VSL Sodba I Cp 977/2023

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 4.380 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja bistvene kršitve določb 7., 8., 213. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker sodišče ni upoštevalo, da je dokazno breme glede obstoja soglasja za porušenje in odstranitev spornih stvari pri tožencu, ni upoštevalo, da bi moral toženec podati ustrezno substancirane trditve o obstoju soglasja. Posledično tudi ni upoštevalo, da je toženec izpovedal mimo trditev, da je navedbe v izpovedbi širil in sprevračal v nekaj drugega, kot je predhodno zatrjeval. Toženec je le pavšalno zatrjeval, da je tožnik s spornimi deli soglašal. Trdil je, da je s podpisom specifikacije tožnikovih del naknadno odobril vsa dotlej izvedena dela, izpovedal pa je, da je za vsak posamezni poseg dobil vnaprejšnje tožnikovo soglasje in celo, da je odstranitev dvorišča zahteval tožnik. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena bi moralo sodišče že na tej točki zaključiti, da toženec svojih trditev ni dokazal. Tako tudi ne bi prišlo do nezakonite premestitve procesnega dokaznega bremena na tožnika, čigar verodostojnost sodišče temelji zgolj na neresničnih navedbah in izpovedbi toženca. Toženec je sodišče zavedel z namerno gostobesednostjo in s prozornimi neresnicami.

Izostala je tudi metodološko pravilna dokazna ocena. Manjka analitična ocena toženčeve izpovedbe. Toženec je izpovedal o kleti kot prioriteti, a je nazadnje moral priznati, da je bila klet prej skladiščni prostor, v katerega so vodile neprimerne stopnice. Sodišče ni uvidelo, da je prostor brez elektrike in centralnega ogrevanja in da se stranki nista pogovarjali o dovoljenjih, potrebnih za spremembo namembnosti. Toženec ni odgovoril na večkrat ponovljeno vprašanje, kako je prišlo do soglasja za porušitev stopnic in podesta, kar je njegovo dokazno breme. Le izgovarjal se je, da je bil tožnik s stanjem stopnic in podesta seznanjen, priznal pa je, da ob rušitvi ni bil navzoč. Iz tega izhaja, da za rušitev stopnic soglasja sam ni dal. Zahtevnost del še dodatno izključuje zaključek, da je bila klet sploh predmet najema in da je tožnik soglašal z rušitvijo stopnic in podesta. Ni upoštevano, da je bagerist povedal, da je rušitev stopnic naknadno naročil toženec.

Toženčeva izpovedba glede dvorišča je v neskladju z navedbami in sama s seboj. Toženec si je izmislil, da je do rušenja dvorišča prišlo, ker se je tožnik odločil za namestitev tlakovcev. Zatrjeval je, da mu je tožnik rekel, da mora vse na dvorišču ven, izpovedal pa je, da ga je posebej klical zaradi odstranitve jaška za meteorne vode in da mu je za to dal posebno soglasje. Ni jasno, zakaj bi bilo potrebno posebno soglaje, če naj bi bil tožnik zahteval celostno ureditev dvorišča. Poleg tega je bagerist povedal, da so bile na začetku dogovorjene manjše stvari, torej odstranitev dela kulir plošč. Če bi tožnik odredil celostno ureditev dvorišča, bi to naročil bageristu že pred prevzemom dela.

Ne sme ostati prezrto niti dejstvo, da je toženec v izpovedbi manipuliral glede vsebine ustnega dogovora. Trdil je, da sta imela glede vlaganj ustni dogovor, ki sta ga kasneje usklajevala, ni pa navedel, kakšen je bil osnovni dogovor, niti v čem in kdaj sta ga usklajevala. S tem je sodišče zavedel, da mu je nekritično verjelo, da dogovor ni bil tak, kot ga je zatrjeval tožnik. Sodišče tožencu tudi ne bi smelo verjeti, da ni bilo dogovora o znesku investicije.

Tudi okoliščine prenehanja je sodišče nekritično povzelo iz toženčeve neresnične izpovedbe. Da bi bila burna verbalna reakcija in grožnja z dvignjenim krampom zgolj posledica nezadovoljstva s tempom toženčevega dela, ni življenjsko. Ker je tudi glede izročitve ključev toženec "popravljal" izpovedbo, ni bilo podlage, da bi mu sodišče verjelo.

Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče štelo, da je tožnik s podpisom specifikacije del z dne 19. 12. 2017 odobril tudi izvedene posege v njegovo nepremičnino. Po 4. členu najemne pogodbe je specifikacija namenjena izključno evidenci ur toženčevega dela, tako da lahko njen podpis pomeni le tožnikovo privolitev v zmanjšanje terjatve iz naslova najemnine v znesku 240 EUR. Specifikacija ne vsebuje del in stroškov za vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma za odpravo škode (gradnja stopnic in podesta, ponovno tlakovanje dvorišča, robnikov, odvodnjavanja) in zato ne pomeni soglasja za plačilo bodočih del in stroškov. Očitno zmoten je zaključek, da je samovoljne posege dopuščal dva meseca. Iz popisa del izhaja, da je bila rušitev stopnic in novega dela dvorišča opravljena v dveh zaporednih dneh, ves ostali čas pa so se izvajala dela glede ometa v kleti, kar ni predmet zahtevka. Dejstvo, da bagerist med pravdnima strankama ni zaznal nesoglasja, ne more utemeljevati zaključka o obstoju tožnikovega soglasja. Ni razumno, da bi tožnik bageristu razlagal o svojem razmerju s tožencem. Poleg tega je bagerist povedal, da sta se pravdni stranki pogovarjali, a ne ve, o čem, in da je bil pred prihodom na delovišče dogovorjen le manjši obseg del, nato pa je toženec odredil rušitev stopnic in celotnega dvorišča. Prazen je tudi argument, da se je glede na izpovedbo priče A. A. o tlakovanju dvorišča v 2020 tožnik že v letu 2017 odločil za tlakovce. Razlogi za tožnikovo odločitev niso pojasnjeni. Priča se je zelo slabo spomnila dogajanja in pred zaslišanjem sploh ni vedela, zakaj je vabljena, tako da je možno, da njena izpovedba ni povsem pravilna.

3Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je zahtevek utemeljeval s trditvijo, da je toženec kršil dogovor o izvedbi del, in mu z izvedbo del, za katera ni dal soglasja, povzročil škodo v višini zahtevanega zneska. Navedel je, da sta se dogovorila za točno določen obseg del, da vrednost teh del ne bo presegala 15.000 EUR, da je toženec samovoljno odredil bageristu, naj odkoplje celotno dvorišče, robnike in stopnice v klet, in samovoljno v kleti odstranil omet ter uničil vrata. Ker toženec ni pokazal pripravljenosti, da bi dokončal dela, je sam v tožbi podal odstopno izjavo. Toženec se je branil, da je tožnik z vsemi izvedenimi deli soglašal in da dogovora o vrednosti vložka ni bilo. Dela niso bila dokončana, ker mu je tožnik v januarju 2018 prepovedal nadaljnje izvajanje del.

6Očitek o zmotni uporabi pravil o dokaznem bremenu ni utemeljen. Tožnik je trdil, da toženec za svoja ravnanja ni imel podlage v dogovoru. Toženec se je branil, da je za vsa dela bilo podano tožnikovo soglasje. Spor je bil torej o vsebini dogovora med pravdnima strankama. V skladu s pravilom, da mora dejstva dokazati stranka, ki jih zatrjuje (212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je dokazno breme o vsebini zatrjevanega dogovora pri tožniku. Prav tako ni izkazano, da bi sodišče izhajalo iz previsokega dokaznega standarda.

7V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta se pravdni stranki jeseni 2017 dogovorili o najemu restavracije in o obnovi objekta ter pričetek obratovanja predvideli za april 2018, - da sta se tedaj dogovorili o ureditvi dvorišča (terase), restavracije in kletnih prostorov, - da stroške del nosi tožnik kot najemodajalec in da bo vrednost del, ki jih bo izvedel toženec, upoštevana v najemnini, materialne stroške pa bo tožnik poravnaval sproti, - da sta se na načelni ravni dogovorila o obsegu del (brušenje oken, odstranitev rastja na dvorišču, ureditev dela dvorišča s kulir ploščami), - da tožnik ni dokazal dogovora o vrednosti vložka na račun stroškov, - da sta prvotno oba imela v mislih manjši obseg del od teh, ki so bila kasneje izvedena, - da je tožnik po odstranitvi kulir plošč ocenil, da niso primerne za ponovno uporabo in se odločil, da se na celotnem dvorišču položijo tlakovci, - da je tožnik soglašal tudi z odstranitvijo starih in namestitvijo novih robnikov in z odstranitvijo kanalet na predhodno prenovljenem delu dvorišča, - da je soglašal s prenovo stopnic v klet in odstranitvijo ometa v kleti ter kletnih vrat, - da je toženec v začetku januarja 2018 prenehal z deli, ker mu je tožnik prepovedal nadaljnje opravljanje del.

8Neutemeljeni so očitki o nepopolni in neprepričljivi dokazni oceni. Sodišče v dokazni oceni o poteku izvajanja del ni zgolj sledilo toženčevi izpovedbi, ampak je izpovedbi obeh strank ocenilo tudi v povezavi z listinami in izpovedbami prič. Zaključek, da je tožnik soglašal s celovito prenovo dvorišča, temelji na ugotovitvah, da so bila ta dela opravljena med 9. 11. in 16. 11. 2017, da je tožnik med izvajanjem del prihajal na delovišče, da se je tam pogovarjal s tožencem, da je račun za bageristova dela poravnal brez pripomb, da je podpisal listino z naslovom osnutek predlogov najemne pogodbe z dne 12. 12. 2017, da je podpisal toženčevo specifikacijo opravljenih del z dne 19. 12. 2017 in da je do prenehanja sodelovanja prišlo v začetku januarja 2018. Prepričljivo je sklepanje sodišča, da v primeru, da bi toženec izvajal dela na dvorišču brez tožnikovega soglasja, tožnik ne bi brez pripomb podpisal navedenih listin in po opravljenih delih še dva meseca pustil tožencu izvajati dela. Tožnik v pritožbi polemizira z obrobnimi okoliščinami, ne pojasni pa razlogov za plačilo del, opravljenih sredi novembra, niti razlogov za podpis specifikacije del in osnutka najemne pogodbe mesec dni kasneje, ne da bi ob tem izrazil kakršnekoli pomisleke o upravičenosti toženca za opravo teh del. Gre za najmočnejša indica, ki govorita v prid obstoju tožnikovega soglasja. Okoliščine, na katere opozarja pritožba, jima te teže ne jemljejo. Same zase namreč niso dovolj tehtne, da bi lahko govorile le v prid zaključku, da je toženec ravnal samovoljno. Da je bil dogovor glede dvorišča spočetka drugačen, je sodišče upoštevalo, taka ugotovitev pa ne pomeni, da tožnik kasneje, ko je videl stanje odstranjenih kulir plošč, svoje odločitve ni spremenil. Toženčevo iskanje izrecnega soglasja za odstranitev kanalet lahko utemeljuje tudi sklepanje, da je bil previden in je iskal soglasje ne le za odstranitev kulir plošč s celotnega dvorišča, ampak tudi za ostale spremembe, ki so se pokazale med izvajanjem del. Izpovedba priče, ki je nekaj let kasneje izvedel tlakovanje dvorišča, in zaključki sodišča, temelječi na njej, so ob ugotovljenih dejstvih postranskega pomena.

9Tudi pritožbene navedbe v zvezi z deli v kletnih prostorih in dostopom do njih ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je tožnik s temi deli soglašal. Na podlagi izpovedb obeh pravdnih strank je sodišče ugotovilo, da sta pri izvajanju teh del sodelovala tako tožnik kot njegov sin in da pri tem ni bilo ničesar, kar bi kazalo na tožnikovo nestrinjanje z opravljenim delom. Pritožnik teh ugotovitev ne izpodbija. Njegove navedbe o tem, da klet ni bila predmet najema, zato ostajajo neprepričljive. Dvoma o pravilnosti zaključka, da je tožnik soglašal tudi s porušenjem kletnih stopnic, pritožba ni vnesla. Dela v zvezi s kletjo so se izvajala še v času, ko je tožnik podpisal toženčevo specifikacijo izvedenih del, ki je vključevala tudi ta dotlej opravljena dela, in tudi kasneje. Z izvajanjem del sovpada tudi tožnikov podpis osnutka najemne pogodbe. Zmanjševanje pomena listine, češ da je priznal le ure toženčevega dela, ne pa tudi vsebine opravljenega dela, je neprepričljivo. Če je toženec opravil delo na lastno pest, ni bilo razloga, da bi mu ga tožnik plačal. Pomen okoliščine, da specifikacija ne vsebuje del in stroškov za vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma za odpravo škode, ni razviden. V speficikaciji je toženec navedel že opravljena dela. Nedorečenost dogovora glede kleti sama zase ne kaže na odsotnost soglasja. Podobno velja za okoliščino, da tožnik ob rušenju stopnic v klet ni bil navzoč. Tudi naknadno strinjanje izključuje toženčevo samovoljo. Pritožnik tako ni uspel izpodbiti ugotovitve, da nobena okoliščina ne kaže, da tožnik s katerimkoli od del, ki jih je opravil toženec, ni soglašal.

10Pritožba tako ni vnesla dvoma o pravilnosti zaključka, da razlog za prekinitev sodelovanja ni bil v toženčevem samovoljnem izvajanju del. Kaj natančno se je zgodilo ob zadnjem srečanju pravdnih strank na delovišču v začetku januarja 2018, pa za odločitev ni bistveno.

11Po ugotovitvi, da je tožnik soglašal z izvedbo spornih del, je pravilen zaključek, da toženčeva kršitev dogovora ni dokazana in da zato zahtevek za povrnitev škode ni utemeljen.

12Po presoji, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).