UPRS Sodba IV U 56/2023-73

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dosedanji potek postopka

1V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo, in sicer je s sodbo IV U 109/2018-41 z dne 5. 11. 2019 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije št. 35501-45/2010/221 z dne 30. 5. 2018, s katero je ta razveljavila svojo odločbo št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 (1. točka izreka odločbe), zavrnilo zahtevek tožnika za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (2. točka izreka odločbe) ter odločilo, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (3. točka izreka odločbe). Vlada Republike Slovenije je z razveljavljeno odločbo št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 za koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač določila tožnika.

2Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 236/2019-3 z dne 19. 2. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanj: 1.) Ali je bilo ravnanje Upravnega sodišča, ko ni razpisalo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji, zakonito in v skladu z vzpostavljenimi kriteriji Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice? in 2.) Ali je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da toženka pri odločanju v postopku obnove postopka ni presegla okvira obsega dovoljene obnove?

3Vrhovno sodišče je na prvo revizijsko vprašanje odgovorilo pritrdilno, saj je Upravno sodišče na seji izvajalo dokaze (z vpogledom v dokazne listine - konkretno pogodbo o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997) in ocenjevalo dejstva. Že v sklepu X Ips 60/2021 z dne 10. 11. 2021 je namreč Vrhovno sodišče pojasnilo, da se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Ker je po navedenem Upravno sodišče odločilo brez glavne obravnave v nasprotju z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po četrtem odstavku 75. člena ZUS-1, ki hkrati pomeni kršitev revidentove pravice do glavne obravnave oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave. Takšno ravnanje ni bilo zakonito in je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1).

4Glede drugega revizijskega vprašanja pa je bil odgovor nikalen, in sicer je Vrhovno sodišče ocenilo, da je sodišče pravilno presodilo, da toženka pri odločanju v postopku obnove postopka ni presegla okvira obsega dovoljene obnove.

5V izpodbijani odločbi, št. 35501-45/2010/221 z dne 30. 5. 2018, je toženka, kot je omenjeno že zgoraj, razveljavila svojo odločbo št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 (točka 1 izreka) in zavrnila zahtevek tožnika za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (točka 2 izreka), ob tem pa odločila, da bo o stroških izdan poseben sklep (točka 3 izreka).

6Toženka v obrazložitev izpodbijane odločbe navaja, da je odločitev, ki je v obravnavanem upravnem sporu predmet izpodbijanja, sprejela po izdani sodbi Upravnega sodišča št. IV U 1/2018-17 z dne 8. 5. 2018, s katero je bila predhodno izdana odločba toženke, št. 35501-45/2010/177 z dne 30. 11. 2017, odpravljena in zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek, pri čemer je bila ta odločitev sodišča sprejeta izključno iz razloga, ker toženka hkrati z razveljavitvijo odločbe ni odločila tudi o zahtevku tožnika za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač.

7Nadalje toženka v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnjuje, da sodišče v zgoraj navedeni sodbi v celoti pritrjuje toženki glede odločitve in razlogov za razveljavitev odločbe o določitvi koncesionarja v obnovljenem postopku, zato je toženka v ponovnem postopku v celoti ponovila svojo obrazložitev iz odločbe z dne 30. 11. 2017, in sicer navaja, da je odločitev sprejela v obnovljenem postopku po opravljeni ustni obravnavi, pregledu vseh vlog obeh sodelujočih v postopku in odgovorih nanje, vključno s prilogami, ter sodb Upravnega sodišča, predvsem z upoštevanjem sodbe št. I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017. Toženka meni, da je treba v obnovljenem postopku presojati pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 tožniku, pri čemer je ključen pogoj za podelitev koncesije na podlagi 199. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) okoliščina, da pravna ali fizična oseba rabi vodno ali morsko dobro ali odvzema naplavine. Ta določba je uvrščena med prehodne določbe, kar pomeni uskladitev zatečenega stanja z novimi zakonskimi zahtevami in sistemom vodnih pravic za posebne rabe vode. Navedeno pomeni, da je pri zahtevi o rabi vode iz prvega odstavka 199. člena ZV-1 treba upoštevati stanje na dan uveljavitve ZV-1, torej 10. 8. 2002. Pravna ali fizična oseba, ki poda vlogo na podlagi tega člena, je torej morala rabiti vodo na ta datum. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik na dan 10. 8. 2002 (pa tudi v času vložitve vloge z dne 10. 5. 2004 in izdaje odločbe o določitvi koncesionarja z dne 14. 2. 2008) vode iz vrtine RgS-2/88 ni rabil. Navedeno je razvidno iz več listin (prodajne pogodbe z dne 13. 2. 2004, sklenjene med prodajalcem A., d. d. in tožnikom kot kupcem, dopisa tožnika z dne 13. 9. 2005, Hidrogeološkega poročila iz septembra 2006, koncesijske pogodbe z dne 18. 3. 2011, dopisa tožnika toženki z dne 23. 8. 2011 in elektronske pošte tožnika z dne 29. 1. 2016, poslane Ministrstvu za okolje in prostor). Toženka še izpostavlja, da izdana odločba temelji tudi na Uredbi o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba), pri tem pa pojasnjuje, da je treba za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz Uredbe predhodno izpolniti pogoje iz 199. člena ZV-1, pri čemer je pogoj, da se pravna ali fizična oseba lahko poteguje za pridobitev koncesije brez javnega razpisa ta, da na dan uveljavitve ZV-1 rabi vodo, kar pa tožnik ni izpolnjeval.

8Glede vloge prizadete stranke B., d. d. toženka v izpodbijani odločbi navaja, da odločanje o njeni vlogi ni predmet tega postopka, ampak se o tem vodi drug upravni postopek, v katerem se bo tudi presojalo, ali prizadeta stranka izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na navedeni vrtini.

9V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na obrazložitev Upravnega sodišča v sodbi, št. IV U 1/2018-17 z dne 8. 5. 2018, ter zaključuje, da iz ugotovitev sodišča, navedenih v predmetni sodbi, in presoje dokazov izhaja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev iz 199. člena ZV-1 za podelitev koncesije brez javnega razpisa.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

10Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je v posledici tega napačno uporabila materialno pravo ter tudi bistveno kršila določbe upravnega postopka.

11Tožnik meni, da je odločba neobrazložena glede točke 2 izreka, opozarja, da toženka v izpodbijani odločbi dobesedno prepiše obrazložitev svoje prve, sicer že odpravljene odločbe, v nadaljevanju obrazložitve pa tudi razloge sodbe Upravnega sodišča št. IV U 1/2018 z dne 8. 5. 2018, s čemer je podana bistvena kršitev določb postopka. Meni, da bi morala toženka glede na to, da je sodišče odpravilo predhodno odločbo, o zadevi ponovno vsebinsko odločati. Ker je odločba po vsebini popolnoma enaka odpravljeni predhodni odločbi, del izreka v točki 2 ni ustrezno obrazložen. Opozarja na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Obrazložitev toženke, da tožnik ni izpolnjeval pogojev iz 199. člena ZV-1, je po tožbenem stališču preskopa, pavšalna in neustrezna. Tožnik oporeka tudi izostanku navedbe v izreku, da izpodbijana odločba predstavlja nadomestno odločbo po 270. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

12Nadalje tožnik pripominja, da je toženka z izpodbijano odločitvijo presegla okvir dovoljenega obsega obnove postopka, pri čemer vztraja pri svojih stališčih, ki jih je podal že v predhodni tožbi. Glede podanega pogoja iz 9. točke 260. člena ZUP pojasnjuje, da ugotovitev dejanskega stanja, da se tudi prizadeta stranka poteguje za koncesijo na isti vrtini, presega okvir obsega dovoljene obnove postopka. Gre namreč za dejansko stanje, ki je bilo toženki znano (ali bi ji moralo biti) že ob vodenju osnovnega postopka, torej že pred izdajo odločbe z dne 14. 2. 2008, po drugi strani pa ne gre za neko novo dejstvo ali nov dokaz iz 1. točke 260. člena ZUP, niti ni bila dovoljena obnova po tej točki, torej gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ko je toženka presegla okvir dovoljene obnove postopka. Če gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, je obnova dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, kolikor bi se z odločbo posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, torej v obsegu dovoljene obnove postopka. Navaja, da je bil postopek obnove dovoljen le v delnem obsegu (po določbi 9. točke 260. člena ZUP, torej v obsegu, da se v postopek kot stranski udeleženec pritegne B., d. d.), toženka pa je postopek obnove vodila kot da je postopek obnove dovoljen v celoti. Tožniku je bila tudi odvzeta možnost enakopravnega sodelovanju v postopku odločanja o njegovi pravici, ko mu je bila na eni strani pridobljena pravica z izpodbijano odločbo odvzeta, po drugi strani pa mu v drugem, ločeno vodenem postopku po vlogi vlagatelja B., d. d. za podelitev koncesije na isti vrtini, ni priznan status stranskega udeleženca, pa tudi ne stranke. Gre za kršitev človekovih pravic v smislu določil Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Poudarja, da toženka ne upošteva pravno zavezujočega stališča sodišča, da je bilo z odločbo z dne 14. 2. 2008, s katero je bila koncesija podeljena tožniku, hkrati negativno odločeno o vlogi B., d. d. V izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kako ugotovitev toženke, da naj tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za podelitev koncesije, dejansko vpliva na pravni interes B., d. d. Te presoje pa brez odločitve o tem, ali je B., d. d. zadostila formalnim pogojem pri svojih vlogah, ne more ugotoviti.

13Tožnik meni, da odločba tudi ni obrazložena v delu, ki se nanaša na pravni interes prizadete stranke, saj po tožbenih navedbah toženka ni določno navedla, v katere pravice prizadete stranke naj bi bilo z odločbo z dne 14. 2. 2008 poseženo. Iz same obrazložitve pa izhaja, da je bila odločba z dne 14. 2. 2008 razveljavljena zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar obnova ni bila dovoljena. Toženka je listinske dokaze, ki so bili vloženi v spis že v osnovnem postopku, pred izdajo odločbe z dne 14. 2. 2008, drugače presodila kot v odločbi z dne 14. 2. 2008, kar je nedopustno in nezakonito. Toženka je spremenila dokazno oceno glede pogodbe o gospodarjenju z dne 23. 5. 1997, ki se vseskozi nahaja v upravnem spisu, s čimer je prekoračila okvir dovoljene obnove postopka. Odločba, izdana v obnovljenem postopku, se tako ne sme opirati na nove dokaze, ki bi, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku, privedli do drugačne odločitve, saj obnova postopka ni bila dovoljena iz tega obnovitvenega razloga, ampak le v delu, ki se nanaša na stranskega udeleženca. Tako je z izpodbijano odločbo toženka, ko je razveljavila odločbo o podelitvi koncesije z dne 14. 2. 2008 ter hkrati zavrnila zahtevo tožnika za podelitev koncesije na navedeni vrtini, izključno zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, presegla dovoljen okvir obsega obnove postopka, ne da bi določno obrazložila, zakaj je odločba z dne 14. 2. 2008 posegala v koristi prizadete stranke, zaradi česar je njena odločitev nezakonita. Poleg tega se po tožbenem stališču toženka tudi ni opredelila do stališča tožnika, da je bilo o vlogi prizadete stranke za podelitev koncesije na sporni vrtini odločeno že bistveno prej, in sicer z izdajo odločbe z dne 28. 7. 2005. To pomeni, da je bilo o njeni zahtevi odločeno že pred izdajo sedaj razveljavljene odločbe. Ker se toženka do tega ni opredelila, je po stališču tožnika izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena. Toženka bi se do teh vprašanj morala opredeliti, če bi hotela z gotovostjo ugotoviti, ali je odločitev v odločbi z dne 14. 2. 2008 dejansko posegla v pravni interes prizadete stranke.

14V nadaljevanju tožbe tožnik oporeka obrazložitvi izpodbijane odločbe, ko dobesedno citira točki 14 in 15 sodbe IV U 1/2018, s katerima pa sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe tožnika v prvem upravnem sporu. Sodišče ni odgovorilo na tožbeno zatrjevano prekoračitev obsega dovoljene obnove postopka. Nadalje navaja, da je zmotno stališče upravnega sodišča, da je treba v postopku obnove vsebinsko presojati ugovore stranskega udeleženca, ker nima izkazanega pravnega interesa. Tako je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, kar je toženka v izpodbijani odločbi nekritično povzela.

15Tožnik oporeka tudi izostanku združitve obeh postopkov toženke, pri čemer navaja, da združitev postopkov sicer ni obvezna, bi pa bila smiselna in ekonomična, saj imata obe stranki, ki sta zainteresirani za podelitev koncesije, enake navedbe v obeh postopkih. Neutemeljena je navedba toženke, da pogoji za združitev niso izpolnjeni iz razloga, ker gre za različne faze obeh postopkov.

16Tožnik zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, saj iz pravnomočnih sodnih odločb Okrožnega sodišča v Celju v zadevah P 419/2011 in P 749/2010 ter zlasti iz še nepravnomočne zadeve II Pg 204/2011 izhaja, da je tožnik od nakupa v letu 2004 dalje zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 1111, k. o. ..., ter da je lastnik vrtine RgS-2/88, opazovalne vrtine V-6/67 s piezometrom in lastnik cevovoda, ki poteka od vrtine do zdraviliške pivnice. Tožnik je namreč lastninsko pravico, skupaj z vsemi razpolagalnimi pravicami, ki iz nje izvirajo, pridobil na podlagi pravnih poslov od prodajalca A., d. d. kot svojega predlastnika. Te razpolagalne pravice vsebujejo tudi pravico do posesti vrtine, ki jo ima od uveljavitve ZV-1 dalje tožnik (preko njenih pravnih prednikov). Tako vloga tožnika zadosti vsem zakonskim pogojem iz 199. člena ZV-1. Ob uveljavitvi tega zakona je bil lastnik zemljišča, cevovoda in vrtine, torej posestnik in hkrati koristnik vode iz vrtine, pravni prednik tožnika, to je A., d. d. B., d. d. na predmetni vrtini nima nikakršnih stvarnopravnih upravičenj, s katerimi bi omejevala tožnika pri njeni lastninski pravici do vrtine, opazovalne vrtine, cevovoda in zemljišča. Enako stanje je bilo tudi na dan uveljavitve ZV-1. Tožnik nadalje navaja, da je sicer razmišljanje toženke, da gre za postopek podelitve koncesije po 199. členu ZV-1, pravno zmotno. V skladu s sodno prakso namreč določba prvega odstavka 199. člena ZV-1 določa le obveznosti tistim, ki so že pred uveljavitvijo ZV-1 brez vodnega dovoljenja ali koncesije rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, ne mora pa ta določba pomeniti pravne podlage za izdajo koncesije. Takšno vlogo po 199. členu ZV-1 je treba obravnavati enako kot vlogo, ki je vložena po 138. členu ZV-1.

17Pri očitku napačno ugotovljenega dejanskega stanja tožnik navaja, da je treba pri odgovoru na vprašanje, ali je tožnik rabil vodo ob uveljavitvi ZV-1, nujno upoštevati pogodbo o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, ki je toženka ni dokazno ocenila, tožnik pa jo je priložil k osnovni vlogi za podelitev koncesije z dne 18. 5. 2004. Ta pogodba dokazuje, da je pravni prednik B., d. d. za pravnega prednika tožnika kot lastnika vzdrževal vrtino RgS-2/88 in cevovod, proti plačilu. Tako tudi B., d. d. ne more dokazati, da je na presečni datum uveljavitve ZV-1 uporabljala vodne viške iz vrtine, niti ne more dokazati, da so ti viški sploh bili. Opozarja, da bi morala toženka presojati okoliščine, ki se nanašajo na utemeljenost vloge B., d. d. za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88, preden je začela v okviru obnove postopka presojati pogoje za podelitev koncesije na tej vrtini tožnika. Izpostavlja, da je namreč vprašljiva ugotovitev toženke, da sta tako tožnik kot prizadeta stranka vložili pobudi za podelitev koncesije na isti vrtini na isti pravni podlagi, pri tem pa vloga ni podana za isto vrtino. Ob takšni pravilni presoji vloge prizadete stranke v obnovljenem postopku se ne bi smelo ponovno presojati pogojev za tožnika, saj odločba z dne 14. 2. 2008 ni posegala v pravni interes prizadete stranke, ker slednji zaradi procesnih pomanjkljivosti njenih vlog ni izkazan.

18Predlaga ugoditev tožbi ter odpravo izpodbijane odločbe in da odločbo toženke z dne 14. 2. 2008, ki je bila predmet obnove postopka, vzdrži v veljavi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, toženki pa v obeh primerih naloži dolžnost povrnitve stroškov predmetnega upravnega spora.

19Toženka v odgovoru na tožbo tožbene očitke v celoti prereka. Meni, da ni podan očitek o neobrazloženosti 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Toženka je v zvezi s 1. točko izreka v celoti ponovila razloge iz odpravljene odločbe z dne 30. 11. 2017, saj so bili v upravnem sporu spoznani kot pravilni. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izpolnjeval zakonskega pogoja iz 199. člena ZV-1, sledi logični zaključek, da je treba zato zahtevek tožnika zavrniti, kar je toženka odločila v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. Obrazložitev napadene odločbe se v celoti nanaša na odločitev tako v 1. kot v 2. točki izreka, saj je 2. točka posledica ugotovitev o neizpolnjevanju pogojev za podelitev koncesije. To je narekovalo tako odločitev iz 1. točke kot tudi zavrnitev zahtevka tožnika, kar nesporno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe v drugem odstavku na zadnji strani. Meni, da ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe in da je neutemeljen očitek o preskopi, pavšalni in neustrezni obrazložitvi. Nadalje je toženka glede zatrjevane prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka pojasnila, da v primeru sodelovanja stranskega udeleženca ni mogoče upoštevati zgolj njegovega formalnega sodelovanja, ampak je treba njegove ugovore v zvezi s pravnim interesom obravnavati in jih presojati glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka. Zato je bilo treba po mnenju toženke v obnovljenem postopku presojati tudi pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 tožniku. Obseg obnove ni bil presežen, ker je bila dana možnost stranskemu udeležencu, da sodeluje v postopku s svojimi izjavami in ugovori, ki jih je organ dolžan presojati. Status stranskega udeleženca je bil B., d. d. priznan s sodbo Upravnega sodišča I U 1493/2015 z dne 25. 5. 2017, na kar je organ vezan. Ugovorov prizadete stranke ni mogoče omejiti le na formalno sodelovanje v postopku, brez možnosti presoje zakonitosti podeljene koncesije tožniku. Zato je treba po mnenju toženke v obnovljenem postopku presojati tudi pogoje za podelitev koncesije na predmetni vrtini tožniku, katerim prizadeta stranka ugovarja. Toženka navaja, da ni šlo za novo dejstvo, presojajo pa se podatki iz prejšnjega in obnovljenega postopka. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na vlogo prizadete stranke, toženka navaja, da o tej vlogi še ni bilo odločeno in o tem teče poseben upravni postopek, v katerem ima tožnik položaj stranskega udeleženca. Glede združitve postopkov toženka vztraja, da razlogi za združitev postopkov niso podani iz razlogov, ki izhajajo iz same odločbe, pri tem pa združitev postopkov tudi ni obvezna. V zvezi z navedbami tožnika, da bi bilo treba vlogo tožnika presojati tudi in zlasti v smislu določb 138. člena ZV-1, toženka navaja, da je treba ob podelitvi koncesije poleg splošnih pogojev predhodno izpolnjevati pogoje, ki so določeni v 199. členu ZV-1, ki jih pa tožnik ni izpolnjeval, zato bi bilo neekonomično in preuranjeno presojati ostale splošne pogoje, če je nesporno, da vlagatelj ne izpolnjuje predhodnih pogojev. V zvezi s pravnomočnimi sodnimi pravdnimi postopki toženka vztraja, da te ugotovitve za predmetni postopek niso pomembne. Tožnik je v teh postopkih uspel dokazati, da je vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice pridobil od pravnega prednika A., d. d., ki je ob uveljavitvi ZV-1 izpolnjeval vse pogoje iz 199. člena tega zakona, ob sklenitvi pravnih poslov pa je ta upravičenja prenesel na tožnika. Vendar raba vode po stališču toženke ni bila stvar upravičenja, ki bi ga imelo A., d. d., saj le-to ni imelo upravičenja rabiti vodo, to je le dejansko izvajalo, zato ni moglo na pravnega naslednika prenesti več upravičenj, kot jih je imelo samo. Dejanske rabe pa ni mogoče prenesti. Toženka je vlogo B., d. d. presojala le kot dokaze, ni pa o njej odločala. Ugotovitev toženke o tem, da sta tako tožnik kot prizadeta stranka vložili pobudi za podelitev koncesije na isti vrtini na isti pravni podlagi, med drugim izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 1535/2012 z dne 10. 12. 2014. Toženka vztraja na svojem stališču, da obseg obnove ni bil prekoračen in da tožnik ob uveljavitvi ZV-1 ni izpolnjeval pogojev za podelitev koncesije iz razlogov in na podlagi dokazov, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Toženki ni sporno sklicevanje na obrazložitev iz sodbe sodišča in dobesedni povzetek, saj ta obrazložitev potrjuje ugotovitve toženke glede sodelovanja in presojanja ugovorov prizadete stranke in v posledici, da ne gre za presežen obseg obnove postopka. Toženka glede na navedeno predlaga zavrnitev tožbe.

20Odgovor na tožbo je podala tudi prizadeta stranka, družba B., d. d. Zavrača očitke o neobrazloženosti odločbe. Izpostavlja, da je toženka obrazložitev, zakaj je bilo vlogo tožnika treba zavrniti, podala v odstavku 4 na strani 11 izpodbijane odločbe. Takšni razlogi v celoti omogočajo, da se lahko izpodbijana odločba preizkusi, pri tem pa ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tudi povzemanje razlogov sodišča v izpodbijani odločbi ne pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, kot to zmotno navaja tožnik. Prizadeta stranka nadalje pojasnjuje, da se z dopustitvijo stranske udeležbe v postopku B., d. d. omogoča varstvo njenega pravnega interesa in da očitek tožnika toženki, da ne bi smela ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, ni utemeljen, ker je stališče Upravnega sodišča iz sodbe št. I U 1493/2015 toženki narekovalo, da preveri že ugotovljeno dejansko stanje v luči navedb B., d. d., kar je tudi namen obnovljenega postopka. Zmotni so očitki tožnika, da bi lahko toženka odločbo z dne 14. 12. 2008 razveljavila le iz obnovitvenih razlogov, saj le-ti po tem, ko je enkrat odločitev o obnovi postopka pravnomočna, niso odločilni za postopanje organa po 270. členu ZUP. Toženka se je pravilno oprla na stališče sodišča, da podelitev koncesije tožniku smiselno pomeni zavrnitev podelitve koncesije B., d. d. Ni pa mogoče šteti, da je bila z izdajo odločbe z dne 14. 2. 2008 vloga B., d. d. zavrnjena v meritornem ali formalnem smislu, ker v tej odločbi slednja ni navedena kot stranka, njeni zahtevki niso obravnavani in ji odločba tudi ni bila vročena. Glede združitve postopkov je imela toženka po stališču prizadete stranke skladno s 130. členom ZUP diskrecijsko pravico, da odloči o združitvi, ni pa to njena obveznost. Nezdružitev postopkov na podlagi vlog za koncesijo tožnika in prizadete stranke ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tožbeni očitki, ki se nanašajo na položaj tožnika v postopku za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88, ki ga toženka vodi na podlagi vloge B., d. d., se ne nanašajo na izpodbijano odločbo, ampak na drug postopek. Po stališču prizadete stranke so zmotni očitki tožnika, da je za podelitev koncesije odločilno, da ima stranka, ki zahteva podelitev koncesije, tudi stvarne pravice na potrebnem zemljišču za izvajanje posebne rabe. Tožnik zmotno uporablja 120. člen ZV-1. Prvi odstavek tega člena govori o načinu izvrševanja že podeljene koncesije, ne pa o pogojih, ki bi morali biti izpolnjeni, da se lahko podeli koncesija. Drugi odstavek tega člena ureja tudi način izvrševanja posebne rabe, kolikor koncesionar potrebnih stvarnih pravic ne more pridobiti s pravnim poslom. Zato so neodločilne vse nadaljnje tožbene navedbe glede lastninske pravice na delu cevovoda in lastninske, stavbne ali služnostne pravice na parc. št. 1111, k. o. ..., pa tudi sklicevanje na pravdni sodbi. Zmotni so tudi očitki tožnika, da bi morala toženka preverjati, ali vloga izpolnjuje vse zahteve po drugem odstavku 138. člena ZV-1. Te navedbe o sestavinah vloge tožnik prvič podaja v tožbi, kar ni dopustno. Pa tudi sicer tožnik nima prav, ko trdi, da se glede sestavin vloge B., d. d. uporabljajo določbe 138. člena ZV-1. Pravno zmotna je trditev tožnika, da je ta od singularnih pravnih prednikov pridobila položaj posestnika za nazaj, pred časom nakupa navedene nepremičnine in pridobitve lastništva 13. 2. 2004. Za izpolnjevanje pogojev po 199. členu ZV-1 mora stranka izkazati svojo posest in ne zadošča posest osebe, ki ji je kasneje nepremičnino z vrtino prodala. Glede pogodbe z dne 23. 5. 1997 prizadeta stranka navaja, da tožnik iz te pogodbe nikoli ni imel in nima nobenih pravic ali obveznosti. Materialnopravno zmotno je stališče tožnika, da je z nakupom parc. št. 1111, k. o. ..., vstopil v položaj prodajalca nepremičnine po pogodbi z dne 23. 5. 1997. A., d. d. tudi ni imelo nobenega razloga, da bi 10. 8. 2002 rabilo vodo iz vrtine RgS-2/88 in slednjo imelo v posesti, ter jo na ta dan tudi ni uporabljalo. Tožnik tudi ni izkazal, da bi toženka ravnala v nasprotju s pravnimi mnenji in stališči sodišča, v nasprotju s katerimi toženka tudi ni ravnala. Prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

21Tožnik in prizadeta stranka sta v nadaljnjih vlogah pojasnjevali že podana stališča v tožbi.

22Tožnik je sicer še izpostavil, da je pravni interes prizadete stranke z izdajo odločbe z dne 13. 7. 2018, s katero je bila vloga prizadete stranke zavrnjena, v vsakem primeru prenehal obstajati.

23Prizadeta stranka v zvezi s tem opozarja, da ta odločba ni pravnomočna, ampak je predmet preizkusa v upravnem sporu, zato je pravni interes prizadete stranke podan najmanj do pravnomočnega zaključka upravne zadeve, ki se vodi na njeno zahtevo za podelitev koncesije na predmetni vrtini. Poleg tega odločba z dne 14. 2. 2008 ne posega v pravice in pravne koristi prizadete stranke le zaradi njenih vlog za podelitev koncesije na predmetni vrtini, ampak tudi iz razloga, ker bi se imela prizadeta stranka pravico za to koncesijo potegovati tudi na javnem razpisu iz 139. člena ZV-1, kar ji odločba z dne 14. 2. 2008 preprečuje.

24Sodišče je v zadevi opravilo narok, ki se ga sicer ni udeležila toženka. Na naroku sta tožnik in prizadeta stranka v bistvenem ponovili dosedanja stališča.

Glede datuma odločitve sodišča

25Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 4. 7. 2023, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika (v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 22. členom ZUS-1). Ugovor zoper prepis je podala prizadeta stranka po pooblaščencu. Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave pooblaščencu tožnice vročen 10. 7. 2023, toženki in prizadeti stranki pa 7. 7. 2023. To pomeni, da se je 5-dnevni rok za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa iztekel 16. 8. 2023 (zaradi poletnega poslovanja sodišča med 15. 7. in 15. 8. 2023). Ugovor zoper prepis je podala prizadeta stranka, o čemer je sodišče odločilo s sklepom z dne 14. 7. 2023. Sodišče je sodno odločbo izdalo 17. 8. 2023, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

Dokazni sklep

26Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnika v prilogah od A1 do A19, prilogo toženke v B1 ter prilogo prizadete stranke od C1 do C2 ter vpogledalo predloženo sodbo I U 446/2022-11 z dne 20. 12. 2022. Kot nepotrebne za razsojo pa je zavrnilo ostale predlagane dokaze.

27Sodišče v dokazne namene ni posebej pribavljalo spisa IV U 1/2018, saj so relevantne listine, na katere se je skliceval tožnik, stranke predložile v upravni spis (in sicer vloga tožnice z dne 18. 5. 2004, vloga B z dne 8. 3. 2001 (ki se nahaja tudi v prilogi C2 sodnega spisa) in 18. 5. 2003 (ki se nahaja tudi v prilogi C3 sodnega spisa) ter vloga z dne 19. 8. 2004. Sodišče pa v zadevi zadevi ni pribavljalo spisa II Pg 204/2011, saj navedena odločitev v zadevi ni bila relevantna za odločitev v tej zadevi, saj ne presoja ključnega relevantnega vprašanja, ali tožnik izpolnjuje pogoj, določen v 199. členu ZV-1. Relevantno za odločitev prav tako ni bilo pribava spisa IV U 200/2017 glede spora polne jurisdikcije. Nadalje sodišče tudi ni pribavljalo spisa I U 1717/2018, v katerem se je odločalo o podelitvi koncesije prizadeti stranki in v katerem se je sodišče ukvarjalo o nezakonitosti 2. člena Uredbe, saj to v predmetni zadevi ni bilo relevantno, kot je tudi razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

K točki I izreka:

28Tožba ni utemeljena.

29Najprej je ugotoviti, da je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe, v obravnavani zadevi že odločila z odločbo, št. 35501-45/2010/177 z dne 30. 11. 2017, ki jo je sodišče po vloženi tožbi tožnika s sodbo št. IV U 1/2018-17 z dne 8. 5. 2018, odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek z napotilom, da odloči o vlogi tožnika za določitev koncesionarja za rabo podzemne vode iz predmetne vrtine.

30Toženka je v nadaljevanju izdala odločbo, ki jo tožnik izpodbija v predmetnem upravnem sporu, s katero je razveljavila predhodno izdano odločbo o določitvi tožnika kot koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, in zavrnila zahtevek tožnika za podelitev predmetne koncesije.

31Tožnik izpodbijani odločbi očita kršitev določb upravnega postopka, nepravilno uporabo materialnega prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožba prvenstveno zatrjuje dve bistveni kršitvi določb postopka, in sicer tožnik navaja, da toženka svoje odločitve ni ustrezno obrazložila in da je z izpodbijano odločitvijo presegla okvir dovoljenega obsega obnove postopka.

32ZUP v prvem odstavku 214. členu določa, da mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

33Obrazložitev izpodbijane odločbe zadosti zahtevam iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Ustrezno je obrazložena odločitev toženke iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe, s katero je toženka razveljavila svojo predhodno odločbo, in z njo povezane točke 2 izreka, s katero je zavrnila zahtevek tožnika za podelitev predmetne koncesije. Zaradi vsebinske povezanosti in soodvisnosti odločitev iz navedenih točk izreka izpodbijane odločbe, so tudi razlogi za obe navedeni odločitvi povezani in jih je toženka ustrezno navedla v obrazložitvi.

34Sodišče meni, da je ustrezna obrazložitev toženke, ki je pojasnila, da je treba v obnovljenem postopku presojati pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 tožniku, pri čemer je ključen pogoj za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1 okoliščina, da pravna ali fizična oseba rabi vodno ali morsko dobro ali odvzema naplavine. Ta določba je uvrščena med prehodne določbe, kar pomeni uskladitev zatečenega stanja z novimi zakonskimi zahtevami in sistemom vodnih pravic za posebne rabe vode, ki se podeli brez javnega razpisa. Navedeno pomeni, da je pri zahtevi o rabi vode iz prvega odstavka 199. člena ZV-1 treba upoštevati stanje na dan uveljavitve ZV-1, torej 10. 8. 2002. Pravna ali fizična oseba, ki poda vlogo na podlagi tega člena, je torej morala rabiti vodo na ta datum. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik na dan 10. 8. 2002 (pa tudi v času vložitve vloge z dne 10. 5. 2004 in izdaje odločbe o določitvi koncesionarja z dne 14. 2. 2008) vode iz vrtine RgS-2/88 ni rabil. Navedeno je razvidno iz več listin (prodajne pogodbe z dne 13. 2. 2004, sklenjene med prodajalcem A., d. d. in tožnikom kot kupcem, dopisa tožnika z dne 13. 9. 2005, Hidrogeološkega poročila iz septembra 2006, koncesijske pogodbe z dne 18. 3. 2011, dopisa tožnika toženki z dne 23. 8. 2011 in elektronske pošte tožnika z dne 29. 1. 2016, poslane Ministrstvu za okolje in prostor). Zaključek ugotovitvenega postopka je ta, da tožnik, ki se poteguje za pridobitev koncesije brez javnega razpisa, na dan uveljavitve ZV-1 ni rabil navedene vode, s čemer ni izpolnjeval ključnega pogoja za podelitev koncesije brez javnega razpisa. Obrazložitev izpodbijane odločbe se tako nanaša na odločitev v obeh točkah izreka, saj je 2. točka izreka logična posledica ugotovitve, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev koncesije, zaradi česar je treba predhodno odločbo, s katero ji je bila podeljena ta koncesija, razveljaviti. Tako razlogi, kot jih je navedla toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v celoti omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

35Glede na navedeno ne drži tožbeni ugovor, da del izreka v točki 2 ni ustrezno obrazložen, ker je obrazložitev po vsebini popolnoma enaka predhodno odpravljeni odločbi, v izreku pa je dodana odločitev v točki 2. Razloge za to je sodišče pojasnilo zgoraj. Iz teh razlogov tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, ker obrazložitev, ki je enaka predhodni obrazložitvi, ne ustreza izreku, kateremu je dodana ena točka odločitve. Prav tako ni utemeljen tožbeni očitek, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena zaradi tega, ker je v njej prepisana obrazložitev iz prve odločbe, ki jo je sodišče odpravilo, in so prepisani tudi razlogi iz sodbe, s katero je bila ta prva odločba odpravljena. Pri obrazložitvi upravne odločbe je bistveno, da vsebuje sestavine iz 214. člena ZUP in da takšna obrazložitev strankam omogoča preizkus izpodbijane odločbe. Ob izpolnjevanju teh pogojev je po presoji sodišča povsem nepomembno, ali je v izpodbijani odločbi prepisana obrazložitev iz predhodne odločbe in sodbe, ker povzemanje ali prepis takšnih razlogov ne pomeni, da odločba ni ustrezno obrazložena, kot to napačno navaja tožnik. Poleg tega je upravni organ na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, zato tudi iz tega razloga ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena.

36Zavrniti je tudi tožbene očitke, da je obrazložitev toženke glede izpolnjevanja pogojev iz 199. člena ZV-1 preskopa, pavšalna in neustrezna, ker je toženka v izpodbijani odločbi argumentirano pojasnila, zakaj ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje navedenih predpisanih pogojev in takšna obrazložitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev koncesije, določenih v zakonu, zadostuje za sklep, da je predmetna odločba ustrezno obrazložena. Nadalje sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da v izreku ni navedeno, da izpodbijana odločba predstavlja nadomestno odločbo po 270. členu ZUP. Sodišče namreč ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, katero določilo ZUP je bilo s tem kršeno, predvsem pa ni pojasnil in to po presoji sodišča tudi ne izhaja iz zadeve, v čem in kako naj bi takšen izostanek zapisa v izreku vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. V zvezi s tem pa sodišče še pripominja, da je pravna podlaga izpodbijane odločbe navedena v njenem uvodu, kjer je zapisano, da se izpodbijana odločba izdaja na podlagi 270. člena ZUP.

37Neutemeljeni so tožbeni očitki o kršitvi določb postopka v delu prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka. Toženka je izdala izpodbijano odločbo po upravnem postopku, opravljenem po izdaji sodbe Upravnega sodišča št. I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017, s katero je bila dovoljena obnova postopka o določitvi koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, zaključenega z odločbo toženke št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, v obsegu stranske udeležbe B., d. d., v tem upravnem sporu prizadete stranke (točka II izreka te sodbe). Sodišče je v obrazložitvi te sodbe povsem jasno zapisalo, da je podan pravno varovan interes prizadete stranke za vstop v predmetni postopek. Tako je bila dovoljena obnova postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

38Pri presoji utemeljenosti nadaljnjih tožbenih navedb v delu zatrjevane prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka, je najprej treba opozoriti na pravno podlago, ki določa pravice oseb, ki se upravnih postopkov udeležujejo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi in jih ZUP v prvem odstavku 43. člena ZUP poimenuje kot stranske udeležence. Slednji imajo v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUP v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. 146. člen ZUP določa pravice stranke, ki se odraža v udeležbi v ugotovitvenem postopku in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, v pravici dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Drugi odstavek tega člena med drugim določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami.

39O vprašanju pravnega interesa prizadete stranke za udeležbo v predmetnem upravnem postopku je že pravnomočno odločilo sodišče s sodbo št. I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017, sodišče pa tudi v predmetnem upravnem sporu ugotavlja, da je izkazan pravni interes prizadete stranke za sodelovanje v tem upravnem postopku, zato je treba zavrniti navedbe tožnika, da ni izkazan pravni interes prizadete stranke za vstop v ta postopek, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, v katere pravice prizadete stranke naj bi bilo z odločbo z dne 14. 2. 2008 poseženo, ter da se toženka ni opredelila do stališča tožnika, da je bilo o vlogi prizadete stranke že odločeno z izdajo odločbe z dne 28. 7. 2005, kar bi morala storiti, če bi hotela z gotovostjo ugotoviti pravni interes prizadete stranke. Sodišče iz navedenega razloga tudi zavrača navedbe tožnika, da se ne more sprijazniti s tem, da je sodišče s to sodbo iz navedenega obnovitvenega razloga (po 9. točki 260. člena ZUP) dovolilo obnovo postopka, saj gre za pravnomočno razsojeno stvar.

40Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 58/2020 z dne 19. 4. 2023 poudarilo, da je že sprejelo stališče,¹ da je obnova dovoljena le v obsegu, navedenem v izreku sklepa o njeni dovolitvi, in tega obsega ni dovoljeno preseči, saj bi se v nasprotnem primeru lahko poseglo v pravnomočno (ali dokončno) odločbo v delu, v katerem obnova ni dovoljena. Tak poseg ni samo v nasprotju z ZUP, temveč tudi s 158. členom Ustave, po kateri je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Namen obnovljenega postopka, dovoljenega po 9. točki 260. člena ZUP, je preveriti pravilnost in zakonitost odločbe, ob sodelovanju osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala, pa bi morala.

41Obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP (kot v obravnavanem primeru) pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka. To pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.²

42V obravnavanem primeru se je postopek podelitve koncesije vodil na zahtevo tožnika. Prvotno je bil samo on stranka tega postopka, ne glede na to, da je tudi stranka z interesom podala zahtevo za podelitev koncesije na isti vrtini iz istega vodonosnika. Upravno sodišče je na podlagi tožbe stranke z interesom s sodbo I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017 (med drugim) odločilo, da se dovoli obnova postopka o določitvi koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, zaključenega z odločbo Vlade RS št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, v obsegu stranske udeležbe stranke z interesom (družbe B., d. d.), tj. iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP.³ V takem primeru je treba navedbe stranke, ki prej ni sodelovala v postopku, upoštevati tudi glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev koncesije tožnika. Stranka z interesom je namreč, podala zahtevo za podelitev koncesije na isti vrtini, s tem pa izkazuje pravni interes za ugotovitev, da tožnik pogojev za pridobitev koncesije ne izpolnjuje. Možnost sodelovanja v postopku seveda pomeni možnost podajanja predlogov in predložitev dokazov, in če organ v taki situaciji ugotovi drugačno dejansko stanje, to ne pomeni preseganja okvira dovoljene obnove. Seveda pa je treba pred izdajo odločbe (tudi v obnovljenem postopku) stranki, ki je prvotno sama sodelovala v postopku (kot tudi stranki, ki je naknadno po sklepu o obnovi vstopila v postopek), dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ namreč tudi v obnovljenem postopku svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

43Da je toženka izreku in razlogom iz pravnomočne sodbe o dovolitvi obnove postopka, kot tudi stališču Vrhovnega sodišča o namenu dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP, sledila, je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega akta. Toženka se je na straneh 6 in 7 izpodbijanega upravnega akta sklicevala na stališče, ki ga je sprejelo Upravno sodišče v sodbi z dne 25. 5. 2017 in v tej zvezi navedla, da ugovorov družbe B., d. d. ni mogoče omejiti le na njeno formalno sodelovanje v postopku, kar bi ji omogočilo izjavljanje v obnovljenem postopku, brez možnosti presoje zakonitosti tožniku podeljene koncesije, saj bi šlo v nasprotnem primeru za izvotljeno pravico sodelovanja. Kot navaja toženka v izpodbijanem aktu, je prav zato treba v obnovljenem postopku ob sodelovanju stranke z interesom presojati pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 tožniku. Ključni pogoj za vložitev vloge za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1 pa je okoliščina, da pravna ali fizična oseba rabi vodo ali morsko dobro ali odvzema naplavine.⁴

44Iz navedenega sledi, da toženka s tem, ko je družbi B., d. d. omogočila uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, skladno z namenom dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP v zvezi z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, pri tem pa v okviru razlogov sodbe o dovolitvi obnove z dne 25. 5. 2017 obrazložila, zakaj je za učinkovito uresničevanje te pravice v obnovljenem postopku treba ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1, kot tudi kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi družbe B., d. d.

45Tožnik je sicer svoje stališče, da prizadeta stranka nima pravnega interesa, oprl tudi na navedbo, da je pravni interes prizadete stranke odpadel z izdano odločbo toženke z dne 13. 7. 2018, s katero je bila vloga prizadete stranke zavrnjena. Vendar ta okoliščina ne vpliva na drugačen sklep sodišča glede obstoja pravnega interesa prizadete stranke, saj je bila ta odločba toženke (z dne 13. 7. 2018) izdana po izdaji odločbe, ki jo tožnik izpodbija v predmetnem upravnem sporu (z dne 30. 5. 2018), sodišče pa presoja pravilnost in zakonitost izdaje izpodbijane odločbe, torej odločitve toženke, v času izdaje izpodbijane odločbe. Na ugotovitev toženke, da je pri prizadeti stranki podan pravni interes, tudi ne vpliva tožbena navedba, da v drugem, ločeno vodenem postopku po vlogi prizadete stranke, tožniku ni priznan status stranskega udeleženca, ker gre za drug postopek, ki ni predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu. Tako je bila po stališču sodišča nedvomno dovoljena obnova postopka zaradi varovanja pravic in pravnih koristi prizadete stranke, toženka pa se je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do vprašanja, kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi prizadete stranke.

46Glede na vse navedeno je bila toženka po stališču sodišča dolžna vsebinsko presojati ugovore prizadete stranke v obnovljenem postopku, ki je izpodbijala zakonitost podeljene koncesije tožniku, tudi iz razloga, ker je prizadeta stranka v ločenem postopku podala vlogo za podelitev koncesije in je zato nedvomno podan njen pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku po vlogi tožnika za podelitev koncesije na isti vrtini. Da je bila toženka dolžna ugotavljati dejansko stanje tudi z upoštevanjem navedb stranskega udeleženca (prizadete stranke) v obnovljenem postopku, ki jih v prvotnem postopku (zaradi izostanka udeležbe stranskega udeleženca) ni ugotavljala, izhaja tudi iz določila prvega odstavka 270. člena ZUP, ki določa, da izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in obnovljenem postopku. Iz dikcije navedenega določila ZUP izhaja, da mora upravni organ v odločbi, ki jo izda v obnovljenem postopku, upoštevati podatke, ki so bili zbrani tako v postopku pred izdajo odločbe, katere postopek se obnavlja, kot podatke, do katerih je prišel v obnovljenem postopku, v katerem je bila odpravljena pomanjkljivost, zaradi katere je bila dovoljena obnova postopka, v konkretnem primeru zaradi udeležbe stranskega udeleženca, in z upoštevanjem njegovih navedb. Na ta način se ugotavlja dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, pri čemer upravni organ ni vezan na predhodno dokazno oceno, ampak dokazne presoje na podlagi načela proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, v skladu s katerim se presoja vsak dokaz posebej in vsi dokazi, kar lahko privede do drugačne odločitve, kot je bilo ta v prvotnem postopku. Pri tem je treba upoštevati tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, v skladu s katerim je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

47Glede na navedeno je toženka ravnala pravilno, ko je v obnovljenem postopku bila razpisana ustna obravnava, ki sta se jo udeležili tako tožnik kot prizadeta stranka, z opravo katere je bila dana tožniku možnost, da se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Kot je navedeno zgoraj, upravni organ ni vezan na svojo predhodno dokazno oceno, kot to napačno v zvezi s pogodbo o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997 v tožbi zatrjuje tožnik. Ker je toženka ugotavljala okoliščine, iz katerih izhaja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije, je v tej smeri pravilno presojala navedbe prizadete stranke, pomembne za ugotavljanje dejanskega stanja kot podlage za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, vključno z listinskimi dokazi. Na ta način je ugotavljala dejansko stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, v zvezi s katero je bila dovoljena obnova postopka, kot dokazno sredstvo pa je pri tem upoštevala tudi dokaze, ki so sicer datirani po datumu izdaje predhodne odločbe. Pri tem ne gre za obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, ampak za ugotavljanje dejanskega stanja v povezavi z udeležbo stranskega udeleženca v postopku. Tako sodišče ocenjuje, da so navedbe tožnika, da toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ne bi smela uporabiti listin, datiranih po dne 14. 2. 2008, neutemeljene, ker se nanašajo na dejstva, ki so odločilna za ugotavljanje dejanskega stanja v času izdaje odločbe z dne 14. 2. 2008 in ne gre za dejansko stanje, ki bi bilo pozneje spremenjeno, katero ne more biti predmet obnovljenega postopka. Sodišče pa še pripominja, da dokazi, katerih datum je po izdaji prvotne odločbe, z dejanskim stanjem, ki ga le-ti dokazujejo, le dodatno utemeljujejo ugotovitev toženke, da tožnik na dan 10. 8. 2002 ni rabil vode in tako ne izpolnjuje pogojev iz 199. člena ZV-1, ker predstavljajo le del dokazov, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

48V zvezi z morebitno združitvijo obeh postopkov, v čemer tožnik vidi bistveno kršitev določb postopka, sodišče pripominja, da izostanek združitve postopkov toženke predstavlja procesno odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, in je to stvar procesnega vodstva upravnega organa, zato s tem ni bila kršena nobena pravica tožnika.

49Sodišče nadalje ugotavlja, da je toženka dejansko stanje ugotovila pravilno (in popolno), pri tem pa tudi pravilno uporabila za sprejem predmetne odločitve relevantne predpise. Pravilno je uporabila 199. člen ZV-1 in pri tem skladno z vsebino tega člena ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje v tem členu navedenih zakonskih pogojev za podelitev koncesije. Sodišče se v zvezi z obrazložitvijo iz te točke sodbe, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, sklicuje na razloge, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta svojo odločitev pojasnila toženka in s katerimi se v tem delu tudi v celoti strinja, pri tem pa dodaja v nadaljevanju navedena dejstva. Sodišče ugotavlja, da je zaključek toženke, da tožnik ne izpolnjuje predpisanih pogojev, ne glede na v tožbi zatrjevano izpolnjevanje teh pogojev s strani pravnega prednika tožnika, pravilen. Po stališču sodišča bi moral rabo vode izkazati tožnik in ne zadošča izkazana raba vode subjekta, ki je tožniku nepremičnino z vrtino prodala. Toženka je svojo odločitev izčrpno pojasnila v izpodbijani odločbi, pri čemer na pravilnost njenih zaključkov tudi ne vpliva vsebina pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, v zvezi s katero tožnik v tožbi zatrjuje, da jo toženka ni dokazno ocenila, v eni od pripravljalnih vlog (v pripravljalni vlogi z dne 18. 7. 2018) pa nasprotno temu, da je spremenila dokazno oceno te pogodbe. Sodišče ugotavlja, da se je toženka do te pogodbe opredelila v izpodbijani odločbi (str. 9), pri čemer sodišče ponovno izpostavlja, da upravni organ, ki odloča v obnovljenem postopku, ni vezan na svojo predhodno dokazno oceno, kot je sodišče že obrazložilo zgoraj. V zvezi z vsebino te pogodbe sodišče ugotavlja, da sta stranki pogodbe A. – holding d. o. o. in C. vrelci d o. o., ki v uvodnih ugotovitvah pogodbe ugotavljata, da A. – holding d. o. o. pri opravljanju svoje dejavnosti uporablja predmetno vrtino, da ima C. vrelci d. o. o. dobro organizirano in kadrovsko usposobljeno vrelčno službo, ki skrbi za vzdrževanje njenih vodonosnikov in vrtin ter da obstaja obojestranski interes, da slednja s svojo službo prevzame tudi opravljanje del vzdrževanja vrtin, katerih lastnik in uporabnik je A. – holding d. o. o. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni stranka te pogodbe in ji ta pogodba ne zagotavlja nobenih pravic, pri tem pa pogodba ne določa, da bi bila prizadeta stranka oziroma njen pravni prednik dolžan storitve po pogodbi izvajati vsakokratnemu lastniku, ampak zavezuje samo pogodbeni stranki.

50Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da prizadeta stranka ne more dokazati uporabe vodnih viškov iz vrtine na presečni datum uveljavitve ZV-1, ker se predmetni postopek vodi po vlogi tožnika in se ugotavlja izpolnjevanje zahtevanih pogojev za tožnika. Vloga prizadete stranke je namreč predmet drugega postopka, katerega zakonitost in pravilnost se v predmetnem upravnem sporu ne presoja. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi bilo treba vlogo tožnika upoštevati po 138. členu ZV-1 in ne po 199. členu ZV-1, sodišče ugotavlja, da gre za tožbeno novoto po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, v skladu s katerim stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ne glede na to pa sodišče še pripominja, da je toženka pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogojev iz 199. člena ZV-1, ki morajo biti izpolnjeni poleg splošnih pogojev. 138. člen ZV-1 predpisuje postopek podelitve koncesije, ki se začne na pobudo zainteresirane pravne ali fizične osebe za izdajo koncesijskega akta, 199. člen pa določa pogoje za situacijo, za katero gre v obravnavanem primeru. Glede sklicevanja tožnika na že zaključene sodne postopke v zadevah Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 419/2011, P 749/2010 in II Pg 204/2011, sodišče ugotavlja, da le-te ne vplivajo na obravnavani upravni spor, ker ne presojajo ključnega relevantnega vprašanja, odločilnega za sprejem predmetne odločitve, ki je v odgovoru na vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoj, določen v 199. členu ZV-1.

51Ker sodišče v predmetnem upravnem sporu ne presoja pogojev prizadete stranke za podelitev koncesije na predmetni vrtini, po presoji sodišča v tem upravnem sporu niso relevantna navajanja prizadete stranke glede zakonitosti Uredbe. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb, ki glede na zgoraj obrazložene razloge, niso bistvene za sprejem izpodbijane odločitve, ni opredelilo.

52Glede na navedena ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev tožnika za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz predmetne vrtine za stekleničenje in proizvodnjo pijač, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen ter na zakonu in ustavi utemeljen, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

K točki II izreka:

53Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožnika, ki s tožbo ni uspel, kot za prizadeto stranko, ki je sicer šele na naroku tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Glede zahteve prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb ZPP in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča prizadeti stranki ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je stranka z interesom s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka v odgovoru na tožbo in preostalih vlogah ni podala takšnih navedb, saj je navajala dejstva, ki so že izhajala iz upravnega spisa in jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno prizadeti stranki priglašeni stroški niso bili priznani.

¹ Prim. s sodbo X Ips 23/2012 z dne 2. 10. 2013.
² Prim. sodbo VS RS X Ips 23/2012 z dne 2. 10. 2013, sodba X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010, X Ips 114/2011 z dne 5. 12. 2012.
³ Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.
⁴ Pri tej zahtevi je treba upoštevati stanje na dan uveljavitve ZV-1 (torej 10. 8. 2022) - pravna ali fizična oseba, ki poda vlogo na podlagi tega člena, je na ta datum morala rabiti vodo.