VSL Sodba II Cp 972/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„Ugotovi se, da so nični Pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo številka 000 z dne 12. 3. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 16. 3. 2007 in notarski zapis opravilna številka SV 614/07 z dne 16. 3. 2007.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo številka 000 z dne 12. 3. 2007, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 16. 3. 2007 in notarskega zapisa opravilna številka SV 614/07 z dne 16. 3. 2007 (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila. Ta materialnopravni zaključek je pravilen, napačen pa je nadaljnji zaključek, da je toženka ravnala v dobri veri, čeprav ni opravila pojasnilne dolžnosti. Če pogodbenik, ki ima absolutno dominanten pogajalski položaj in obenem še znanje strokovnjaka, drugemu pogodbeniku zamolči informacije, s katerimi razpolaga, te informacije pa so ključne za to, da drugi pogodbenik sprejme preudarno odločitev glede sklenitve pogodbe, zlasti če je v igri finančna obveznost, in je na tnalu pogodbenikova nepremičnina, ki predstavlja njegov dom, potem o dobri veri ni mogoče govoriti. Pri tem ni pomembno, ali so bile pogodbeniku informacije zamolčane zanalašč ali iz malomarnosti, saj si banka ne bi smela privoščiti niti majhne malomarnosti. Če tožnik ni bil sposoben za kredit v EUR, potem je bila banka zainteresirana, da vzame kredit v CHF. Sodišče je pri presoji dobrovernosti toženke ravnalo v diametralnem nasprotju s svojimi prejšnjimi zaključki in je zgrešeno zaključilo, da je pri presoji dobrovernosti toženke ključno to, ali je banka lahko predvidela, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo realiziralo v njegovo korist. Dobrovernost nima nobene zveze s predvidevanji banke, saj je sodišče samo zaključilo, kar so potrdili tudi bančni uslužbenci, da gibanja tečaja vnaprej ni mogoče napovedati. Dobrovernost je v tem, da se tožnika opozori na možnost uresničitve črnega scenarija in kakšne bi bile v tem primeru dejanske posledice za tožnika. Banka se je zavedala možnosti velike apreciacije valute CHF kot valute varnega zatočišča, pa o tem tožnika ni opozorila. Možnost poplačila kredita in konverzija v evrski kredit je obstajala samo na papirju, saj je tožnik izgubil kredit in za nov kredit ni bil sposoben. Zaključek sodišča, da toženka ni bila slaboverna, ker ni mogla vedeti, v katero smer bodo šli prihodnji dogodki, ne drži in je v nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča, da v pojasnilno dolžnost toženke sodi tudi pojasnilo, da so možne tudi velike spremembe tečaja in kakšen vpliv bi imele na tožnika. Če bi toženka tožnika na možna tveganja opozorila, tožnik obravnavane pogodbe ne bi sklenil. Sodišče je tudi povsem prezrlo reklamni letak, s katerim je toženka kredite v CHF oglaševala kot varne kredite (oprite se na trdno valuto). Letak je tudi sicer zavajajoč. Tožnik se ni mogel zavedati realnosti tveganja in da se to lahko kadarkoli uresniči. Tudi ne drži zaključek, ki je v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami sodišča, da je bil tožnik opozorjen, da se bo v vsakem primeru protivrednost njegove anuitete povišala. To kvečjemu velja za minimalno povišanje. Ne gre za vprašanje, zakaj tožnik ni mogel odplačevati kredita, ampak je ključno, da ni mogel pričakovati, da bo po več letih odplačevanja še vedno dolgoval isto glavnico kot ob najemu kredita in se iz situacije zaradi dviga CHF ne bo mogel izvleči. Tudi, če tožnik ne bi izgubil službe, bi se znašel v isti situaciji, ko kredita ne bi mogel odplačati. Zato ne drži zaključek sodišča, da se je tožnik v negotovem položaju znašel izključno zato, ker je izgubil službo in da je zato sam kriv, da je prišlo do nesorazmerja v njegovih obveznostih napram toženki. To nesorazmerje je namreč obstajalo že ob sklenitvi pogodbe in bi se izkazalo tudi, če tožnik ne bi izgubil službe in če banka ne bi odstopila od pogodbe. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da tožnik ob sklenitvi pogodbe ni bil sposoben za evrski kredit in je bil kredit v CHF glede na njegovo nizko plačo njegova edina možnost, zato ne drži zaključek sodišča, da tožniku kredit v CHF ni bil ponujen kot edina možnost. Za takšen zaključek sodišče ni imelo nobene podlage in je v nasprotju z s trditvami in izpovedjo tožnika, toženka temu ni ugovarjala in ni predložila nobenega dokaza, da je bil tožnik kreditno sposoben tudi za kredit v EUR. Sodišče tako odločilnega dejstva ni ugotovilo, moralo pa bi ugotoviti, ali je bil tožnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem (kredit vezan na CHF). Tožnik opozarja še na sodbo VS RS II Ips 18/2022, da že iz samega dejstva, da banka tožnikom ni pojasnila ničesar glede neomejenega tveganja, ki ga nosi kreditna pogodba v tuji valuti, izhaja, da je ravnala nedobroverno. Ne drži zaključek sodišča, da ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Banka s predmetnim poslom nič ne tvega (nosi zgolj kreditno tveganje, ki pa je njeno temeljno poslovanje in ni nič večje kot pri kreditih v EUR), medtem ko kreditojemalec v primeru povišanja CHF vso izgubo prevzame na svoja pleča, banka pa pri tej izgubi ni udeležena in je varna. V tem je neuravnoteženost sklenjene pogodbe. Te asimetrije ne more izničiti možnost naknadne konverzije, saj je škoda takrat že nastala, pa tudi ni nujno, da kreditojemalec konverzijo zmore, kaj šele možnost naknadnega poplačila celotnega kredita, saj stranke kredit vzamejo zgolj zato, ker nimajo lastnih sredstev. Prav tako tožnik nasprotuje odločitvi glede stroškov postopka, saj je sodišče brez utemeljenega razloga vrednost spornega predmeta določilo mimo tiste, ki jo je označil tožnik, to je razlike med višino kredita, ki ga je prevzel tožnik in tega, kar je plačal banki. Točno ta razlika bo predmet kondikcijskega zahtevka, ki bo izviral iz ugotovitev, da je kreditna pogodba nična. To je dejanska vrednost spora.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravdni stranki sta 16. 3. 2007 sklenili Pogodbo o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo 000, sklenjeno v notarskem zapisu SV 614/07 (A2, A3). Z navedeno pogodbo je bil tožniku odobren dolgoročni namenski kredit z valutno klavzulo v višini 54.870,00 CHF v evrski protivrednosti po tečajnici Banke Slovenije in sicer referenčnem tečaju ECB za CHF na dan črpanja kredita. Terjatev sta stranki zavarovali s sklenitvijo Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, ki je bila tudi povzeta v notarskem zapisu SV 614/07 z dne 16. 3. 2007 (A3). Na dan priprave pogodbe je bil predviden znesek mesečne anuitete v višini 345,54 CHF, pri čemer je prva mesečna anuiteta zapadla v plačilo 30. 4. 2007, zadnja pa bi 31. 3. 2027.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter notarskega zapisa SV 614/07, zavrnilo. Sprejelo je naslednje bistvene pravne zaključke: 1) da ugovor nedopustnosti kavze ni utemeljen; 2) da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila; 3) da toženka ni ravnala v nasprotju z dobro vero; 4) da ob sklenitvi kreditne pogodbe ni bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pravdnih strank.

7Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe je glede na najnovejšo sodno prakso¹ Vrhovnega sodišča materialnopravno zmotna.

8Pritožnik utemeljeno vztraja pri stališču o nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja (to je dogovora o valuti posojila). Kljub pravilnemu zaključku, da toženka ni uspela izkazati, da je opravila pojasnilno dolžnost v luči kriterijev SEU, je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da toženka ni ravnala v nasprotju z dobro vero. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je sledilo merilom SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj².

9Glede na najnovejša stališča sodne prakse je materialnopravno napačen pristop sodišča prve stopnje, ki je (ne)poštenost spornega pogoja ocenjevalo povsem neodvisno od vprašanja, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pravilno ali ne. Vrhovno sodišče RS je v svojih zadnjih odločbah poudarilo, da je (ne)opravljena pojasnilna dolžnost banke ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. V prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno³ naštetih splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev namreč ni mogoče presojati neodvisno od ugotovitev o tem, na kakšen način je banka opravila pojasnilno dolžnost do potrošnika.

10Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezno opravljena pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot)⁴. Banka, ki ima profesionalno znanje in izkušnje glede prevzema pogodbenih tveganj, je namreč v razmerju do potrošnika v izraziti informacijski premoči⁵. Enakopravnost med njima je treba vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke⁶ (dobra vera v postopkovnem pogledu). Tedaj v trenutku sklenitve pogodbe ni informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.

11V zvezi z ustreznim obsegom pojasnil iz judikature SEU izhaja, da je po Direktivi 93/13 poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti osrednji cilj predpogodbenega informiranja, da banka seznani potrošnika s tem, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko zanj tudi negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosil⁷. Pri tem so posebej pomembna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, ter o povečanju tujih obrestnih mer⁸. Ni torej dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice⁹. V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj (primerjaj tretjo alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot)¹⁰.

12Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, saj izveden dokazni postopek ni potrdil, da je toženka tožniku dala vsa potrebna pojasnila, na podlagi katerih bi lahko sprejel premišljeno in preudarno odločitev o najemu kredita v CHF. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika ter bančnih uslužbencev A. A., B. B., C. C. in D. D. ter prič E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. ter K. K. ugotovilo, da so stranke vedno dobile izračun v obeh valutah, pri čemer je bil kredit v CHF cenejši, saj je bila obrestna mera LIBOR nižja od od obrestne mere EURIBOR, zaradi česar je bila tedaj tudi nižja mesečna anuiteta, da banka ni preferirala kreditov v CHF in da je bil tožnik seznanjen z možnostjo nihanja tečaja CHF/EUR, vendar pa toženka tožniku ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj, in tožniku ni pojasnila možnosti vpliva zelo velike depreciacije domače valute na obroke za odplačilo kredita. Tožnik ni bil seznanjen z možnostjo velikih sprememb tečaja in da sprememba valutnega tečaja ali LIBORja lahko pomeni spremembo obroka in preostanka glavnice. Vse priče, ki so bile prav tako kreditojemalci toženke, so namreč izpovedale enako kot tožnik, da jih nihče ni opozoril na to, da bo lahko sprememba tečaja vplivala na višino same glavnice oziroma da se bo lahko zgodilo, da bo lahko glavnica kljub mesečnim plačilom padala zelo počasi. Kreditojemalcem, tudi tožniku, je bilo rečeno, da bo valutno nihanje minimalno. Toženka tožnika tako ni opozorila, da bo lahko tveganje, ki ga je prevzel, v prihodnosti lahko težko nosil, prav tako pa mu ni bilo pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega sodi zadevni pogoj, in pojasnilo, da so možne tudi velike spremembe tečaja in da sprememba tečaja ali LIBOR lahko pomeni spremembo preostanka glavnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožniku dala le splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko nihata, ne pa tudi, da je višina končnega zneska kredita odvisna od negotovih spremenljivk, tako valutnega tveganja in variabilne obrestne mere LIBOR, katerih tveganost je neomejena, kar vključuje tudi možnost znatnih nihanj, ki so glede na trajanje kreditnega razmerja realna in lahko tožniku bistveno otežijo odplačevanje kredita.

13Zaradi nepredvidljivosti dogodkov, ki vplivajo na tečajne spremembe, v okviru zahteve po transparentnosti od banke ni mogoče pričakovati predložitve (podaje) natančnih informacij o finančnih posledicah, povezanih s tečajnimi spremembami. Vendar pa je banka dolžna potrošniku posredovati tudi informacije o možnosti uresničitve t.i. „črnega scenarija“ (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere¹¹), o čemer pa, kakor izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnik ni bil poučen. Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja¹². Po drugi strani je od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg¹³. Na vse navedeno v zvezi s presojo slabe vere toženke in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank smiselno opozarja pritožnik, ki pravilno poudarja, da ni ključno, ali je lahko toženka predvidevala natančno gibanje tečajev temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo realiziralo v njegovo korist, pa je tožniku zamolčala nekatere bistvene informacije, ki jih je poznala in podala pomanjkljiva pojasnila.

14ZVPot v prvem odstavku 24. člena določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: 1. v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali 2. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali 3. da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali 4. nasprotujejo načelu poštenja in vesti.

15Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, povzetih v 12. točki obrazložitve, materialnopravno zaključuje, da je toženka s svojim ravnanjem kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten. To pa posledično pomeni, da je zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja kreditna pogodba nična (glej prvi odstavek 24. in 23. člena ZVPot ter prvi odstavek 86. in 88. člena OZ). Posledično je ničen tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 16. 3. 2007 in notarski zapis SV 614/07 z dne 16. 3. 2007, ki je v razmerju do kreditne pogodbe akcesorna obveznost.

16Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v odločbi napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta, ni utemeljen. Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča z dne 20. 6. 2016, je Okrajno sodišče v Ljubljani določilo vrednost spora potem, ko mu je bila zadeva odstopljena s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani, na znesek 33.791,00 EUR. Tožnik s svojim zahtevkom zahteva ugotovitev ničnosti celotne kreditne pogodbe in še dveh dodatnih pogodb, pri čemer je bila na podlagi kreditne pogodbe tožniku izplačana evrska protivrednost kredita v znesku 33.791,00 EUR. Glede na to, da je vrednost kreditne pogodbe 33.791,00 EUR, je odločitev sodišča prve stopnje, da vrednost spornega predmeta znaša 33.791,00 EUR, pravilna.

17Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi določila 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in notarskega zapisa.

18Sprememba sodbe po drugem odstavku 165. člena ZPP terja spremembo odločitve o pravdnih stroških vsega postopka. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da bo o višini stroškov izdalo poseben sklep (četrti odstavek 163. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev poseglo le z določitvijo, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Glede na to, da je toženka v postopku v celoti propadla, tožnik pa je s svojim zahtevkom v celoti uspel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške, ki so mu nastali v predmetnem postopku. Kot že pojasnjeno, bo o višini stroškov odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

¹ Glej predvsem sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022;
² Glej sodbo II Ips 8/2022 v 78. točki obrazložitve.
³ Glej sodbo II Ips 8/2022 v 29. točki obrazložitve.
⁴ Glej sodbo II Ips 8/2022 v 36. točki obrazložitve.
⁵ Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenm položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C 618/10 (39. točka obrazložitve).
⁶ Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU, v svojih odločbah in kasneje povzelo Vrhovno sodišče RS (II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in Ustavno sodišče (Up-14/21-30).
⁷ Glej sodbo SEU C-212/20 v 42. točki in tam navedeno sodno prakso. SEU podobno tudi v zadevah C-186/16, C-51/17, C -125/18, C-84/19, C-670/20 (36. točka) in v zadevah P. (C-609/19 in C-776/19 do C-782/19).
⁸ C-776/19 do C-782/19 v 69. točki, C-609/9 v 48. točki.
⁹ Primerjaj sodbo II Ips 8/2022 v 63., 66. in 67. točki obrazložitve.
¹⁰ Glej sodbo IIps 8/2022 v 44. točki obrazložitve.
¹¹ Zahteva po informaciji takšne intenzivnosti ima podlago v praksi SEU: glej sodbe C-186/16 (49. točka obrazložitve), C-51/17 (74. točka obrazložitve) in C-609/19 (48. točka obrazložitve). Glej tudi odločbo Up-14/21-30 (32. in 33. točka obrazložitve).
¹² Primerjaj sodbo II Ips 8/2022 v 66. točki obrazložitve.
¹³ Primerjajo sodbo II Ips 8/2022 v 70. točki obrazložitve.