VSL Sodba II Cp 1278/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnika in toženec so lastniki stanovanjskega dvojčka. Toženec je svojo enoto želel porušiti in zgraditi novo, čemur sta tožnika nasprotovala. Toženec je po pridobitvi dokončnega gradbenega dovoljenja svojo enoto dejansko odstranil, šele več let kasneje pa zgradil novo. S toženčevim posegom je torej prej skupna notranja vmesna stena postala zunanja stena enote tožnikov. Tožnika trdita, da jima je v posledici rušenja na njuni enoti nastala škoda – pojavile naj bi se razpoke, plesen, zvišali naj bi se stroški ogrevanja, enota naj bi bila tudi statično oslabljena; zato zahtevata ustrezno odpravo škode oz. plačilo denarne odškodnine.

2Prvostopenjsko sodišče je zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje sporne skupne vmesne stene tako, da v pritličju in nadstropju odstrani plesen in prepleska notranje površine enote tožnikov v tonu obstoječega beleža. V preostalem, tj. za odstranitev plesni v kletnih prostorih, odpravo vzrokov statične oslabljenosti in razpok ter plačilo preostanka škode, je zahtevek zavrnilo, v delu, ki se nanaša na izravnavo stene in izolacijo pa zavrglo.¹ Odločilo je še, da morata tožnika tožencu povrniti 1.126,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženec sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu ter iz vseh pritožbenih razlogov. Materialnopravno zmotno se mu zdi stališče, da je ravnal protipravno, ker za rušenje ni pridobil soglasja tožnikov. Izpostavlja, da je rušenje izvedel na podlagi dokončnega in pravnomočnega gradbenega dovoljenja, upravni organ in Upravno sodišče pa sta že odločila, da za rušenje ne potrebuje soglasja. Citira izseke sodbe upravnega sodišča in pojasnjuje, da v vmesno steno sploh ni posegel, ker je ni porušil. Neobrazloženo se mu zdi stališče prvostopenjskega sodišča, da ne bi ravnal protipravno, če bi z rušenjem počakal do pridobitve gradbenega dovoljenja; ni jasno, zakaj naj bi bila postavitev objekta brez soglasja tožnikov zakonita, rušenje pa ne. Graja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do dejstva, da je nadzidava enote tožnikov nelegalna gradnja in da se je prvotni (sedaj porušeni objekt) stikal z objektom tožnikov le v delu podstrešja, ob tem pa nekaj časa sploh ni bil ogrevan. Očita tudi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do podanega ugovora, da tožnika nista storila ničesar za zmanjševanje škode, ki jo sedaj zatrjujeta. Meni, da tožnika nista dokazala, da bi bil nastanek plesni vzročno povezan z rušenjem. Navaja, da je imel jasen namen odstranitve in izgradnje objekta, tožnika pa sta temu vztrajno nasprotovala - vseskozi sta le nagajala, sam pa je storil vse, kar je mogel. Napačna in nepojasnjena se mu zdi tudi stroškovna odločitev. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilno, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4Tožnika v odgovoru na tožbo menita, da je pritožba neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev, od toženca pa zahtevata tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

5Pritožba ni utemeljena.

6Višje sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo. V predhodnem sklepu, s katerim je takrat izdano prvostopenjsko sodbo razveljavilo, je že zavzelo stališče o materialnopravno pravilnem izhodišču za odločanje v tej zadevi.² Prav temu stališču je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo sledilo. Položaj skupne vmesne stene stanovanjskega dvojčka je primerljiv s položajem skupnih gradbenih elementov (drugi odstavek 5. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1)). S tem, ko je toženec svojo enoto dvojčka porušil, je steni spremenil rabo – stena, ki je prej enoti ločevala od znotraj in ni bila namenjena zunanji rabi, je postala prav to. Četudi stene torej ni porušil, kot sedaj izpostavlja v pritožbi, gre že zaradi spremenjene funkcionalnosti stene za posel, ki je presegel redno upravljanje s solastno stvarjo, za kar bi toženec potreboval soglasje tožnikov (peti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo prepričljivo ugotovilo, da ga ni imel, čemur toženec v pritožbi niti ne nasprotuje.

7Odločitve upravnih organov in Upravnega sodišča, ki so ocenili, da toženec za odstranitev objekta ne potrebuje soglasja tožnikov, s pojasnjenim niso v nasprotju. Pristojnost slednjih je omejena na presojo upravnopravnih pogojev za gradnjo, slednji pa se v celoti ne prekrivajo s tako širokim varstvom (so)lastninske pravice, kot se zagotavlja v civilnih postopkih. To potrjujejo tudi citirani izseki odločbe, ki jih v pritožbi povzema tožnik. Upravno sodišče je izrecno zapisalo, da z odstranitvijo toženčevega dela, upoštevajoč konstrukcijske značilnosti konkretne gradnje, ne bo prišlo do gradbenega posega v vmesno steno oz. da v smislu tehničnega postopka ne bo poseženo vanjo.³ Iz konteksta odločbe je prav tako razvidno, da je imelo pred očmi, da bo raba stene ostala enaka, saj si je toženec hkrati prizadeval tudi za pridobitev dovoljenja za izgradnjo nove enote.⁴ Upravno sodišče pri presoji izdanega gradbenega dovoljenja torej ni odločalo o dopustnosti (posledic) rušenja s civilnopravnega vidika. O tem, ali samovoljna sprememba rabe skupne vmesne stene predstavlja poseg v civilnopravno sfero tožnikov (pri čemer je bil slednji takrat še zgolj hipotetičen), odloča (šele) sodišče splošne pristojnosti. Neutemeljeno je torej zatrjevanje, da naj bi prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo nasprotovalo odločitvi Upravnega sodišča.

8Samovoljnosti toženčevega posega v civilnopravno sfero tožnikov ne more opravičiti izdano gradbeno dovoljenje, na katerega se vseskozi sklicuje toženec. Pripomniti gre, da je bilo dovoljenje za odstranitev objekta v fazi izvedbe rušenja zgolj dokončno, pravnomočno pa je postalo šele kasneje, na kar je pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče, enako pa pravzaprav izhaja tudi iz pritožbenih navedb o časovnem poteku dogajanja.⁵ Vendar pa tudi pravnomočno gradbeno dovoljenje ne izključuje protipravnosti povzročene škode, ki v posledici (sicer dovoljenega) gradbenega posega nastane drugemu. Toliko bolj to drži takrat, ko je nastanek škode dejansko predvidljiv. Pritrditi gre presoji prvostopenjskega sodišča, da bi se toženec moral in mogel zavedati, da tožnikoma zaradi večletne povečane vlage in lažjega prehoda toplote skozi neizolirano steno lahko (med drugim) nastane plesen. Že splošni načeli skrbnosti in prepovedi povzročanja škode drugemu (6. in 10. člen Obligacijskega zakonika (OZ)) bi od toženca torej zahtevali, da bi se rušenja (ki mu torej več let ni sledila gradnja, ker je bilo gradbeno dovoljenje v tem delu odpravljeno) vzdržal.

9Da torej v obravnavani zadevi sploh ni ključno gradbeno dovoljenje, pač pa samovoljna sprememba rabe stene, izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. Neutemeljene in izkrivljajoče so pritožbene navedbe, da naj bi bilo nejasno, zakaj toženčevo dejanje ne bi bilo protipravno, če bi z rušenjem počakal do pridobitve gradbenega dovoljenja. Iz izpodbijane sodbe prav tako ne izhaja, da bi bila postavitev novega objekta brez soglasja tožnikov zakonita, zgolj rušenje pa ne.

10Dejstvo, da naj bi nadzidava objekta tožnikov pomenila nelegalno gradnjo, za odločanje o protipravnosti povzročitve škode ni odločilno, kar je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. To, kakšna je bila prvotna oblika objekta tožnikov, pa je bilo pravilno upoštevano pri odločitvi o nastali škodi. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotavljalo le, kakšna škoda je nastala na delih, kjer sta se objekta pred tem stikala (in torej ne v delu podstrešja, ki je bil nadgrajen) in le k sanaciji tega dela objekta je toženec z izpodbijano sodbo dejansko zavezan. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je celovita in prepričljiva tudi glede obstoja vzročnosti. Izvedensko mnenje, na katerega se je primarno oprlo, je jasno, strokovno in prepričljivo, prav iz njega pa izhaja, da je nastanek plesni posledica rušenja. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, da dejstvo, da naj bi bil toženčev objekt tudi prej neogrevan, ni odločilno. Posplošena pritožbena navedba, da naj vzročna zveza nastanka plesni ne bi bila izkazana, je torej neutemeljena.

11Prvostopenjsko sodišče je prav tako pojasnilo, da je bil prav toženec primarno dolžan poskrbeti, da tožnikoma ne bi nastajala škoda. Z navedbo konkretnih možnosti, ki jih je toženec še imel, je posredno zavrnilo tudi toženčev ugovor, da naj bi storil vse, kar je mogel, ter pojasnilo, da zgolj resen namen kasnejše gradnje ne zadošča. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na navedeno sklicuje in dodaja še, da oškodovancu ni mogoče nalagati pretežkega bremena za zmanjševanje nastale škode. Prav to pa bi kompletna sanacija, ki sta jo tožnika najkasneje z vložitvijo tožbe od toženca zahtevala, bila.

12Prvostopenjsko sodišče je ustrezno in vsebinsko pravilno obrazložilo tudi odločitev o stroških postopka. Pojasnilo je, kdo je v postopku uspel in na kakšni podlagi je prišlo do ocene deležev uspeha. Ne drži, da bi štelo, da je tožnik uspel z zahtevkom glede horizontalnih vezi (tj. za odpravo statične oslabljenosti objekta). S sklicevanjem na slednje je zgolj pojasnilo, kako je prišlo do ocene deleža, ki ga predstavlja zahtevek za izolacijo sporne stene. V zvezi s slednjim je utemeljeno tudi ocenilo, da je zaradi ravnanja toženca v tem delu odpadel njun pravni interes in zahtevek (pravilno: tožbo) v tem delu zavrglo. Toženčevo naknadno ravnanje, tj. prizidava objekta, je bilo (v smislu rezultata) prav to, kar sta zahtevala. Ker je bilo prejšnje stanje s tem že vzpostavljeno (oz. po ugotovitvi izvedenca celo izboljšano), sta tudi imela interes za umik tega dela tožbe, čemur pa je prav toženec nasprotoval. Slednje še dodatno utemeljuje, da je odločitev o priznanem stroškovnem uspehu pravilna (prvi odstavek 158. člena ZPP).

13Ker so torej po presoji pritožbenega sodišča vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in hkrati ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnikov pa vsebinsko ni prispeval k odločitvi sodišča. Stranki zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Prvostopenjsko sodišče je sicer odločalo tudi o podredno postavljenih zahtevkih za plačilo denarne odškodnine in oba zavrnilo. Zaradi delne ugoditve primarnemu zahtevku za odločanje o podrednih niti ni bilo podlage (tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Ker odločitev v tem delu ni izpodbijana, jo višje sodišče z namenom večje jasnosti posebej ne omenja.
² VSL II Cp 2182/2019, zlasti točke 9 – 11.
³ UPRS I U 667/2915, točki 27 in 29.
⁴ UPRS I U 667/2915, točka 37.
⁵ Točka 7 izpodbijane sodbe, tudi toženec v pritožbi navaja, da je rušenje izvedel konec aprila oz. v začetku maja 2015, na podlagi gradbenega dovoljenja, ki je postalo dokončno 3. aprila 2015, pravnomočno pa 11. junija 2015. Skladno s takrat veljavnim 3. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je bila gradnja na podlagi (zgolj) dokončnega gradbenega dovoljenja mogoča le na lastno odgovornost.