VSM Sklep II Kp 70404/2022

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da za reševanje zadeve ni stvarno pristojno ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru.

2Zoper sklep se je pritožila višja državna tožilka, in sicer kot uvodoma navaja zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba je utemeljena.

4Višja državna tožilka v pritožbi navaja, da se obdolženki očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z izvajanji višje državne tožilke se strinja tudi pritožbeno sodišče. Predmet očitka je namreč (med drugimi, pod točko d. izreka obtožbe), da je obdolženka kot direktorica družbe A. d. o. o. delavki B. B. kršila pravice, ki ji pripadajo po delovnopravni zakonodaji, in sicer ko v dveh zaporednih letih delavki ni izplačala regresa za letni dopust. V abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja je sicer časovno obdobje determinirano v razponu od 1. 6. 2020 do 18. 2. 2022, vendar je treba slednjega interpretirati skupaj in v povezavi s konkretnim delom opisa, to je s trajanjem kršitve konkretne delavčeve pravice. V tem se obdolženki očita, da je v dveh zaporednih letih kršila delavkino pravico do regresa za letni dopust, kar glede na zakonsko dikcijo drugega odstavka 196. člena KZ-1 (če so enemu delavcu kršene pravice iz prvega odstavka v obdobju najmanj dveh let) pomeni, da se obdolženki očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja, ki sodi v pristojnost okrožnega sodišča.¹ Določba 196. člena KZ-1 je blanketna norma, v kateri so navedene kršitve različnih predpisov s področja delovnih razmerij in socialne varnosti. Objekt kazenskopravnega varstva po 196. členu KZ-1 so namreč temeljne pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja, med njih spada tudi pravica do regresa za letni dopust, ki v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) zapade v plačilo vsako leto 1. 7. oziroma izjemoma najkasneje 1. 11.. Storilec kaznivega dejanja tako krši pravico delavca v skladu z delovnopravnimi predpisi, kar glede na časovno opredelitev kaznivega dejanja pomeni, da jo je v tem času kršil v obdobju najmanj dveh let. Po presoji pritožbenega sodišča na čas trajanja kršitve pravice delavca v tem primeru ne vpliva sorazmernost izplačila regresa, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do neenakega obravnavanja storilcev, ki delavca zaposlijo za določeno obdobje v enem letu (npr. sklenejo z delavcem več pogodb o zaposlitvi za določen čas, krajši od enega leta) in bi to pravico delavca kršili več let, pa bi njihovo ravnanje bilo sankcionirano po prvem odstavku 196. člena KZ-1, medtem ko bi storilci, ki delavca zaposlijo za polno leto, za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, odgovarjali po dveh letih neplačila regresa. Po obrazloženem je tako pritrditi višji državni tožilki, da je potrebno ob času storitve kaznivega dejanja upoštevati obdobje kršitve pravice do regresa (čas trajanja kršitve pravice delavca), ki je bila v obdobju dveh let, saj delavki B. B. ni bil izplačan regres tako za leto 2020 kot za leto 2021, kar pomeni kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in stvarno pristojnost okrožnega sodišča.

5Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Tako tudi Višje sodišče v Mariboru v sklepu II Kp 30142/2021 z dne 24. 6. 2022.