UPRS Sodba II U 152/2023-20

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor številka 35407-3/2019-ARSO-128 z dne 6. 1. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Zahteva strank z interesom A. A. in B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: Ministrstvo) je z odločbo št. 35407-3/2019-ARSO-128 z dne 6. 1. 2013 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, in sicer naprave, kompostarne ..., v kateri se izvaja dejavnost predelave nenevarnih biološko razgradljivih odpadov s proizvodno zmogljivostjo predelave 98,6 ton odpadkov na dan oziroma 36.000 ton na leto, ki se nahaja na zemljiščih s parcelnimi številkami 398/6, 398/9 in 398/10, vse k. o. ... (1. točka izreka). V tem postopku stroški niso nastali (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je Agencija Republike Slovenije za okolje¹ dne 24. 10. 2019 s strani tožeče stranke prejela zahtevek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo – kompostarno ..., ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega. Tožeča stranka je dne 30. 12. 2019, 9. 3. 2020, 23. 3. 2020, 3. 12. 2020, 24. 2. 2021, 1. 10. 2021, 1. 6. 2022, 1. 7. 2022, 25. 10. 2022 in 7. 12. 2022 vlogo dopolnila, predložila pa je tudi zahtevano dokumentacijo.

3Ministrstvo je skladno z relevantnimi prehodnimi določbami postopek vodilo in odločilo v skladu z Zakonom o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), Uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Uradni list RS, št. 57/15) in Uredbo o odpadkih (Uradni list RS, št. 37/15, 69/15 in 129/20).

4Ministrstvo je ugotovilo, da je tožeča stranka v načrtu ravnanja z odpadki, ki ga je priložila k dopolnitvi vloge, prejeti dne 1. 7. 2022, prvič navedla pet različnih tehnoloških enot, pri katerih je pod številko iz registra osnovnih sredstev (OS) navedla n. a., kar glede na opombo pomeni: „ni aktivirano v registru OS, ker je naprava v fazi izdelave oz. montaže“. Iz načrta ravnanja z odpadki torej izhaja, da tožeča stranka navedenih tehnoloških enot oziroma delov naprave nima v posesti oziroma da ne obratujejo na lokaciji naprave, kar pomeni, da tožeča stranka ni izkazala izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 38. člena Uredbe o odpadkih.

5Na podlagi podatkov v načrtu ravnanja z odpadki iz maja 2022 je Ministrstvo nadalje ugotovilo, da tožeča stranka t. i. suho frakcijo biološko razgradljivih odpadkov skladišči v „namenskem boksu na odprtem delu zunanjega manipulacijskega prostora ob hali kompostarne (SK2)“, t. i. mokro frakcijo biološko razgradljivih odpadkov pa po prevzemu „sesipa neposredno v tehnološko enoto N1.2 (zalogovnik z avtomatskim zapiranjem vrat in verižnim transporterjem)“, ki se nahaja v zaprtem delu hale kompostarne. Po presoji Ministrstva bi morala tožeča stranka za skladiščenje vseh biološko razgradljivih odpadkov zagotoviti zaprte zalogovnike z avtomatskim zapiranjem ter odsesavanje in odvajanje plinov iz zalogovnika prek enote za čiščenje odpadnih plinov, česar pa za suho frakcijo biološko razgradljivih odpadkov ne zagotavlja, temveč le-to pred predelavo skladišči na prostem. Tožeča stranka tako ne izpolnjuje pogoja po 3. točki drugega odstavka 38. člena Uredbe o odpadkih, saj ne zagotavlja ukrepov za izpolnitev tehničnih zahtev iz predpisa, ki ureja ravnanje s posamezno vrsto odpadkov, to je Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkih in uporabi komposta ali digestata.

6Ministrstvo je tožečo stranko z dopisoma z dne 11. 10. 2022 in 25. 11. 2022 obvestilo, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja niti po 2. niti po 3. točki drugega odstavka 38. člena Uredbe o odpadkih. Tožeča stranka je nato dne 7. 12. 2022 v dopolnitvi vloge navedla, da naj bi spremenila način skladiščenja mokre in suhe frakcije biorazgradljivih odpadkov na način, da bi jih skladiščila v skladišču SK1, medtem ko skladišča SK2, v katerem se je prehodno skladiščila suha frakcija, ni več v obsegu naprave.

7Ministrstvo je ugotovilo, da tožeča stranka ni ustrezno popravila tudi drugih potrebnih dokumentov za odločanje, niti ni jasno izkazala, kako izvaja skladiščenje biološko razgradljivih odpadkov, saj je navajala različne podatke. Ministrstvo je tako ocenilo, da je tožeča stranka zgolj administrativno in zgolj delno na njihov poziv navedla, da prevzema in skladišči biološko razgradljive odpadke v zaprtem prostoru.

8Tekom ugotovitvenega postopka je Ministrstvo omogočilo sodelovanje stranskim udeležencem, in sicer B., A. A. in C. Vse navedene stranke z interesom so nasprotovale izdaji okoljevarstvenega dovoljenja tožeči stranki, pri čemer so opozorile, da se naprava nahaja na naravovarstveno izjemno pomembnem in občutljivem območju rečnega otoka reke ..., imenovanem ..., znotraj kompleksa poplavnega gozda. Status stranskega udeleženca je bil priznan tudi Č.

9Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Vlada Republike Slovenije z odločbo št. 02100-5/2023/4 z dne 11. 5. 2023 zavrnila in odločila, da stroškov pritožbenega postopka ni.

10Tožeča stranka je vložila tožbo iz razloga bistvene kršitve pravil upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bi moralo Ministrstvo, v kolikor je dvomilo v dokaze, priložene dopisu z dne 21. 10. 2022, opraviti ogled na kraju samem in se s tem prepričati o resničnosti navedb ter dokazov. Prav tako ji pred izdajo izpodbijane odločbe niti ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, navedenih na strani 13 in 14 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki so pomembne za izdajo odločbe. Opozarja, da se je drugostopenjski organ v zvezi s tem pritožbenim očitkom skliceval na dopis upravnega organa št. 35407-3/2019-ARSO-85 z dne 10. 5. 2022, pri tem pa je spregledal, da je Ministrstvo glede na novo prejeto dokumentacijo v izpodbijani odločbi navedlo ugotovitve, ki jih je sama povzela v pritožbi in tožbi, s katerimi pa je Ministrstvo pred izdajo sploh ni seznanilo.

11Tožeča stranka izpostavlja, da ji je Agencija Republike Slovenije za okolje na podlagi istih določil Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata z odločbo št. 35472-98/2013-13 z dne 17. 3. 2014 omogočila, da uporablja manipulacijski plato na prostem za sprejem, skladiščenje in mletje biološko razgradljivih odpadkov s strukturnimi lastnostmi (zeleni odrez in druge lesene odpadke) ter oddajo komposta, s tehtnico, s premičnimi zalogovniki, z drobilnikom, z bagerjem in pralnico podvozja vozil, ostale prevzete biološko razgradljive odpadke iz točke 3/I izreka odločbe, ki nimajo strukturnih lastnosti, pa po tehtanju pripelje direktno v enega od 4 zalogovnikov, kjer jih skladno s točko 4.3 izreka te iste odločbe skladišči pred obdelavo. V izpodbijani odločbi pa je Ministrstvo določila te iste uredbe tolmačilo povsem drugače, s čimer je poseglo v ustavno varovano načelo zaupanja v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države.

12Tožeča stranka navaja, da je z dokumenti, poslanimi Ministrstvu z dopisom z dne 5. 12. 2022, dokazala, da je skladiščenje biološko razgradljivih odpadkov uredila na način, kot je to zahtevalo Ministrstvo, pri čemer se biološko razgradljivi odpadki, tako „suha“ kot „mokra“ frakcija, kadar slednja ne gre direktno v predelavo in skladiščenje zato ni potrebno, skladiščita v 4 zaprtih zalogovnikih s skupno kapaciteto 1.045,00 m3, z avtomatskim zapiranjem vrat in prisilnim odzračevanjem plinov (SK1), ki se nahajajo znotraj tehnološke enote N1.2 (pokrit manipulacijski prostor z avtomatskim zapiranjem vrat in prisilnim odzračevanjem odpadnih plinov na čistilno napravo za zrak), kar je vse razvidno iz predložene dokumentacije. Ministrstvu očita, da bi do takšnih ugotovitev prišlo, če bi presodilo vse njene navedbe, ne pa povzelo le posamezne navedbe.

13Tožeča stranka nadalje pojasnjuje, da je skupaj z dopisom z dne 5. 12. 2022 pomotoma poslala prilogo T34, ki še ni bila usklajena z načrtom ravnanja z odpadki iz decembra 2022, namesto nove usklajene priloge, ki jo je pripravila. Ker je Ministrstvo po prejemu te vloge ni seznanilo s svojimi ugotovitvami, je šele ob prebiranju izpodbijane odločbe ugotovila, da je poslala napačno prilogo z oznako T34 in je nato pritožbi priložila pravo prilogo, do katere pa se pritožbeni organ sploh ni opredelil. Prav tako se pritožbeni organ ni obrazloženo opredelil do njenih navedb, da pri prevzemanju biološko razgradljivih odpadkov dejansko ne gre za skladiščenje, kot to brez vsakršne pravne podlage ugotavlja Ministrstvo, ampak za sesipanje oziroma manipulacijo, pri čemer se kamion prekucnik prazni približno eno minuto, nakar takoj sledi premeščanje oziroma manipulacija v zalogovnike ali v neposredno predelavo, ko skladiščenje ni potrebno. Zatrjuje, da se iz prispelih biološko razgradljivih odpadkov pred začetkom postopka biološke razgradnje ne širijo vonjave ali pa so te neznatne, prav tako pa zaradi sesipanja do umestitve v pripravo ne prihaja do onesnaženja voda na manipulativnih površinah izven SK1, kot je to povsem pavšalno in neutemeljeno ugotovilo Ministrstvo, saj je sesipno mesto utrjen nepropustni asfaltirani plato, opremljen z lovilci olj. Predpisi, na katere se sklicuje organ, ji nikjer ne prepovedujejo mesta, kjer mora prevzeti biološko razgradljive odpadke oziroma na kakšnem mestu (odprt ali zaprt prostor) mora izvajati transport v zalogovnike, določeno je le mesto skladiščenja, kar pa sama izpolnjuje.

14Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15Tožena stranka je dne 5. 7. 2023 sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

16Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 3. alinejo 16. člena ZUS-1 tožbo v upravnem sporu poslalo v odgovor strankam z interesom Č. in C., ki na tožbo nista odgovorila, in B. ter A. A.

17B. in A. A. sta preko skupnega pooblaščenca vložili odgovor na tožbo, v katerem izpostavljata, da odločba št. 35472-98/2013-13 z dne 17. 3. 2014, na katero se sklicuje tožeča stranka, določa, da se lahko na manipulacijskem prostoru neposredno v drobilnik pretvori zgolj zeleni odrez in lesene odpadke, ne pa vseh biološko razgradljivih odpadkov. Omenjena odločba tudi ne omenja, da se lahko zeleni odrez strese na manipulacijski plato na prostem, pač pa neposredno v drobilnik, česar tožeča stranka ne upošteva in je zato v kršitvi trenutnega okoljevarstvenega dovoljenja. Menita, da je tožeča stranka sama odgovorna za napačno predloženo prilogo, zato se te odgovornosti ne more znebiti z zatrjevanjem, da bi jo moral upravni organ v enem izmed svojih številnih pozivov na izjasnitev o vseh dejstvih in okoliščinah opozoriti na vsako neustreznost ali jo celo opomniti, naj predloži zadnjo verzijo načrta ravnanja z odpadki. Prerekata tudi tožbene trditve, da gre le za kratkotrajno manipulacijo, saj so sesipani odpadki na prostem dolgo časa, in poudarjata, da je na podlagi sistemske razlage podzakonskih predpisov izvajalec v vseh fazah obdelave zavezan k izvajanju dejavnosti v zaprtem zalogovniku. Manipulacija odpadkov pa v Uredbi o odpadkih ni predvidena kot posebno dejanje, ki se ne bi štela kot del skladiščenja, zato je jasno, da se mora v konkretnem primeru tudi ta izvajati v zaprtih prostorih. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne, skupaj s stroškovno posledico.

18Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi prereka navedbe strank z interesom in navaja, da v veljavnih BREF² ni nikjer navedeno, da se morajo odpadki v zaprt zalogovnik transportirati direktno iz kamiona ali iz čelnega nakladača. Izpostavlja, da v kolikor bi manipulacija že pomenila skladiščenje, kot to tolmačita tudi stranki z interesom, sklicujoč se na 20. točko 3. člena Uredbe o odpadkih, potem kompostarna manipulativnih površin, ki so kot del tega območja predvidene v 23. točki prvega odstavka 3. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata, sploh ne bi potrebovala. Poudarja, da je bilo aktualno veljavno okoljevarstveno dovoljenje že spremenjeno na podlagi takrat veljavne (nove) Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata iz leta 2013, sicer pa je to dovoljenje pravnomočno, tako da ne more biti nezakonito. Vztraja tudi pri navedbah, da prispeli biološko razgradljivi odpadki v času od sesipa do umestitve v pripravo nimajo nikakršnega zaznavnega vpliva.

19Stranki z interesom B. in A. A. sta v odgovoru na pripravljalno vlogo prerekali navedbe tožeče stranke in vztrajali pri dotedanjih navedbah.

20Tožba je utemeljena.

21Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločba o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, in sicer naprave – kompostarne ..., iz razlogov po 2. točki (ker naj tožeča stranka ne bi imela posameznih tehnoloških enot oziroma delov naprave v posesti oziroma le-te ne obratujejo na lokaciji naprave) in 3. točki (ker tožeča stranka ni izkazala, da t. i. suho frakcijo biološko razgradljivih odpadkov skladišči v zaprtem prostoru) drugega odstavka 38. člena Uredbe o odpadkih.

22Ministrstvo je pri vodenju postopka in odločanju v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja kot upravnem postopku skladno z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) vezano na izoblikovane temeljne procesne garancije, ki strankam tudi pred upravnimi organi, ko ti odločajo o njihovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, zagotavljajo izvedbo poštenega postopka. Po uveljavljenih standardih velja postopek pred državnimi organi za poštenega, če je strankam v postopku še pred izdajo odločbe dana možnost pisne ali ustne izjave o vseh za odločitev pomembnih vprašanjih.

23Sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da bi Ministrstvo, v kolikor je kljub predloženim dokazilom imelo pomisleke glede dejanskega nahajanja vseh tehnoloških enot za predhodno obdelavo odpadkov v manipulacijskem prostoru in glede spremembe načina skladiščenja t. i. suhe frakcije biorazgradljivih odpadkov (kar je tožeča stranka navedla v vlogi, prejeti dne 7. 12. 2022), moralo opraviti ogled na kraju samem in se s tem prepričati o resničnosti navedb in dokazov. V postopku je namreč treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (t. i. načelo materialne resnice, uzakonjeno v 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). V primeru, ko je treba opraviti ogled, kakor tudi v primeru, če sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, pa je po prvem odstavku 154. člena ZUP ustna obravnava obvezna.

24V predmetni zadevi, kjer na eni strani nastopa tožeča stranka kot vlagateljica zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, na drugi strani pa stranski udeleženci, ki izdaji okoljevarstvenega dovoljenja nasprotujejo iz razloga, ker zagovarjajo nasprotne interese (zlasti z vidika varstva narave), bi torej Ministrstvo zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja moralo izvesti ustno obravnavo in v okviru le-te opraviti ogled na kraju samem. Namen ustne obravnave je namreč, da stranke in organ na njej odprto in neposredno razpravljajo o vseh vidikih zadeve z namenom, da se sporna vprašanja, nesporazumi ali nejasnosti, če je le mogoče, razrešijo še pred izdajo odločbe, s katero organ oblastno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

25Ker Ministrstvo svojih ugotovitev, ki so bile ključne za odločitev v predmetni zadevi, tožeči stranki ni celovito predstavilo na ustni obravnavi, ki je bila v obravnavani zadevi skladno s prvim odstavkom 154. člena ZUP obligatorna, tožeča stranka ni imela možnosti, da ustno predstavi in utemelji vse okoliščine glede posedovanja tehnoloških enot in spremembe načina skladiščenja t. i. suhe frakcije biorazgradljivih odpadkov. S tem pa ji je bila odvzeta možnost, da učinkovito nasprotuje vsem ugotovitvam Ministrstva, kar je po presoji sodišča imelo vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

26Na podlagi vsega navedenega tako sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), posledično pa je dejansko stanje v upravnem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo³ v ponovni postopek.

27Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo pri ponovnem odločanju, ob upoštevanju stališča, ki ga je sodišče zavzelo v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), moralo razpisati ustno obravnavo, v okviru katere bo tudi opravilo ogled na kraju samem. Po ustrezno izvedenem ugotovitvenem postopku pa bo pristojno ministrstvo ponovno odločilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja.

28V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki, ki je v postopku uspela, povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo je v postopku zastopala odvetnica, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša skupno 347,70 EUR. Tožena stranka je te stroške dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

29Obresti od zneska stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

30Stroške sta v predmetni zadevi priglasili tudi A. A. in B., ki sta v tem postopku sodelovali na strani tožene stranke, saj sta se zavzemali za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, katerega je treba uporabiti v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sta do povrnitve stroškov postopka upravičena stranka in njen intervenient, ki v postopku uspeta. Ker sta prizadeti stranki v postopku sodelovali na strani tožene stranke, ki v postopku ni uspela, je sodišče ob upoštevanju navedene določbe odločilo, da nista upravičeni do povrnitve stroškov postopka.

31Sodišče je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi storjenih absolutnih bistvenih kršitev postopka ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

¹ Na podlagi prvega odstavka 319. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-2) je od dne 13. 4. 2022 naprej za vodenje postopka in odločanje o prejeti vlogi pristojno ministrstvo.
² Gre za smernice o najboljših razpoložljivih tehnologijah BAT (op. sodišča).
³ Del delovnega področja Ministrstva za okolje in prostor, ki se nanaša na delovno področje varovanja okolja, celovite presoje vplivov na okolje, upravnih postopkov na področju okolja, sistemskega urejanja javnih služb varstva okolja, ravnanja z gensko spremenjenimi organizmi, podnebnih sprememb, ravnanja z odpadki in učinkovite rabe virov, je bil na podlagi 10. alineje tretjega odstavka 2. člena Zakona o spremembah Zakona o vladi Republike Slovenije (ZVRS-J) prenesen v pristojnost Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.