UPRS Sodba in sklep I U 1498/2023-12

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi¹ (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (20. 6. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 5. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 25. 4. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III 6. 6. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 20. 6. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (22. 6. 2023). V zvezi s tožnikovimi izjavami glede pridržanja in nerazumevanja postopka na hrvaški policijski postaji, nanašajočega se na odvzem prstnih odtisov, je tožena stranka pojasnila, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku, ki je del postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmačenja in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan.

4Po stališču tožene stranke je v obravnavani zadevi bistvena presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali v postopku sprejema. V zvezi s tem tožena stranka izpostavlja, da tožnik ni bil nastanjen v azilnem domu, saj je bil v Republiki Hrvaški od 15.00 ure, ko ga je prijela policija, do 1.00 ure ponoči, ko je odšel v Republiko Slovenijo. Po končanem policijskem postopku so ga odpeljali do avtobusne postaje, kjer je šel na avtobus proti Zagrebu, od tam pa v Republiko Slovenijo. To pomeni, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na postopek mednarodne zaščite.

5Tožnik tako razen s policisti, ki so mu na policijski postaji odvzeli prstne odtise, ni imel stika z drugo uradno osebo. Trditve o grdem ravnanju policistov torej temeljijo le na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar ne more biti prepričljiv razlog za ugotovitev, da mu bodo ob predaji Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v tamkajšnjem azilnem postopku. V primeru predaje bodo tožnika v Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve.

6V nadaljnji obrazložitvi tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni konkretiziral svoje izjave, da so v policijskem postopku ravnali z njim nečloveško, kar se tudi sicer ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema. Ker iz tožnikovih izjav ne izhaja, da bi hrvaške oblasti z njim slabo ravnale po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito, na tej podlagi ni izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško.

7Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov za stališče, da ne bi bil predan.

8Tožena stranka se sklicuje še na sodbe Upravnega sodišča I U 1223/2022 z dne 16. 9. 2022, I U 1566/2022 z dne 24. 11. 2022 in I U 148/2023 z dne 3. 2. 2023 ter na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo. To potrjujejo tudi predaje prosilcev v Republiko Hrvaško, ki je v letošnjem letu do 31. 3 2023 sprejela že 170 oseb v dublinskih postopkih, največ iz Avstrije (51), Nemčije (47) in Belgije (28), kar jasno izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in javno dostopnih podatkov.

Tožnikove trditve

9Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10S tožbenimi navedbami tožnik opozarja na nepravilnost strogega ločevanja med azilnim in policijskim postopkom ter na spornost stališča, da se problematični policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki nezakonito vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil. Ločnica med navedenima postopkoma ne more biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Uredbi Dublin III upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varovala tožnikove temeljne človekove pravice.

11Glede na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 je tožena stranka napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta pred(pogoj) je namreč predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga in ne za uporabo navedene uredbe. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah Evropske unije izpodbijajo le takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je namreč absolutno zavarovana pravica, zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III.

12Glede na navedeno tožena stranka svoje odločitve ni pravilno podkrepila s sklicevanjem na ugotovitev, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

13V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je namreč absolutna, zato mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) nima očitno neutemeljenega zahtevka. V nasprotnem primeru, bi lahko nastal položaj, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. S tem pa bi bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

Trditve tožene stranke

14V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da pri odločanju ni sledila le tožnikovi izjavi ampak tudi javno dostopnim poročilom o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito, posebej tistih, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Tožnik je le posplošeno navedel, da so policisti nečloveško ravnali z njim, ko je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Hrvaške, česar pa ni natančneje obrazložil.

15Glede na navedeno tožnikove izjave, da se v Republiko Hrvaško noče vrniti, ker tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in ker so se do njega vedli nečloveško, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo po predaji v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj je treba upoštevati, da tožnik s hrvaško policijo, s katero naj bi imel neprijetne izkušnje, ne bo prišel v stik.

Presoja tožbe

16V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

K I. točki izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

20Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

21Med državami članicami Evropske unije namreč velja načelo medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951 in EKČP.² Ta domneva pa je izpodbojna.

22Izpodbiti je ni mogoče le v primerih iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ko v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, saj je SEU v navedeni zadevi Jawo že pojasnilo, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.³

23Izpodbijani sklep ne temelji na stališču, ki bi nasprotovalo zgoraj navedenemu, saj drugi odstavek na 5. strani obrazložitve vsebuje izrecno ugotovitev tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec (tožnik) ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti. To po presoji sodišča pomeni tako ugotovitev (1) da tožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemukoli nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kot tudi (2) da tam ni sistemskih pomanjkljivosti. Zato po presoji sodišča niso utemeljene posplošene tožbene navedbe o tem, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo, kar velja tudi za tožbeni ugovor, da Uredba Dublin III nima določbe, primerljive z 10. točko uvodnih pojasnil Okvirnega sklepa, ki določa, da se izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.

24Stališče iz 89. točke obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-404/15 z dne 5. 4. 2016, Aranyosi in Căldăraru, da podatki o razmerah v drugih državah članicah lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, se v zadevi C-404/15 res nanaša na evropski nalog za prijetje, a se nanj v zvezi z ugotavljanjem pomanjkljivosti, ki ovirajo predajo po Uredbi Dublin III, sklicuje tudi SEU v zadevi Jawo (90. točka obrazložitve). Poleg tega je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (66. in 67. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici članici vprašanje, ki se lahko pojavi v vseh primerih ukrepov odstranitve tujca z ozemlja države članice, in da gre za primeroma naštete akte, katerih krog ni zaključen, v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (20. točka obrazložitve) pa, da za presojo ovire za predajo prosilca ni treba, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ Evropske unije ali Sveta Evrope. Pomembni sta kvaliteta in vsebinska teža dokazov, s katerimi se te pomanjkljivosti ugotavljajo. Ti sta (med drugim) odvisni tudi od tega, kdo te akte oblikuje. Gotovo je, da vsak dokaz (na primer sodba nižjega sodišča druge države članice) obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more utemeljiti.⁴ Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta namreč že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁵

25Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.⁶

26V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.⁷ Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁸, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena⁹ dolžna tudi obravnavati.¹⁰ S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.

27V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na policijsko obravnavo po prečkanju meje. Tudi če so te navedbe resnične, pa glede na to, da tožnik ne prereka nosilnega razloga za izdajo izpodbijanega sklepa (da ni konkretiziral svoje izjave, da so v policijskem postopku z njim ravnali nečloveško in da iz njegovih izjav ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito) in ne problematizira procesnega postopanja tožene stranke v zvezi s proučitvijo objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški¹¹, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Kot je namreč razvidno iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, tožnik niti ni bil nastanjen v azilnem domu, saj je bil v Republiki Hrvaški le od 15.00 ure, kar pomeni, da sploh ni počakal na postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški.

28Glede na navedeno tožnikov posplošen opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev¹², saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega (sicer nekonkretiziranega) ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov.

29Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

30ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

31Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

32V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).¹³ Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, da bo na Hrvaškem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo (82. točka obrazložitve).
³ Prav tam, 87. točka obrazložitve.
⁴ Sodba in sklep I Up 210/2023 z dne 17. 8. 2023 (11. točke obrazložitve).
⁵ Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).
⁷ Prav tam (20. točka obrazložitve).
⁸ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.
⁹ Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
¹⁰ Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.
¹¹ V izpodbijanem sklepu se tožena stranka ni sklicevala na takšne podatke.
¹² Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).
¹³ Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).