje takšne narave, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1.

14Tožnik v pripravljalni vlogi vlaga v spis izvid psihiatra A. A., iz katerega izhaja, da je že dalj časa v slabem psihičnem stanju zaradi negotovosti, ki jo doživlja v zvezi z azilnim postopkom.

15Sodišče je dne 29. 9. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Zavrnilo pa je izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka. Z izvedbo tega dokaza naj bi se ugotavljalo, ali je možno na elektronskem sporočilu spreminjati datum in vsebino - mišljeno je elektronsko sporočilo, ki ga je tožniku poslala njegova sestra. Sodišče je izvedbo tega dokaza zavrnilo zato, ker se sodišču ne pojavlja dvom v to, da bi nekdo naknadno spreminjal datum ali vsebino tega sporočila, zaradi česar je izvedba tega dokaza nepotrebna.

16Tožnik je na zaslišanju povedal, da po njegovem mnenju še vedno obstaja zanj nevarnost, če bi se vrnil v Kongo, ne glede na to, da Kabila ni več predsednik Konga in da je minilo že daljše obdobje od takrat, ko je sodeloval na protestih leta 2016. Sistem je še vedno ostal enak in se nadaljuje. Ljudje, ki so proti sistemu, v tem času doživljajo enake represalije, kajti v mestih so prisotne milice, ki jih nadzira stranka na oblasti. Nič se ni spremenilo. Obstajajo poslanci, ki so v zaporu in njihova imuniteta se ne spoštuje. Ministra, ki je zavrnil sodelovanje v novi vladi, so ugrabili pred ustavnim sodiščem in ubili. To se je zgodilo pred dvema mesecema in preiskava še poteka. Glede sedanjih razmer v Kongu se je tožnik na zaslišanju na sodišču skliceval tudi na to, da obstaja pastor v Ameriki, ki se ne upa vrniti. Je eden izmed tistih aktivistov, ki so mu omogočili normalen povratek in je videl, da je vse farsa in je potem zbežal v Kanado, proti Kabili pa se sploh ni začel noben postopek, ker ga sistem ščiti. Zaščiten je s plačanci v blindiranih vozilih. Odločitev, da bo zapustil Kongo, je padla v trenutku, ko je dobil vabilo policije, naj se zglasi na policijski postaji. Takrat se je odločil, da mora pobegniti. Tedaj so mu kolegi iz službe povedali, da so ga prišli iskat na njegov dom uniformirani posamezniki. Bil je javni državni uslužbenec in izvedenec za sektor telekomunikacij. Plačal je ljudi, ki so bili zaposleni, da so mu omogočili ustrezne dokumente, da zapusti državo. Vse dokumente, vključno z vizo, pa je dobil v Turčiji. V tistem času članice schengenskega območja niso sodelovale s Kongom. Odločitev, da zapusti Kongo, je bila sprejeta v trenutku, ko je bežal pred kongoško policijo, v Ljubljani pa je padla samo dokončna odločitev, da se ne namerava več vrniti. Njegov potni list je izgubljen, vendar lahko dobi novega. To, da je izgubil potni list, je ugotovil en večer pred koncem konference v Ljubljani. Na letališču je tudi izgubil en kos prtljage in je šel na letališče, da bi ga dobil. V Nemčijo pa je odšel s posamezniki, ki organizirajo nedovoljene prehode meja in tako ni potreboval potnega lista. Preden je odšel v Nemčijo, je bil v Ljubljani en teden. Še je v stiku s svojo sestro in ji je tudi pošiljal denar, da je pomagala njegovim otrokom. Ko je bil soočen s tem, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da mu je dejstvo, da so ga na domu iskale informirane osebe, povedala njegova sestrična, na obravnavi pa navaja, da so mu to povedali kolegi iz službe, je to razliko v izpovedi pojasnil s tem, da sporočilo ni bilo od sestrične, ampak od njegove starejše sestre, v času, ko se je skrival pred policijo, pa so mu zaposleni kolegi rekli, da ga iščejo. Ta sporočila od kolegov so bila pred sporočilom njegove sestre. Soočen je bil tudi s tem, da je v upravnem postopku navedel, da si je že veliko pred odhodom urejal dokumentacijo glede prijave in udeležbe na konferenci, na obravnavi pa zatrjuje, da so mu drugi pomagali in organizirali pot iz Konga. Tožnik je v zvezi s tem navedel, da je prisostvoval na več konferencah v zvezi s težavami v telekomunikaciji in da je bila Ljubljana že zavedena na koledarju, to je bilo zgolj naključje. Pred odhodom iz Konga so ga preganjale uradne osebe, zapovedale so mu, naj ne moti javnega reda in naj ne ovira funkcioniranje državnega aparata. Na vprašanje, kako je v tem času nemoteno opravljal delo državnega uslužbenca, je odgovoril, da je bila posledica vsega, da je izgubil službo. Na vprašanje, česa se boji, če bi se vrnil nazaj, je odgovoril, da je grožnja preiskava, ki je vodena proti njemu. Sestra je prejela tiralico zoper njega in ta tiralica je po vsej verjetnosti na podlagi sodnega spisa. Po tem sporočilu pa je dobil še sporočilo, da je izgubil delovno mesto in da je izbrisan iz cele kopice evidenc. Na vprašanje, kako bi pridobil novi potni list, je odgovoril, da so tudi potni listi, ki so ukradeni, in uradniki, ki se ukvarjajo s potnimi listi, z njimi trgujejo in jih prodajajo v Belgiji in na Nizozemskem.

17Tožba ni utemeljena.

18ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v pretežnem delu zavrnila iz razloga, ker po njenem mnenju tožnikove navedbe niso verodostojne, ugotovljeno neverodostojnost pa pojasnjuje z različnimi nasprotujočimi si navedbami tožnika in protislovnimi izjavami, ki jih je v obrazložitvi odločbe natančno obrazložila.

19Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Sodišče pri tem sledi utemeljitvi v odločbi tožene stranke, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev in je zato sodišče obrazložitev odločbe tudi nekoliko podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe. V nadaljevanju obrazložitve te sodbe se sodišče opredeljuje do posameznih tožbenih očitkov.

20Tožnik se v tožbi sprašuje, zakaj bi bile neprepričljive njegove izjave glede izgube potnega lista, ter da navedbe datuma v septembru 2016, ko se je tožnik udeležil demonstracij, niso tako bistvenega pomena. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila, niso njegove navedbe glede izgube potnega lista niti to, da se ni spominjal točnega datuma v septembru 2016, ko se je udeležil demonstracij. Bistveni razlog, zaradi katerega tožena stranka ne sledi tožnikovim navedbam, je v tem, da so tožnikove izjave nasprotujoče glede nekaterih ključnih dogodkov, ki naj bi se zgodili tožniku. Tako je tožena stranka glede tožnikovega članstva v stranki MSR ugotovila, da iz informacij izhaja, da je bila stranka ustanovljena že leta 2006 in ne leta 2016, kot zatrjuje tožnik. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da sta bila predsednika te stranke drugi osebi in ne Francois Rabota, kot je navajal tožnik, iz informacij pa tudi ne izhaja, da naj bi imela stranka dve frakciji, eno režimsko in eno opozicijsko. V tem je tožena stranka našla bistvena razhajanja med verodostojnimi informacijami o izvorni državi in tožnikovimi navedbami. Nadalje je v obrazložitvi odločbe izpostavljeno, da naj bi iz kopije tiralice izhajalo, da tožnika iščejo zaradi sodelovanja v demonstracijah, pri čemer tožena stranka logično pojasnjuje, da se je tožnik udeležil demonstracij leta 2016 in da je bil vse do julija 2018 zaposlen na Ministrstvu za pošto, telekomunikacije in nove tehnologije, in je malo verjetno, da bi ga iskali šele po dveh letih, poleg tega pa je izvorno državo zapustil legalno, kar ne bi bilo mogoče, če bi ga iskali s tiralico. Nadalje je tožena stranka kot na eno od ključnih razhajanj opozorila na to, da je tožnik glede svoje ugrabitve dajal povsem različne izjave pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, s tem da je pri podaji prošnje navedel, da so ga dvakrat ugrabili, na osebnem razgovoru pa da enkrat, pri podaji prošnje je rekel, da je bil pri drugi ugrabitvi ugrabljen nekaj dni, na osebnem razgovoru pa, da nekaj ur, pri tem pa gre za bistvena razhajanja. Sodišče enako meni tudi glede tožbenega očitka, češ da ni neprepričljiva navedba, da bi se njegova udeležba na demonstracijah dala prepoznati z droni. Tudi če je to mogoče, je treba upoštavti, da to prav tako ni bil ključni razlog za zavrnitev prošnje, ampak ostale ugotovljene protislovnosti v izjavah.

21Tožnik v tožbi vztraja pri tem, da je predsednik enega dela stranke Francois Rubota. Tožena stranka je pri svojem sklicevanju v odločbi navedla, zakaj temu ne sledi s tem, ko se je sklicevala na informacije angleškega notranjega ministrstva. Po mnenju sodišča je to dovolj verodostojen vir. Ne glede na navedeno pa, četudi bi se izkazalo, da ima tožnik prav, po mnenju sodišča to še vedno ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev zaradi ostalih nasprotujočih si izjav, ki so bile že navedene.

22Tožnik v tožbi glede dokumentov poudarja tudi to, da forenzične preiskave niso ugotovile, da bi bili kateri od dokumentov ponarejeni, vendar pa tudi ne tega, da bi bili pristni in da je treba v dvomu šteti, da predložena dokumentacija ni bila ponarejena. Sodišče se sicer s tem v zvezi strinja, da na ta način ni bilo izkazano, da bi bila dokumentacija ponarejena, vendar pa tudi to ni ključni in bistveni razlog, zaradi katerega je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, ampak so to razhajanja glede nekaterih bistvenih in pomembnih okoliščin, ki so bile že opisen pod tč. 20 obrazložitve te sodbe. Enako velja tudi za tožnikovo zatrjevano aretacijo s strani PIR. Sodišče sicer dopušča možnost, da če ni zaslediti v poročilih, da bi tudi ta organ izvajal aretacije, da to še ne pomeni, da jih dejansko ni izvajal, vendar pa je glede na ostale že pojasnjene protislovnosti tožena stranka logično obrazložila, zakaj tožniku ni mogoče priznati mednarodne zaščite.

23Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je neobrazložena trditev tožene stranke, da je službo izgubil iz disciplinskih razlogov. Tožena stranka je v odločbi navedla, da ugotavlja, da je bila tožniku s strani delodajalca odobrena službena pot v tujino in sicer v Slovenijo, iz službene poti pa se ni vrnil nazaj v izvorno državo, zato je bil uveden disciplinski postopek, katerega zaključek je prinesel izgubo zaposlitve. Na podlagi tega je sklepala, da je zaposlitev izgubil zgolj zato, ker se na delovno mesto ni vrnil, to pa ni eden od razlogov za presojanje upravičenosti do statusa begunca. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

24Tudi glede tožbene navedbe, češ da se tožniku neutemeljeno očita, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, sodišče meni, da to ni ključni razlog, da mu ni bila priznana mednarodna zaščita, ampak so bile razlog za to nasprotujoče si izjave glede ostalih pomembnih okoliščin, kot je bilo to že pojasnjeno v tej sodbi.

25Tožena stranka je po presoji sodišča tudi logično obrazložila, zakaj tožniku ne sledi glede zatrjevanja resne škode, ki naj bi mu grozila v smislu 1. in 2. in 3. alineje 28. člena ZMZ-1 in tudi v tem delu se sodišče pridružuje obrazložitvi izpodbijane odločbe. S tem v zvezi je po presoji sodišča treba upoštevati tudi, da je v Kongu prišlo do sprememb z izvedbo predsedniških in parlamentarnih volitev. Moč in vpliv nekdanjega predsednika Kabile ni mogoče neposredno povezati s tožnikom in njegovimi razlogi. Tožnik je sicer na zaslišanju na sodišču rekel, da je sistem še vedno ostal enak in da se nadaljuje, da se ni nič spremenilo, da je bil ubit eden od ministrov in da v zvezi s tem še poteka preiskava, skliceval se je na primer pastorja, ki je potem, ko se je vrnil v Kongo, odšel v Kanado, ter da se proti Kabili še ni začel noben postopek. Vendar se vse te navedbe ne nanašajo konkretno na tožnika. Razen tega iz informacij o izvorni državi po drugi strani izhaja, da je po tožnikovem odhodu prišlo do predsedniških volitev, na katerih je zmagal Felix Tshisekedi, od tedaj naprej pa ni več novih političnih zapornikov, novi predsednik pa je objavil štiri predsedniške ukaze, na podlagi katerih je bilo izpuščenih okoli 110 političnih zapornikov, med drugim tudi zelo pomembne osebnosti politične opozicije. Poleg političnih zapornikov je bilo izpuščenih tudi na stotine pripornikov vesti in drugih pripornikov. Vse to izhaja iz v upravnem postopku pridobljenih informacij o izvorni državi, in sicer iz informacij angleškega notranjega ministrstva, ameriškega zunanjega ministrstva in organizacije Amnesty International. V zvezi z navedbo na glavni obravnavi, da občuti kot grožnjo preiskavo, ki naj bi se vodila proti njemu, pri čemer se sklicuje na tiralico, o kateri ga je obvestila njegova sestra, pa sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do te zatrjevane grožnje v odločbi že opredelila s tem, ko je navedla, da iz tiralice izhaja, da naj bi tožnika iskali zaradi sodelovanja v prevratniških dejavnostih, vendar pa se je tožnik demonstracij udeležil v septembru 2016, tiralica pa je bila izdana šele po odhodu iz izvorne države in je po mnenju tožene stranke malo verjetno, da bi ga zaradi tega skoraj po dveh letih iskali, poleg tega pa je izvorno državo zapustil legalno, kar ne bi bilo mogoče, če bi ga res iskali državni organi. Po presoji sodišča je tožena stranka dovolj prepričljivo in smiselno obrazložila, zakaj ne sledi tem s strani tožnika zatrjevanim grožnjam, pri čemer sodišče ponovno poudarja, da so se glede na informacije o izvorni državi razmere v Kongu po tožnikovem odhodu bistveno spremenile. Tožnik pa po presoji sodišča v tožbi tudi ni izkazal, zakaj bi bila Kinshasa tako nevarno mesto, da bi vsaka v to mesto vrnjena oseba bila izpostavljena nevarnosti, da bi bilo resno ogroženo njeno življenje zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih zgolj zato, ker bi se nahajala v tem mestu, kar je kriterij za priznanje resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1.

26Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

27Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih v zadevah mednarodne zaščite sodna taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.