139. člen ZV-1

Sklenitev koncesijske pogodbe je v trenutku izdaje upravnega akta (odločbe o podelitvi koncesije) šele bodoče negotovo dejstvo, ki je odvisno od pogodbene volje strank. Niti sama sklenitev koncesijske pogodbe niti njena vsebina ne izhajata iz odločbe o podelitvi koncesije, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da izpodbijana odločba pritožnici onemogoča pridobitev koncesije in sklenitev koncesijske pogodbe brez kršitve njenih ustavnih in zakonskih pravic.

Ugotovitev ničnosti koncesijske pogodbe sama po sebi še ne spremeni/izboljša pravnega položaja tožnice. Ker koncesija ob ugoditvi tožbenemu zahtevku v obravnavanem primeru še ne bi prenehala, je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je posledica, ki jo s tožbo zasleduje tožnica (podelitev koncesije njej) preveč oddaljena. Dokler obstaja odločba o izbiri/določitvi koncesionarja oziroma dokler (v primeru prenehanja koncesijske pogodbe) ni izdan ustrezen akt vlade, koncesija obstaja.

V obravnavani zadevi gre za tožbo, ki je vložena zoper odločbo, s katero je toženka pozitivno odločila o podelitvi koncesije in določila rok za sklenitev koncesijske pogodbe. Ta odločba je bila izdana na tožničino vlogo (pobudo) in je v celoti sledila tožničini volji, izraženi v njeni vlogi. Sklenitev pogodbe je torej uresničitev upravičenja, ki izvira iz pozitivne odločbe o podelitvi koncesije. Zato izpodbijana odločba v tem delu ne določa obveznosti tožnice, temveč zgolj rok za uresničenje upravičenja, ki ga je tožnica pridobila iz same odločbe (sklenitev koncesijske pogodbe).

Odločba tožene stranke je v celoti sledila izraženi volji pritožnice, saj ji je bila koncesija za rabo termalne vode podeljena na podlagi vložene pobude in je torej v tem za stranko v celoti pozitivna (1. točka izreka), nasprotnega pa pritožnica niti ne zatrjuje. V pravni interes pritožnice naj bi posegala določba izpodbijanega sklepa, da mora biti koncesijska pogodba sklenjena v roku enega meseca od dokončnosti odločbe (2. točka izreka), vendar sodišče prve stopnje pri tem zmotno sledi oceni pritožnice, da gre za naložitev obveznosti pritožnici. Sklenitev pogodbe je uresničitev upravičenja, ki izvira iz pozitivne odločbe o podelitvi koncesije. Zato izpodbijana odločba tožene stranke v tem delu ne določa obveznosti pritožnice, temveč zgolj rok za uresničenje upravičenja, ki ga je pritožnica pridobila iz same odločbe (sklenitev koncesijske pogodbe). Pritožnica tudi ne oporeka dolžini v odločbi določenega roka z vidika njegove skladnosti z zakonom, temveč dejstvu, da je koncesijska pogodba utemeljena na določbah Uredbe, ki naj bi bila neustavna in nezakonita. Vendar pri tem spregleda, da odločba tožene stranke v izpodbijanem delu ne temelji na določbah Uredbe in tudi n

Zaradi načela prirejenosti upravnih in sodnih odločb je v predmetnem postopku sodišče vezano na navedeni sklep Vlade RS o izbiri koncesionarke. Tožnica mora pravno varstvo doseči v upravnem postopku, v katerem do sedaj še ni prišlo do preverjanja pogojev, na podlagi katerih je bila drugotožena stranka izbrana za koncesionarko. Pravilno je stališče sklepa, da z razveljavitvijo pogodbe tožeča stranka ne doseže, da koncesija pripade njej.