VSRS Sodba XI Ips 66571/2023

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 66571/2023 z dne 14. 9. 2023 zoper obdolženega A. A. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi kaznivih dejanj po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena ter po prvem odstavku 213. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 66571/2023 z dne 19. 9. 2023 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

2Obdolženčev zagovornik je zoper izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in obdolženca izpusti na prostost, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne Okrožnemu sodišču v Celju v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev, saj vložnikove navedbe po vsebini pomenijo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišča in s tem uveljavljanje izpodbojnega razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. V zvezi s tem navaja, da obrazložitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne vsebuje zadostne obrazložitve osebnih lastnosti obdolženca, ki bi kazale na njegovo ponovitveno nevarnost, zato naj bi bil obstoj tega pripornega razloga zmotno ugotovljen. Vložnik ocenjuje, da način izvršitve obeh kaznivih dejanj, ki se očitata obdolžencu, ne odstopa od tipične izvršitve tovrstnih kaznivih dejanj ter da iz okoliščin obravnavanih dejanj ne izhaja, da bi bila drznost, agresivnost, preračunljivost in vztrajnost glede na podano objektivno težo očitanih dejanj posebej izražena.

6Vrhovno sodišče vložnikovim navedbam ne pritrjuje. Vložnik pravilno izpostavlja, da morata biti v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča in sodno prakso Vrhovnega sodišča za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti praviloma kumulativno podana objektivna in subjektivna okoliščina in da zgolj teža kaznivega dejanja sama po sebi še ne kaže na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. To stališče ima pomembne izjeme. Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat presodilo, da je v določenih primerih na obdolženčevo ponovitveno nevarnost mogoče zanesljivo sklepati neposredno iz konkretnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja. Med temi okoliščinami je Vrhovno sodišče primeroma upoštevalo visoko stopnjo organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, nadaljevano kaznivo dejanje, specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (zlasti maščevanje), ter dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost).¹ Vrhovno sodišče na tem mestu dodaja, da je v določenih primerih iz dejstev, ki jih sodišče na ravni utemeljenega suma ugotavlja v zvezi z izvršitvijo očitanih kaznivih dejanj, mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti sklepati tudi o obdolženčevih osebnostnih lastnostih in s tem o subjektivni okoliščini, ki kaže na njegovo ponovitveno nevarnost. Teža kaznivega dejanja je končno pomembna tudi za presojo zahtevane verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja. Če se ponovitvena nevarnost nanaša na huda kazniva dejanja, ki hudo ogrožajo življenje, zdravje ali varnost ljudi, zadošča za odreditev pripora že nižja stopnja verjetnosti ponovitve teh dejanj, kot pri kaznivih dejanjih z manjšo stopnjo tovrstne nevarnosti.²

7V obravnavani zadevi se obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 kot najtežjega kaznivega dejanja zoper človekovo življenje, ki je v demokratični družbeni ureditvi, sloneči na načelih humanizma in vladavine prava, najvišje varovana pravna vrednota. Očita se mu tudi izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, ki je sorazmerno hudo kaznivo dejanje z elementom nasilja. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je povzeti, da sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat med objektivnimi okoliščinami, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost upoštevala zlasti (i) veliko težo dejanj, (ii) načrtovan, premišljen in brutalen način izvršitve kaznivega dejanja umora (šest strelov v oškodovanca B. B., ki je počival v postelji) ter (iii) okoliščine, v katerih je bilo to dejanje storjeno (obdolženec naj bi skupaj z neznanim storilcem oškodovanca umoril v nočnem času, ko so se pri nočnem počitku v sosednjih sobah nahajale številne druge osebe). Med subjektivnimi okoliščinami sta upoštevala zlasti osebne lastnosti obdolženca, ki so razvidne iz očitanih dejanj in kažejo na veliko stopnjo agresivnosti, brutalnosti, sebičnosti, preračunljivosti in vztrajnosti pri izvrševanju zastavljenega kaznivega dejanja. Posebej sta poudarila okoliščino, da naj bi obdolženec še isti dan, ko je hladnokrvno odvzel življenje B. B., po telefonu večkrat poklical oškodovanca C. C. in mu grozil z usmrtitvijo njega in otrok, namigujoč pri tem ravno na umor B. B.³

8Povzeti razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča izčrpni in razumni ter v celoti ustrezajo zgoraj predstavljenim pravnim izhodiščem glede presoje ponovitvene nevarnosti. Sodišče je na njihovi podlagi utemeljeno sklepalo o veliki nevarnosti, da bo obdolženec nadaljeval z izvrševanjem najtežjih kaznivih dejanj. Glede na navedeno izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu ni mogoče očitati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob zgoraj povzetih pravnih izhodiščih in razlogih preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata se za brezpredmetno izkaže tudi vložnikova ocena, da način izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj ne odstopa od zamišljene tipičnosti in da okoliščine izvršitve ne dajejo prepričljive podlage za sklepanje o obdolženčevih osebnostnih lastnostih. S takšno navedbo vložnik po vsebini v resnici uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevana kršitev zakona ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

10Če bo za obdolženca v zvezi z zavrnitvijo pravnega sredstva nastopila taksna obveznost, jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 9986/2017-65 z dne 30. 3. 2017 (točka 7), XI Ips 48793/2013-149 z dne 6. 11. 2013, XI Ips 62104/2012-686, 685, 684, 683 z dne 10. 1. 2013, XI Ips 48793/2013-149 z dne 6. 11. 2013 in XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 (točka 14).
² Sklep Ustavnega sodišča RS Up-205/95 z dne 9. 4. 1996, odločba Ustavnega sodišča RS Up-610/02 z dne 3. 6. 2003, sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 39453/2014-153 z dne 23. 10. 2014, XI Ips 41447/2011-252 z dne 13. 10. 2011, I Ips 1/2007 z dne 11. 1. 2007, I Ips 290/2002 z dne 17. 10. 2002, I Ips 279/2002 z dne 3. 10. 2002 in I Ips 69/2000 z dne 6. 4. 2000. Prim. tudi Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 461.
³ Točka 7 razlogov prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa.