VSL Sklep II Cp 2030/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je vložila tožena stranka.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da je krajevno pristojno sodišče na sedežu tožene stranke. Navaja, da se ni mogoče sklicevati na ZVPot-A, ki ne velja več. Sicer pa sodišče sploh ne pove, kdaj naj bi bila sklenjena podjemna pogodba. V predmetni zadevi namreč nobena pogodba ni bila sklenjena. Tudi sedaj več neveljavni zakon je v 19. odst. 1. člena določal, da mora iti za pogodbo o opravljanju storitev. Ni mogoče govoriti o potrošniškem razmerju. Tožeča stranka sama navaja, da je šlo samo za ponudbo in sicer 30.11.2021. Sedaj veljavni Zakon o varstvu potrošnikov pa seveda ni mogoče uporabljati v konkretnem primeru.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točkah 2 do 7 obrazložitve sklepa. Glede na pritožbene navedbe zgolj še dodaja: iz navedb v tožbi nedvomno izhaja, da tožeča stranka zatrjuje, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba. Pogodba je namreč sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema (21. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožeča stranka v tožbi navaja, da je ponudbo tožene stranke sprejela in ji nakazala avans, kar nedvomno utemeljuje zaključek o sklenitvi pogodbe. Da gre pri tem za spor iz potrošniškega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi drugega, tretjega, devetnajstega in devetindvajsetega odstavka 1. člena ZVPot ki je veljal v času sklenitve pogodbe (iz navedb v tožbi gre za datum 30.11.2021). Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilen zakon, nedvomno gre za pogodbo o opravljanju storitev, nasprotna pritožbena navedba ni utemeljena. Po določbi 1. odst. 51.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa je v konkretnem sporu pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima potrošnik stalno ali začasno prebivališče (izbirna krajevna pristojnost). Tožeča stranka kot potrošnik je tožbo vložila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, s tem pa je izbrala enega od krajevno pristojnih sodišč.

6Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka (2. točka 365. člena ZPP).

7Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (1. odst. 155. člena ZPP).