VSL Sklep I Cp 2075/2023

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katerim sta predlagala začasno zadržanje kreditne pogodbe, katere ničnost zahtevata v predmetni pravdi, ter prepoved razpolaganja toženi stranki s terjatvijo ter njenim zavarovanjem, pod pretnjo denarne kazni. Sodišče je ocenilo, da tožnika za predlagano začasno odredbo nista izkazala zakonskih pogojev.

2Zoper sklep se tožnika pritožujeta in predlagata ugoditev njunemu predlogu s stroškovno posledico, pri čemer opredeljujeta pritožbene stroške. Sklicujeta se na vse predvidene pritožbene razloge, poleg tega pa še na Ustavo RS. Menita, da je sodišče izvotlilo razlago prava Sodišča Evropske unije (SEU), ki da je tudi v danem primeru formalni pravni vir. Sklicujeta se na zadevo C-287/22, češ da varstva potrošnikov ni mogoče spremeniti z nacionalno zakonodajo. Tudi v referenčni zadevi naj bi šlo za to, da je potrošnik predlagal zadržanje plačevanja obrokov do sprejetja končne odločitve o neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe. Končna odločitev bi namreč brez zadržanja le delno vzpostavila njegov položaj in bi ga silila, da stalno spreminja svoj tožbeni zahtevek oz. da s tožbo zahteva nazaj to, kar je plačal med sodnim postopkom. Nesprejemljivo in nelogično je, da bi moral potrošnik med sojenjem zaradi ničnosti kreditne pogodbe plačevati obroke po tej kreditni pogodbi, katere ničnost zahteva. Navajata, da argument možnosti brezplačne pravne pomoči, ki ga navede sodišče v zvezi s tem, ni sprejemljiv. Pritožnika navajata, da sta izkazala vse potrebne pogoje za predlagano začasno odredbo, in sicer to, da sta že plačala že več, kot dejansko dolgujeta, da bosta brez začasnega zadržanja v primeru uspeha s predmetno tožbo primorana v vložitev nove tožbe, katere predmet bo ravno vračanje obrokov, ki jih bosta plačala tekom tega sojenja. Navedeno pa bi logično in izkustveno znatno poslabšalo njun finančni položaj. Poudarjata načelo primarnosti evropskega prava, zlasti na področju varstva potrošnikov.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4Pritožba ni utemeljena.

5Drži, da načelo primarnosti evropskega prava zahteva, da se nacionalna pravna norma „umakne“ evropski, če je prva drugačna od slednje. Nadrejenost prava Evropske unije (EU) preprečuje, da bi države članice EU lahko preprosto omogočile, da bi njihovi nacionalni predpisi prevladali nad primarno ali sekundarno zakonodajo EU, izvajanje politik EU pa bi na ta način postalo neizvedljivo. Še zlasti je to pomembno na področju varstva potrošnikov, in unificiranega prava na tem področju ni mogoče poslabševati s strožjimi oz. neugodnejšimi zakonskimi določili (ali sodno prakso) za potrošnike. Nadalje drži, da je v tem duhu tudi sodna praksa SEU zavezujoč pravni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.

6V zadevi, na katero se sklicujeta pritožnika, C-287/22, je SEU razsodilo, da je treba „člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.“

7Tudi drži, kar povzemata pritožnika iz tega mnenja (sodbe) SEU, in sicer to, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. točka). Zahteva po [..] skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije (57. tč.).

8Vendar pa pritožnika neutemeljeno vztrajata, da je njun predlog utemeljen že na tej abstraktni podlagi, in da je izpodbijani sklep že zato napačen oz. nezakonit, ker naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo pogoje za potrošnika neugodnejšega nacionalnega predpisa – Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). ZIZ sam po sebi ni v nasprotju z evropskim pravom; ne z omenjeno direktivo ne z omenjeno sodbo Sodišča. Za izdajo začasne odredbe ZIZ zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve, nato pa za zavarovanje denarne terjatve še subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. čl. ZI), za zavarovanje nedenarne terjatve pa obstoj ene od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. čl. ZIZ).

9Zakonske določbe je treba vedno aplicirati na dejstva konkretnega primera. Dejstva so tista, ki narekujejo uporabo prava. Že iz rimskih časov velja načelo sodnega (pretorskega) odločanja: Da mihi factum, dabo tibi ius (* lat. Daj mi dejstva, jaz ti dam pravo). Stranke so tiste, ki morajo sodišču priskrbeti (navesti) ustrezna dejstva, na podlagi katerih zahtevajo od sodišča pravno varstvo. Tega pa pritožnika nista zmogla. Iz dejstva, da sta pri toženki najela kredit, katerega ničnost sedaj zahtevata, ne izhaja, da je treba takoj ustaviti izvrševanje kreditne pogodbe, ker naj bi sicer kredit preplačala in bosta primorana v tožbo za iztoževanje med to pravdo plačanih obrokov, kar bi nesorazmerno obremenilo njun položaj.

10Načeloma drži, da se zdi nelogično plačevanje obrokov kredita med postopkom zaradi ugotovitve ničnosti zadevne kreditne pogodbe, in sicer če obstaja verjetnost, da je taka tožba utemeljena, in nevarnost, da bo brez takega takojšnjega ukrepa (začasnega zadržanja) kasnejše pravno varstvo manj učinkovito, ker se bo med tem potrošnikov položaj bistveno poslabšal oz. bo primoran v naknadno zahtevo za pravno varstvo (tožbo) na vračanje teh istih obrokov, ki jih je bil medtem plačal nasprotni stranki. Vendar – kot rečeno – to drži „načeloma“. V vsakem konkretnem primeru je treba šele ugotoviti, ali to drži tudi v konkretnem primeru. Verjetnost terjatve mora biti izkazana, in tudi nevarnost mora biti izkazana, to pa so pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe zahteva ZIZ. Tudi če se relevantne določbe ZIZ, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje za presojo utemeljenosti predloga tožnikov (ker tožnika uveljavljata nedenarno in denarno terjatev, so relevantni pogoji po 270. in po 272. čl. ZIZ), razlagajo evropsko-skladno in manj strogo, kot jih razlaga uveljavljena sodna praksa, še vedno pomeni, tudi v duhu referenčne sodbe SEU, da morajo biti pogoji za predlagani začasni ukrep podani in concreto, ne samo na abstraktni, „življenjsko izkustveni in logični“ ravni. To nenazadnje izhaja tudi iz referenčne sodbe SEU (C - 287 – 22), konkretno iz njenega izreka, ki se zaključi z navedkom (da je zavrnitev začasnih ukrepov nacionalnega sodišča v nasprotju z direktivo) „kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te (tj. bodoče, op. VSL) odločitve.“

11Tudi če se privzame uspeh tožnikov v predmetni pravdi kot verjeten (kar ni samo po sebi razumljivo, temveč bo odvisno od konkretnih ugotovitev vseh relevantnih okoliščin), ni verjetno izkazano, da naj bi tožnika kredit že preplačala in da s tekom časa (oz. s trajanjem te pravde) le narašča njuna potencialna terjatev do tožene stranke in se s tem otežuje oz. poslabšuje njun položaj. Če je posel ničen, nastopijo pravila vračanja, ker je treba vzpostaviti položaj, kot da ničnega posla nikoli ne bi bilo. Vsaka stranka vrne, kar je od druge stranke na podlagi ničnega posla prejela (87. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Stranka, ki vrača denar, mora plačati tudi obresti (193. čl. OZ). Kakšne, je odvisno od različnih okoliščin. Tožnika o teh okoliščinah ne povesta nič. Na podlagi česa naj bi bil verjeten izračun, po katerem naj bi tožnika „plačala že več, kot pa sta dobila“, sploh ni pojasnjeno, niti tega pritožnika ne storita v pritožbi. Nadalje pa ni pojasnjeno niti to, da bi prej navedeno bistveno poslabšalo finančni položaj pritožnikov. Če bi na podlagi tako splošnih, povsem pavšalnih trditev tožnika dobila zahtevano (začasno) sodno varstvo, bi bila ravno onadva tista, ki bi bila privilegirana napram številnim drugim potrošnikom in strankam v sodnih postopkih, saj vse zavezujejo enaka postopkovna pravila. Ni v nasprotju s potrošniškim evropskim pravom, če se jih morata držati tudi tožnika. Očitana kršitev določb postopka in ustavnih procesnih jamstev zato ni bila storjena.

12Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja (12. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. tč. odločbe SEU C 287 – 22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.

13Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku), odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pa je v skladu z določbo 151. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.