VSL Sklep II Cp 1961/2023

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se osebi A. A. (v nadaljevanju: pridržana oseba) omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter se osebo zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike še najdalj do 30. 11. 2023 (II. točka izreka).

2Zoper sklep se po odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje pridržana oseba. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pridržano osebo odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, podredno, da ji skrajša trajanje pridržanja ali odredi nadzorovano obravnavo.

Pridržana oseba navaja, da razlogi, ki so ugotovljeni v sklepu, niso podani in je stanje pridržane osebe zmotno ugotovljeno. Pridržana oseba ni bila nekritična do svojega stanja, saj je sama poiskala pomoč. Ob sprejemu naj bi bila dezorganizirana, ambivalentna s preganjalno nanašalnimi občutki, konsistentnega pogovora naj ne bi zmogla. Pri pogovoru s pridržano osebo to ni bilo prisotno, kar kaže na izboljšanje njenega stanja. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Sodišče se do izboljšanja ni opredelilo, zato se sklep ne more preizkusiti (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Podana je tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o heteroagresiji in ogrožanju drugih v sklepu ni navedenih konkretnih okoliščin, dogodkov ali primerov ogrožanja, zato je kršena pravica do izjave pridržane osebe.

Pridržana oseba je prejela ustrezno terapijo in se je njeno stanje izboljšalo do te mere, da je sedaj sposobna razumeti pomen in posledice svojega ravnanja, njena presoja realnosti pa ni motena. Tako pričakuje razgovor za službo, ki ga je uredila pred hospitalizacijo. Ni podlage za zaključek, da njeno zdravstveno stanje ne omogoča drugega ukrepa. Tudi če bi bila še prisotna duševna motnja, glede na izboljšanje stanja ni podlage za zaključek, da druge oblike pomoči ne pridejo v poštev. Ob izboljšanem stanju je pridržana oseba lahko ocenila, da zdravljenja ne potrebuje več in je ustrezno izrazila nestrinjanje z nadaljnjim zdravljenjem. Ker je v stanju, v katerem bi lahko sodelovala pri nadaljnjem zdravljenju, bi se sodišče moralo odločiti za enega od milejših ukrepov po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr).

Dolžina zadržanja za obdobje enega meseca je predolga, zadoščalo bi zadržanje za 15 dni. Izvedenka ni pojasnila, kako dolgo je običajno potrebno, da se izvede korektura terapije in da nova terapija učinkuje do mere, da bi se stanje izboljšalo in zadržanje zaključilo. Sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pridržanje je predolgo tudi ob upoštevanju mnenja izvedenke, ki je mnenje podala 27. 10. 2023, torej je predlagala zadržanje do 26. 11. 2023. Za daljši čas bi moralo sodišče navesti razloge, ker jih ni, je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

5Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo obstoj vseh zahtevanih pogojev za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča. V izpodbijanem sklepu je navedlo utemeljene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne ter se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe, ki obstoj teh pogojev izpodbijajo.

6Glede obstoja pogoja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je sodišče prve stopnje navedlo razloge v sedmi točki obrazložitve. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti mnenja izvedenke, je sodišče med drugim ugotovilo, da je oseba, kljub terapiji, ki jo prejema pod nadzorom, še vedno psihotična, veličavsko blodnjava, do svoje bolezni, tako psihične kot somatične, nekritična, do terapije je odklonilna, zato bi brez nadaljnjega zdravljenja pod nadzorom še naprej hudo ogrožala svoje zdravje in življenje, psihoza bi se še naprej slabšala, v stanju psihoze pa je bila že večkrat tudi heteroagresivna in je ogrožala tudi druge. V preteklosti je oseba po odpustu zdravila opuščala in jih jemala po svoje, kar vodi v dodatno poslabšanje klinične slike. Poleg tega se antipsihotični učinek še ni v celoti izrazil in je učinek zdravil še preslab in je podaljšanje zadržanja potrebno tudi zaradi zamenjave in ustrezne prilagoditve druge terapije, ki bi pri osebi dosegla zadovoljiv antipsihotični učinek in ki bi jo tudi bolje prenašala, da ne bi zaradi morebitnih stranskih učinkov še dodatno prehitro opustila predpisane terapije. Dodatno ogrožanje zdravja in življenja osebe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi v zvezi z opustitvijo jemanja zdravil, ki jih oseba potrebuje zaradi somatskih težav, tj. vaskulitisa, ki ga oseba preboleva in bi se ob slabi zazdravitvi razširil, kar bi bilo lahko tudi življenjsko ogrožajoče. Oseba pa že na oddelku terapije brez nadzora ni redno jemala.

7Glede na podano izvedensko mnenje, na katerega na naroku ni bilo nobenih pripomb, so pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljene. Za odločitev je odločilno stanje ob odločanju, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je izpolnjen pogoj, da oseba huje ogroža svoje zdravje. Očitki, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka niso utemeljeni. O odločilnem stanju je sodišče prve stopnje navedlo razloge, zato kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ni podana. Kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je kršitev tehnične narave, ki je oseba v pritožbi sploh ne zatrjuje in konkretizira. Tudi ni utemeljen očitek o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovljeno heteroagresivnostjo osebe in ogrožanja drugih v preteklosti v stanju psihoze, kar je izvedenka ugotovila na podlagi medicinske dokumentacije in to pojasnila na naroku, oseba pa na to ugotovitev ni podala nobene pripombe. Sicer pa je ogrožanje dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr določeno alternativno in zadošča že ogrožanje ene izmed njih.

8Sodišče je na podlagi mnenja izvedenke utemeljeno ugotovilo tudi, da gre pri osebi za že zelo kronificirano hudo psihično bolezen, organsko razpoloženjsko motnjo, in da je bolezenska simptomatika še vedno izražena do take mere, da je presoja realnosti osebe hudo motena, zlasti pa je pod vplivom bolezenske simptomatike nepredvidljivo, hudo moteno obvladovanje ravnanja osebe, kar je sodišče prve stopnje natančneje pojasnilo v 7. točki obrazložitve (pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Te ugotovitve oseba izpodbija z navedbo, da je že prejela ustrezno terapijo in se je njeno stanje izboljšalo do te mere, da je sedaj sposobna razumeti pomen in posledice svojega ravnanja, njena presoja realnosti pa ni motena, a glede na že predhodno povzete ugotovitve sodišča prve stopnje neutemeljeno. Glede na ugotovitve o vidni psihotičnosti osebe ob pregledu (kljub hospitalizaciji in terapiji, ki jo prejema pod nadzorom), o njeni popolni nekritičnosti, o spontanem iznašanju blodenj različne vsebine (veličinske, paranoidne vsebine), o privzdignjenosti osebe, je neutemeljena tudi drugačna pritožbena navedba, da oseba ni nekritična.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede izpolnjevanja pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da milejše oblike pomoči zaradi popolne nekritičnosti ne pridejo v poštev, oseba deluje tudi psihoorgansko spremenjena, kot da ne razume vsega povedanega. Kot taka pa z gotovostjo ne bi zmogla sodelovati v milejših oblikah pomoči, zlasti zaradi nekritičnosti se z gotovostjo ne bi držala vseh potrebnih navodil. Že na oddelku pod posebnim nadzorom imajo namreč z osebo in držanjem navodil težave in so morali uvesti drobljena zdravila pod nadzorom. V trenutnem stanju duševne motnje zato druge oblike zdravljenja pri njej ne pridejo v poštev in je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom zanjo edina možna oblika zdravljenja.¹

10Tudi čas zadržanja je sodišče utemeljeno določilo za čas enega meseca v skladu z mnenjem izvedenke. Vprašanje roka oziroma časa potrebnega zdravljenja je namreč strokovno vprašanje, sodišče prve stopnje pa je o tem navedlo tudi razloge in drugačna pritožbena navedba in očitek o kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena. Odločilno je, koliko časa je potrebno pri konkretni osebi, da se bo ustrezno korigirala terapija in da bo ta dosegla zadovoljiv učinek (in ne na splošno). Antipsihotični učinek se pri osebi še ni v celoti izrazil in je bil učinek zdravil ob pregledu še preslab, zato je bilo utemeljeno ugotovljeno, da je podaljšanje zadržanja potrebno tudi zaradi zamenjave in ustrezne prilagoditve terapije. Končno pa tudi ni res, da bi bilo treba tudi po mnenju izvedenke določiti zadržanje za krajši čas (do 26. 11. 2023). Izvedenka je namreč mnenje, da je potrebno zadržanje osebe največ za obdobje enega meseca, podala na naroku 30. 10. 2023 in je njenemu mnenju sodišče tudi sledilo. Tudi v tem delu je očitek o absolutno bistveni kršitvi določb postopka neutemeljen.

11Oseba se pritožuje zoper izpodbijani sklep v celoti, vendar I. točke izreka konkretizirano ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je odločitev v tej točki skladna s tretjim odstavkom 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr.

12Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1.

¹ Le na tem oddelku je mogoče izvesti nadzorovano uvedbo in prejemanje terapije.