VSL Sodba I Cpg 286/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 653,31 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 30.859,73 EUR s pripadki (I. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.944,00 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je zahtevek tožeče stranke iz naslova finančnih popravkov utemeljen. Pojasnilo je, da so bile v zvezi s sofinanciranjem projekta tožene stranke odkrite nepravilnosti, ki so, ali bi lahko imele škodljiv vpliv na proračunska sredstva EU. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo, ker slednja ni zmogla svojega trditvenega bremena o pravno odločilnih dejstvih glede odškodninske odgovornosti tožeče stranke.

2Tožena stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožila. Trdila je, da sodba sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o pravno odločilnih dejstvih ter da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Vztrajala je, da ne za proračun tožeče stranke ne za proračun EU zaradi očitanih nepravilnosti ni nastala nobena škoda in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Trdila je, da za nepravilnosti ne more biti odgovorna, saj je vsa svoja ravnanja usklajevala s predstavniki tožeče stranke. Sodišču prve stopnje je očitala, da pri odločitvi ni zadostno upoštevalo splošnih načel obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja, skrbnosti, prepoved povzročanja škode) ter da je zmotno ugotovilo dejansko stanje povezano z izvedbe delavnic. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je zahtevala povračilo pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je bila v okviru Javnega razpisa za spodbujanje projektov vzpostavitve e-vsebin in e-storitev javnih in zasebnih neprofitnih organizacij 2009 in 2010 (javni razpis) s sklepom o izbiri št. 000-00/2009-000 z dne 12. 11. 2009 (A17, sklep o izbiri) izbrana za izvedbo projekta z naslovom: ... (projekt). Pravdni stranki sta na podlagi sklepa o izbiri sklenili Pogodbo št. 0000-09-000000 spodbujanje projektov vzpostavitve e-vsebin in e-storitev javnih in zasebnih neprofitnih organizacij 2009 in 2010 (A1; Pogodba), katere predmet je bila ureditev medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank ter sofinanciranje dela upravičenih stroškov aktivnosti po projektu (2. člen Pogodbe). Projekt se je sofinanciral iz evropskih sredstev,¹ in sicer so bila toženi stranki dodeljena sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki je namenjen odpravljanju največjih razvojnih neravnovesij v regijah Unije (176. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije; v nadaljevanju: PDEU).²

6Tožeča stranka v tem postopku vtožuje vračilo 30.859,73 EUR s pripadki iz naslova neupravičeno izplačanih (sofinanciranih) sredstev (finančni popravek). Trdila je, da so bila sredstva za aktivnosti informiranja in promocijo e-vsebin v višini 30.499,72 EUR, in sicer za izvedbo predstavitvenih delavnic za občine, urbaniste in načrtovalce prostorskih načrtov v višini 22.116,00 EUR, objavo članka v časniku A. v višini 1.903,72 EUR in pripravo koncepta in izdelave promocijske animacije v višini 6.840,00 EUR, toženi stranki izplačana neupravičeno, saj ti stroški skladno z javnim razpisom niso bili opredeljeni kot upravičeni stroški sofinanciranja. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Trdila je, da zaradi izplačila navedenih sredstev za proračun EU ni nastala škoda ter da ji ni mogoče očitati krivde ali neskrbnega ravnanja, saj je vse svoje aktivnosti (med njimi tudi izvedbo delavnic in plačila za njihovo izvedbo) usklajevala s predstavniki tožeče stranke.

7Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V sodbi I Cpg 344/2021 z dne 9. 9. 2021, je že pojasnilo, da o višini in utemeljenosti sofinanciranih stroškov ni bilo pravnomočno odločeno s sklepom o izbiri (točke 7 do 11 obrazložitve) ter da zahtevek tožeče stranke ni zastaran (točke 16 do 24 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilom pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi sledilo.

8Zmotno je pritožbeno sodišče tožene stranke, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, da je bilo s sklepom o izbiri že pravnomočno odločeno o višini in utemeljenosti sofinanciranih sredstev, ker je tožena stranka v razpisnih obrazcih med drugim predvidela tudi aktivnosti „Promocije in povezovanje s sorodnimi vsebinami“ ter „Informiranje in promocija.“ Trdila je, da bi tožeča stranka morala pred izdajo upravnega akta ugotoviti in upoštevati vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo pogoj za priznanje pravice, torej tudi skladnost vseh predvidenih aktivnosti tožene stranke z namenom in cilji javnega razpisa. Zavzela je stališče, da tožeča stranka ne more naknadno od tožene stranke terjati finančnih popravkov, če svojih obveznosti ob izbiri projektov za sofinanciranje ni skrbno izvedla.

9Pritožbeno sodišče je obširno obrazložitev, zakaj o višini in utemeljenosti sofinanciranih stroškov ni bilo pravnomočno odločeno s sklepom o izbiri podalo že v sodbi I Cpg 344/2021 z dne 9. 9. 2021 (točke 7 do 11 obrazložitve). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na razloge v navedeni sodbi v celoti sklicuje in še dodaja.

10S sklepom o izbiri, ki predstavlja upravno odločbo, je bilo pravnomočno odločeno le o tem, da se projekt tožene stranke: „...“ izbere, torej, da je bil na podlagi kriterijev, ki so bili navedeni v razpisni dokumentaciji pozitivno ocenjen (da je prejel zadostno število točk) in da se ta projekt sofinancira. Pravnomočen in zavezujoč je le izrek upravne odločbe. V njem ni odločeno o (utemeljeni) višini sofinanciranja. Prav tako iz obrazložitve sklepa o izbiri ne izhaja, da bi tožeča stranka presojala utemeljenost prijavljenih stroškov za sofinanciranje. Tožeča stranka je glede izbora v skladu z razpisnimi pogoji³ ocenjevala le kakovost, izvedljivost in ustreznost projekta. To jasno in nedvoumno izhaja tudi iz tretjega odstavka obrazložitve sklepa o izbiri, kjer je pojasnjeno, da je sklep o izbiri podlaga za sklenitev pogodbe o sofinanciranju, s katero se natančneje uredijo način in pogoji koriščenja sofinanciranja. Glede na navedeno sta bila na prijavitelju projekta (to je na toženi stranki) breme in riziko, da v skladu z namenom razpisa in razpisnimi pogoji za sofinanciranje prijavi le tiste aktivnosti in stroške, ki so bili v razpisni dokumentaciji oziroma veljavnih predpisih opredeljeni kot upravičeni stroški. Da je temu tako izhaja iz razpisnih obrazcev ter tudi iz 2. in 5. člena Pogodbe. Iz razpisnih obrazcev namreč višina stroškov posameznih navedenih aktivnosti, kot je to med postopkom pred sodiščem prve stopnje večkrat opozorila tožeča stranka, ne izhaja. Prav tako pa iz sklenjene Pogodbe jasno in nedoumno izhaja, da se sofinancirajo le upravičeni stroški (2. člen Pogodbe) in to največ v višini 284.962,00 EUR (prvi odstavek 5. člena Pogodbe). Glede na navedeno tako ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je bilo s sklepom o izbiri že pravnomočno odločeno, da toženi stranki za izvedbo projekta upravičena do plačila stroškov za aktivnosti informiranja in promocij e-vsebin v višini 32.483,73 EUR. Utemeljenost posameznih stroškov financiranja je namreč predmet presoje ob izplačilu posameznih stroškov ter v skladu s pogodbenimi določili tudi predmet naknadnih revizij. Zato tožeči stranki ni mogoče očitati niti neskrbnega ravnanja pri ocenjevanju in izbiri projektov za sofinanciranje.

11Temeljno načelo sofinanciranja dejavnosti z evropskimi sredstvi je njihova polna skladnost s PDEU in akti, ki so bili sprejeti v skladu z njo (peti odstavek 9. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999; Uredba 1083/2006), vključno s postopki pri oddaji javnih naročil, ne glede na to ali gre za postopke javnih naročil po pravu EU ali po nacionalnem pravu. Skladno z ustaljeno sodno prakso je pri razlagi določb prava EU treba upoštevati ne le njihovo besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev. Cilj sofinanciranja s sredstvi strukturnih skladov, kar hkrati predstavlja izvrševanje evropskega proračuna, je zagotavljati redno in učinkovito rabo teh sredstev z namenom varstva finančnih interesov EU.⁴ Sofinanciranje operacij (projektov) iz evropskih skladov predstavlja izvrševanje proračuna EU, natančneje izvrševanje tega proračuna v okviru deljenega upravljanja med državami članicami in Komisijo (glej 14. člen Uredbe 1083/2006), kot je opredeljeno v Uredbi Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (Uredba 1605/2002).

12Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena.⁵ Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU.⁶ Zahtevki iz naslova finančnih popravkov so torej povračilni in ne odškodninski. To jasno in nedvoumno izhaja že iz določbe 5. točke 9. člena Uredbe 1083/2006, ki določa, da je naloga EU, da financira samo dejavnosti, ki se izvajajo ob polni skladnosti s pravom EU. EU je odgovornost za izvajanje nadzora nad spoštovanjem vseh načel in prava EU pri dodeljevanju in porabi sredstev prenesla na državo članico,⁷ pri čemer pa si ni zaprla možnosti, da postopke kontrole in revizij izvaja tudi sama.⁸ V pravu EU je za zagotavljanje zakonite rabe teh sredstev vzpostavljen večstopenjski kontrolni mehanizem, v skladu s katerim je primarna odgovornost za izvajanje vseh načel in prava EU pri dodeljevanju in porabi sredstev na državah članicah (prim. člene 60, 62, 70 in 98 Uredbe 1083/2006), Evropski komisiji pa je pridržano, da postopke kontrole in revizije izvaja tudi sama (99. člen Uredbe 1083/2006).⁹

13Dolžnost izterjave neupravičeno izplačanih sredstev po drugem odstavku 98. člena Uredbe 1083/2006 pride v poštev, ko se odkrijejo nepravilnosti. Le-te so definirane kot "kakršna koli kršitev določbe zakonodaje Skupnosti, ki je posledica delovanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki zaradi neupravičene postavke odhodkov škoduje ali bi škodovalo splošnemu proračunu Evropske unije" (člen 2, točka 7 Uredbe 1083/2006). Iz obrazloženega sledi, da morata biti za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. odkrite morajo biti nepravilnosti, ki so posledica delovanja ali opustitve upravičenca, in 2. obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen.¹⁰ Trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na tožeči stranki (212. člen ZPP). Možnost škodovanja splošnemu proračunu EU pa se ob odkritju nepravilnosti domneva.¹¹ Pri tem velja, da tožeča stranka ni dolžna izčrpno dokazati nepravilnosti, temveč mora podati trditve in dokaze o resnem in upravičenem dvomu glede obstoja nepravilnosti.

14VSRS je že sprejelo stališče, da je po Uredbi 1083/2006 nepomembno, v kateri fazi izvajanja projekta država (tožeča stranka) ugotovi nepravilnosti in ali bi jih z izvajanjem podrobnejšega nadzora lahko ugotovila že prej. Dejanj ali opustitev države, ki je nosilka sistemske skrbi za zakonito rabo sredstev iz evropskega proračuna po Uredbi 1083/2006, ni dopustno tolmačiti kot soglasij, zaradi katerih upravičencu nezakonito porabljenih sredstev ne bi bilo treba vrniti. To bi namreč samo po sebi pomenilo, da država Uredbe 1083/2006 ne izvršuje v polni meri, saj ne zagotavlja zakonitosti porabe evropskih sredstev, k čemur jo je zavezal evropski zakonodajalec.¹² RS je s sklenitvijo Pogodbe za konkretni sofinancirani projekt prevzela dolžnosti preveriti pravilnosti in zakonitosti porabe sofinanciranih sredstev v smislu izvajanja siceršnjih pooblastil iz Uredbe 1083/2006. Vendar pa iz tega ne izhaja nedopustnost uveljavljanja finančnih popravkov v predmetnem postopku, sklicujoč se na opustitve nadzora tožeče stranke v predhodnih fazah postopka oziroma na predhodno izdana soglasja. Izvajanje pooblastil iz Uredbe 1083/2006 namreč ni zamejeno na le določeno fazo postopka. V konkretnem primeru velja še poudariti, da se je tožena stranka že s podpisom Pogodbe¹³ podredila večstopenjskemu nadzoru različnih organov evropske kohezijske politike, med katerimi sta nedvomno tudi resorno ministrstvo in Urad za nadzor proračuna (UNP). Upoštevajoč pojasnjeno za odločitev niso pravno odločilna niti različna stališča organov o (ne)obstoju nepravilnosti.

15V zvezi z določanjem višine finančnih popravkov je Evropska Komisija (EK) z namenom enotnega pristopa pri obravnavi nepravilnosti že 29. 11. 2007 sprejela Smernice za določitev finančnih popravkov (COCOF 07/0037/03 z dne 29. 11. 2007; Smernice 2007). Iz Smernic 2007 izhaja, da se finančne popravke določi v dejanski višini posledic nepravilnosti, v primerih, ko ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic nepravilnosti pa se uporabljajo v Smernicah 2007 predvidene stopnje popravkov. V teh primerih, torej ko ni mogoče natančno kvantitativno določiti škodljivih finančnih posledic za splošni proračun EU, se pri določitvi stopnje popravkov upošteva resnost nepravilnosti in načelo sorazmernosti, pri čemer se resnost nepravilnosti oceni z upoštevanjem naslednjih dejavnikov: raven konkurence, preglednost in enaka obravnava.

16Iz pojasnjenega tako izhaja, da je za odločitev v tem primeru bistveno: 1. ali obstaja nepravilnosti, ki je posledica delovanja ali opustitve upravičenca in 2. ali obstaja dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če sta ti dve predpostavki izpolnjeni je treba ugotoviti še kakšen je bil dejanski ali možni škodljivi finančni učinek na splošni proračuna EU.

17Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v tem primeru nepravilnost podana. Pravilno je pojasnilo, da so bili sporni stroški za informiranje in promocijo e-vsebin (izvedbo predstavitvenih delavnic za občine, urbaniste in načrtovalce prostorskih načrtov v višini 22.116,00 EUR, objavo članka v časniku A. v višini 1.903,72 EUR in pripravo koncepta in izdelavo promocijske animacije v višini 6.840,00 EUR) v zahtevkih za sofinanciranje opredeljeni kot stroški za nakup računalniške opreme, čeprav to dejansko niso bili. Nadalje je pravilno pojasnilo, da v okviru javnega razpisa sofinanciranje informiranja in promocij e-vsebin ni bilo predvideno. Tožena stranka tem zaključkom sodišča prve stopnje v pritožbi (konkretizirano) ne nasprotuje. Ker se v skladu z veljavnimi predpisu EU (uredbe EU so v RS neposredno uporabljive) lahko sofinancirajo le projekti, ki so popolnoma skladni z določili EU in le za namen in cilje, ki so jih predpisi določili, je tako na dlani, da sofinanciranje stroškov, ki v javnem razpisu niso bili predvideni kot upravičeni stroški za sofinanciranje, predstavlja nepravilnost.

18Upoštevajoč pojasnjeno v predhodnem odstavku tako za odločitev v tem primeru niso pravno odločilne okoliščine povezane z izvedbo delavnic (koliko delavnic je bilo izvedeno, kakšno je bilo njihovo trajanje, ...) in niti kvaliteta njihove izvedbe.¹⁴ Zato morebitna nepravilna dokazna ocena izpovedi priče B. B. glede izvedbe delavnic za odločitev v tem primeru ni bistvena (ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje). Ker okoliščine povezane z izvedbo delavnic v tem primeru niso pravno odločilne, so neutemeljeni tudi očitki tožene stranke o kršitvi določil pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje o okoliščinah izvedbe delavnic ni zaslišalo udeležencev delavnic. Sodišče je namreč v skladu z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dolžno izvesti le dokaze o pravno odločilnih dejstvih.

19Tožena stranka upoštevajoč pojasnjeno v 9., 10. in 14. točki obrazložitve ne more uspeti niti s pritožbenimi razlogi, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo splošnih načel obligacijskega prava (pravilo vestnosti in poštenja, prepoved povzročanje škode in skrbnosti), ker ni presojalo vpliva ravnanj tožeče stranke ob izbiri prijavljenih projektov in izvajanju projektov (trditev tožene stranke o usklajevanju aktivnosti projekta s tožečo stranko, potrditvi aktivnosti in zahtevkov) na odgovornost tožene stranke za nepravilnosti. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je v tem primeru zelo pomenljiva okoliščina, da je tožena stranka pri pripravi zahtevka za povračilo stroškov pri stroških, ki so predmet finančnih popravkov, navedla da gre za stroške nakupa računalniške opreme in ne za stroške povezane z informiranjem in promocijo e-vsebin. Iz navedenega namreč jasno izhaja, da se je tožena stranka nedvomno zavedala, da stroški za informiranje in promocijo e-vsebin v okviru projekta niso bili opredeljeni kot upravičeni stroški in je zato v zahtevkih navedla, da gre za drugo vrsto stroškov.

20Ne držijo pritožbeni očitki tožene stranke o zmotni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena o dejanskem ali možnem finančnem učinku na splošni proračun EU. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 157/2015 z dne 18. 4. 2017 in sodbi III Ips 17/2020 z dne 15. 9. 2020 zavzelo stališče, da ugotovljene nepravilnosti pri porabi sofinanciranih sredstev same po sebi ustvarijo domnevo možnosti nastanka škode za proračunska sredstva. Tožeča stranka je s trditvami o izvedenih finančnih popravkih zaradi ugotovljenih nepravilnosti, v katerih so implicitno zajete tudi trditve o škodi na proračunskih sredstvih EU, zadostila (svojemu) trditvenemu bremenu glede škodljivega vpliva na porabo proračunskih sredstev. Zato ne držijo niti trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega bremena. Tožeča stranka je na več mestih pojasnila, da plačilo stroškov, ki v javnem razpisu niso bili predvideni kot upravičeni stroški, predstavlja možnost škodljivih učinkov za proračunska sredstva EU. Logično in življenjsko namreč je, da če se iz proračunskih sredstev EU plača nekaj, kar za plačilo iz teh sredstev ni bilo predvideno, to škodljivo vpliva na proračun EU, saj sredstva niso bila porabljena za dosego namenov in ciljev EU za katere so bila namenjena. Procesno trditveno in dokazno breme o neobstoju možnosti nastanka škodljivih finančnih učinkov za splošni proračun EU se je s tem prevalilo na toženo stranko.

21Tožena stranka svojega procesnega trditvenega (in dokaznega) bremena o tem ni zmogla. Že zato ne, ker ni z ničemer pojasnila, zakaj ugotovljene nepravilnosti ne bi mogle škodovati splošnemu proračunu EU. Za utemeljenost zahtevka iz naslova finančnih popravkov namreč zadostuje že možnost, da se zaradi nepravilnosti škoduje splošnemu proračunu EU. Tožena stranka je med postopkom pred sodišče prve stopnje ves čas trdila le, da zaradi spornih izplačil za splošni proračun EU ni nastala nobena škoda. Ker tožena stranka svojega trditvenega bremena o neobstoju dejanskih in možnih škodljivih posledicah na proračun EU v tem primeru ni zmogla, njeno sklicevanje na odločbo VSRS III Ips 157/2015 z dne 18. 4. 2017 v tem delu ni primerno. V tem primeru namreč ni prišlo do prehoda procesnega trditvenega (in dokaznega) bremena nazaj na tožečo stranko.

22Kot je bilo že pojasnjeno finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Gre torej za povračilni zahtevek. Je posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU. Kdaj ugotovljene nepravilnosti škodujejo ali bi lahko škodovale splošnemu proračunu EU je zato treba razlagati široko. To je praviloma takrat, ko se postopki in aktivnosti ne izvajajo v popolni skladnosti s predpis EU in bi bilo zaradi nepravilnosti lahko ogroženo optimalno koriščenje sredstev proračuna EU za namen in cilje za katere so bila ta sredstva predvidena. To je tudi takrat, ko se sofinancirana sredstva ne porabijo v skladu z namenom in za dosego ciljev za katere so bila dodeljena. Torej takrat, ko se dodeljena sredstva ne uporabijo za aktivnosti in stvari, ki so bili v predpisih, javnih razpisih,... opredeljene kot upravičeni stroški, torej v primeri neupravičenih izplačil.

23Glede na pojasnjeno je tako logično in življenjsko, da izplačila stroškov za aktivnosti in stvari, ki v javnih razpisih niso bile predvidene, predstavljajo neupravičena izplačila in zato avtomatsko škodujejo splošnemu proračunu EU. V takšnih primerih, kot je tudi obravnavani, namreč „upravičenec“ pridobi korist, do katere v skladu s predpisi, nameni in cilji EU ni bil upravičen. Zato je mora vrniti. Kateri proračun (splošni proračun EU ali proračun RS) je bil v končni fazi ob upoštevanju vseh medsebojnih izplačil, povračil in finančnih popravkov med EU in RS in preusmerjanjem sredstev na druge projekte dejansko prikrajšan za neupravičeno izplačan znesek, ob upoštevanju dolžnosti tožeče stranke (RS, kot države članice EU), da zagotavlja redno in učinkovito rabo sredstev EU z namenom varstva finančnih interesov EU, za odločitev v tem primeru ni bistveno. Pravno odločilno v tem primeru je le, da je bil iz proračuna EU in RS toženi stranki izplačan znesek za kritje stroškov, ki v skladu s pravili, nameni in cilji EU ni predstavljal utemeljenega stroška za sofinanciranje v okviru zadevnega javnega razpisa.

24Pritožbeno sodišče še pripominja, da je institut finančnih popravkov „sui generis“ institut evropskega prava. Zato se tudi škodljive posledice ne presojajo po strogih pravilih OZ o škodi, kot to zatrjuje tožena stranka. Utemeljenost zahtevkov za finančne popravke se presoja po posebnih predpostavkah, ki izhajajo iz evropskega prava, pri čemer je treba upoštevati, da se te predpostavke med seboj razlikujejo tudi upoštevajoč vrste odkritih nepravilnosti in oblik (so)financiranja.

25Držijo pritožbene trditve, da med finančnimi popravki v razmerju med Komisijo EU in državo članici ter nato med državo članico in končnim upravičencem v skladu s stališčem VSRS ni neposredne povezave. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da prostovoljno plačilo tožeče stranke v splošni proračun ni avtomatsko razlog za nastanek škodljivih posledic. Vendar pa to v tem primeru, kot je bilo pojasnjeno, ni pravno odločilno. Pritožbeno sodišče se zato do obširnih pritožbenih navedb tožene stranke o navedenih okoliščini v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP ne bo posebej opredelilo.

26Upoštevajoč vse pojasnjeno za odločitev v tem primeru ni pravno odločilno, ali je RS v splošni proračun EU vrnila neutemeljeno izplačana sredstva, ali jih je „založila“ in preusmerila na druge projekte in niti kakšna je bila uspešnost RS pri črpanju sredstev EU. Navedena dejstva namreč za v ničemer ne vplivajo na odločitev o obstoju nepravilnosti in niti na odločitev o dejanskem ali morebitnem škodljivem učinku na proračun EU. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določil pravdnega postopka (kršitev pravice do izjave), ker ni zaslišalo predlaganih prič o navedenih dejstvih oziroma iz drugih postopkov pridobila predlagane izjave. Kot je že bilo pojasnjeno je sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dolžno izvesti le dokaze o pravno odločilnih dejstvih.

27Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti celotna neupravičeno prejeta sofinancirana sredstva za stroške informiranja in promoviranja e-vsebin. V tem primeru je višina neutemeljeno pridobljenih sofinanciranih sredstev namreč enostavno določljiva. Kriterija za določitev višine vračila sredstev, na katera opozarja tožena stranka v pritožbi (resnost nepravilnosti in sorazmernost), v tem primeru nista uporabljiva. Kot je že bilo pojasnjeno se resnost nepravilnosti in načelo sorazmernosti za določitev višine finančnih popravkov, upoštevata le v primerih, ko finančnih posledic nepravilnosti ni mogoče natančno določiti kvantitativno.¹⁵ V tem primeru je finančne posledice nepravilnosti enostavno kvantitativno določiti – to je višina neupravičeno izplačanih stroškov. Glede na navedeno tako niso utemeljeni niti pritožbeni očitki tožene stranke o kršitvi pravice do izjave in njenih ustavnih pravic, ker se sodišče prve stopnje do navedenih kriterijev ni opredelilo.

28Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zmogla svojega trditvenega in (dokaznega) bremena glede zatrjevane odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Tožena stranka odločitvi sodišča prve stopnje v tem delu ni (konkretno) nasprotovala.

29Glede na vse navedeno pritožbeni očitki tožene stranke niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

30Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP opredelilo le do pravno odločilnih pritožbenih očitkov. V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,¹⁶ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.¹⁷

31Izrek o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

32Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke je bil potreben. Zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT), ki se v postopkih, v katerih stranke zastopa državno odvetništvo, uporablja na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 30.859,73 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 875 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (17,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.088,85 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 653,31 EUR. Pritožbene stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Glej: 1. člen Pogodbe, kjer so v prvem odstavku navedene pravne podlage za sklenitev Pogodbe, v drugem odstavku pa v okviru katere razvojne prioritete je projekt tožene stranke sofinanciran ter določila četrtega do šestega odstavka 5. člena Pogodbe, kjer je izrecno navedeno, da se projekt sofinancira iz sredstev EU.
² Uradni list Evropske unije št. C 326/2012 z dne 26. 10. 2012.
³ Glej Javni razpis za spodbujanje projektov vzpostavitve e-vsebin in e-storitev javnih in zasebnih neprofitnih organizacij 2009 in 2010, ki je bil objavljen v Ur. l. RS št. 53/2009 (B2).
⁴ Glej: VSRS Sklep III Ips 1/2021 z dne 18.05.2021. Glej tudi: Wrocław - Miasto na prawach powiatu, zadeva C-406/14 (tč. 43) in Județul Neamț in Județul Bacău proti Ministerul Dezvoltării Regionale și Administrației Publice, združeni zadevi C-260/14 in C-261/14 (tč. 35 in nasl.).
⁵ Prim. Sodba Sodišča (peti senat) v zadevah C-260/14 in C-261/14; Judeţul Neamţ (C-260/14), Judeţul Bacău (C-261/14) proti Ministerul Dezvoltării Regionale și Administrației Publice z dne 26. 5. 2016 in sklep VSRS III Ips 61/2018 z dne 12. 4. 2019.
⁶ Primerjaj: VSRS Sklep II Ips 217/2018 z dne 10. 10. 2018, VSRS Sklep III Ips 61/2018 z dne 12. 4. 2019, VSRS Sklep III Ips 15/2020 z dne 11. 5. 2020 ter SEU v združenih zadevah C-260/14 in C-261/14, točka 50.
⁷ Uredba 1083/2006 v 60. členu določa, da je „organ upravljanja (tožeča stranka) odgovoren za upravljanje in izvajanje operativnih programov v skladu z načelom dobrega finančnega poslovanja; zlasti za zagotavljanje, da so operacije, izbrane za financiranje v skladu z merili, ki veljajo za operativni program in da za celotno obdobje izvajanja spoštujejo ustrezna pravila Skupnosti in nacionalna pravila,“ v 62. členu pa določa naloge revizijskega organa (tožeče stranke), „da se revizije izvajajo tako, da se preveri učinkovitost sistema upravljanja in nadzora operativnega programa“
⁸ Uredba 1083/2006 v 99. členu določa pristojnost Evropske komisije, da v primeru ugotovljenih nepravilnosti izvede finančne popravke (v razmerju do države članice) v postopku, določenem v 100. členu te uredbe.
⁹ Po praksi Sodišča EU - Zvezna republika Nemčija proti Evropski komisiji, T-265/08 (tč. 37 in tam navedena sodna praksa) - je vloga Evropske komisije le dopolnilna.
¹⁰ Primerjaj: VSRS Sodba III Ips 17/2020 z dne 15. 9. 2020.
¹¹ Primerjaj: VSRS Sodba III Ips 157/2015 z dne 18. 4. 2017.
¹² Glej VSRS Sklep III Ips 1/2021 z dne 18. 5. 2021.
¹³ Glej 25. člen Pogodbe.
¹⁴ Te okoliščine bi bile pravno odločilne le, če bi stroški za informiranje in promocijo e-vsebin v skladu z določili javnega razpisa predstavljali utemeljene stroške za sofinanciranje in bi bila sporna primernost njihove višine.
¹⁵ To je predvsem v primerih, ko nepravilnosti izhajajo iz postopkov javnih naročanj.
¹⁶ Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
¹⁷ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).